<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 925/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.925.2012

Evidenčna številka:VSL0071450
Datum odločbe:16.01.2013
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:nadomestilo za uporabo avtorskih del - civilna kazen

Jedro

Podlaga za prisojo civilne kazni je podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka tako spremeni, da se v celoti glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe plačati avtorske honorarje v višini 203,01 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 378,61 EUR od 17.6.2010 do 14.12.2010, od zneska 203,01 EUR pa od 15.12.2010 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 289,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 153,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Pravdni stranki sami krijeta stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za znesek 175,60 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), sicer pa odločilo, da je toženec dolžan v 15 dneh plačati avtorske honorarje v višini 551,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 378,61 EUR od 17.6.2010 do 14.12.2010, od zneska 203,01 EUR od 15.12.2010 do plačila ter od zneska 348,95 EUR od poteka paricijskega roka od izdaje sodbe dalje do plačila (II. točka izreka), v presežku glede višine glavnice ter civilne kazni pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencu plača stroške pravdnega postopka v višini 20,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Proti sodbi, ki jo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe v zavrnilnem delu pomanjkljiv, saj iz njega ni razvidno, v katerem delu oziroma za kakšen znesek je tožbeni zahtevek zavrnjen, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), saj ta ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Pravilnik 1998 je namreč v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se vrednost tarife lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10% od začetka koledarskega leta. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Urada RS za intelektualno lastnino se ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del pravilnika. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je dal moč skupnega sporazuma celotnemu Pravilniku 1998, torej tudi njegovemu 11. členu. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti njihova javna objava. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na exceptio illegalis, poleg tega je poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in napačno uporabilo tudi Pravilnik 1998. Materialnopravno pravilno je pravico do valorizacije tarif priznala sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožencu v zvezi s kršitvijo materialne avtorske pravice mogoče očitati le hudo malomarnost. Na namerno kršitev materialnih avtorskih pravic kaže dejstvo, da toženec ni pridobil pravic za javno priobčitev glasbenih neodrskih del, ki so se izvajala na koncertih, in da je posredoval nepopolne obrazce SAZAS-3, saj ni navedel podatkov o bruto honorarju izvajalcev in prihodku od obvezne konzumacije in/ali od zvišanih cen ter jih ni dopolnil niti po večkratnih dopisih tožnika, prihodek od vstopnine pa je prikazal nerealno nizko. Po izvedenih prireditvah ni plačal niti zanj nespornega dela obveznosti po Pravilniku 1998, delno plačilo nadomestila pa je opravil šele po vložitvi tožbe. Toženec se ukvarja z organizacijo raznih prireditev, zato se od njega upravičeno pričakuje, da je seznanjen z določbami ZASP in da pozna svoje obveznosti. Poleg tega je imel v preteklosti že sklenjeno pogodbo o javni priobčitvi glasbenih del na koncertih in javnih prireditvah, zato je vedel za dolžnost obveščanja o izvedbi koncertov in je bil seznanjen z vsemi svojimi obveznostmi, pa jih namerno ni izpolnil. Okoliščina, da je pravočasno poslal prijavo in seznam prireditev, toženca ne more ekskulpirati od plačila civilne kazni v maksimalnem znesku, saj so določbe ZASP, ki jih je toženec nedvomno namerno kršil, veliko bolj pomembne od tistih določb ZASP, ki jih je spoštoval. Zaradi navedenega namernega ravnanja toženca je tožnik upravičen do civilne kazni v višini 200%. Opozarja, da ni prejel strani 13 predmetne sodbe, zato ni seznanjen z delom obrazložitve in se posledično ne more argumentirano pritožiti. Ker sodba nima razlogov o obrestih in stroških, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v zvezi s plačilom civilne kazni v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni upravičen do plačila civilne kazni. Iz listinskih dokazov izhaja, da je spoštoval določbe ZASP. Pred prireditvami je namreč pravočasno sporočil in prijavil posamezne prireditve, po izvedenih koncertih pa je poslal sporede in izpolnil vse predpisane rubrike, razen rubrike „bruto honorar izvajalcev“. S tem je tožniku posredoval vse potrebne podatke za izračun honorarja (posredovanje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev je kljub pozivom tožnika utemeljeno odklanjal) in ni kršil nobenega določila, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Pravilnik namreč določa, da je osnova za izračun avtorskega honorarja lahko tudi bruto honorar izvajalca, če je ta večji od prihodkov od vstopnic, in je to le ena izmed možnosti izračuna honorarja, ne pa tudi obveznost. Tudi sicer so osnove za izračun honorarja različne in uporabnik plača honorar le po eni osnovi, pri čemer iz samega besedila tarife konkretno ne izhaja, da bi bila izbira na strani tožnika. Ker je tudi tožnik sam lahko izračunal avtorski honorar, ki ga vtožuje, znesek bruto honorarja očitno ni nujen za pravilen izračun avtorskega honorarja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev toženca, da je slednji ves čas pozival tožnika k sklenitvi nove pogodbe, kar izhaja tudi iz listinskih dokazov, hkrati pa je zavračal plačila po neveljavni tarifi, zato je bilo vmes obdobje, ko honorarjev ni plačeval. Ker od tožnika ni prejel niti enega veljavnega računa, je samoiniciativno pričel z nakazili honorarjev, ki jih je izračunal sam in jih nakazal na tožnikov račun. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je ravnal malomarno. Tožnik je enostransko odpovedal pogodbo in tako še dodatno zaostril odnose med pravdnima strankama, nato pa je vztrajal pri plačilu avtorskega honorarja na podlagi neveljavne tarife.

5. Pritožba toženca je bila vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je zavrnilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiv, saj je v njem opisno navedeno, v katerem delu se tožbeni zahtevek zavrne, in to zadostuje. V tem delu torej sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z navedeno kršitvijo določb pravdnega postopka tudi ni obremenjena odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih in o stroških, saj vsebuje sodba o tem zadostne razloge. Ni pa mogoče upoštevati tožnikovih pritožbenih navedb, da se zoper odločitev o obrestih in stroških ne more obrazloženo pritožiti, ker ni prejel 13. strani sodbe. V takšnem primeru mu namreč dolžna skrbnost narekuje, da poskrbi za seznanitev z očitno manjkajočo stranjo sodbe.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del:

8. V obravnavani zadevi je tožnik vtoževal nadomestilo za uporabo avtorskih del za šest koncertov z dne 2.7.2007, ki ga je izračunal ob upoštevanju razpoložljivih podatkov (števila obiskovalcev) v skladu s tarifo Pravilnika 2006. V pritožbenem postopku je (za tožnika) sporno le, po kateri tarifni prilogi je treba obračunati nadomestilo oziroma ali je treba pri obračunu nadomestila uporabiti valorizirane tarifne vrednosti Pravilnika 1998.

9. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998 in tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo uporabiti tarifno prilogo iz Pravilnika 2006. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožnik pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje Pravilnik 2006 sprejel enostransko. Ker akt, ki ga je sprejel tožnik, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (enako izhaja tudi iz razlogov odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti iz razloga, ker ta spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala. Sodna praksa je bila glede materialnopravnega vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika 98, namreč neenotna, Vrhovno sodišče pa je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti z že citirano sodbo opravilo vlogo poenotenja sodne prakse.

Glede obveznosti plačila civilne kazni:

11. V obravnavani zadevi je tožnik zahtevano plačilo civilne kazni utemeljeval z navedbami, da toženec ni pridobil dovoljenja za uporabo avtorskih del, da za uporabo ni plačal dolžnega nadomestila in da ni sporočil vseh podatkov, ki so potrebni za pravilen izračun nadomestila.

12. Na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Skladno s četrtim odstavkom 168. člena ZASP pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega plačila ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

13. Materialne avtorske pravice, med katere spada tudi pravica javnega glasbenega izvajanja iz 26. člena ZASP, varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Temeljna dolžnost uporabnika avtorskih del v razmerju do avtorja oziroma kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic je dolžnost pridobitve ustrezne materialne avtorske pravice. Z malimi pravicami (1) obvezno kolektivno upravlja tožnik kot kolektivna organizacija. Iz 158. člena ZASP izhaja, da uporabnik del iz repertoarja kolektivne organizacije pridobi ustrezno materialno avtorsko pravic s sklenitvijo pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo teh del, če takšna pogodba ni sklenjena, pa s pologom zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija.

14. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je podlaga za prisojo civilne kazni podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del (sklep II Cp 5215/2007 z dne 30.4.2008 ter sodba in sklep VSL I Cp 1572/2011 z dne 15.6.2011).

15. Drugače kot v zgoraj navedenih zadevah, v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da je toženec kršil dolžnost iz prvega odstavka 159. člena ZASP (to je, da ni predhodno prijavil uporabe avtorskih del) in da po njihovi uporabi tožniku ni poslal sporedov uporabljenih del. Prav tako ni ugotovljeno, da je bil toženec pozvan k plačilu nadomestila v opredeljeni višini. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec kršil materialne avtorske pravice iz hude malomarnosti in da je zato upravičen do civilne kazni v višini 100% dolžnega nadomestila, temelji na ugotovitvi, da je toženec avtorska dela uporabljal nezakonito, ker ni imel pogodbe in ker tudi ni plačal nadomestila vsaj v nespornem delu – v nevaloriziranih zneskih po Pravilniku 1998, in ker ni posredoval podatka o bruto honorarjih izvajalcev.

16. Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja vrsto okoliščin, ki so pomembne za ovrednotenje teže toženčeve kršitve in s tem za presojo o obstoju podlage civilne kazni in njene višine, ki jih je sodišče prve stopnje bodisi povsem prezrlo bodisi neustrezno ovrednotilo. Toženec tako med drugim opozarja, da je vse prireditve pravočasno prijavil, po njihovi izvedbi pa pravočasno poslal njihove sporede in posredoval vse podatke razen bruto honorarjev, in da mu tožnik računov ni poslal, čeprav je imel možnost izračunati višino honorarja na podlagi razpoložljivih podatkov. Ker navedbe pravdnih strank o neupoštevanih okoliščinah bodisi niso sporne bodisi se je nasprotna stranka imela možnost o njih izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, je bilo možno ugotoviti obstoj in ovrednotiti težo še neugotovljenih okoliščin, ki so odločilne za uporabo tretjega odstavka 168. člena ZASP in spremeniti sodbo na seji senata (355. člen ZPP v zvezi s 1., 2., 3. in 5. alinejo 358. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin (ki jih je sodišče prve stopnje bodisi povsem zanemarilo bodisi neustrezno ovrednotilo) pa tožencu po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati namerne kršitve materialne avtorske pravice ali kršitve materialne avtorske pravice iz hude malomarnosti.

17. V obravnavanem primeru je namreč treba upoštevati, da toženec ni zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del, temveč je uporabo avtorskih del iz repertoarja tožnika predhodno prijavil (2), nato pa je tožniku poslal tudi spored uporabljenih del ter podatke za obračun nadomestila in sicer število obiskovalcev in/ali prihodek, ni pa poslal podatkov o bruto honorarju izvajalcev. Toženec tudi ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorskih del kot taki, vendar je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolžnega nadomestila, ki je izviral tako iz nesoglasij glede tarife, ki naj se uporabi za ugotavljanje višine, kot tudi iz nesoglasij glede same osnove za obračun nadomestila (3). Toženec je tožnika pozival na izstavitev računov po tarifi iz Pravilnika 1998, a jih tožnik ni izstavil (4). Poleg tega si je toženec prizadeval, da bi po odpovedi pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del tožnik z njim sklenil novo pogodbo.

18. Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je toženec upravičeno odklanjal plačilo po tarifi iz Pravilnika 2006 oziroma v valorizirani vrednosti tarife iz Pravilnika 1998. Okoliščina, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje – da toženec ni plačal niti nadomestila v višini nevaloriziranih zneskov po Pravilniku 1998 (5) – sama za sebe ne more predstavljati temelja za prisojo civilne kazni. Ob dejstvu, da je tožnik ves postopek vztrajal pri stališču, da je upravičen do višjega zneska nadomestila, ni nobene podlage za sklep, da se tožnik v primeru plačila nadomestila po Pravilniku 1998 ne bi poslužil sodnega varstva. Poleg tega je bila med pravdnima strankama ves čas sporna že sama osnova za obračun nadomestila, kar sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo. V zvezi z neizpolnitvijo sodelovalne dolžnosti, ki po mnenju sodišča prve stopnje utemeljuje izrek civilne kazni, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženec nasprotoval zahtevi, da predloži podatke o bruto honorarjih izvajalcev s sklicevanjem na pomanjkanje zakonske podlage za takšno zahtevo, na poslovno skrivnost in na dejstvo, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila na drugi podlagi, predvideni s Pravilnikom 1998, na kateri tožnik tudi uveljavlja plačilo nadomestila v tej pravdi. Toženčevemu stališču, da iz ZASP ne izhaja njegova obveznost sporočanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, ni mogoče odreči razumne presoje (6). ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena). V 82. členu, na katerega se sklicuje tožnik pri utemeljevanju podlage za zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del. Ne glede na to, ali ima navedeno pravico le avtor (kot se glasi zakonsko besedilo) ali tudi kolektivna organizacija, na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka. Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (primerjaj 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namerno ali iz hude malomarnosti.

19. Toženčevo ravnanje v zvezi z obveznostjo plačila nadomestila za uporabo avtorskih del, ki je predmet te pravde, glede na vse pojasnjeno ne daje podlage za izrek civilne kazni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 551,96 EUR iz II. točke izreka znižalo za znesek 348,95 EUR, ki predstavlja prisojeno civilno kazen v višini 100% dolžnega nadomestila, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Po spremembi sodbe je tako toženec dolžan plačati neplačani del nadomestila za uporabo avtorskih del v znesku 203,01 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 378,61 EUR od 17.6.2010 dalje do 14.12.2010, od zneska 203,01 EUR pa od 15.12.2010 daje do plačila, v ostalem pa se tožbeni zahtevek zavrne.

20. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ima za posledico ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je po umiku zahteval 1.449,14 EUR, prisojeno mu je bilo 203,01 EUR, kar predstavlja 14 % uspeh tožnika v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnika materialnopravno pravilno odmerilo na 460,68 EUR, pravdne stroške toženca pa na 411,36 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povračila 14% nastalih mu pravdnih stroškov, to je 64,50 EUR, toženec pa je upravičen do povrnitve 86% nastalih mu pravdnih stroškov, to je 353,77 EUR. Po pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti 289,27 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

21. Toženec je s pritožbo v celoti uspel (v pritožbi je bil spornih le 348,95 EUR iz naslova civilne kazni), zato mu mora tožnik povrniti vse pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 153,60 EUR (48,00 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002, 20% DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 72,00 EUR – glede na vrednost izpodbijanega dela), stroške odgovora na pritožbo pa je tožnik dolžan nositi sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). V primeru zamude mora tožnik navedeni znesek pritožbenih stroškov tožencu povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka od prejema sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Toženec sam krije stroške svojega odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Priobčitvami javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del.

(2) Prvi odstavek 159. člena ZASP, ki ga je treba v obravnavanem primeru upoštevati zaradi toženčeve vloge organizatorja prireditev, govori o predhodni pridobitvi pravice za javno priobčitev varovanih del. V povezavi s 4. členom Pravilnika iz leta 1998 je bila ta zahteva izpolnjena, če je uporabnik predhodno priglasil uporabo avtorskih del in tožnik temu ni nasprotoval (primerjaj VSL sodba I Cp 3262/2011).

(3) z navedb toženca, ki jih tožnik ni prerekal, izhaja, da se je toženec kljub pozivom tožnika upiral javljanju bruto honorarja izvajalcev s sklicevanjem na poslovno skrivnost, neobstoj zakonske obveznosti in dejstvo, da lahko tožnik izračuna višino nadomestila že na podlagi razpoložljivih podatkov.

(4) Teh toženčevih navedb tožnik ni zanikal, poleg tega jih potrjujejo listinski dokazi (B5).

(5) Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec izvršil delno plačilo šele dne 14.12.2010, to je po vloženi tožbi.

(6) Primerjaj VSL sodba I Cp 3086/2011.


Zveza:

ZASP člen 26, 158, 159, 168.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxMzg4