<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 4744/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4744.2010

Evidenčna številka:VSL0065259
Datum odločbe:09.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - male avtorske pravice - nadomestilo za uporabo avtorskih del - valorizacija tarife - enotna sodna pisanja - poenotenje sodne prakse s strani vrhovnega sodišča

Jedro

S pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ (ZASP-B) je mogoče šteti zgolj tarifo v ožjem pomenu besede, ne pa tudi določb Pravilnika (t. i. normativni del), katerih del je tudi določba o valorizaciji (11. člen Pravilnika-98).

Vrhovno sodišče je s sodbo, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, opravilo svojo z zakonom določeno nalogo poenotenja sodne prakse. Od takšne sodne prakse je mogoče odstopiti le, če obstajajo novi in boljši argumenti. Če teh ni, bi odločitev, ki je drugačna od večinske in s strani vrhovnega sodišča potrjene sodne prakse, kršila načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 127167/2008 z dne 24. 12. 2008.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. V obrazložitvi pritožbe se zavzema za to, da sodišče upošteva 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Ta je določal, da se nadomestilo za male avtorske pravice valorizira. Določal je tudi način valorizacije. Sklicuje se na ustavno pravni pomen avtorske pravice, na dogovor med pravdnima strankama, v katerem se besedilo sklicuje na prej navedeni pravilnik ter na splošna načela obligacijskega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva je ena izmed mnogih pravd, v katerih tožeča stranka, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic, vtožuje nadomestilo za uporabo le teh.

Materialnopravno jedro spora je, ali je tožeča stranka upravičena:

do nadomestila v višini, ki ga določa tarifna priloga Pravilnika-2006 (1);

do nadomestila v višini, ki ga sicer določa tarifna priloga Pravilnika-98 (2), vendar tako, da je znesek valoriziran v skladu z 11. členom Pravilnika-98 ali pa zgolj

do nevaloriziranega zneska po tarifi Pravilnika-98, katerega tarifa se v skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZASP-B (3) obravnava kot veljavni skupni sporazumi o tarifi.

Sodna praksa pritožbenega sodišča je bila enotna glede tega, da Pravilnika-2006 ni dopustno uporabiti, ker je nezakonit. Sodišče namreč ne sme uporabiti podzakonskega akta, če ugotovi, da ta ni skladen z zakonom. Pritožba, ki meni drugače, spregleduje institut exceptio illegalis, ki izhaja iz prvega odstavka 3. člena ZS (4) ter iz 125. in 156. člena Ustave. Pravilnik-2006 je nezakonit, ker ni bil sprejet po z zakonom določenem postopku, veljavnem v času njegovega sprejetja.

Je bila pa sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika-98, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti. Večinsko stališče je možnost uporabe navedene določbe zavračalo (takšna je tudi izpodbijana odločba, ki za takšno stališče navede vse relevantne razloge), manjšinsko stališče pa je takšno možnost dopustilo (razlogi, ki so utemeljevali slednje stališče, izhajajo nazadnje iz odločbe VSL, I Cp 4163/2010). V slednji odločbi je bilo izrecno poudarjeno, da je sodna praksa neenotna ter da bo zaradi enakega obravnavanja strank, moralo vlogo poenotenja sodne prakse opraviti vrhovno sodišče, ki v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZS (5) skrbi za enotno sodno prakso. V tej isti zadevi je bila zato vložena Zahteva za varstvo zakonitosti. O njej je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo, opr. št. II Ips 160/2011 dne 15.septembra 2011.

Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi pritrdilo večinski sodni praksi. Seznanilo se je z argumenti manjšinske sodne prakse, jih ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti obravnavalo ter sprejelo stališče, da je s pojmom „tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona“ (ZASP-B) mogoče šteti zgolj tarifo v ožjem pomenu besede, ne pa tudi določb Pravilnika (t. i. normativni del), katerih del je tudi določba o valorizaciji (11. člen Pravilnika-98).

Z navedeno odločbo vrhovnega sodišča je bilo torej odgovorjeno na osrednjo materialnopravno dilemo, ki jo odpira tudi pritožba v obravnavani zadevi, preizkušeni pa so bili tudi ustavnopravni vidiki takšne razlage (ki jih prav tako načenja pritožba) (6). S tem je vrhovno sodišče opravilo vlogo poenotenja sodne prakse. Od uveljavljene in enotne sodne prakse je mogoče odstopiti le tedaj, če obstajajo novi (in boljši) argumenti. Vztrajanje pri argumentih, do katerih se je sodna praksa že poenoteno opredelila, bi predstavljalo kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker pritožbeno sodišče novih (in boljših) argumentov v obravnavani zadevi ne vidi, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki predstavlja primer takšne, poenotene sodne prakse.

Pritožbene navedbe torej izpodbijani sodbi (katere razlogi so sklenjeni in se do osrednjega materialnopravnega vprašanja celovito opredeljujejo) neutemeljeno očitajo zmotno uporabo materialnega prava.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (7)).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 138/2006).

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98).

(3) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št.43/2004).

(4) Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994).

(5) Zakon o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/1994).

(6) Celoten historiat obravnave odločilnega materialnopravnega vprašanja v tej zadevi je tožeči stranki znan, saj zaradi svojega položaja v sistemu uveljavljanja malih avtorskih pravic vselej prav ona nastopa v vlogi tožeče stranke.

(7) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nasl.).


Zveza:

URS člen 22.
ZASP-B člen 26.
Datum zadnje spremembe:
20.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzOTgz