<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2696/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.2696.2010

Evidenčna številka:VSL0060694
Datum odločbe:17.11.2010
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
Institut:neuporaba podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - tarifa SAZAS - učinek pravnega pravila - načelo pravne države - enostransko določanje višine avtorskih honorarjev - novo tarifiranje

Jedro

Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ni mogoče uporabiti, ker ni bil sprejet po predpisanem postopku. 11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del je nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo, zato brez dodatne konstitutivne sestavine nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je zaradi umika dela zahtevka v višini 65,61 EUR postopek v tem delu ustavilo, s sodbo v celoti razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter sklep o izvršbi obdrži v veljavi oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožba sicer uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, v bistvu pa iz razlogov pritožbe izhaja, da prvostopnemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Tako navaja, da je bilo s tarifo iz leta 1998 vzpostavljeno razmerje porušeno in je bila zato ta tarifa skladno s sklepom Skupščine združenja avtorjev na podlagi 11. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 usklajena z rastjo življenjskih stroškov. To je bilo storjeno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 06). Način revalorizacije je bil veljavno sprejet. Z uveljavitvijo novele Zakona o avtorskih pravicah (ZASP-B) je celoten Pravilnik 98 obveljal kot skupni sporazum (vključno z 11. členom) in ne zgolj njegov tarifni del. 26. člen ZASP-B ni mogoče razlagati zgolj z jezikovno razlago. Njegov namen ni omejevati avtorsko pravico. Z revalorizacijo skupnega sporazuma tožeča stranka le-tega ni enostransko spreminjala in ni prekoračila svojih pooblastil. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ne opredeljuje prepovedi ali omejitev usklajevanja tarif. V avtorskem pravu se nejasna določila tolmačijo po načelu in dubio pro auctore. Opozarja na odločbi Ustavnega sodišča RS iz leta 2001 in 2005, ki ju citira v pritožbi. Iz njih sledi, da je Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) dal soglasje k celotnemu Pravilniku 98. S stališčem, da sme uporabljati zgolj tarifo iz Pravilnika 98, ne pa tudi njegovega 11. člena, je po mnenju pritožbe nepravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilnik 06 vsebuje s strani URSIL odobreno tarifo v enakem razmerju, zato nima enostranske narave. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo 11. člena Pravilnika 98, ki govori o ohranitvi vrednosti tarife, striktno določen način valorizacije. Kljub temu, da ZASP ne zahteva objave revalorizacije v Uradnem listu, je tožeča stranka s sprejetjem Pravilnika 06 to storila. Če se sledi utemeljevanju sodišča, ni mogoče uporabiti niti Pravilnika 98 in sicer zaradi pomanjkanja soglasja, ki ga ni dala tožeča stranka. V tem primeru bi se sodišče moralo opreti na 81. člen ZASP, ki opredeljuje avtorski honorar. To določilo nudi ustrezno pravno podlago za določitev honorarja oz. nadomestila. Meni, da je inštitut excepcio ilegalis uporaben samo v primerih, ko predpis ni skladen z ustavo in zakonom oz. ni izdan znotraj zakonskega pooblastila, velja pa tudi pravo EU in sicer po načelu supremacije, avtonomnosti in neposredne uporabnosti. Bernska konvencija določa, da imajo avtorji književnih in umetniških del izključno pravico dovoljevati uporabo svojih del. Sklicuje se še na splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki določa moralno in materialno avtorsko pravico, kot primer neenotne sodne prakse pa navaja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi z dne 10. 03. 2010.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa tudi materialno pravo je pravilno uporabilo, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje na prvostopne razloge, v kolikor je v njih vsebovan odgovor na pritožbene trditve.

Glede na pritožbena izvajanja je dodati, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/2004 – v nadaljevanju ZASP-B) postopek za določitev pogojev in načina uporabe avtorskih del ter višine nadomestil za njihovo uporabo spremenil. Glede določanja tarif oz. nadomestila avtorskega honorarja je zakonodajalec tožečo stranko zavezal k sporazumevanju in ji odvzel možnost, da tarife določa sama. Obstoječi ureditvi nadomestila avtorskih honorarjev je priznal veljavnost skupnih sporazumov, s čemer je zatečeno stanje štel za pravno veljavno in ni zahteval določanje nadomestila avtorskih honorarjev na novih temeljih.

Ker po spredaj navedeni zakonski spremembi tožeča stranka ni imela več pristojnosti enostransko določati višine nadomestila avtorskih honorarjev, je odločilno vprašanje, ali Pravilnik 06, ki ga je dne 28. 12. 2006 objavila tožeča stranka, pomeni novo določitev nadomestila avtorskih honorarjev ali zgolj valorizacijo obstoječe tarife. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim, da gre za novo tarifiranje oz. nov pravilnik in ne zgolj dovoljeno valorizacijo obstoječega pravilnika, kar trdi pritožba. Da Pravilnik 06 ni zgolj tehnično opravilo – objava preračuna s Pravilnikom 98 uveljavljene tarife v eure, je razvidno iz določbe na njegovem zaključku, kjer je določeno, da prej veljavni pravilnik neha veljati. Gre torej za nadomestitev dosedanjega pravilnika z novim in ne zgolj za njegovo uskladitev z inflacijo. Tudi primerjava vsebine obeh pravilnikov pokaže, da novi pravilnik obstoječo ureditev spreminja in ne valorizira. Tudi če odmislimo v tarifnem delu predpisane vrednosti, pravilnika nista identična. Pravilnik 06 določa tarifo za več novih uporabnikov: kinematografe, bazene, artistične prireditve in zabavne parke, storitve mobilne tehnologije itd. Nenazadnje tudi v uvodu ne navaja, da je njegova vsebina valorizacija obstoječih tarif. Gre torej za nov pravilnik, ki ga je kot enostranski akt tožeča stranka sprejela oz. izdala po uveljavitvi ZASP-B, ko te možnosti ni imela več. Ker gre za novo urejanje materije in ne za tehnično opravilo – valorizacijo, je tudi nepomembno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, ali je tožeča stranka obstoječo tarifo iz leta 1998 smela valorizirati.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s prvostopnim tudi v tem, da v nasprotju z zakonom sprejetega podzakonskega predpisa sodišča ne sme uporabiti. Nujna posledica nezakonitosti pri sprejemanju splošnega akta je nezakonitost njegove vsebine. Pritožbeno zatrjevanje, da zaradi pomanjkanja soglasja tožeče stranke tudi Pravilnik 98 ni uporabljiv, ni razumljivo. Ta pravilnik vsebuje tarifo, ki jo je zakon (ZASP-B v 26. členu) določil kot veljavno tarifo, zato soglasje kolektivne organizacije in uporabnika avtorskih del ni pogoj za njeno veljavnost. Ker je nadomestilo avtorskega honorarja določeno, razloga za uporabo 81. člena ZASP, ki določa merila za njegovo določitev, ni.

Neposredno na osnovi 11. člena Pravilnika 98 tožena stranka valoriziranega, v tarifnem delu določenega nadomestila avtorskega honorarja ni dolžna plačevati. Predpis, ki ustvarja obveznost in pravice posameznega subjekta mora biti konkreten, jasen, nedvoumen in objavljen, preden začne veljati. To terja načelo pravne države. 11. člen Pravilnika 98 je splošen, dopušča več možnosti valorizacij, zato je zgolj eno od meril za določitev višine obveznosti uporabnikov in pravic avtorjev, neposredno uporabljiv pa bi bil le z določitvijo količnika in časa, ko se revalorizacija izvede. Brez te dopolnitve 11. člen nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev. Ker je to razlog, da 11. člen Pravilnika 98 na odločitev v tej zadevi nima vpliva, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje posebej do pritožbene graje prvostopenjskega stališča, da 11. člen Pravilnika 98 nima učinka, ker je zakonska novela moč sporazuma podelila le tarifnemu delu pravilnika.

Sodišče prve stopnje, ki je utemeljenost zahtevka presoja na podlagi Pravilnika 98, je pravilno uporabilo materialno pravo. Ta pravilnik vsebuje tarifo, ki jo je ZASP-B v prehodnih določbah opredelil kot veljavni skupni sporazum o tarifi (4. odstavek 26. člena ZASP-B), kakršen je lahko podlaga za določanje materialnih obveznosti uporabnikov avtorskih del.

Pritožbena trditev, da po Pravilniku 98 priznano nadomestilo avtorskega honorarja predstavlja kršitev materialne, z zakonom in mednarodnimi konvencijami priznane avtorske pravice je posplošena in nepreverljiva trditev.

Glede na to, da niso podani v pritožbi uveljavljani ali uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da odgovor na pritožbo v konkretni zadevi ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.


Zveza:

URS člen 2, 125.
ZASP člen 81, 156.
ZASP-B člen 26, 26/4.
ZS člen 3.
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del člen 11.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyMjA3