<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 4780/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.4780.2010

Evidenčna številka:VSL0057889
Datum odločbe:16.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:male avtorske pravice - kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskih del - tarifa - valorizacija tarife

Jedro

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z odločitvijo, da tožeča stranka ni upravičena zaračunavati valoriziranega nadomestila po tarifni prilogi Pravilnika 98, temveč je upravičena le do nevaloriziranega zneska po tarifi Pravilnika 98, poenotilo sodno prakso. Od uveljavljane in enotne sodne prakse je mogoče odstopiti le, če obstajajo novi in prepričljivejši argumenti, ki jih tožnik ne ponuja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka in 3. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki njenega izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI 56337/2008 z dne 13. 08. 2008 v prvem odstavku njegovega izreka v delu, v katerem je toženki naloženo plačilo glavnice 41,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 40,06 EUR od 05. 08. 2008 do plačila in od glavnice 1,31 EUR od 11. 08. 2008 do plačila ter v tretjem odstavku njegovega izreka za stroške izvršilnega postopka 40,00 EUR. V preostalem delu (2. točka izreka sodbe) je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo (3. točka izreka sodbe), da je dolžna toženka tožnici plačati 516,88 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP (1) in predlagal, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odloči, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje, da je upravičen nadomestilo zaračunavati v skladu s Pravilnikom-98 (2) in vztraja, da je treba upoštevati 11. člen Pravilnika-98, ki je določal, da se nadomestilo za male avtorske pravice valorizira. To povzema uradne podatke o indeksu cen na drobno za obdobje od sprejema Pravilnika-98 (marec 1998) do sprejema Pravilnika-2006 (3). Navaja, da je bila v tem obdobju inflacija že tolikšna, da bi bilo treba za pravilno revalorizacijo vrednosti iz tarifnega dela Pravilnika 98 ob upoštevanju 11. člena, množiti s faktorjem 1,587 (indeksom 158,7). Zneski iz Pravilnika-98 so bili s Pravilnikom 2006 le revalorizirani in tudi objavljeni 28. 12. 2006, skupaj s preračunom tarife v evre. V oporo pritožbenim trditvam se sklicuje na sodno prakso (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1292/2009). Razlogi v sodbi v delu, kjer sodišče navaja, da bi moral tožnik tarifo objaviti v Uradnem listu in bi z njo moral soglašati tudi Urad za intelektualno lastnino, so nejasni in sami s sabo v nasprotju. Dejstvo je, da je priloga sestavni del normativnega akta in samostojno ne more obstajati, kar je potrdilo že tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Graja, da izračun sodišča, da naj bi indeks rasti cen v obdobju od marca 1998 do novembra 2006 (58,9 %) pokazal, da gre za novo tarifo in ne za uskladitev, ni obrazložen. Preprost izračun pokaže, da so zneski iz objave z dne 28. 12. 2006 povečani za 58 %, pri čemer je bil indeks inflacije najmanj 158,7. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni jasno, na kakšne izračune se je sodišče oprlo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilnik je podzakonski akt, odločanje o vprašanju usklajenosti podzakonskega akta z Ustavo in zakonom pa ni v pristojnosti sodišča prve stopnje, temveč izključno v pristojnosti Ustavnega sodišča R. S.. Sodišče prve stopnje je zato protiustavno in protizakonito odločilo, da Pravilnika 2006 ne more uporabiti, za uporabo drugega podzakonskega predpisa pa v določbi 125. člena Ustave RS nima pooblastila. Odločitev bi moralo opreti neposredno na zakon, ki pa ne vsebuje tarife za določitev avtorskega honorarja in ne bi smelo uporabiti Pravilnika-98 za razmerja, ki so nastala po 31. 12. 2006.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetna zadeva je ena izmed številnih pravd, v katerih tožeča stranka, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic (SAZAS), vtožuje nadomestilo za uporabo le-teh. V zadevah je bilo materialnopravno sporno, ali je tožeča stranka upravičena do nadomestila v višini, ki ga določa tarifna priloga Pravilnika 2006, kot ga je zaračunavala tožeča stranka ali pa do nadomestila v višini, ki ga sicer določa tarifna priloga Pravilnika 98, valoriziranega v skladu z 11. členom Pravilnika-98 oziroma do nevaloriziranega zneska po tarifi Pravilnika-98, katerega tarifa se, v skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZASP-B (4), obravnava kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Sodna praksa pritožbenih sodišč je bila enotna glede vprašanja, da Pravilnika 2006 ni dopustno uporabiti, ker gre za podzakonski akt in je nezakonit (pritožnik vztraja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo uporabiti). Neenotna pa je bila glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika-98, ki je predvideval valorizacijo tarifnih vrednosti. Večinsko stališče je možnost uporabe navedene določbe zavračalo (stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi), manjšinsko stališče (tudi odločba I Cp 4292/2009, na katero se sklicuje pritožnik,) pa je takšno možnost dopustilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v primerljivi zadevi II Ips 160/2011 (zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo I P 784/2010 v zvezi s sodbo I Cp 4163/2010) zavzelo enako stališče, kot sodišče prve stopnje v predmetni zadevi. V njej je pojasnilo, da je ZASP-B (veljaven ob sprejetju Pravilnika 2006) predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom in zavzelo stališče, da je s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ohranil v veljavi dotedanje tarife Pravilnika-98 in jim dal naravo skupnega sporazuma. Obrazložilo je, da je pod pojmom „Tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, mogoče šteti zgolj tarifo v ožjem pomenu besede, ne pa tudi določb pravilnika (tako imenovan normativni del), katerih del je tudi odločba o valorizaciji (11. člen Pravilnika-98)“.

6. Z omenjeno odločbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (5) poenotilo sodno prakso.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je Pravilnik 2006 nezakonit in ga ne sme uporabiti. Pravilnik 2006 je podzakonski akt, ki ga sodišče ne sme uporabiti, če ni skladen z zakonom (3. člen ZS, 125. in 165. člen Ustave RS). Pravilnik 2006 ni bil sprejet po z zakonom določenem postopku, veljavnem v času njegovega sprejema (ZASP-B). Drugačno pritožbeno razlogovanje je pravno zmotno. Prehodna določba četrtega odstavka 26. člena ZASP-B nudi podlago za uporabo tarifnega dela Pravilnika-98, s čimer je soglašalo že tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v že omenjeni odločbi.

8. Ob dejstvu, da Pravilnika 2006 sodišče prve stopnje upravičeno ni uporabilo, ker je nezakonit, tudi ni pomembno, ali predstavlja tarifa po Pravilniku 2006 le uskladitev tarifa po Pravilniku-98. Posledično tudi ni odločilno (tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov), na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje opravilo preračun, na katerem temelji njegova ugotovitev, da gre po Pravilniku 2006 za novo tarifo in ne le za uskladitev. Tožnik tudi ni izkazal, da bi se razmere v obdobju, ko je tarifa iz Pravilnika-98 veljala kot skupni sporazum, toliko spremenile, da bi to narekovalo prisoditev zahtevane višine nadomestila (ob primerni uporabi določb obligacijskega prava o pravični prilagoditvi pogodbenih pogojev zaradi spremenjenih okoliščin).

9. Sodišče prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, celovito pa je obravnavalo tudi (sporno) materialnopravno vprašanje (zakaj tožeča stranka ni upravičena zaračunavati nadomestila, ki ga določa tarifna priloga Pravilnika 2006 in zakaj ni, v skladu z 11. členom Pravilnik-98 upravičena niti do valorizacije nadomestil po tarifni prilogi Pravilnika-98). Vrhovno sodišče Republike S. se je seznanilo in obravnavalo pravna stališča tožeče stranke, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi in jim ni sledilo. Preizkusilo je tudi ustavno pravne vidike sprejete razlage in je z odločitvijo poenotilo sodno prakso. Od uveljavljane in enotne sodne prakse pa je mogoče odstopiti le tedaj, če obstajajo novi prepričljivejši argumenti, ki jih pritožnik v pritožbi ne ponuja.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nadaljnji).

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98).

(3) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006).

(4) Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004).

(5) Zakon o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/1994).


Zveza:

URS člen 125, 165.
ZASP-B člen 26.
ZS člen 3, 109.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxOTkx