<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2560/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.2560.2010

Evidenčna številka:VSL0061462
Datum odločbe:06.01.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorska pravica - javna priobčitev glasbenih del - plačilo nadomestila zaradi uporabe avtorskih del - višina nadomestila- veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - načelo zaupanja v pravo

Jedro

ZASP ni predvidel usklajevanja tako določenih tarif brez predhodne odobritve in objave, kar pomeni, da je 11. člen Pravilnika 1998, v kolikor se ga razlaga tako, da je usklajevanje tarife možno brez odobritve in objave, v nasprotju z ZASP in je zato neveljaven oziroma brez pravnega učinka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka tako spremeni, da se pravilno glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 55725/2008 z dne 11.8.2008 se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 244,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.“

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 168,75 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 55725/2008 z dne 11.8.2010 vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 177,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da sklep o izvršbi v 1. in 3. točki razveljavi in da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obširni pritožbi nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, po katerem vtoževano revalorizacijo avtorskih nadomestil utemeljuje 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98; v nadaljevanju Pravilnik 1998), ker je ta sam po sebi skladen z načelom zaupanja v pravo in ker zagotavlja ohranjanje enakega razmerja med pravdnima strankama. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju s siceršnjim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ima le tarifni del Pravilnika 1998 skladno s četrtim odstavkom 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/04; v nadaljevanju ZASP-B) naravo skupnega sporazuma, zaradi česar so razlogi sodbe kontradiktorni in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za pravilno materialnopravno presojo je treba izhajati iz določb ZASP in drugih zakonov. Vsakokratna določitev tarife kolektivne organizacije iz naslova pravic, določenih v 147. členu ZASP in v drugih z njim povezanih členih ZASP, je kogentno urejena v oddelku poglavja o Kolektivnem upravljanju, zato ni potrebe po uporabi pravnih načel (za zapolnjevanje pravne praznine), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95; v nadaljevanju ZASP) je v 153. členu do sprejetja ZASP-B določal, da kolektivna organizacija predloži splošne tarife v odobritev Uradu RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL). Slednji je tako lahko odločal le o sami tarifi iz tarifnega dela Pravilnika 1998, kar potrjuje tudi dovoljenje URSIL z dne 20.3.1998, iz katerega izhaja, da je URSIL dal soglasje le na tarifni del pravilnika. Poleg tega URSIL do uveljavitve ZASP-B ni odobril oziroma dal soglasja za spremembo tarifnega dela Pravilnika 1998, čeprav je to tožeča stranka večkrat zahtevala. Tudi tožeča stranka je od leta 1998 do 31.12.2006, torej še dve leti in pol po uveljavitvi ZASP-B, s katerim se je spremenil sistem določanja tarif, vztrajala na tarifah iz Pravilnika 1998. Dne 11.5.2004 je stopil v veljavo četrti odstavek 26. člena ZASP-B, ki je določil, da je v trenutku uveljavitve ZASP-B veljavno tarifo obravnavati kot skupni sporazum po 156. členu ZASP. Glede na takšno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B 11. člen Pravilnika 1998 ni del skupnega sporazuma in ga tako ni mogoče uporabljati. Niti tožeča stranka niti reprezentativna združenja niso v preteklosti odpovedala sporazuma po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B. V skladu z utečeno sodno prakso (VSL I Cp 53/2010, I Cp 4508/2009, I Cp 11/2010, II Cp 4416/2009) je edina veljavna tarifa tožeče stranke tista tarifa, ki je določena v tarifnem delu Pravilnika 1998, saj niti 11. člen Pravilnika 1998 niti Pravilnik 2006 ne predstavljata zakonite pravne podlage. Stališče iz odločbe VSL I Cp 4292/2010 ni splošno sprejeto, poleg tega pa je ta odločba spregledala pomen četrtega odstavka 26. člena ZASP-B, 147. člena ZASP ter vseh sprememb in dopolnitev po ZASP-B. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS , št. 138/06; v nadaljevanju Pravilnik 2006) je tožeča stranka sprejela v času, ko je 157. člen ZASP določal, da kolikor so sklenjeni sporazumi iz 156. člena, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa. V Pravilniku 2006 je določeno, da s 1.1.2007 preneha veljati Pravilnik 1998, kar pomeni, da nova tarifa iz Pravilnika 2006 ni le nadaljevanje oziroma revalorizirana tarifa iz tarifnega dela Pravilnika 1998. Deklarativno prenehanje veljavnosti Pravilnika 1998 pa pomeni deklarativno prenehanje veljavnosti 11. člena Pravilnika 1998 oziroma odpoved potencialni revalorizaciji za nazaj do leta 1998. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-165/03 ugotovilo, da se je tožeča stranka že s prejetjem Tarife za uporabo neodrskih del iz repertoarja Združenja SAZAS leta 2002 na nek način odrekla veljavnosti celotnega Pravilnika 1998, po logiki pa vsaj njegovemu 11. členu. Tožeča stranka ni v nadaljevanju z nobenim drugim pravnim aktom oživila 11. člena Pravilnika 1998. Po tem, ko USIL tarifnega dela Tarife iz leta 2002 ni odobril, je ostala veljavna le tarifa, ki jo določa tarifni del Pravilnika 1998, saj je bila samo ta sprejeta skladno z ZASP. Odločba Ustavnega sodišča U-I-149/98 iz leta 2001 ne potrjuje materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, saj se v njej Ustavno sodišče ni posebej opredeljevalo do veljavnosti 11. člena Pravilnika 1998, ampak je zavzelo splošno stališče, da določbe splošnega dela tega Pravilnika veljajo, v kolikor niso v koliziji z ZASP, pri čemer je v zvezi z določanjem višine tarife izrecno zapisalo, da veljajo le deloma.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ključno sporno vprašanje v tej pravdi je, kateri predpis je treba oziroma je mogoče uporabiti za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka oziroma ali je dopustno ugotovljene tarifne vrednosti valorizirati na podlagi 11. člena Pravilnika 1998. Tožeča stranka namreč s tožbenim zahtevkom terja razliko med valoriziranimi nadomestili zaradi uporabe avtorskih del (v nadaljevanju nadomestila) in nevaloriziranimi nadomestili, ki jih je tožena stranka nesporno plačala.

Že sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožeča stranka na podlagi Pravilnika 2006 ni bila upravičena zaračunavati vtoževanih zneskov, saj v Pravilniku 2006 vsebovana tarifa ni pravno veljavna. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje kljub stališču, da ima naravo skupnega sporazuma zgolj tarifni del Pravilnika 1998 in ne Pravilnik 1998 kot celota, zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do revalorizirane vrednosti avtorskega nadomestila na podlagi 11. člena Pravilnika 1998, ker ta ni v nasprotju s 153. členom prvotnega ZASP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožeča stranka tarifo v Pravilniku 1998 sprejela na podlagi prvega odstavka 153. člena ZASP, ki je določal, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del (prvi odstavek), da pa te tarife veljajo, jih mora odobriti URSIL in se morajo tako odobrene tarife objaviti v uradnem glasilu Republike Slovenije (drugi odstavek). Skladno z drugim odstavkom 153. člena ZASP je to tarifo odobril URSIL. Z ZASP-B je bila spremenjena ureditev kolektivnega upravljanja tako, da določanje pogojev in načina uporabe ni bilo več v pristojnosti kolektivnih organizacij, saj je novi 156. člen ZASP-B v prvem odstavku določal, da kolektivne organizacije o tem sklepajo skupne sporazume z reprezentativnimi združenji uporabnikov. V takšnih sporazumih dogovorjena nadomestila so veljala kot tarife za uporabo avtorskih del iz novega 157. člena ZASP-B (drugi odstavek ZASP-B). Le če skupni sporazum ni bil sklenjen, je bila kolektivna organizacija pristojna sama sprejeti tarife za uporabo avtorskih del (prvi odstavek 157. člena ZASP-B). Pri tem pa je ZASP-B v svojih prehodnih in končnih določbah še predpisal (četrti odstavek 26. člena ZASP-B), da se tarife kolektivnih organizacij, ki so veljale na dan uveljavitve ZASP-B, kar je bilo 11.5.2004, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum po tarifi po določbah ZASP-B, torej po 156. členu ZASP-B. Moč skupnega sporazuma ima le tarifa Pravilnika 1998, ostale določbe tega Pravilnika pa ne. Glede na njeno naravo skupnega sporazuma se je tarifa Pravilnika 1998 lahko po uveljavitvi ZASP-B spremenila le s soglasjem obeh pogodbenikov (tožeče stranke in reprezentativnega združenja uporabnikov). Pravilnik 2006 je tožeča stranka sprejela sama, brez soglasja druge pogodbene stranke, zato ni mogel vplivati na veljavnost tarife Pravilnika 1998.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno oporeka materialnopravnemu zaključku sodišču prve stopnje, da lahko tožeča stranka zvišane (valorizirane) vrednosti nadomestil utemeljuje na 11. členu Pravilnika iz leta 1998. Odločba Ustavnega sodišča U-I-49/98, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni relevantna za odločitev v tej zadevi. Ustavno sodišče se namreč v navedeni odločbi ni ukvarjalo s presojo vprašanja tarife Pravilnika 98 kot skupnega sporazuma oziroma pogodbe, to je v pomenu, kakršnega ima od uveljavitve ZASP-B. V 11. členu Pravilnika 1998 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da ima moč skupnega sporazuma po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B le tarifa Pravilnika 1998, ostale določbe Pravilnika 1998 (med njimi tudi 11. člen) pa ne. URSIL je namreč po 153. členu ZASP pristojen odobriti le tarifo za uporabo avtorskih del in je tudi izrecno dal soglasje le na tarifo Pravilnika 98, ne pa na njegove splošne določbe. Poleg tega glede na zgoraj obrazloženo ZASP ni predvidel usklajevanja tako določenih tarif brez predhodne odobritve in objave, kar pomeni, da je 11. člen Pravilnika 1998, v kolikor se ga razlaga tako, da je usklajevanje tarife možno brez odobritve in objave, v nasprotju z ZASP in je zato neveljaven oziroma brez pravnega učinka. V nasprotju z načelom pravne varnosti uporabnikov bi namreč bilo, da bi tožeča stranka usklajevala tarifo brez kakršnekoli objave. Tožeča stranka vse do leta 2006 določila 11. člena Pravilnika 1998 ni izvrševala in je vse do objave Pravilnika 2006 pogodbe z uporabniki (tudi s toženo stranko) sklepala za nadomestilo v neto vrednostih tarife iz leta 1998, zato povprečen uporabnik ne bi mogel vedeti, koliko bi v določenem trenutku znašala valorizirana vrednost tarife, objavljene leta 1998. Nasprotnemu stališču sodišča prve stopnje, da je bil celotni pravilnik objavljen v Uradnem listu RS, št. 29/98, kar pomeni, da je bil objavljen tudi način revalorizacije tarifnih vrednosti in zgolj z neobjavo zmnožka indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke načelo zaupanja v pravo ni bilo prekršeno, po povedanem ni mogoče pritrditi. Avtorji so zaradi specifične narave avtorske pravice posebej varovana kategorija, vendar so glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka proti posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo usklajevanja tarife s podatki o indeksu cen na drobno. Objave Pravilnika 2006 ni mogoče šteti za objavo uskladitve tarife z indeksom rasti cen, saj že iz samega pravilnika izhaja, da je bil njegov namen nadomestiti predhodni pravilnik z novim, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče po povedanem zaključuje, da je tožeča stranka avtorska nadomestila v vtoževanem obdobju lahko zaračunavala le v višini tarife po Pravilniku 1998 brez valorizacije, zato tožbeni zahtevek na plačilo razlike med nevaloriziranimi zneski nadomestil in valoriziranimi zneski nadomestil ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Po spremenjeni sodbi je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti toženi stranki vse njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo. Toženi stranki je priznalo 100 točk za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi, 100 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 13.3.2010, 100 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 50 točk urnine zaradi trajanja naroka več kot pol ure, 50 točk za poročilo stranki o sodbi, 2% materialne stroške in 20% DDV ter sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 20 EUR, skupaj 244,73 EUR. Odmerjene stroške je tožeča stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 13.12.2006). Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka v skladu z prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti pritožbene stroške v znesku 168,75 EUR (125 točk za sestavo pritožbe, 2% materialne stroške, 20% DDV in sodna taksa za pritožbo 98,52 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Glede na neuspeh tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZASP člen 153, 153/1, 153/2, 156, 157.
Datum zadnje spremembe:
12.04.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUzMDQz