<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2786/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.2786.2010

Evidenčna številka:VSL0068006
Datum odločbe:10.11.2010
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - neuporaba podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - tarifa SAZAS - vezanost sodnika na ustavo in zakon

Jedro

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 je bil sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP – UPB 1, zato ni veljaven.

Podzakonskega predpisa, ki je v nasprotju z zakonom, sodišče ne sme uporabiti, saj je po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Na neveljaven predpis torej ni mogoče opreti odločitve, zato je v takem primeru potrebno uporabiti neposredno ustavo ali zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 154,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63464/2008 z dne 6.9.2008 razveljavi v celoti in se tožbeni zahtevek zavrne. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 111,99 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi obdrži v veljavi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da kot kolektivna organizacija zaračunava avtorske honorarje oziroma nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del na podlagi veljavne tarife. S Pravilnikom iz leta 2006 je le uskladila vrednosti tarif in tako ohranila enako razmerje kot ga ji je odobril Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL), ko je odobril Pravilnik iz leta 1998. Materialnopravna naziranja sodišča so neskladna s spremembami zakonodaje. Tožeča stranka ni sprejela novih tarif, niti ni enostransko spreminjala skupnega sporazuma, pač pa je le že sprejete in s strani UIL odobrene tarife valorizirala. Po mnenju tožeče stranke je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na restriktivno interpretirani določbi 4. odstavka 26. člena Zakona o avtorskih in drugih sorodnih pravicah utemeljilo veljavnost zgolj tarifnega dela Pravilnika oziroma je ugotovilo, da se štejejo kot veljavni skupni sporazumi te tarife, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona. Pravilnik je v dosedanji sodni praksi dosledno obveljal kot celota in se nikoli ni obravnaval ločeno na splošni oziroma tarifni del. Posledično pa je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka na podlagi Pravilnika nima pravice revalorizirati tarife. Vsi dosedanji Pravilniki so vsebovali indeksno klavzulo. Tudi iz določbe 26. člena ZASP – B ne izhaja namen zakonodajalca, s katerim bi želel omejiti tožečo stranko v njeni funkciji. Očitno gre za napačno in vsiljeno razlago spornega pravnega določila. Sodišče se pri interpretaciji določbe 26. člena ZASP – B ni opredelilo do načela in dubio proauctore, na drugi strani prav tako ni upoštevalo možnosti tožene stranke, da se ta sama odloča, ali bo avtorsko delo oziroma sklop avtorskih del uporabljala ali ne, vsled česar je dejansko stanje ostalo v tem delu nejasno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka z izvršitvijo valorizacije enostransko spreminjala skupni sporazum, še manj pa argumentirano sklepati, da je s Pravilnikom sprejela novo tarifo. Valorizacija je prilagoditev nominalnega zneska terjatve oziroma dolga realni vrednosti. V obravnavanem primeru je valorizacija izrecno določena v predpisu. Pravni akt, na katerega se je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo, je Pravilnik iz leta 1998, ta pa v 11. členu izrecno določa valorizacijo. Slednje je sodišče spregledalo, torej je pomanjkljivo uporabilo materialnopravno podlago predmetnega spora. Poleg tega pa je tožena stranka sklenila s tožečo stranko pogodbo oziroma dovoljenje za izvajanje del s sredstvi za mehanično reprodukcijo oziroma sekundarno radiodifuzijo. Iz le tega pa izhaja obveznost in pravica obeh pogodbenih strank, torej tako tožene kot tožeče stranke. Morebiten dvom o veljavnosti 11. člena Pravilnika iz leta 1998, ki predpisuje valorizacijo, v odnosu s 153. členom prvotnega besedila ZASP, nima pravne osnove. Tožeča stranka je izvedla pravilen postopek za uveljavitev Pravilnika, zato bi ga moralo sodišče upoštevati. Po mnenju tožeče stranke 11. člen Pravilnika iz leta 1998 nedvomno velja, saj zagotavlja bistvo in namen njene vsebine, to je ohranjanje vrednosti tarif skozi čas, ne pa da se zaradi zunanjih okoliščin skozi čas spreminja v škodo ene in v korist druge strani. Po mnenju tožeče stranke je sodišče napačno uporabilo institut exceptio illegalis, saj določbe 125. člena Ustave ne gre razumeti tako, kot da se pri sojenju sploh ni potrebno ozirati na podzakonske predpise, če mu tožena stranka ugovarja. Velja nasprotno, saj so ti predpisi enako zavezujoč del pravnega reda kot zakoni, ki jih je treba upoštevati že zaradi načel pravne varnosti in zaupanja v pravo. Uporaba navedenega instituta je mogoča samo takrat, ko sodišče oceni, da predpis ni skladen z ustavo ali zakonom oziroma ni bil izdan znotraj zakonskega pooblastila. Poleg domačega prava pa velja tudi pravo evropske unije. Številne mednarodne konvencije pa zagotavljajo varstvo avtorskih pravic. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista sodba ali postopek na prvi stopnji obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

V čem naj bi bila kršitev postopkovnih določil tožeča stranka v pritožbi izrecno ne obrazloži, zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ne more komentirati.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialne določbe. Pritožbeno sodišče se z obširnimi dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Glede pritožbenih trditev, v katerih tožeča stranka ponavlja svoja pravna stališča do spornega vprašanja, ali je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98 – Pravilnik 98) ali Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravno presojo prvostopnega sodišča, da ni podlage za uporabo tarif iz Pravilnika 2006. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP, Ur. l. RS, št. 94/2004 – UPB 1), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivna organizacija sklepa z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinu uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo (1. odstavek 156. člena ZASP – UPB 1). V prehodnih določbah ZASP – B (4. odstavek 26. člena) pa je določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP – B je bil v veljavi Pravilnik 98 skupaj z njegovim tarifnim delom, ki se je štel za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožeča stranka ni imela, pač pa je enostransko sprejela Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik 2006 je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP – UPB 1, zato ni veljaven. Ne drži niti trditev tožeče stranke, da Pravilnik 2006 pomeni zgolj uskladitev višine nadomestil z inflacijo, saj kaj takega iz njega ne izhaja. Sklepati je pravzaprav mogoče prav nasprotno. Pravilnik 2006 namreč določa, da s 1.1.2007 preneha veljati Pravilnik 98, poleg tega pa tarifni del vsebuje nekatere nove postavke, kar še dodatno kaže, da gre v resnici za popolnoma nov Pravilnik. Tožeča stranka je imela na podlagi 11. člena Pravilnika 98 vselej možnost revalorizirati višino predpisanih nadomestil, vendar tega vse do leta 2006 ni storila. Zaradi spoštovanja načela pravne varnosti ni mogoče neveljaven Pravilnik šteti za veljavno uskladitev tarife z inflacijo. V kolikor bi tožeča stranka želela doseči veljavno spremembo, pa čeprav gre le za revalorizacijo nadomestil, bi morala do uveljavitve ZASP – B pridobiti predhodno odobritev UIL in njeno objavo, kasneje pa bi bilo to mogoče le v sporazumu z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s pravno varnostjo uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven predpis.

Pravilno je tudi pravno stališče prvostopnega sodišča o tem, da podzakonskega predpisa, ki je v nasprotju z zakonom, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, sodišče ne sme uporabiti, saj je po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Na neveljaven predpis torej ni mogoče opreti odločitve, zato je v takem primeru potrebno uporabiti neposredno ustavo ali zakon.

Res je, da imajo avtorji tako po določbah ustave kot ZASP in mednarodnih konvencij pravico do nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kakšna je višina nadomestila, je odvisno od predpisov, sprejetih na podlagi zakona in ustave, seveda po ustreznem postopku. Tožeča stranka postopka za spremembo višine nadomestila ni izvedla pravilno, zato bo morala to storiti v prihodnosti.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka zaradi zavrnitve pritožbe sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Na podlagi istega zakonskega določila, to je 1. odstavka 154. člena ZPP pa je toženi stranki dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Stroški se nanašajo na plačilo nagrade odvetniku v višini 130,23 EUR in na plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 24,63 EUR. Priznane stroške mora tožeča stranka plačati v roku petnajstih dni, v primeru zamude pa tečejo zakonske zamudne obresti.


Zveza:

URS člen 125.
ZASP – B člen 26, 26/4.
ZASP – UPB1 člen 156, 156/1.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMzUy