<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 487/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.487.2017

Evidenčna številka:VSL00008989
Datum odločbe:20.02.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Irena Dovnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dokazno breme - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme

Jedro

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika.

Ker tožena stranka trdi, da je vtoževana terjatev plačana, je ona tista, ki nosi dokazno breme o tem, da se plačila iz analitične (konto) kartice nanašajo ravno na vtoževano terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom in sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 71325/2015 z dne 11.6.2015 delno razveljavilo v 1. odstavku sklepa za že plačano glavnico 552,79 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 11.055,47 EUR za čas od 9.6.2015 do 10.6.2015 ter v tem delu postopek ustavilo, (II.) citirani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.502,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 10.502,68 EUR od 10.6.2015 do plačila, od zneska 233,99 EUR od 10.6.2015 do 10.2.2016 in od zneska 318,80 EUR od 10.6.2015 do 25.4.2016 ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 467,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki pa jih ni specificirala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da je imela tožena stranka s tožečo stranko sklenjenih več zavarovalnih pogodb, sporno pa je, ali je tožena stranka plačala vtoževane premije, kot to trdi tožena stranka, ali pa je s plačili v letu 2014 plačala druge terjatve (iz drugega pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi), kot to trdi tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je na podlagi dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo listine in v spisu in zaslišalo zakonito zastopnico tožene stranke ter priči B. P. in N. K., ugotovilo, da tožena stranka s plačili v letu 2014 ni mogla plačati terjatev po sklepu o izvršbi, ki je bil izdan šele 11.6.2015. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz konto kartice, ki jo je predložila v tem postopku, izhaja zgolj to, da gre za "plačila sklepa T.", ne da bi tožena stranka navedla in izkazala, kaj konkretno je plačala in za katero konkretno obdobje. Tega ni pojasnila niti v pritožbi; s pritožbeno navedbo, da bi tožeča stranka morala dokazati, za kateri konkretni sklep o izvršbi je šlo, in ga tudi predložiti, če trdi, da tožena stranka s plačili ni poravnala vtoževanih terjatev v tem postopku, pa ne more uspeti. Trditev, da je tožena stranka s predložitvijo svoje analitične (konto) kartice dokazala, da je obveznosti do tožeče stranke poravnala, namreč ni pravilna. Niti listinski dokazi niti zaslišanja niso potrdi navedb tožene stranke; zgolj analitična (konto) kartica, iz katere izhaja zgolj to, da gre za "plačila sklepa T.", pa ne dokazuje, da je plačana vtoževana terjatev

7. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva velja razpravno načelo (7. člen ZPP): razen izjemnih primerov, je zbiranje procesnega gradiva, ki ga predstavljajo predvsem trditve o dejstvih in dokazi zanje, dolžnost strank. Splošno pravilo iz 212. člena ZPP je, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S tem pravilom sta definirani procesno trditveno in dokazno breme, in sicer ne kot procesna dolžnost stranke do sodišča ali do nasprotne stranke, pač pa do same sebe: navajanje relevantnih dejstev in predlaganje učinkovitih dokazov povečujejo možnosti stranke za uspeh v pravdi. Določa ga materialno pravo. Je procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava (prim. II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007).

8. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da tožena vtoževane terjatve ni plačala. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom branila tako, da je trditveni podlagi tožeče stranke nasprotovala z navedbami, da je vtoževana terjatev plačana, kar naj bi izhajalo iz njene analitične (konto) kartice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da trditve tožene stranke o plačani terjatvi ne držijo, saj plačil na podlagi listinskih dokazov ni mogoče potrditi, zatrjevanih plačil pa niso potrdile niti zaslišane priče. Ker tožena stranka trdi, da je vtoževana terjatev plačana, je ona tista, ki nosi dokazno breme o tem, da se plačila iz analitične (konto) kartice nanašajo ravno na vtoževano terjatev, ne pa na kakšne druge terjatve, glede na to, da je bil zoper njo že predhodno izdan sklep o izvršbi, o čemer sta skladno izpovedali obe priči. Višje sodišče zato pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da tožena stranka v tem postopku ni dokazala, da so bile s plačili iz predložene analitične (konto) kartice plačane vtoževane obveznosti. Drži sicer pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zanikala plačil, razvidnih iz predložene kartice, zanikala pa je, da je bila z njimi plačana vtoževana terjatev iz te pravde, saj je trdila, da so se s temi plačili pokrile obveznosti iz drugega sklepa o izvršbi. Ker je torej tožeča stranka konkretizirano izpodbijala navedbe tožene stranke, je bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je plačala vtoževano terjatev, česar pa ni storila niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Tožena stranka svojih pritožbenih stroškov ni specificirano navedla (navedla je le, da priglaša "vse že priglašene stroške in vse preostale stroške"), zato višje sodišče o njih ni odločalo (prim. 2. odstavek 163. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212
Datum zadnje spremembe:
05.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2ODM1