<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sklep I U 952/2010
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.952.2010

Evidenčna številka:UL0007045
Datum odločbe:11.10.2011
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Marjanca Faganel (poroč.), Bogdana Bradač
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
Institut:nadzor nad zakonitostjo delovanja SAZAS - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe

Jedro

V konkretnem primeru ne gre za odločitev v postopku nadzora, kar je razvidno tudi iz pravne podlage, ki je navedena v uvodnem delu poziva in še zlasti iz obrazložitve, v kateri je izrecno navedeno, da poziv ni sklep iz prvega odstavka 162.a člena ZASP, s katerim se nalaga odprava ugotovljenih kršitev ter da bo ta sklep lahko izdan šele potem, ko se bo tožeča stranka izjavila o ugotovitvah glede očitanih kršitev iz poziva.

Izrek

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom, izdanim v zadevi nadzora nad zakonitostjo delovanja tožeče stranke, Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad) poziva tožečo stranko, da v roku 30 dni od vročitve poziva: 1. odpravi ugotovljene kršitve ZASP tako, da spremeni določbe 2., 3., 7., 8., 9., 11., 12., 13., 14., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21., 22., 24., 25., 26., 27., 29., 30., 31., 32., 33., 35., 36., 37., 38., 39., 40., 42., 43., 46., 47., 50., in 51. člena statuta z dne 26. 6. 2008 tako, da bodo v skladu z določbami 5., 10., 14., 21., 70., 143., 146., 147., 149., 151., 152., 153., 154., 155., 156., 157., 160. in 161 člena ZASP; 2. z javnim naznanilom povabi vse avtorje in imetnike avtorske pravice, ki so državljani Republike Slovenije in države članice Evropske unije ali imajo stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji, katerih pravice na podlagi dovoljenja urada št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998 kolektivno upravlja Združenje SAZAS, da kot enakopravni člani sodelujejo pri delovanju Združenja SAZAS in njegovih organov ter jim omogoči, da pod enakimi pogoji sodelujejo v skupščini, vključno z enako pravico glasovanja o zahtevanih spremembah statuta iz 1. točke; oziroma se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev Urada o ugotovljenih kršitvah ZASP.

V obrazložitvi izpodbijanega akta se Urad sklicuje na določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07-UPB3, v nadaljevanju: ZASP), po katerih opravlja nadzor nad izvajanjem nalog, ki jih izvaja tožeča stranka kot kolektivna organizacija na podlagi določb istega zakona. Nadalje se sklicuje na sodno prakso tega sodišča, po kateri Urad ne more s sklepom odrediti tožeči stranki odprave ugotovljenih nepravilnosti, če je ni prej v skladu z določbami ZUP seznanil z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev. Urad zato poziva tožečo stranko, da odpravi nepravilnosti, ki so podrobno opisane v nadaljevanju obrazložitve tako, da skupščina sprejme ustrezne spremembe statuta ter obenem zagotovi, da bodo imeli možnost sodelovati na skupščini vsi, ki jim ZASP to omogoča. Če tožeča stranka ne bo ravnala po pozivu in ne bo pravočasno odpravila ugotovljenih kršitev, bo Urad v skladu s prvim odstavkom 162. člena ZASP s sklepom odredil odpravo ugotovljenih kršitev. Če tožeča stranka tudi po sklepu ne bo odpravila ugotovljenih kršitev, pa ji bo Urad v skladu s 149. členom ZASP odvzel dovoljenje.

Tožeča stranka se z izpodbijanim aktom ne strinja in predlaga njegovo odpravo oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v odločanje toženi stranki. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi navaja, da je izpodbijani akt, ki ga poimenuje sklep, Urad sicer poimenoval poziv, da pa je sicer že na prvi pogled jasno, da gre za upravni akt, zoper katerega je mogoče sprožiti upravni spor. V izreku se namreč ugotavlja, da tožeča stranka krši določbe ZASP in se ji nalaga, da kršitve odpravi, s tem pa se posega v pravice in obveznosti tožeče stranke. Zato je poziv šteti za upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ker zoper izpodbijani poziv ni pritožbe, poziv izpodbija s pravočasno vloženo tožbo. Kot tožbeni razlog tožeča stranka uveljavlja kršitev načela zaslišanja stranke kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka. O postopku nadzora tožeča stranka ni bila obveščena niti ni bila seznanjena z očitki iz poziva, prav tako pa ji ni bilo omogočeno, da se o dejstvih iz poziva izjavi. Prošnjo tožeče stranke po uskladitvi stališč pa je Urad zavrnil. Tožeča stranka je namreč takoj po prejetem pozivu pristopila k pripravi sprememb statuta v smeri pripomb iz poziva. Urad je sicer tožečo stranko pozval, da se odzove na poziv, kar pa glede na obliko izreka poziva ne bi moglo preprečiti, da postane poziv pravnomočen. Glede nadzora po 162. členu ZASP tožeča stranka meni, da ne ZASP ne kateri drug zakon ne vsebuje pooblastila konkretnemu organu za opravljanje nadzora nad delovanjem kolektivnih organizacij. Urad lahko nadzoruje zgolj izvajanje nalog kolektivne organizacije iz prvega odstavka 146. člena ZASP. O skladnosti statuta se odloči v fazi pridobivanja dovoljenja, pri čemer istega statuta oziroma istih določb kasneje ni več mogoče preverjati. Ker je izpodbijani akt izdan zunaj predpisanih nalog nadzora, gre za akt v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku in je kot takšen po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ničen. Predvsem pa Urad nima pristojnosti za ugotavljanje skladnosti določb statuta z drugimi predpisi, zato je Urad tudi v tem pogledu močno prekoračil svoja pooblastila. Mnenje tožeče stranke v celoti potrjuje pravna ekspertiza, ki jo tožeča stranka prilaga tožbi in predstavlja del trditvene podlage. Pri tem tožeča stranka poudarja še, da je izdana odločba Urada, s katero je izdal dovoljenje tožeči stranki, da upravlja z avtorskimi pravicami, dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da Urad glede istih vsebin ne more sprejeti drugačne odločbe. Dovoljenje se lahko odvzame le na podlagi spremenjenih okoliščin in novega dejanskega stanja. Tožeča stranka pa zavrača tudi vse očitke o kršitvah določb ZASP in vztraja, da je njen statut v celoti skladen z zakonom, kot povsem jasno sledi iz ekspertize, na katero se sklicuje. Predlaga še, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, ker bi ji nov postopek pred Uradom povzročil težko popravljivo škodo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožba zoper poziv ni utemeljena in ni dovoljena. Zato predlaga sodišču, da tožbo zavrže. K že povedanemu dodaja, da kot pristojni organ po določbah ZASP nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu z ZASP ter da je v takšni vlogi opravila tudi nadzor nad delovanjem tožeče stranke. Da je tožeča stranka pristojna za nadzor nad delovanjem kolektivnih organizacij, je večkrat izrecno ugotovilo tudi sodišče. Nadzor izvaja po uradni dolžnosti in če ugotovi kršitve, s sklepom odredi njihovo odpravo. Preverja lahko tudi skladnost statuta z ZASP, in to ne le v času pridobivanja dovoljenja. Urad je preveril statut tožeče stranke pred izdajo dovoljenja in dal predhodno soglasje k spremembi statuta z dne 24. 11. 1998. K drugim spremembam Urad ni dal soglasja. Od leta 1998 je tožeča stranka večkrat spremenila statut, spremenila pa se je tudi zakonodaja (ZASP). Zato je Urad statut ponovno pregledal in ugotovil več neskladnosti z ZASP. Poziv ni sklep in ni odločba, s katero bi bilo dokončno odločeno o pravicah ali obveznostih tožeče stranke, ampak procesno dejanje v postopku nadzora. Gre za poziv, da odpravi kršitve oziroma se o tem izreče. Zato po mnenju tožeče stranke ni pogojev za tožbo, navedbe tožeče stranke pa so preuranjene. Tožbene navedbe o dokončnosti in pravnomočnosti poziva so brezpredmetne. Sklep o odpravi pomanjkljivosti bo tožeča stranka izdala kasneje, če bo po preučitvi odgovora tožeče stranke na poziv ugotovila, da gre za kršitve določb ZASP, oziroma da so podani pogoji za izdajo sklepa o odpravi kršitev. Urad je v pozivu na to opozoril tožečo stranko. Za usklajevanje stališč v postopku nadzora ni pogojev, zato pa bodo tožeči stranki v nadaljnjem postopku zagotovljene vse možnosti, ki so potrebne za to, da se varujejo njene pravice.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih navedbah in predlogih. Dodatno navaja glede posameznih členov Statuta in glede 2. točke izreka izpodbijanega akta ter prilaga dokaze k svojim navedbam.

Sodišče je moralo tožbo zavreči.

Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, to je aktov, izdanih v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Predmet odločanja v upravnem sporu je torej samo tisti upravni akt, s katerim se odloča v zadevi. O zakonitosti drugih aktov, ki niso upravni akti v smislu citiranih zakonskih določb, odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

V konkretnem primeru za takšen drug akt nedvomno ne gre, saj ne ZASP ne kakšen drug zakon ne daje možnosti tožbe zoper poziv Urada. Še več. Ne ZASP ne drug zakon izrecno ne predvideva izdaje poziva. Pač pa je po določbah ZASP Urad pooblaščen, da nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom ter da v postopku nadzora ukrepa. Skladno z določbami ZASP lahko ukrepa na dva načina: z izdajo sklepa, s katerim odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve ZASP, in v skrajnem primeru, npr. v primeru, če kolektivna organizacija večkrat krši določbe ZASP, z izdajo odločbe o odvzemu izdanega dovoljenja.

Pred tem je Urad dolžan voditi ustrezni postopek. Pri tem mora, kot je to v svojih odločbah že presodilo naslovno sodišče, upoštevati vse relevantne določbe ZUP in vsa temeljna načela, med katera spada tudi načelo zaslišanja stranke. Prav za upoštevanje tega načela pa gre po navedbah tožene stranke pri izdaji izpodbijanega akta, za katerega trdi, da se z njim ne odloča ter da gre za akt, izdan med postopkom nadzora in še pred izdajo sklepa o odpravi ugotovljenih kršitev. S takšnim stališčem se strinja tudi sodišče. Seznanitev stranke z ugotovitvami v postopku nadzora na način, kot je obravnavani, to je s pozivom oziroma dopisom Urada, namreč z zakonom ni izključena. Glede na naravo postopka jo je celo šteti za ustreznejšo od ustnega obravnavanja zadeve na naroku ali ustni obravnavi pred pristojnim organom. Vprašljivo je lahko le besedilo tistega dela poziva oziroma njegovega „izreka“, s katerim se ne le ugotavljajo nepravilnosti temveč odreja njihova odprava. Vendar pa takšna formulacija, ki se dejansko približuje izreku sklepa in s tem odločitve v zadevi, po presoji sodišča ni odločilna. Že iz „izreka“ namreč sledi (in ta del besedila tožeča stranka v tožbi prezre), da se tožeča stranka o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev Urada o ugotovljenih kršitvah ZASP lahko (v roku 30 dni) izreče, kar že samo po sebi daje pozivu vsebino (zapisniških) ugotovitev in ne odločitve v zadevi. Odrejena odprava kršitev torej že glede na vsebino „izreka“ ni absolutna, temveč je pogojena s predhodno izjavo tožeče stranke glede pravilnosti in utemeljenosti ugotovljenih kršitev. Da ne gre za odločitev (sklep oziroma odločbo) v postopku nadzora, pa je razvidno tudi iz pravne podlage, ki je navedena v uvodnem delu poziva in še zlasti iz obrazložitve, v kateri je izrecno navedeno, da poziv ni sklep iz prvega odstavka 162.a člena ZASP, s katerim se nalaga odprava ugotovljenih kršitev ter da bo ta sklep lahko izdan šele potem, ko se bo tožeča stranka izjavila o ugotovitvah glede očitanih kršitev iz poziva. In ker po povedanem poziv ne vsebuje odločitve, ne postane dokončen in pravnomočen oziroma izvršljiv v smislu prisilne izvršitve tistega, kar se nalaga z „izrekom“. Ustrezno je tudi poimenovanje akta (kot poziv), medtem ko je poimenovanje, ki ga uporablja tožeča stranka v tožbi (sklep) nepravilno in v nasprotju z njegovo vsebino. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da akt ne vsebuje pravilnega pravnega pouka (o možnosti upravnega spora), saj za sprožitev upravnega spora niso izpolnjeni zakonski pogoji (iz 2. člena ZUS-1).

Z ozirom na povedano je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo kot nedopustno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZASP člen 149, 162.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
Datum zadnje spremembe:
10.07.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0OTcz