<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2484/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.2786.2010

Evidenčna številka:VSL0068004
Datum odločbe:17.11.2010
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - neuporaba podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - tarifa SAZAS - učinek pravnega pravila - načelo pravne države

Jedro

Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 ni mogoče uporabiti, ker ni bil sprejet po predpisanem postopku.

11. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 je nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo, zato brez dodatne konstitutivne sestavine nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5.9.2008 vzdržalo v veljavi za del terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške, v preostalem delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 675,51 € s pripadki, pa sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstaja. Toženi stranki je naložilo obveznost, da tožeči stranki povrne 122,80 € pravdnih stroškov.

Pritožuje se tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe, pri čemer ne nasprotuje zavrnitvi za leto 2002 uveljavljanega nadomestila, ker je zastarano. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v izpodbijanem delu ugodeno, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %. To določilo označuje za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju realne vrednosti tarife. Določilo je tako podrobno, da bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) in sicer normativni del in tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19.3.1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo na osnovi 11. čl. potrebno vrednosti iz tarifne priloge zaradi revalorizacije pomnožiti s faktorjem 1,587 (indeks 158,7). Ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pri oblikovanju novega Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 06 – Ur. list 138/2006) ni imela prostih rok. Iz besedila pravilnika izhaja, da preračunava tarifo v € in da gre za uskladitev z indeksom cen (zapis na koncu tarifne priloge). Tarifa torej sploh ni bila spremenjena. Podlaga za uskladitev z indeksom rasti cen je 11. čl. Pravilnika 98. Zapis revaloriziranih zneskov je bil potreben, ker bi bili sicer objavljeni podatki v nasprotju s tarifo; sicer pa objava revaloriziranih zneskov glede na 11. čl. Pravilnika 98 sploh ni bila potrebna. Gre za podobno situacijo kot pri določitvi EURIBOR-ja. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, ker pri objavi v Uradnem listu 138/2006 ni šlo za spremembo tarife. Ker je sodišče štelo, da je objava v Uradnem listu 138/2006 pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, saj je ni upoštevalo v celoti tako, kakor se glasi, ampak je 11. čl. selektivno, v nasprotju s sodno prakso (I Cp 4292/2009), izpustilo. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP iz leta 2004 in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. Pojasnjuje, da leta 2004 ni objavila zgolj tarife, ker tarife kot priloge podzakonskemu aktu samostojno ni mogoče spreminjati. O veljavnosti Pravilnika 98 se je Ustavno sodišče že izreklo z odločbo U-I-149/98, Pravilnik 06 pa vsebuje zgolj valorizacijo tarife od marca 1998 do novembra 2006. Poudarja, da je bila objava revaloriziranih zneskov v Uradnem listu pred objavo ZASP-D. Meni, da sodišče splošne pristojnosti ni pristojno presojati veljavnosti podzakonskega akta, ker je to v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ker je sodišče ravnalo drugače, je arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. Takega pooblastila sodišče v 125. čl. Ustave RS in 3. členu Zakona o sodiščih nima, kajti v primeru, ko sodišče ugotovi protiustavnost ali protizakonitost podzakonskega predpisa, svojo odločitev opre neposredno na zakon. V konkretnem primeru pa zakon neposredno ni uporabljen. Uporabljen tudi ne more biti, ker ne vsebuje tarife. Nepravilno je uporabljen Pravilnik 98 za razmerja, ki so nastala po 31.12.2006.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča. Meni, da je URSIL dal soglasje samo k tarifnemu delu Pravilnika 98. Pojasnjuje, da je tožeča stranka v preteklosti že skušala povečati tarifo, pa ji pristojni organi (zlasti URSIL) tega niso dovolili. Opozarja na nelogičnost pritožbe. Pritožbeni argument, da je tarifa iz Pravilnika 06 le nadaljevanje oz. revalorizacija tarife iz pravilnika 98, ne vzdrži pravne presoje. Opozarja, da se Ustavno sodišče v svoji odločbi iz leta 2001 ni posebej opredeljevalo do 11. čl. Pravilnika 98, odločba U-I-165/03 iz leta 2005 pa predstavlja korak naprej. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 98 – Ur. l. RS, št. 29/1998) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino.

Ni pa mogoče slediti pritožniku: da je Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 06 – Ur. l. RS, št. 138/2006) po svoji naravi in vsebini zgolj tehnično opravilo - objava preračuna s Pravilnikom 98 uveljavljene tarife v €; da ta pravilnik ničesar ne spreminja oz. določa na novo in ima zgolj pojasnilno funkcijo; da ta pravilnik po vsebini ne ureja na novo materije, ki jo zakonodajalec prepušča podzakonskemu predpisu. Iz določbe na zaključku tarifnega dela Pravilnika 06 je razvidno, da z njegovo uveljavitvijo Pravilnik 98 preneha veljati. To pomeni, da gre za nadomestitev pravilnika z novim in ne mogoče zgolj za njegovo uskladitev z inflacijo. Razen tega je s primerjavo vsebine obeh pravilnikov mogoče ugotoviti, da tudi če odmislimo v tarifnem delu predpisane vrednosti, pravilnika nista identična. Pravilnik 06 določa tarifo za več novih uporabnikov: kinematografe, bazene, artistične prireditve in zabavne parke, storitve mobilne tehnologije... Gre torej za nov pravilnik, ki ga je kot enostranski akt tožeča stranka sprejela oz. izdala po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B – Ur. l. RS, št. 43/2004), ko te možnosti ni imela več. Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa nujno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi druženji uporabnikov (156. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – v nadaljevanju ZASP – UPB3 in Ur. l. RS, št. 68/08 ).

Pravilnik 06 je tožeča stranka sprejela po uveljavitvi ZASP-B, ko te pristojnosti ni več imela. Ker ni bil sprejet na zakonit način, ga sodišče ne sme uporabiti. Po tretjem členu Zakona o sodiščih (Ur. l.RS, št. 19/1994 s spremembami), ki pomeni realizacijo ustavne določbe (125. čl. Ustave RS), je sodnik pri odločanju vezan na zakon, ustavo, splošna načela mednarodnega prava in mednarodne pogodbe, medtem ko podzakonskega predpisa, glede katerega oceni, da ni v skladu z zakonom, ne sme uporabiti. Pritožbena navedba, da je presoja skladnosti podzakonskega predpisa z zakonom v pristojnosti Ustavnega sodišča, je točna. Prvostopenjsko sodišče ni prevzelo funkcije Ustavnega sodišča, ampak je pri obravnavi konkretne zadeve ugotovilo, da pravilnik, ki bi ga moralo uporabiti, ni bi sprejet po predpisanem postopku in ga zato ni uporabilo (exceptio illegalis). Nujna posledica nezakonitosti pri sprejemanju splošnega akta je nezakonitost njegove vsebine. Uporaben je Pravilnik 98, ker tudi določbe predzadnjega odstavka Pravilnika 06, ki predvideva prenehanje veljavnosti Pravilnika 98, iz zgoraj navedenih razlogov, ni mogoče uporabiti. S tem je uporabljen tak pravilnik, na uporabo kakršnega napotuje zakon.

Sodišče prve stopnje, ki je utemeljenost zahtevka presojalo na podlagi Pravilnika 98, je pravilno uporabilo materialno pravo. Ta pravilnik vsebuje tarifo, ki jo je ZASP-B v prehodnih določbah opredelil kot veljaven skupen sporazum o tarifi (4. odstavek 26. čl. ZASP-B), kakršen je lahko podlaga za določanje materialnih obveznosti uporabnikov avtorskih del. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru kršitve avtorske pravice, kar uporaba avtorskih del v nasprotju z ZASP – brez dovoljenja avtorja oz. kolektivne organizacije - nedvomno je.

Strinjati pa se ni mogoče niti s pritožbeno trditvijo, da sta že tarifa iz Pravilnika 98 in 11. čl. tega pravilnika sama po sebi ustrezna podlaga za terjatev valorizirane vrednosti avtorskega honorarja oz. njegovega nadomestila, ki se plačuje tožeči stranki; torej, da se v tarifnem delu Pravilnika 98 določene cene samodejno usklajujejo z rastjo cen na drobno (po z 11. čl. predpisanih kriterijih) in da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati tako valorizirane vrednosti. Predpis, ki ustvarja obveznosti in pravice posameznega subjekta, mora biti konkreten, jasen, nedoumen in objavljen, preden začne veljati. To terja načelo pravne države (2. čl. Ustave RS). 11. čl. Pravilnika 98 je splošen, dopušča več možnosti valorizacije (letno ali v krajših časovnih obdobjih), zato je zgolj eno od meril za določitev višine obveznosti uporabnikov in pravic avtorjev, neposredno uporabljiv pa bi bil le z določitvijo količnika in časa, ko se valorizacija izvede (1). Brez te dopolnitve 11. člen nima neposrednega učinka na s tarifo določene obveznosti uporabnikov in pravice avtorjev. Ker po mnenju pritožbenega sodišča že ta razlog povzroči, da 11. čl. Pravilnika 98 na odločitev v tej zadevi ne more imeti vpliva, se ne opredeljuje do pritožbene graje stališča prvostopenjskega sodišča, ki za neuporabo tega določila navaja drug razlog (na deveti strani sodbe).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

---------------------------------------------------

(1) Gre za nepopolno (nesamostojno) pravno pravilo - Marjan Pavčnik: Teorija Prava, GV Založba 2007, stran 138


Zveza:

URS člen 2, 125.
ZASP člen 156.
ZS člen 3.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMzUw