<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 4812/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4812.2010

Evidenčna številka:VSL0062678
Datum odločbe:16.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorska pravica - nadomestilo za uporabo glasbenih del - male avtorske pravice - SAZAS - veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - valorizacija

Jedro

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 ne predstavlja pravne podlage za revalorizacijo tarifnih postavk iz tarifne priloge Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.8.2008 v 1. točki izreka za 31,94 EUR s pripadki in naložilo stroške iz 3. točke izreka sklepa o izvršbi in nadaljnje pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP. Tožeča stranka je zaračunavala nadomestilo za uporabo glasbenih del na podlagi veljavne tarife. To pomeni, da je Pravilnik iz leta 1998, odobren s strani UIL in usklajen z vrednostjo tarife po Pravilniku iz 2006. Gre le za valorizacijo. Način valorizacije je bil določen v Pravilniku 1998 in ta je bil veljavno sprejet in s tem ni prekršeno pravilo 153. čl. takratnega zakona. Sodišče pa zmotno uporabi 4. odst. 26. čl. ZASP-B o veljavnosti tarifne dela Pravilnika. Pravilnik je bil preizkušen z odločbo Ustavnega sodišča z dne 29.10.2001. Tudi z ustavne odločbe z dne 15.12.2005 izhaja, da se ustavno sodišče opira na normativni del Pravilnika in šteje, da je odločilno soglasje UIL k celotnemu Pravilniku. Jezikovna razlaga v konkretnem primeru odpove, saj ne dajejo jasnega odgovora kot mu sledi sodišče v izpodbijani sodbi. Vsi Pravilniki vsebujejo indeksno klavzulo in iz prehodne določbe 26. čl. ZASP-B ne izhaja delodajalec, da tega ne bi bilo več. Tu sodišče zmotno uporabi materialno pravo. Ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka z izvršitvijo valorizacije enostranske spreminjale sporazum. Valorizacija v višini realne vrednosti in to je določeno v Pravilniku v 11. členu. To pomeni, da gre za zakonsko valorizacijo. Sodišče je pomanjkljivo obravnavalo argumente tožeče stranke, kot izhaja iz spodnje preglednice cen na drobno v spornem obdobju. Pravilo valorizacij je skladno izverno bistvenih prvin avtorske pravice in to je ustavna pravica. Gre za ekvivalentnost dajatev in inštitut spremenjenih okoliščin. Ob tvorbi točk v tolarsko vrednost iz Pravilnika iz 1993 leta, pridemo do enakega rezultata. Če bi zakonodajalec mislil zamrzniti tarifo, bi to v zakonu določil. Sodišče je napačno štelo, da Pravilnika ni mogoče uporabiti. Vsi predpisi so zavezujoči in uporaba inštituta exceptio illegalis je v nasprotju z ustavo in zakonom. Iz Berenske Konvencije izhaja, da imajo avtorji izključno pravico dovoljevati uporabo svojih del. To je tudi iz 2. odseka splošne deklaracije o človekovih pravicah. S tem je odvzeto premoženje avtorjem.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da gre za sporno pravno vprašanje v tej zadevi, ali je tožeča stranka pri obračunu nadomestila z uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, lahko uporabila tarifne postavke iz Pravilnika 2006 in ali ta akt predstavlja pravnoveljavno revalorizacijo tarifnih postavk iz tarifne priloge Pravilnika 1998. O tem pravnem vprašanju je odločilo Vrhovno sodišče RS v zahtevi za varstvo zakonitosti, opr. št. II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi iz te odločbe. Vendar je treba odgovoriti na pritožbene navedbe.

Za pritožnika je zlasti sporno, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je valorizacija tarifnih postavk iz Pravilnika 2006, pravno neveljavno. Tožeča stranka je namreč obračunala toženi stranki nadomestila po valorizaciji iz Pravilnika iz 2006. Tožena stranka pa se je sklicevala, da ta valorizacija ni utemeljena, ampak le po tarifnem delu Pravilnika iz 1998 leta in to je plačevala.

Sodišče prve stopnje svoji odločbi pravilno povzame veljavne pravne podlage in potek spreminjanja pravilnih podlag na tem področju. Gre za Zakon o spremembah in dopolnitvah – ZASP, Pravilnik objavljen v Uradnem listu 1998. Pravilno ugotovi, da gre za uveljavljanje malih avtorskih pravic iz 2. oddelka 6. poglavja ZASP. Ugotovi tudi, da je po noveli 1. odst. 156. čl. ZASP predvideno, da sklepajo kolektivne organizacije z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume med drugim tudi o višini nadomestila za njihovo uporabo. Pri tem 26. člen prehodnih določb ZASP-B določa, da se tarife kolektivnih organizacij, ki je veljal na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. To pa je bilo v tem času le Pravilnik iz leta 1998, ki ga ni mogoče spreminjati enostransko. Postopek spreminjanja pa je določen v Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZASP iz leta 2006 (Ur. l. RS 139/2006). Tarifa se po 156. čl. določi s skupnim sporazumom ali če to ni mogoče z odločbo Sveta z avtorsko pravo. Gre torej za predpisan postopek možne valorizacije. Zato pritožba zmotno očita sodišču prve stopnje, da z odločitvijo, da Pravilnik iz 2006 ne velja, vzame avtorjem možnost valorizacije in s tem, da to pomeni kršitev ustavno zavarovanih pravic avtorjev in kršitev tudi mednarodnih konvencij. Tožeča stranka je imela možnost, da zviša tarifo na veljaven način in s tem zaščiti avtorje, če je menila, da so do tega upravičeni. Ne more pa z enostranskim aktom ob z zakonom predvidenem načinu, poseči v zakon ali veljavne pogodbe. Zakonodajalec je z zakonsko ureditvijo želel preprečiti, da bi kolektivna organizacija, ki ima monopolen položaj, zlorabila svoj položaj. Hkrati pa je z zakonsko rešitvijo dana možnost tožeči stranki, da valorizira zneske, če meni, da je to potrebno. Zakon je tudi onemogočil morebitno blokado avtorskih pravic s strani uporabnikov, kar je ugotovila tudi odločba ustavnega sodišča (U-I-149/98). Zmotno meni pritožba, da ima Pravilnik iz leta 2006 v hirarhiji pravnih aktov enako moč kot zakon. Napačno se torej sklicuje na institut exceptio illegalis. Pravilnik je protipravno posegel v pogodbe oziroma v zakon. Tožeča stranka ni poskusila spremeniti tarife na z zakon predpisan način in je v bistvu poskušala obiti zakon v delu, ki predpisuje način valorizacije. Da je takšno stališče pravilno, se tudi vidi iz prehodnih določb 4. odst. 26. čl. ZASP-B, ki je ohranil v veljavi dotedanje tarife in jim dal naravo skupnih sporazumov. S tem se je želel zakonodajalec zavarovati, da ne bi prišlo do pravne praznine za prehodno obdobje.

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, pravilno je ugotovljeno dejansko stanje in odločitev sodišča je v skladu s citiranim materialnim pravom. To je narekovala potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).


Zveza:

ZASP-B člen 26,26/4.
Datum zadnje spremembe:
19.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYzMzE3