<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2054/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.2054.2010

Evidenčna številka:VSL0068030
Datum odločbe:11.10.2010
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - neuporaba podzakonskega predpisa - vezanost sodnika na ustavo in zakon - tarifa SAZAS

Jedro

Če je nek podzakonski predpis v nasprotju z zakonom ali z Ustavo, ga sodišče ne more uporabiti in nanj opreti svoje odločitve, ampak uporabi neposredno zakon ali Ustavo, v sam podzakonski predpis z učinkom navzven pa ne poseže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 94,86 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 67769/2008, z dne 18.9.2008, vzdržalo v 1. in 3. točki izreka delno v veljavi, in sicer za glavnico v znesku 4,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.2008 dalje, ter izvršilne stroške v višini 40,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2008 dalje, medtem ko je sklep o izvršbi v presežku razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 2. točko izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej utemeljuje svojo pravico uskladiti Tarifo za javno priobčitev glasbenih del (v nadaljevanju Tarifa) iz leta 1998, kar je storila s Tarifo iz leta 2006. Zato meni, da je toženi stranki utemeljeno zaračunavala avtorski honorar po Tarifi iz leta 2006. V potrditev pravilnosti svojega stališča se sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, konkretno na odločbo I Cp 4292/2009. Tožeča stranka je prepričana, da je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik), objavljen v Uradnem listu RS dne 28.12.2006, ker je bil ta Pravilnik pravilno sprejet in objavljen, ni pa bil razveljavljen po Ustavnem sodišču, katero edino bi imelo takšno pravico. Poleg tega je bil s Pravilnikom iz leta 2006 v celoti razveljavljen Pravilnik iz leta 1998 in sodišče zato slednjega ne bi smelo uporabiti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na pritožbene trditve o uporabi podzakonskih predpisov, četudi bi ti bili v nasprotju z zakonom ali Ustavo, je opozoriti na določbo 125. člena Ustave RS, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. To pomeni, da če je nek podzakonski predpis v nasprotju z zakonom ali z Ustavo, ga sodišče ne more uporabiti in nanj opreti svoje odločitve, ampak uporabi neposredno zakon ali Ustavo, v sam podzakonski predpis z učinkom navzven pa ne poseže. Protiustavnost in protizakonitost podzakonskega predpisa z učinki navzven ugotavlja Ustavno sodišče RS, katerega ugotovitev je splošna in velja za vse primere, doseže pa jo Ustavno sodišče tako, da predpis v spornem delu razveljavi.

Da ima tožeča stranka pravico toženi stranki zaračunavati avtorski honorar po Tarifi iz leta 1998, ne pa po Tarifi iz leta 2006, je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in povsem pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Na te razloge se v odgovor pritožbi pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje. Ponovno poudarja le, da je prepričanje tožeče stranke o uporabnosti Tarife iz leta 2006 zmotna, pri čemer ne vzdržijo niti razlogi, s katerimi to prepričanje utemeljuje. Ko pritožba v potrditev svojih navedb citira sodno prakso, je opozoriti, da je to osamljen primer odločbe pritožbenega sodišča, ko je to priznalo uporabnost Tarife iz leta 2006, medtem, ko je na drugi stranki vse polno odločb, ki veljavnost Tarife iz leta 2006 ne priznavajo (npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 53/2010, I Cp 4508/2009, I Cp 111/2010, I Cp 755/2010, II Cp 806/2010 in še številne druge). Torej je absolutna večinska sodna praksa očitna in je nedvomno poznana tudi tožeči stranki, saj je v vseh naštetih zadevah prav ona tožeča stranka.

Na pritožbeno trditev, da je bil Pravilnik iz leta 1998 razveljavljen s Pravilnikom iz leta 2006, vsled česar ga zato ni možno uporabljati, pa, da je uporabo Tarife iz leta 1998 v naprej uzakonil Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah – B (v nadaljevanju ZASP-B) iz leta 2004, ko je v 4. odstavku 26. člena izrecno določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan njegove uveljavitve, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o Tarifi po določbah ZASP-B. S to določbo je ZASP-B dal Tarifi iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, po katerem se plačuje avtorski honorar, sicer opredeljen v 156. členu ZASP.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je skladna 1. odstavku 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njej nastale za pritožbeni postopek, potrebne stroške. To je strošek v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo v skupnem znesku 94,86 EUR (125 odvetniških točk za sestavo odgovora, povišano za 2 % materialni strošek in 20 % DDV ter ob vrednosti točke 0,459 EUR, in 24,63 EUR sodna taksa za odgovor na pritožbo).


Zveza:

URS člen 125.
ZASP člen 156.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMzc2