<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 205/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.205.2013

Evidenčna številka:VSL0077365
Datum odločbe:12.06.2013
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - POGODBENO PRAVO
Institut:javna priobčitev glasbenih del - plačilo avtorskega honorarja - višina nadomestila - uporaba in veljavnost pravilnika - tarifa - civilna kazen - neizpolnitev sodelovalne dolžnosti

Jedro

Ker tarifa iz Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je zakon predvidel za sprejem sporazuma, ne more imeti pravne veljave.

Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namerno ali iz hude malomarnosti.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba v izpodbijanem (ugodilnem) delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 369,90 EUR zniža za 306,83 EUR na 63,07 EUR, v preostalem delu (glede zneska 306,83 EUR s pripadki) pa zahtevek zavrne.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se (v po tožniku izpodbijanem (zavrnilnem) delu - II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožencu 423,86 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

IV. Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožencu 141,12 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku avtorski honorar v višini 369,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 5. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku avtorski honorar v višini 1.134,18 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 5. 9. 2011 dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške v višini 148,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper odločitev sodišča v zavrnilnem delu (tj. v II. točki izreka sodbe) se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je materialnopravna podlaga za razsojo v konkretnem primeru Pravilnik iz leta 1998. Opozarja na vsebino 11. člena Pravilnika iz leta 1998 in pojasnjuje, da gre za zakonsko vnaprej vzpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, ki jasno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. Ne glede na to, da je bilo določeno, da se tarifa praviloma usklajuje letno, s tem še ni izključeno njeno usklajevanje na daljša razdobja, saj je takšno usklajevanje za uporabnike kvečjemu bolj ugodno. Navedeni pravilnik je odobril URSIL. Odobritev se j nanašala tako na tarifno prilogo, kot na vse določbe „normativnega dela“, vključno z 11. členom – brez navedenih določb namreč samih tarifnih postavk ni mogoče določiti oziroma izračunati. Ne glede na morebitne spremembe ZASP, ki so spreminjale način sprejemanja tarif, je Pravilnik iz leta 1998 ostal v veljavi do določitve tarife s skupnim sporazumom ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo, in je Pravilnik iz leta 1998 tako treba tolmačiti in izvrševati tako kot se glasi, tj. vključno z 11. členom. Pravilnik iz leta 2006 ne predstavlja spremembe tarife temveč valorizacijo zneskov in preračun v EUR. Zato ni bilo potrebno doseči spremembe skupnega sporazuma niti določbe Sveta za avtorsko pravo. Objava prav tako ni bila potrebna, a je tožnik to vseeno storil. Takšnemu stališču (da ni šlo za novo tarifo, temveč zgolj za valorizacijo stare tarife) pritrjujejo tudi razlogi sodbe VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Do navedenega vprašanja pa se je že izreklo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-149/98, ko je navedlo, da Pravilnik Združenja SAZAS o javni priobčitvi glasbenih del v celoti velja. Meni, da je sodišče arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. S tem, ko je uporabilo drug podzakonski predpis je kršilo 125. člen Ustave RS in 1. člen ZS. Če sodišče ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo namreč ne uporabi drugi podzakonski akt, temveč mora odločitev opreti na zakon. To pa v konkretnem primeru niti ni mogoče, saj ZASP ne vsebuje tarife za določitev avtorskega honorarja. Na takšen način je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 izhaja, da je le-to odločilo v nasprotju z 41. točko odločitve U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo civilne kazni uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje kljub jasno navedenim pravno pomembnim okoliščinam le-teh v konkretnem primeru sploh ni ugotavljalo. Ponavlja, da je civilno kazen zahteval zaradi nezakonite uporabe varovane glasbe, zaradi nesporočitve podatkov, potrebnih za odmero avtorskega honorarja in neplačilom nadomestila v celoti. Do navedenih kršitev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je v tem delu podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje, da sam uporabnik nima možnosti izbire, kateri od zahtevanih podatkov naj se uporabijo pri odmeri avtorskega honorarja. Odločitev o izbiri osnove za obračuna je prepuščena tožniku. Slednji mora zato sporočiti tudi bruto honorar izvajalcev. Pri tem se sklicuje na tarifo ter 159. člen ZASP. Da je bruto honorar nujen za izračun avtorskega honorarja je potrjeno tudi z ustaljeno sodno prakso. Pri tem je tudi pomembno, da toženec s tem podatki sicer razpolaga in jih voljno ter zavestno noče sporočiti. Toženec je glede na dejavnost, s katero se ukvarja, moral tudi vedeti, da s predvajanjem glasbenih del brez dovoljenja avtorjev in ne da bi za to plačal honorar, protipravno posega v njihove pravice, kar pa je mogoče opredeliti zgolj kot namerno ravnanje. Toženec razen delnega plačila z dne 14. 12. 2010 še vedno ni plačal ustreznega honorarja. Delno plačilo pa tudi ne ustreza odmeni po Pravilniku iz leta 1998 brez valorizacije. Toženec torej ni plačal niti tistega honorarja, ki je bil med strankama nesporen. Vse navedeno kaže na namerno ravnanje toženca. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o civilni kazni kot bistveno upoštevalo okoliščino, ki je ni pravilno ugotovilo, namreč da je toženec želel skleniti novo Pogodbo o neizključnem prenosu pravic, do česar pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč slepo sledilo navedbam toženca, do navedb tožnika o tem pa se sploh ni opredelilo oziroma jih je spregledalo. Tožnik je namreč večkrat poudaril, da je tudi sam pokazal pripravljenost za sklenitev novega sporazuma s tožencem, kar izkazujejo v spis vložene listine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (dopis tožnika tožencu z dne 22. 1. 2007 ter dne 5. 12. 2007). Izpodbijana odločitev pomeni tudi nedopusten odstop od ustaljene področne prakse. Le-ta se je že izrekla, da pripada tožniku civilna kazen tudi v primeru kršenja materialnih avtorskih pravic kot je pravica do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP, ki se odraža tudi v kršitvi 21. člena in prvega odstavka 81. člena ter 153. člena ZASP, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic in plačilo za uporabo in to tudi v primeru, ko gre za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. V zvezi s pravdnimi stroški predlaga, da vsled ugoditvi zahtevku v celoti naloži tožencu plačilo vseh pravdnih stroškov. Priglaša stroške s pritožbo.

Zoper odločitev v ugodilnem delu, tj. v I. točki izreka, ter posledično zoper stroškovno odločitev se pritožuje toženec. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi. Opozarja, da je tožniku 26. 11. 2008 nakazal znesek 306,83 EUR. To je navedel že sam tožnik v tožbi, hkrati pa izhaja iz dokazne listine, ki jo je toženec priložil odgovoru na tožbo. V nadaljevanju navaja dolžna plačila za vsako sporno prireditev glede na Pravilnik iz leta 1998 ter zaključuje, da je upoštevajoč takšno podlago dolžan plačati le še 63,07 EUR. Priglaša stroške s pritožbo.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožnika ni utemeljena, medtem ko je pritožba toženca utemeljena.

O pritožbi tožnika:

Tožeča stranka v obravnavani zadevi (tako kot v vrsti drugih zadev, ki se nanašajo na vtoževanje revaloriziranih zneskov nadomestil za uporabo avtorsko varovanih del) vztraja na veljavnosti pravilnika iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik-2006) in na stališču, da predstavlja pravilnik iz leta 1998 kot celota – vključno z njegovim 11. členom, ki določa valorizacijo – tarifo, kateri je zakonodajalec z novelo ZASP-B določil veljavnost skupnega sporazuma v smislu 153. člena ZASP (1) (tj. sporazuma med kolektivno organizacijo za uveljavljanje avtorskih pravic in združenjem uporabnikov).

Vendar takšnemu stališču ni mogoče slediti kot pravilnemu. Glede vprašanja, kaj predstavlja tarifo kolektivne organizacije v smislu 4. odstavka 26. člena ZASP-B: ali zgolj tarifni del Pravilnika-98 ali Pravilnik-98 v celoti skupaj s tarifo, se je po določenem obdobju neusklajene sodne prakse izreko Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011, s katero je poenotilo sodno prakso glede navedenega vprašanja. V citirani odločbi je takó pojasnilo, da je bil pogoj za veljavnost tarife v ZASP določena odobritev UIL, ki pa je preizkusil le tarifni del Pravilnika iz leta 1998. Z uveljavitvijo 4. odstavka 26. člena ZASP-B je tako naravo skupnega sporazuma dobila zgolj tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana »Tarifa za javno priobčitev glasbenih del«. Ker normativni del Pravilnika-98 – s tem pa tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno – ni bil sestavni del veljavne tarife, z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Ker tarifa iz Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je zakon predvidel za sprejem sporazuma, pa ne more imeti pravne veljave. Zato

tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 125. člen Ustave RS (2) in 3. člen Zakona o sodiščih, (3) ko takšnega predpisa zaradi njegove neskladnosti z zakonom ni uporabilo oziroma je uporabilo Pravilnik iz leta 1998, ki ni prenehal veljati.

Prav tako ni mogoče slediti tožeči stranki, ko se sklicuje na razloge ustavnega sodišča v odločbi U-I-149/98 iz leta 2001, iz katere naj bi izhajala nepravilnost takšnega stališča sodne prakse. V točki 37 obrazložitve odločbe U-I-149/98 je namreč US RS jasno zapisalo, da »pogoji, ki so prva vsebina Pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif« niso bili predmet soglasja Urada. Okoliščina, da je ustavno sodišče v času veljavnosti tega pravilnika (citirana odločba je bila izdana leta 2001) štelo, da takšne določbe niso neustavne in nezakonite, pa v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali so takšne določbe z uveljavitvijo ZASP-B dobile tudi veljavo t.i. skupnega sporazuma, ki je od tedaj dalje, tj. od leta 2004, veljal kot podlaga za veljavno zaračunavanje nadomestil. Ker je zakonodajalec z uveljavitvijo ZASP-B takšno naravo določil zgolj tarifnemu delu Pravilnika-98 (tako kot je bilo pojasnjeno že zgoraj), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov, ki presegajo v tarifi določena nadomestila.

Zaradi pojasnjenega stališča, da velja kot skupni sporazum zgolj tarifni del Pravilnika-98, in ne Pravilnik v celoti, pa je tudi neodločilno vprašanje, s katerim med drugim polemizira tožeča stranka v pritožbi, da Pravilnik-2006 ne predstavlja nove tarife, temveč ima zgolj pojasnjevalno funkcijo zaradi ohranitve s tarifo iz leta 1998 določenih razmerij med nadomestili za uporabo varovanih del in cenami življenjskih potrebščin. V tarifi so namreč določene nominalne vrednosti nadomestil, zaradi česar velja za obveznosti uporabnikov varovanih del načelo denarnega nominalizma. Navedeno pomeni, da valorizacija zneskov takšnih obveznosti ni dovoljena, razen če je (veljavno) predpisana ali dogovorjena. Ravno naveden pogoj pa glede na pojasnjeno v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

V drugem delu pritožbe tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevane civilne kazni v višini 200-

odstotnega povečanja avtorskega honorarja. Pri tem neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh zatrjevanih kršitev toženca. Sodišče prve stopnje razlogov resda ni navedlo sistematično, a se je v njihovem okviru opredelilo do vseh okoliščin, ki so odločilna za uporabo tretjega odstavka 168. člena ZASP. Upoštevanje tožnikovih in toženčevih navedb, povzetih v izpodbijani sodbi ter podanih v pritožbi namreč utemeljuje sklep, da je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolžnega nadomestila za uporabo avtorskih del in da je ta spor izviral iz nesoglasij o vprašanju, ali je toženec dolžan tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev (kar je po Pravilniku-98 ena od podlag za izračun višine nadomestila), in o vprašanju, ali se za ugotavljanje višine uporablja tarifa po Pravilniku-98 ali valorizirana vrednost tarife, vsebovana v Pravilniku-2006.

Toženec torej ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del, niti ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila za njihovo uporabo kot taki. Nasprotoval je le tožnikovi zahtevi, da predloži podatke o višini honorarjev, kar je utemeljeval s tem, da ni imel zakonske podlage za tako zahtevo in da gre za poslovno skrivnost. Po vložitvi tožbe, ko je tožnik opredelil višino dolžnega nadomestila, pa je nasprotoval še zahtevi po plačilu nadomestila v višini valoriziranih vrednosti iz Pravilnika-98.

Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je toženec upravičeno odklanjal plačilo v višini valoriziranih vrednosti iz Pravilnika-98. Okoliščina, da je med pravdo plačal le znesek v višini, ki jo je izračunal na podlagi ne več veljavne pogodbe, in ne v višini po Pravilniku-98, sama za sebe ne more predstavljati temelja za prisojo civilne kazni. Tožnik je namreč ves postopek vztrajal pri stališču, da je upravičen do višjega zneska nadomestila. Tako ni nobene podlage za sklep, da se tožnik v primeru plačila po Pravilniku-98 ne bi poslužil sodnega varstva. Okoliščin v zvezi s prej veljavno pogodbo, s katerimi je toženec dodatno opravičeval svoje ravnanje, zato niti ni treba ovrednotiti.

V zvezi z drugim razlogom, ki po stališču izpodbijane sodbe utemeljuje izrek civilne kazni, tj. z neizpolnitvijo sodelovalne dolžnosti, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec svoje ravnanje utemeljeval s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage in na poslovno skrivnost, da je posredoval dovolj podatkov za izračun višine nadomestila na drugi podlagi, predvideni s Pravilnikom-98, in da je tožnik na tej podlagi tudi uveljavljal plačilo nadomestila v tej pravdi. Toženčevemu stališču, da iz ZASP ne izhaja njegova obveznost sporočanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, ni mogoče odreči razumne presoje. ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena). V 82. členu, na katerega se sklicuje tožnik pri utemeljevanju podlage za zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del. Ne glede na to, ali ima navedeno pravico le avtor (kot se glasi zakonsko besedilo) ali tudi kolektivna organizacija, na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek, in ne dohodka. Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (prim. 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namerno ali iz hude malomarnosti.

Navedeno utemeljuje sklep, da toženčevo ravnanje v zvezi z obveznostjo plačila nadomestila za uporabo avtorskih del, ki je predmet te pravde, ne daje podlage za izrek civilne kazni.

Ker torej v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu sodbe v zavrnilnem delu tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca:

Toženec pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini dolgovanega zneska iz naslova avtorskega honorarja spregledalo med strankama nesporno delno plačilo, ki ga je toženec opravil dne 26. 11. 2008 v višini 306,83 EUR. Potem, ko je izračunalo dolgovani znesek v skladu s Pravilnikom iz leta 1998 je zato tožniku zmotno prisodilo izračunani avtorski honorar v celoti. Sodišče druge stopnje je posledično pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je znesek 369,90 EUR (kolikor znaša po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje obveznost toženca iz naslova avtorskih honorarjev za sporne koncerte) zmanjšalo za 306,83 EUR (na 63,07 EUR – prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP).

O stroških:

Vsled spremembi odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločalo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel zgolj glede sorazmerno majhnega dela zahtevka, je odločilo, da mu mora tožnik povrniti vse stroške postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Le-te je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT), (4) Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) (5) in 155. členom ZPP na podlagi stroškovnika toženca na list. št. 69 sodnega spisa. Skupaj mu je tako priznalo 423,86 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (113,10 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3100 ZOdvT, 104,40 EUR nagrade za narok - tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR pavšala za materialne stroške - tar. št. 6002 ZOdvT, 16,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov - tar. št. 6000, 94,72 EUR kilometrine(6) - tar. št. 6003 ZOdvT, 5,00 EUR iz naslova parkirnine - tar. št. 6006 ZOdvT ter 67,44 EUR iz naslova DDV - tar. št. 6007 ZOdvT). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

Glede na to, da je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi stroške v postopku s pritožbo (prvi odstavek 145. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Na podlagi zgoraj navedenih zakonskih predpisov in upoštevajoč priglašene stroškovne postavke na list. št. 91 sodnega spisa je sodišče druge stopnje te odmerilo v višini 141,12 EUR (48,00 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3210, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela v višini 306,83 EUR, 9,60 EUR materialnih stroškov - tar. št. 6002 ZOdvT, 11,52 EUR iz naslova DDV od vsote predhodnih zneskov in 72,00 EUR sodne takse za pritožbo). Izrek o zakonskih zamudnih obresti temelji na pravni podlagi, kakor je bila že navedena pod točko 18 te obrazložitve. Tožnik v postopku s pritožbo ni uspel, zato mora svoje stroške v postopku s pritožbo kriti sám (prvi odstavek 145. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 in nasl.).

(2) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 19/1994 in nasl..

(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(5) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..

(6) Sodišče druge stopnje je z uporabo javno dostopne spletne aplikacije http://www.viamichelin.com ugotovilo, da znaša razdalja med naslovom odvetniške pisarne pooblaščenca toženca in naslovom Okrožnega sodišča v Ljubljani 128 km oziroma 256 km v obe smeri. Ob upoštevanju kilometrine v višini 0,37 EUR znaša torej pravilen znesek navedenega stroška 94,72 EUR.


Zveza:

ZASP člen 82, 153, 156, 159, 159/1, 168.
ZASP-B člen 26, 26/4.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4MDM1