<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 3466/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.3466.2010

Evidenčna številka:VSL0057602
Datum odločbe:13.10.2010
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:začasna odredba - trditvena podlaga - predlog za izdajo začasne odredbe - ureditvena začasna odredba

Jedro

Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku, je sodišče tudi pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vezano na trditveno podlago in na sam predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem postopku prepovedala izvršitev na skupščini dne 29.6.2010 sprejetih sklepov o potrditvi letnega poročila, potrditvi letnega poslovno-finančnega načrta, potrditvi poročila pooblaščenega revizorja in splošnega obračuna z vsemi parametri, razrešnici dosedanjim članom organov vodenja in nadzora, sprejetju resolucije z zahtevo po odstopu direktorja URSIL in njegove sekretarke. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavarovanja z začasno odredbo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ne drži ugotovitev sodišča, da z začasno odredbo zahteva bistveno enako kot s tožbenim zahtevkom. Če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, bo tožena stranka prisiljena izvesti novo skupščino in na njej sprejeti sklepe na zakonit način; z začasno odredbo pa zahteva zgolj začasno zadržanje že sprejetih sklepov. V kolikor s tožbenim zahtevkom ne bi uspeli, toženi stranki sklepov ne bi bilo potrebno spreminjati, pač pa bi jih zgolj nemudoma izvršila. Predvsem pa meni, da bi tako tožnikom kot vsem preostalim avtorjem in imetnikom avtorskih pravic, na katerih delovanje vpliva tožena stranka, če začasna odredba ne bo izdana, nastala nenadomestljiva škoda. Dejstvo je, da če toženka izpodbijane sklepe izvrši, kasnejša ugotovitev njihove ničnosti ne bo imela prav posebnega smisla. Že v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe se je slicevala na sklepe URSIL (Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino) in odločbe upravnega sodišča, iz katerih je razvidno, na kakšen način deluje tožena stranka in kako se izogiba vsakemu nadzoru, zaradi česar je začasna odredba nujno potrebna. V pozivu z dne 28.5.2010 URSIL toženo stranko poziva, da odpravi ugotovljene kršitve ZASP (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah), tožena stranka pa je v nasprotju s tem pozivom spet sklicala skupščino, na kateri so lahko odločali zgolj nekateri priviligirani člani društva. V pozivu URSIL tudi navaja, da v kolikor ugotovljene nepravilnosti ne bodo odpravljene, bo toženi stranki odvzeta licenca. To pa je najslabša možna posledica, ki lahko doleti vse avtorje in imetnike avtorskih pravic, ki se združujejo v toženi stranki oziroma katerih pravice upravlja. Očitno je torej, da brez izdaje začasne odredbe tožbeni zahtevek ne bo imel enakega pomena ter da bo ne le tožnikom, pač pa vsem avtorjem in imetnikom avtorskih pravic združenih v združenje SAZAS, nastala ogromna škoda, saj jim zaradi nezakonitega delovanja manjšine članstva in njenih organov neposredno grozi odvzem licence za delovanje. Zato višjemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov s pripadki.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sklepa. Meni pa, da tudi obstoja terjatve tožeča stranka ni izkazala.

Pritožba ni utemeljena.

Tako kot pri odločanju o tožbenem zahtevku, je sodišče tudi pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vezano na trditveno podlago in na sam predlog (2. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-G; o vezanosti sodišča pri odločanju o začasni odredbi na trditveno podlago gl. npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 2119/99, Cpg 1499/96, II Cp 827/95). Glede na razpravno načelo morajo biti vse trditve tudi ustrezno substancirane (7. in 212. člen ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ-G). Skladno z 272. členom ZIZ-G mora predlagatelj, da doseže izdajo začasne odredbe, razen utemeljenosti obstoja terjatve (1. odst. 272. člena ZIZ-G) izkazati tudi eno od predpostavk, taksativno naštetih v 2. odst. 272. člena ZIZ-G, ali pa, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 272. člena ZIZ-G). Tožeča stranka je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala z navedbami o nezakonitem, netransparentnem in arbitrarnem delovanju tožene stranke, ki da je v nasprotju z zahtevami nadzornega organa (URSIL), v posledici česar prihaja do nezakonitega razpolaganja s pravicami avtorjev in imetnikov avtorskih pravic, saj bo z izvršitvijo nezakonitih sklepov prišlo do delitve avtorskih honorarjev iz sredstev, zbranih s pobiranjem nadomestil za uporabo avtorskih pravic, s tem pa onemogočena naknadna, na podlagi zakonitih sklepov sprejeta delitev. S temi trditvami je smiselno zatrjevala obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (pogoj iz prve alineje 2. odst. 272. člena ZIZ-G). Navedla pa je tudi, da toženi stranki z izdano začasno odredbo ne more nastati nikakršna škoda, ker bo z naknadno uveljavitvijo zakonito sprejetih sklepov prišlo do pravične delitve avtorskih honorarjev in bodo zaščiteni vsi interesi članov in ostalih, ki se jih takšna uveljavitev pravic tiče. S tem pa je zatrjevala pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz 3. odst. 272. člena ZIZ-G. S trditvami o možnosti odvzema licence toženi stranki, s čimer bi bili prizadeti interesi vseh avtorjev in imetnikov avtorskih pravic, kar bi bila večja škoda kot trenutno zadržanje razdelitve denarja, pa je dejansko utemeljevala tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ-G (da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku).

Glede na povzeto trditveno podlago za odločitev o predlagani začasni odredbi ni odločilno, ali je njena vsebina enaka tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka namreč izdaje začasne odredbe ne utemeljuje z zatrjevanjem, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljve škode (druga alineja 2. odst. 272. člena ZIZ-G). Torej t.i. ureditvene začasne odredbe že zaradi pomanjkanja trditvene podlage ni mogoče izdati. Zato ni relevantno, ali je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku. Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka s pritožbenimi trditvami dejansko pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi z izdajo predlagane začasne odredbe sodišče dejansko že omogočilo izvršitev tožbenega zahtevka, saj sama navaja, da če tožena stranka izvrši v tej pravdi izpodbijane sklepe, kasnejša ugotovitev njihove ničnosti ne bo imela smisla.

Glede na zaključek prvostopenjskega sodišča, da bodo imeli tožniki (in tudi drugi člani toženke) v primeru, če bo z izvršitvijo izpodbijanih sklepov skupščine tožene stranke prišlo do nepravične delitve avtorskih honorarjev, možnost povračilnih zahtevkov, ki je pravilen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz prve alineje 2. odst. 272. člena ZIZ-G (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).

Pritrjuje pa pritožbeno sodišče tudi zaključku prvostopenjskega, da bi lahko z zadržanjem izvršitve izpodbijanih sklepov skupščine tožene stranke nastala škoda drugim članom združenja, in da je ta lahko večja, kot škoda, ki grozi tožečim strankam. Torej tudi predpostavki za izdajo začasne odredbe iz tretje alineje 2. odst. 272. člena ZIZ-G in 3. odst. 272. člena ZIZ-G nista izkazani.

Da bi lahko nastala nenadomestljiva škoda tudi zaradi morebitnega odvzema licence toženi stranki, pa tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni obrazloženo zatrjevala. Ni namreč konkretizirala kakšna škoda bi jim nastala. Navedba, da bodo prizadeti interesi vseh avtorjev in imetnikov avtorskih pravic, je pavšalna in ne zadosti uveljavljanim standardom dolžnosti obrazložitve trditvene podlage. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da med neizdajo začasne odredbe in morebitnim odvzemom licence toženi stranki, ni vzročne zveze. Iz navedb pritožbe namreč izhaja, da URSIL poziva toženo stranko, da odpravi določene nepravilnosti, in da ji bo, če temu ne bo sledila, odvzeta licenca. Toženi stranki torej morebiti grozi odvzem licence zaradi nespoštovanja sklepov URSIL, ne pa zaradi izvršitve sklepov skupščine tožene stranke z dne 29.6.2010.

Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je torej materialnopravo pravilna, v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu procesne pravilnosti sklepa in postopka sodišča prve stopnje po pooblastilu iz 2. odst. 350. člena ZPP, teh ni zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-G).

Stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, so del pravdnih stroškov (1. odst. 151. člena ZPP), zato tudi ti nosijo usodo stroškov tega postopka in o njih ni moč odločati ločeno, temveč skupaj s končno odločitvijo.


Zveza:

ZIZ člen 15, 272.
ZPP člen 2, 7, 212.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5NTIy