<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 765/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.765.2013

Evidenčna številka:VSL0073978
Datum odločbe:17.04.2013
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), Danilo Ukmar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:javno priobčevanje glasbe - plačilo nadomestila - dokazno breme - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - dokazna ocena

Jedro

Dokazno breme, da je v vtoževanem obdobju toženka v svojem gostinskem lokalu predvajala glasbo, je bilo na tožniku, ki pa ga ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točki II izreka spremeni tako, da se znesek 549,88 EUR nadomesti z zneskom 526,36 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.224,31 EUR (iz naslova zapadlih nadomestil za zakonito uporabo fonogramov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 672,70 EUR od 2.12.2009 do plačila ter od zneska 551,61 EUR od 9.7.2010 do prenehanja obveznosti in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 549,88 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče verjelo izpovedbi toženke, da se v vtoževanem obdobju v njenem poslovnem prostoru glasba ni predvajala ter da s tem, ko je navedla v vprašalniku, da radio sprejemnik uporablja, ni mislila, da glasbo predvaja, pač pa da je bil v lokalu radio sprejemnik nameščen, da pa ga ne uporablja (saj v lokalu ni signala). Sodišče je tem navedbam verjelo, kljub temu, da je samo ugotovilo, da iz Vprašalnika o javnem predvajanju glasbe z dne 6.12.2005 (priloga A4, v nadaljevanju: vprašalnik), ki ga je izpolnila in podpisala toženka sama, izhaja, da je za predvajanje glasbe uporabljala radijski sprejemnik, da se je glasba predvajala v prostoru za stranke na površini 38 m2 ter da je toženka v 6 točki vprašalnika označila, da predvaja glasbo v eni poslovni enoti ter navedla naslov, kamor naj se ji pošlje faktura. Pri tem se sodišče ni izreklo, zakaj verjame toženkinim izjavam, ne verjame pa listinskemu dokazu. Še bolj neverjetno je, da je sodišče verjelo izpovedbam toženke, pri tem pa je iz njenih trditev v postopku in iz izvedenih dokazov razvidno, da je tekom celotnega postopka navajala neresnice (v vprašalniku je izpolnila rubriko, da se v lokalu nahaja radijski sprejemnik, da pa z njim ni bilo mogoče predvajati glasbe; da je juke box v lokal postavila maja 2010, kar je v nasprotju z navedbami, ki jih je podala terenski zastopnici ob ogledu lokala 20.5.2010, da za predvajanje glasbe v svojem lokalu že plačuje nadomestilo združenju SAZAS (zakaj bi to počela, če glasbe ne bi predvajala), na zaslišanju pa je izjavila, da je juke box v lokal postavila konec leta 2010; na naroku 11.5.2010 je navajala, da lokal v času od 1.9.2006 do 16.6.2010 ni obratoval, kar je v nasprotju z ugotovitvami terenske zastopnice A. K., ki je dne 20.5.2010 ugotovila predvajanje glasbe v lokalu, pa tudi z izpovedbami prič, ki jih je toženka sama predlagala; v avgustu 2010 je tožniku poslala dopis, da glasbe v lokalu ne bo več predvajala, pa je bilo 11.3.2011 ob terenskem ogledu ponovno ugotovljeno, da pri opravljanju svoje dejavnosti priobčuje fonograme). Kako je lahko sodišče verjelo toženki, da glasbe v vtoževanem obdobju ni predvajala, v prvi sodbi z dne 6.9.2011 pa je zaključilo, da je izpovedba toženke, da se v vtoževanem obdobju v poslovnem prostoru glasba ni predvajala, neprepričljiva. Pritožba graja dejstvo, da se je sodišče pri odločitvi, da verjame navedbam toženke, med drugim oprlo na točki 3.1 in 3.2 vprašalnika, v katerih je toženka zanikala predvajanje glasbe za zabavo in glasbe v ozadju, kljub temu, da je samo ugotovilo, da iz istega vprašalnika izhaja, da je toženka za predvajanje glasbe uporabljala glasbeni sprejemnik. Navedene ugotovitve je sodišče ignoriralo, razlogi sodišča o odločilnih dejstvih pa so si v nasprotju, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je med ogledom ugotovilo, da držijo toženkine navedbe, da lokal ne sprejema radijskega signala, kar je pojasnilo s tem, da se je pri preizkusu frekvenc 88,0 do 102,4 slišalo samo šumenje. Sodišče pri tem ni preverilo, ali je antena priključena, na kar je poskušala ob ogledu opozoriti pooblaščenka tožnika, ki je predlagala tudi, da se sprejem signala preveri preko mobilnega telefona, česar pa sodišče ni dovolilo. Do šumenja bi lahko prišlo tudi iz drugih razlogov. Sicer pa ogled ne more potrditi navedb toženke, da v vtoževanem obdobju ni bilo mogoče predvajati glasbe. Sodišče se je pri odločitvi oprlo tudi na izpovedbe prič K. K., A. H. in E. V. čeprav je iz njihovih izpovedb razvidno, da je A. H. sin toženke, ostali priči pa sta prebivalki naselja, kjer je lokal toženke, zaradi česar je podan močan dvom v njihovo nepristranskost in verodostojnost. Tudi sicer je iz njihovih izpovedb razvidno, da so lokal obiskoval le občasno, zato njihove izpovedbe v ničemer ne potrjujejo dejstva, da se glasba ni predvajala v lokalu takrat, ko njih v lokalu ni bilo. Da je temu tako je razvidno iz izpovedbe E. V., ki je izpovedala, da v času, ko je imela toženka v lokalu juke box, nikoli ni slišala predvajanja glasbe iz njega, tako je izpovedala tudi K. K.. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni dokaza, da je toženka v vtoževanem obdobju uporabljala fonograme. Z vprašalnikom in z jasno izpovedbo zakonitega zastopnika tožnika G. Š. je to izkazal. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) nikjer ne določa, da bi bil tožnik ob ogledih obvezen sestavljati zapisnike, sicer pa ima dokazovanje z zaslišanjem priče isto dokazno moč kot listinski dokaz. Sicer pa je tožnik z listino Obrazec o javnem predvajanju z dne 20.5.2010 dokazal, da toženka pri opravljanju svoje dejavnosti priobčuje fonograme. Toženka pa je s tožnikom podpisala pogodbo šele po tem terenskem ogledu, sklenitev pogodbe pa v ničemer ne kaže na to, da se toženka ne izmika plačilu tožniku, kot to navaja sodišče. Toženka je že 18.1.2007 prejela v podpis pogodbo, vendar pa tožnika po prejemu pogodbe ni nikoli obvestila, da glasbe v lokalu ne predvaja. Zakonska dolžnost uporabnika je, da poroča o uporabi varovanih del (četrti odstavek 159. člena ZASP). Toženka je tista, ki bi morala po izpolnitvi vprašalnika tožnika obvestiti o vseh spremembah glede uporabe varovanih del, česar pa ni storila. ZASP ne določa obveznosti tožnika, da pri uporabnikih kot je toženka, opravlja stalne terenske oglede, zato se je dokazno breme, da fonogramov ne priobčuje, po izpolnitvi vprašalnika nagnilo proti toženki, ki pa mu ni zadostila. Tožnik se pritožuje tudi glede stroškov in nasprotuje priznanim stroškom toženke za fotokopiranje in tiskanje v višini 20,00 EUR, saj jih ni z ničemer izkazala ter tudi stroškom ogleda poslovnega prostora, saj je bil nepotreben za pravdo, saj ni pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Dokazno breme, da je v vtoževanem obdobju toženka v svojem gostinskem lokalu predvajala glasbo, je bilo zato na tožniku. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča mu tega z zadostno stopnjo materialne resnice (prepričanja) ni uspelo dokazati. Tožnik je predvajanje glasbe poskušal dokazati predvsem z opiranjem na vprašalnik, ki ga je izpolnila toženka. V njem je navedla, da za predvajanje glasbe uporablja radio, ob tem pa je obkrožila tudi točki, iz katerih izhaja, da glasbe ne predvaja ne za zabavo in ne za ozadje. Navedbe v vprašalniku so tako kontradiktorne, da tudi po mnenju pritožbenega sodišča, same po sebi ne dokazujejo, da je toženka glasbo predvajala. Zakoniti zastopnik tožnika, G. Š., je izpovedal, da sam ni kontroliral uporabe predvajanja glasbe v lokalu toženke in da ni bilo ugotovljeno, na kakšen način je glasbo predvajala. Njegova izpovedba je bila sicer splošna, temeljila je zgolj na interpretaciji določb ZASP ter navedbah v zvezi z uveljavljanjem določb tega zakona na terenu. Res je, da ZASP ne določa, da bi bil tožnik ob ogledih obvezen sestavljati zapisnik in da ima dokazovanje z zaslišanjem priče isto dokazno moč kot listinski dokaz, vendar pa priča ni izpovedala prav nič konkretnega, kar bi lahko izkazovalo predvajanje glasbe v toženkinem lokalu v spornem obdobju. Če tožnik ogleda ne opravi tako, da sestavi tudi ustrezen zapisnik, si pač s tem oteži dokazovanje. V konkretni zadevi pa sicer tožnik tudi ni predlagal zaslišanja priče, ki je izvedla ogled v vtoževanem obdobju (čeprav za to ni bilo ovire, če je bil ogled res opravljen). Tožnik je dokaznemu bremenu skušal zadostiti še s sklicevanjem na Obrazec o javnem predvajanju z dne 20.5.2010 (priloga A8). Ta izkazuje, da je toženka priznala, da predvaja glasbo iz sistema „juke box“, zato tudi ta obrazec ne more s stopnjo prepričanja izkazati (tudi ne v povezavi z ostalimi dokazi), da je toženka v spornem obdobju (do vključno aprila 2010) predvajala glasbo iz radia.

6. Sicer pa tudi, če bi šteli, da je tožnik že s predložitvijo vprašalnika (v katerem je toženka navedla, da za predvajanje glasbe uporablja radio) svojemu dokaznemu bremenu zadostil in se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženki z nasprotnimi dokazi uspelo ovreči dokazni uspeh tožnikovega glavnega (glavnih) dokaza (dokazov). Dovolj prepričljivo je toženka izpovedala, da je s tem, ko je v vprašalniku obkrožila, da za predvajanje uporablja radio, mislila na to, da radio v lokalu ima, ne pa da predvaja glasbo. Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožbe, da sodišče toženkini izpovedbi ne bi smelo verjeti, ker je med postopkom navajala neresnične podatke o tem, ali je opravljala gostinsko dejavnost. Res je glede tega izpovedala delno drugače, kot je stanje glede opravljanja gostinske dejavnosti ugotovilo sodišče, vendar ni bilo ugotovljeno, da je to izpovedala zato, da se izogne plačilu nadomestila ali da prireja podatke v svojo korist, zato pritožbeno sodišče meni, da navedeno ni ključno za oceno, da se ji verjame glede predvajanja glasbe v lokalu (tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi). Glede predvajanja glasbe iz juke boxa pritožbeno sodišče meni, da toženkina izjava zastopnici tožnika dne 20.5.2010, da že plačuje SAZAS-u , ne izkazuje dejstva, da je glasbo predvajala iz radia v vtoževanem obdobju. Izkazuje le dejstvo, da je v lokalu v mesecu maju 2010 predvajala glasbo iz juke boxa. Tožnica je pojasnila, da je juke box kupila maja 2010, zaslišana pa izpovedala, da ga je kupila konec leta, vendar tudi to ni razlog, da ji sodišče ne bi smelo verjeti glede izpovedbe o predvajanju glasbe v spornem obdobju, saj je, ko je bila zaslišana, tudi pojasnila, da ne ve natančnega datuma, kdaj je juke box kupila, kar je dovolj logična in življenjska izpovedba. Tudi dejstvo, da je toženka avgusta 2010 tožniku poslala dopis, da glasbe ne bo več predvajala, kasneje pa je bilo ugotovljeno, da glasbo predvaja, ne more izpodbiti prepričljivosti izpovedbe toženke, da v vtoževanem obdobju (do vključno 30.4.2010) glasbe ni predvajala. Tudi ni nič napačnega v zaključku sodišča prve stopnje, da navedbe toženke šteje za prepričljive, v sodbi z dne 6.9.2011 pa je njeno izpovedbo označilo za neprepričljivo, glede na to, da je v ponovljenem postopku sodišče izvajalo še dodatne dokaze, ki jih prej ni izvedlo. Sicer pa je bila prva sodba razveljavljena in sklicevanje na njene razloge ni pravno upoštevno, saj sodba ne obstaja (več).

7. Ne vzdrži očitek pritožnika, da se je sodišče napačno oprlo na izjave prič, ker naj te ne bi bile verodostojne, bile pa naj bi tudi v nasprotju z izjavami toženke. Neveljavnost izpovedb prič ni z ničemer izkazana, to, da dve priči živita v istem naselju, v katerem je lokal toženke, ni razlog, da jima ne gre verjeti. Res je sicer, da je ena priča sin toženke, vendar pa se sodišče ni oprlo le na njegovo izjavo, ampak na izjave vseh prič, ki so med seboj skladne. Dejstvo, da je toženka navajala, da je predvajala glasbo iz juke boxa, priči K. K. in E. V. pa sta trdili, da se glasba nikoli ni predvajala, ni samo po sebi v nasprotju. Obe priči sta namreč izpovedali, da sta v lokal hodili večinoma pred letom 2010, priča K. K. juke boxa sploh ne omenja, E. V. pa je navedla le, da ga je v lokalu videla, ampak da se takrat, ko je bila ona tam, glasba iz njega ni predvajala. Tudi pritožbeno sodišče nima razloga, da pričam ne bi verjelo, tožnik tudi ni izkazal kaj drugega.

8. Glede ogleda pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da ogled ni mogel potrditi navedb toženke, da se glasba v spornem obdobju ni predvajala, vendar pa tudi ni mogel potrditi navedb tožnika, da se je (kot rečeno pa je bilo materialno dokazno breme za izkaz dejstva, da se je glasba predvajala, na tožniku). Ostale pritožbene navedbe v zvezi z opravo ogleda so zato pravno nepomembne.

9. .Glede na to, da ni bilo izkazano, da je v vtoževanem obdobju toženka glasbo sploh predvajala, je neutemeljen tudi očitek, da tožnika ni obvestila o uporabi varovanih del.

10. Delno pa je utemeljena pritožba v delu odmere pravdnih stroškov. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ni mogoče reči, da stroški v zvezi z ogledom niso bili za pravdo potrebni stroški. Ta dokaz je toženka predlagala kot nasprotni dokaz dokazom tožnika, sodišče ga je izvedlo, v povezavi z ostalimi dokazi je uspela ovreči dokazni uspeh tožnika, zato so bili stroški v zvezi z dokazi toženke, stroški potrebni za pravdo. Drži pa, da toženka ni z ničemer izkazala stroškov fotokopiranja in tiskanja v skladu z določbami tarif. št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi, zato ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ta strošek ne gre. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je priznane stroške ustrezno znižalo (358. člen ZPP).

11. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Glede na minimalen uspeh pritožnika je pritožbeno sodišče še odločilo, da sam nosi stroške pritožbenega postopka (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato svoje stroške pritožbenega postopka tudi toženka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZASP člen 130.
ZPP člen 212.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1ODky