<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1622/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.1622.2010

Evidenčna številka:VSL0060143
Datum odločbe:14.07.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:upravljanje in uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivno upravljanje - neuporaba podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - tarifa SAZAS - učinek pravnega pravila - načelo pravne države

Jedro

Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1998) ni mogoče uporabiti, ker ni bil sprejet po predpisanem postopku. 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del je nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo, zato brez dodatne konstitutivne sestavine nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11.8.2008 vzdržalo v veljavi za 18,37 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2008 dalje in za izvršilne stroške v višini 40,00 €, v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo obveznost, da toženi stranki povrne 353,49 € pravdnih stroškov.

Pritožuje se tožeča stranka in izpodbija tisti del sodbe, s katerim je zahtevek zavrnjen, posledično pa tudi stroškovno odločitev. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %. To določilo označuje za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju realne vrednosti tarife. Določilo je tako podrobno, da bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) in sicer normativni del in tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19.3.1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo na osnovi 11. čl. potrebno vrednosti iz tarifne priloge zaradi revalorizacije pomnožiti s faktorjem 1,587 (indeks 158,7). Ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pri oblikovanju novega Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju pravilnik 06 – Ur. l. RS, št. 138/2006) ni imela prostih rok. Iz besedila pravilnika izhaja, da preračunava tarifo v € in da gre za uskladitev z indeksom cen (zapis na koncu tarifne priloge). Tarifa torej sploh ni bila spremenjena. Podlaga za uskladitev z indeksom rasti cen je 11. čl. Pravilnika 98. Zapis revaloriziranih zneskov je bil potreben, ker bi bili sicer objavljeni podatki v nasprotju s tarifo; sicer pa objava revaloriziranih zneskov glede na 11. čl. Pravilnika 98 sploh ni bila potrebna. Gre za podobno situacijo kot pri določitvi EURIBOR-ja. Kot neutemeljeno označuje tudi razlogovanje sodišča, da bi morala biti revalorizacija zneskov iz Pravilnika 98 objavljena. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, ker pri objavi v Uradnem listu št. 138/2006 ni šlo za spremembo tarife. Ker je sodišče štelo, da je objava v Uradnem listu št. 138/2006 pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče se je pri argumentiranju spremembe oprlo na neke izračune, ki pa jih ne obrazloži. Če delimo zneske iz objave v Uradnem listu št. 138/2006 z zneski iz Pravilnika 98, že preprost izračun pokaže, da so zneski v objavi povečani za 58 %, pri čemer je bil indeks inflacije rasti cen na drobno najmanj 158,7. Odločitev sodišča je zato tudi nepreverljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker v letu 2006 ni šlo za objavo spremenjene tarife ali nove tarife, sodišče neutemeljeno navaja, naj bi bilo potrebno soglasje URSIL in da naj bi tožeča stranka skušala obiti določila ZASP-B. Sodišče je nepravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, saj je ni upoštevalo v celoti tako, kakor se glasi, ampak je 11. čl. selektivno izpustilo. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP iz leta 2004 in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. Pojasnjuje, da leta 2004 ni objavila zgolj tarife, ker tarife kot priloge podzakonskemu aktu samostojno ni mogoče spreminjati. O veljavnosti Pravilnika 98 se je Ustavno sodišče že izreklo z odločbo U-I-149/98. Poudarja, da je bila objava revaloriziranih zneskov v Uradnem listu pred objavo ZASP-D. Meni, da sodišče splošne pristojnosti ni pristojno presojati veljavnosti podzakonskega akta, ker je to v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ker je sodišče ravnalo drugače, je odločitev že iz tega razloga absolutno neveljavna.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča. Meni, da je URSIL dal soglasje samo k tarifni prilogi. Pojasnjuje, da je tožeča stranka v preteklosti že skušala povečati tarifo, pa ji pristojni organi (zlasti URSIL) tega niso dovolili. Opozarja, da se Ustavno sodišče v svoji odločbi iz leta 2001 ni posebej opredeljevalo do 11. čl. pravilnika 98. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 98 – Ur. list RS 29/1998) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino.

Ni pa mogoče slediti pritožniku: da je Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 06 – Ur. l. RS, št. 138/2006) po svoji naravi in vsebini zgolj tehnično opravilo - objava preračuna s Pravilnikom 98 uveljavljene tarife v €; da ta pravilnik ničesar ne spreminja oz. določa na novo in ima zgolj pojasnilno funkcijo; da ta pravilnik po vsebini ne ureja na novo materije, ki jo zakonodajalec prepušča podzakonskemu predpisu. Iz določbe na zaključku tarifnega dela Pravilnika 06 je razvidno, da z njegovo uveljavitvijo Pravilnik 98 preneha veljati. To pomeni, da gre za nadomestitev pravilnika z novim in ne mogoče zgolj za njegovo uskladitev z inflacijo. Razen tega je s primerjavo vsebine obeh pravilnikov mogoče ugotoviti, da tudi če odmislimo v tarifnem delu predpisane vrednosti, pravilnika nista identična. Pravilnik 06 določa tarifo za več novih uporabnikov: kinematografe, bazene, artistične prireditve in zabavne parke, storitve mobilne tehnologije... Gre torej za nov pravilnik, ki ga je kot enostranski akt tožeča stranka sprejela oz. izdala po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B – Ur. l. RS, št. 43/2004), ko te možnosti ni imela več. Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa nujno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi druženji uporabnikov (156. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – v nadaljevanju ZASP – UPB3 in Ur. l. RS, št. 68/08 ). Pravilnik 06 je tožeča stranka sprejela po uveljavitvi ZASP-B, ko te pristojnosti ni več imela, zato ga sodišče ne sme uporabiti. Po tretjem členu Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami), ki pomeni realizacijo ustavne določbe (125. čl. Ustave RS), je sodnik pri odločanju vezan na zakon, ustavo, splošna načela mednarodnega prava in mednarodne pogodbe, medtem ko podzakonskega predpisa, glede katerega oceni, da ni v skladu z zakonom, ne sme uporabiti. Pritožbena navedba, da je presoja skladnosti podzakonskega predpisa z zakonom v pristojnosti Ustavnega sodišča, je točna. Prvostopenjsko sodišče ni prevzelo funkcije Ustavnega sodišča, ampak je pri obravnavi konkretne zadeve ugotovilo, da pravilnik, ki bi ga moralo uporabiti, ni bi sprejet po predpisanem postopku in ga zato ni uporabilo (exceptio illegalis). Kot že rečeno, sodišče je vezano na zakon.

Sodišče prve stopnje, ki je utemeljenost zahtevka presojalo po Pravilniku 98, je pravilno uporabilo materialno pravo. Ta pravilnik vsebuje tarifo, ki jo je ZASP-B v prehodnih določbah opredelil kot veljaven skupen sporazum o tarifi (4. odstavek 26. čl. ZASP-B), kakršen je lahko podlaga za določanje materialnih obveznosti uporabnikov avtorskih del.

Strinjati pa se ni mogoče niti s pritožbeno trditvijo, da se v tarifnem delu Pravilnika 98 določene cene samodejno usklajujejo z rastjo cen na drobno (po z 11. čl. predpisanih kriterijih) in da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati tako valorizirane vrednosti. Predpis, ki ustvarja obveznosti in pravice posameznega subjekta mora biti konkreten, jasen, nedoumen in objavljen, preden začne veljati. To terja načelo pravne države (2. čl. Ustave RS). 11. čl. Pravilnika 98 je splošen, dopušča več možnosti valorizacije (letno ali v krajših časovnih obdobjih), zato je zgolj eno od meril za določitev višine obveznosti uporabnikov in pravic avtorjev, neposredno uporabljiv pa bi bil le z določitvijo količnika in časa, ko se valorizacija izvede (1). Brez te dopolnitve 11. člen nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Gre za nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo – Marjan Pavčnik: Teorija Prava, GV Založba 2007, stran 138.


Zveza:

ZASP člen 156.
ZS člen 3.
URS člen 2, 125.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2NDg3