<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 154/2012
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.154.2012

Evidenčna številka:VS0016709
Datum odločbe:06.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2096/2011
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, Aljoša Rupel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - dokazno breme - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - dokazna ocena - dokazovanje - listine kot dokaz - predložitev fotokopije listine - original listine - navajanje dokazov - prekluzija - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost

Jedro

Materialno dokazno breme (obveznost po posojilni pogodbi) ves čas spora nosi tožnik, medtem ko se procesno dokazno breme (strankina dolžnost predlagati dokaz) med dokaznim postopkom med pravdnima strankama premešča.

Ugotavljanje dejstev in

dokazna

ocena

spadata v področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na stroške postopka, zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te revizijske odločbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.133,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vsaki od toženih strank naložilo plačilo 54.167,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (vsaki) povračilo 1.361,70 EUR pravdnih stroškov. Tožnikov zahtevek za solidarno plačilo dolga je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Toženi stranki zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navajata, da sta sodbi sodišč (prve in) druge stopnje obremenjeni s kršitvama po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sta izreka sodb nezmožna preizkusa, oziroma v nasprotju z dejstvi in dokazi ter predloženimi listinami. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede ocene izpovedi tožnika, zlasti glede samega vračila denarja. Tožeča stranka je original pogodbe predložila šele na zadnjem naroku, zaradi česar se toženi stranki nista mogli opredeliti do originalnih izvodov, saj sta bili prepričani, da je original raztrgan. Prav dejstvo, da je tožeča stranka predložila original pogodbe, pa je bilo za sodišče ključno in je toženi stranki obremenilo. Toženi stranki sta zaradi prekluzije oporekali vpogledu v listine, ki so bile predložene na zadnjem naroku (izpiski Abanke in NLB). Sodišče prve stopnje se do tega ugovora ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa je v tem obsegu ugotovilo relativno bistveno kršitev, vendar ni odločilo o pritožbi toženk, ki sta navedenim listinam nasprotovali. SMS sporočilo je prepoznala le prva toženka, kar ne pomeni, da je sporočilo prepoznala tudi druga toženka. Toženki nista trdili, da sta istočasno v gostilni B. izročili posojeni denar pokojniku, trdili sta le, da sta bili na sestanku s pokojnikom skupaj. V tem delu je sodba nepopolna, nasprotuje trditvam ter listinskim dokazom. Toženki sta nasprotovali izpisu SMS sporočil, saj ni verodostojen, ker ga ni izdal mobilni operater. Sodišče se glede tega ugovora ni izreklo. Tožnik ni aktivno legitimiran, saj ni stranka posojilne pogodbe. Tožnik tudi ni upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo, izpodbijana sodba pa je v tem delu tudi neobrazložena.

Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Meni, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uveljavljanimi kršitvami, zaključek sodišča, da sta bili toženki neprepričljivi pa je na mestu, saj sta svoje navedbe in izjave večkrat spreminjali. Prav tako za konkretni spor ni bistveno, kam je denar šel, bistveno je le, ali je bil denar vrnjen. Dokazno breme glede tega dejstva je na toženkah. Posojilna pogodba je bila predložena pravočasno, saj je bila kot fotokopija pogodbe priložena že tožbi, predložitev originalnega izvoda pa se zato ne šteje za nov dokaz, ki bi bil podvržen prekluziji. Sicer pa revidentki v pretežnem delu revizije izpodbijata dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni več dovoljeno.

5. Revizija deloma ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče:

- A. A. (tožnikov oče - posojilodajalec) je s toženkama (posojilojemalkama) dne 14. 6. 2006 sklenil posojilno pogodbo;

- na podlagi posojilne pogodbe je toženkama za dobo treh mesecev oziroma z rokom vračila 1. 9. 2006 posodil znesek 108.335,00 EUR;

- dne 25. 8. 2008 je tožnikov oče (posojilodajalec) umrl;

- tožnik je pokojnikov edini dedič;

- toženki posojila (še) nista vrnili.

7. Materialno dokazno breme (obveznost po posojilni pogodbi) ves čas spora nosi tožnik, medtem ko se procesno dokazno breme (strankina dolžnost predlagati dokaz) med dokaznim postopkom med pravdnima strankama premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče nato oceni, ali je bila pri tem uspešna ter svojo oceno tudi obrazloži.

V konkretnem sporu med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da so tožnikov oče ter (obe) toženki dne 14. 6. 2006 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnikov oče toženkama z rokom vračila 1. 9. 2006 posodil znesek 108.335,00 EUR, zato sta se sodišči druge in prve stopnje ukvarjali predvsem z ugotavljanjem dejstev, ali sta toženki posojilo tudi vrnili. Tožnik je s predložitvijo posojilne pogodbe ter z izpovedjo prič uspel prevaliti procesno dokazno breme na toženki, ti pa svojih trditev, da sta obveznost iz pogodbe tudi poravnali, nista uspeli dokazati. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih odločbah jasno ter prepričljivo argumentirali svoje stališče, da sta bili in zakaj sta bili toženki pri tem neuspešni. Tekom postopka sta toženki svoje trditve vseskozi spreminjali ter izpovedovali v nasprotju z lastnimi trditvami, glede bistvenih dejstev pa sta bili neskladni ter neprepričljivi, zato procesnega dokaznega bremena z golim zatrjevanjem o vračilu posojila nista uspeli prevaliti nazaj na tožnika, ki pa je nasprotno, z lastno izpovedbo ter izpovedbo prič K. in P. svoje navedbe izkazal ter sodišče utrdil v prepričanju o njihovi verodostojnosti.

8. Izkaže se, da revizija v glavnem neutemeljeno graja zlasti dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje ter na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotavljanje dejstev in

dokazna

ocena

spadata v področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revidentki se trudita izkazati nejasnosti ter nelogičnosti v zaključkih sodb sodišč prve in druge stopnje, vendar pri tem ne uspeta, saj sta sodišči druge in prve stopnje izvedene dokaze po skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj ocenili ter ovrednotili, nato pa podali smiselno in logično dokazno oceno. Kljub temu, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo potrdilo zaključke sodišča prve stopnje, zaradi česar je po sodni praksi standard obrazloženosti odločbe lahko nižji, je še enkrat poudarilo ključne ugotovitve ter razloge za takšno odločitev, zaradi česar je izpodbijana sodba jasna, določna, zmožna preizkusa ter izdana na podlagi zadostne stopnje materialne resnice. Revidentki z navideznim konstituiranjem kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi na tem mestu posredno ter nedovoljeno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje. O protispisnosti je moč govoriti, ko o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi teh, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Napaka je po svojem bistvu tehnične narave, saj gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba takšnih napak ne vsebuje.

9. Tudi revizijski očitki, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na vse pritožbene očitke ter jih natančno in izčrpno utemeljilo, niso izkazani. Toženkama vračila denarja ni uspelo dokazati, očitki, kaj bi pokojnik z denarjem lahko storil (ga položil na račun, ipd.), so nepomembni, zatrjevana protispisnost v tem delu sodbe pa ni podana. O predložitvi originalne pogodbe, aktivni legitimaciji, izpiskih ter SMS sporočilih sta se pravilno izrekli že sodišči prve in druge stopnje, zato revizijsko sodišče teh razlogov ne ponavlja.

10. Revizija zoper pravnomočno

odločitev

o pravdnih

stroški

h ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), zato je treba dovoljenost revizije presojati v okviru 384. člena ZPP. Sklep o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Ker pogoji za dovoljenost revizije v tem delu niso izpolnjeni, je revizijsko sodišče postopalo po določbi 377. člena ZPP in je revizijo tožene stranke v tem delu zavrglo.

11. V preostalem delu je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker toženki z revizijo nista uspeli, morata tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (odgovor na revizijo in DDV). Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.


Zveza:

ZPP člen 128, 128/5, 339, 339/2-14, 339/2-1, 377, 384.
Datum zadnje spremembe:
28.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NTk5