<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3086/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.3086.2011

Evidenčna številka:VSL0071891
Datum odločbe:30.05.2012
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:civilna kazen - naklep - huda malomarnost - okoliščine primera - kršitev avtorske pravice - posredovanje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev

Jedro

Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v zadevno pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku v roku 15 dni avtorski honorar v višini 16,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2010 dalje. Višji tožbeni zahtevek (v višini glavnice 1.112,10 EUR) je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 330,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka.

2.Zoper sodbo (zoper 2. in 3. točko izreka) se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) ter sodišču druge stopnje predlagal, da zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži povrnitev stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Skliceval se je na vsebino 11. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (2) in navajal, da predstavlja zakonsko vnaprej vzpostavljeni mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Konec novembra 2006 je bila od sprejema Pravilnika-98 inflacija že tolikšna, da bi bilo potrebno za pravilno revalorizacijo vrednosti (glede na objavljen indeks cen na drobno) vrednosti iz tarifnega dela množiti s faktorjem 1,587. Tožnikov način obračunavanja tarife skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (3) je povsem pravilen. Tožnik je po uvedbi evra preračunal tolarske zneske v evre, pri tem pa je moral upoštevati kot veljavno tarifo po Pravilniku-98, letno usklajeno z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Tarifa je bila določljiva vsak trenutek. Revalorizacija ne pomeni spremembe tarife in objava revaloriziranih zneskov ni potrebna. Čeprav objava ni bila potrebna, pa jo je tožnik zaradi pravne varnosti in seznanitve uporabnikov objavil v Uradnem listu istočasno, ko je zneske preračunal v evre. Sodišče je zmotno upoštevalo tarifo Pravilnika-98, saj je ni upoštevalo v celoti, ampak je določene člene tarife selektivno izpustilo (npr. 11. člen). V kolikor bi bil Pravilnik sporen, bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo. Ustavno sodišče je v svoji odločitvi št. U-I-149/98 zavzelo jasno stališče, da Pravilnik Združenja S. v celoti velja. Zadevni Pravilnik namreč predstavlja podzakonski predpis, ki tvori del pravnega reda Republike Slovenije in ga je potrebno upoštevati. Zmotno je stališče sodišča, da na vsebino pravilnika ni vezano, pravilo exceptio illegalis je namreč le izjema. Če sodišče meni, da zaračunani zneski presegajo valorizirane zneske tarife 1998, bi moralo prisoditi le valoriziran znesek, sodišče pa je valorizacijo zavrnilo. Sodišče je zmotno štelo, da da je potrebno upoštevati nadomestilo iz tarife Pravilnika-98, ker naj bi imel le tarifni, ne pa tudi normativni del Pravilnika moč skupnega sporazuma. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo valorizacijo tarife in se sklicevalo na načelo monetarnega nominalizma, ob tem pa pritožba izpostavlja 372. člen Obligacijskega zakonika. Nadalje je sodišče navedlo, da toženec ni imel pravice samovoljno določiti, po kateri od osnov naj se mu izračuna avtorski honorar. Navedlo je tudi, da če bi bili bruto honorarji višji od prihodkov vstopnin, bi bilo kot osnovo potrebno uporabiti bruto honorar ter da bi moral toženec kot organizator navesti oba podatka. Kljub temu pa odklonitve posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev s strani toženca sodišče prve stopnje ni prepoznalo kot evidentnega razloga za utemeljenost civilne kazni. Da bi se dalo presoditi, ali je bil višji bruto honorar izvajalcev ali prihodek od vstopnin, bi moral toženec kot organizator navesti oba podatka. Toženec je sicer navajal, da je podatek o bruto honorarjih izvajalcem poslovna skrivnost, vendar to na odločitev sodišča ne bi smelo vplivati. Na tožencu je, da se z izvajalci na koncertih dogovori, da bo podatke glede honorarjev izvajalcem posredoval tožniku za potrebe obračuna avtorskega honorarja. Toženec je z nesporočanjem ustreznih podatkov izigral tožnika in s tem na nezakonit način vplival na višino dolgovanega avtorskega honorarja. Zakonske določbe ZASP glede sporočanja podatkov so jasne, delovanje uporabnikov v nasprotju z njimi pa pomeni kršitev ter podlago za civilno kazen, ki jo terja tožnik. Toženec je ravnal namerno ali pa vsaj s hudo malomarnostjo, saj tožniku zavestno ni sporočil potrebnih podatkov, ker se je želel izogniti plačilu realnega avtorskega nadomestila, ki bi ga bilo lahko mogoče izračunati zgolj na podlagi sporočenih realnih podatkov. Toženec je vedel, da bi moral sporočiti podatke, namenoma je izpolnil obrazec SAZAS-3 samo s podatki, ki so mu v korist, torej je namenoma ignoriral zakonske dolžnosti, kar vse opravičuje prisojo civilne kazni. Poleg tega toženec pred koncertom ni pridobil ustreznega predhodnega dovoljenja in je torej koncerte izvajal protipravno, po izvedbi koncerta pa tožniku ni posredoval v celoti izpolnjenega obrazca SAZAS-3. Sodišče pa se do teh navedb sploh ni opredelilo. Toženec ni plačeval niti nespornega dela nadomestila po tarifi iz Pravilnika-98, kar še dodatno kaže, da se je izogibal svojim zakonskim dolžnostim. Toženec je delne zneske plačal z zamudo enega leta, vendar je šele tekom predmetne pravde tožniku sporočil, na kaj se plačilo nanaša. Sodišče je zmotno ocenilo uspeh tožnika v postopku v višini 1,5%. Šele tekom postopka je toženec predložil specifikacijo za delno plačilo za prireditve in je tožnik šele takrat izvedel, da je bil dolgovani avtorski honorar delno poplačan, pred tem pa tožnik ni mogel vedeti, da gre za plačilo konkretno vtoževanih prireditev.

3.Na pritožbo je pravočasno odgovoril toženec in sodišču druge stopnje predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del

5.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je potrebno za izračun nadomestila za uporabo avtorskih del iz tožnikovega repertoarja varovanih del uporabiti Pravilnik-98. Res so bila v času izdaje izpodbijane prvostopenjske sodbe zavzeta različna stališča sodne prakse o tem vprašanju, kar tudi izpostavlja pritožnik, vendar se je sodna praksa poenotila po odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Zavzela je stališče, da tarifa iz Pravilnika-06 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), in da ima naravo skupnega sporazuma po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP-B (4) le tarifna priloga Pravilnika-98, ne pa tudi njegov normativni del. V normativni del Pravilnika-98 pa spada tudi njegov 11. člen, ki ga izpostavlja pritožnik in ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, ki navedenemu pravilnemu materialno pravnemu stališču nasprotujejo. Podrobnejša obrazložitev za navedeno stališče v odgovor pritožbenim navedbam po presoji sodišča druge stopnje ni potrebna, saj sta stranki z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča seznanjeni in je tudi javno dostopna. Stališče sodišča prve stopnje, ki ni sprejelo naziranja tožnika, da je šlo konkretno „samo za valorizacijo tarife iz Pravilnika 1998“, je torej pravilno, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika-06 zavrnilo, sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik-06 namreč ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, kot to zmotno trdi pritožnik. Same višine nadomestila za uporabo avtorskih del, kot jo je izračunalo sodišče prve stopnje, pa pritožba ne izpodbija.

Glede obveznosti plačila civilne kazni

6.Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 168. člena ZASP lahko upravičenec, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pa sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

7.Konkretno med strankama (kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) ni bilo sporno, da je toženec organiziral zadevne prireditve in kot nadomestilo zanje dne 26. 11. 2008 plačal neto 348,81 EUR (konkretna tožba je bila vložena 21. 4. 2010). Nadalje tudi ni bilo sporno, da je toženec vse koncerte prijavil, posredoval seznam izvedenih del in posredoval podatke o številu plačanih vstopnic, ni pa posredoval podatka o plačanih honorarjih izvajalcem. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da toženec ni navedel bruto honorarja izvajalcev, da pa je tožnik lahko izračunal višino nadomestila za uporabo avtorskih del glede na število obiskovalcev (primerjaj 1. točko tarife Pravilnika-98).

8.Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnilo, je pravilna. Res se sodišče prve stopnje ni opredelilo do prav vseh navedb v zvezi z zahtevkom za civilno kazen, vendar pa je za zavrnitev zahtevka za plačilo civilne kazni podalo tehten in ključen argument in sicer, da je toženec v pretežni meri svojo obveznost po tarifi Pravilnika-98 izpolnil še pred vložitvijo tožbe in zato ni mogoče govoriti o namernem izogibanju plačila po tarifi, ki jo je zahteval tožnik, ne da bi za to imel podlago v veljavnih predpisih. Dodatno sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev ter dejstev, o katerih sta se imeli stranki možnost izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, na pritožbene navedbe odgovarja sledeče.

9.Neutemeljene so (pritožbene) navedbe tožnika, ki nasprotujejo toženčevemu naziranju, da je podatek o bruto honorarjih izvajalcem poslovna skrivnost. Po presoji sodišča druge stopnje toženčevemu stališču, da iz ZASP ne izhaja njegova obveznost sporočanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, namreč ni mogoče odreči razumne presoje. ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena ZASP). V 82. členu, na katerega se sklicuje tožnik pri utemeljevanju podlage za zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del. Ne glede na to, ali ima navedeno pravico le avtor (kot se glasi zakonsko besedilo) ali tudi kolektivna organizacija, na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka. Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (primerjaj 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v zadevno pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namenoma ali iz hude malomarnosti. V luči navedenega pa je neosnovana tudi pritožbena navedba, da je na tožencu, da se z izvajalci na koncertih dogovori, da bo podatke o honorarjih posredoval tožniku.

10.Ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, torej da toženec ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del, saj je zadevne prireditve predhodno in pravilno (na obrazcih) prijavil, po njihovi izvedbi pa je posredoval sporede in podatke (za katere je tožnik sicer zatrjeval, da so nepopolni, s tem v zvezi glej točko 9), kot nadomestilo zanje pa je še pred vložitvijo konkretne tožbe plačal zneske nadomestil, kot jih je (utemeljeno) izračunal v skladu s Pravilnikom-98, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni utemeljen očitek, na katerem pritožnik dodatno gradi zahtevek za prisojo civilne kazni, in sicer, da je toženec varovana dela uporabil nezakonito. Pritožnik očita še, da mu je toženec šele tekom pravde sporočil, na kaj se opravljeno plačilo nanaša, vendar pa po presoji sodišče druge stopnje odgovornosti za neurejenost poslovanja tožnika ni mogoče naprtiti tožencu.

11.Pritožnik izpodbija odločitev o stroških (in sicer ocenjeni uspeh) z navedbo, da mu je toženec specifikacijo za plačilo zneska 384,81 za vtoževane prireditve predložil šele tekom pravdnega postopka in torej ob samem plačilu (ki je bilo izvedeno pred vložitvijo tožbe) ni mogel vedeti, na kaj se plačilo nanaša. Sodišče druge stopnje pritožnikove navedbe ocenjuje kot neutemeljene, saj odgovornosti za nepreglednosti poslovanja tožnika ni mogoče naprtiti tožencu in je s strani sodišča prve stopnje ocenjen uspeh strank v postopku pravilen. Samega izračuna stroškov pa pritožnik ne izpodbija.

12.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo toženca ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben, toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji

(2) Uradni list RS, št. 29/1998 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik-98

(3) Uradni list RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik-06

(4) Uradni list RS, št. 43/2004


Zveza:

ZASP člen 168, 168/3, 168/4.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3MjE5