<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3262/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.3262.2011

Evidenčna številka:VSL0072854
Datum odločbe:30.05.2012
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorski honorar - veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - ekscepcio illegalis - civilna kazen - posredovanje podatkov o honorarjih izvajalcev

Jedro

Podlaga za prisojo civilne kazni je podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, natančneje v primeru, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del.

Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namerno ali iz hude malomarnosti.

ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov . V 82. členu ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del, vendar na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 232,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2009 dalje.

2. Kar tožeča stranka zahteva več (tj. plačilo 1.517,14 EUR z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2009 dalje), se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 297,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 271,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da se zaradi umika tožbe za znesek 176,36 EUR z zahtevanimi obrestmi postopek v tem delu ustavi, (2) da je toženec dolžan tožniku plačati 1.749,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 583,26 EUR od 23. 12. 2009 dalje, od 1.166,52 EUR pa od poteka izpolnitvenega roka do plačila, (3) da se zavrne, kar tožnik zahteva več (zakonske zamudne obresti od 1.166,52 EUR od 23. 12. 2009 do poteka izpolnitvenega roka), in (4) da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške.

2. Toženec v pritožbi zoper del sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku in odločeno o stroških postopka, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 138/2006 – v nadaljevanju Pravilnik-2006) predstavlja toženčev enostranski akt, ki ni bil sprejet po postopku, predvidenem z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in zato ne more predstavljati podlage za izračun višine nadomestila za uporabo avtorskih pravic. Tožnik bi smel avtorski honorar obračunati le na podlagi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik-98). Trdi, da je sproti in pravilno prijavljal prireditve ter da je nadomestilo avtorskega honorarja možno obračunati po več različnih kriterijih in je bruto honorar le eden izmed njih. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec namerno in zavestno kršil materialne avtorske pravice, ne drži. Tožnik bi lahko na podlagi razpoložljivih podatkov obračunal avtorski honorar, kar nenazadnje utemeljuje tudi dejstvo, da je bil tak obračun podlaga za tožbo. Kršitve avtorskih pravic mu ni mogoče očitati tudi zato, ker je pravočasno in pravilno prijavil vse prireditve, plačilo avtorskega honorarja pa ni pogoj za pravico izvedbe zaščitenih del. Sam je tožnika pozival k predložitvi računov, vendar teh nikoli ni prejel, tožnik pa je tudi enostransko preklical pogodbo s povsem neutemeljeno obrazložitvijo. Toženec je tožnika večkrat pozval k sklenitvi nove pogodbe, a ta še ni bila sklenjena. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe. Navedel je, da je bil toženec dolžan posredovati podatke o bruto honorarjih, da je do vložitve tožbe imel možnost plačati honorar, pa tega ni storil, in da ga niti po vložitvi tožbe ni plačal v višini Pravilnika-98, ampak na podlagi neobstoječe pogodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del

5. Sodba prve stopnje zavzema zmotno materialnopravno stališče o pravni podlagi za izračun nadomestila za uporabo avtorskih del iz tožnikovega repertoarja varovanih del. Medtem ko so bila v času izpodbijane sodbe stališča sodne prakse o tem vprašanju različna – v nekaterih zadevah je bilo zavzeto stališče, da se uporablja Pravilnik-2006, v drugih pa, da kljub sprejemu in objavi navedenega pravilnika še vedno velja Pravilnik-98, se je sodna praksa po odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 poenotila. Zavzela je stališče, da tarifa iz Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), in da ima naravo skupnega sporazuma po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP (Uradni list RS, št. 43/2004 – ZASP-B) le tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana Tarifa za javno priobčitev glasbenih del, ne pa tudi njegov normativni del (ali katera izmed določb iz tega dela)(1). Glede na to je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik upravičen do plačila revalorizirane vrednosti avtorskega nadomestila, določenega v Pravilniku-98.

6. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede višine nadomestila za uporabo avtorskih del je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo. Ker dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi zadostujejo za odločitev o tem delu zahtevka, je pritožbeno sodišče sámo spremenilo izpodbijano sodbo (peta alineja 358. člena ZPP). Po teh ugotovitvah je toženec 24. 6. 2007 izvedel šest koncertov. Ob uporabi postavke po točki I.2., tj. 84 SIT na obiskovalca, oziroma po točki I.1., tj. 21 SIT na obiskovalca, in ob upoštevanju števila obiskovalcev, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, je toženec za prvo prireditev dolžan plačati 283 x 84 SIT (23.772 SIT, z davkom pa 25.792,62 SIT), za drugo prireditev 200 x 84 SIT (16.800 SIT, z davkom pa 18.228 SIT), za tretjo prireditev 400 x 84 SIT (33.600 SIT, z davkom pa 36.456 SIT), za četrto prireditev 120 x 84 SIT (10.080 SIT, z davkom pa 10.936,80 SIT), za peto prireditev 90 x 21 SIT (1.80 SIT, z davkom pa 2.050,65 SIT), za šesto prireditev pa 50 x 84 SIT (4.200 SIT, z davkom pa 4.557 SIT). Pri vsakem znesku je bil upoštevan 8,5 % davek na dodano vrednost. Skupna toženčeva obveznost je torej znašala 98.021,07 SIT oziroma 409,03 EUR. Ker je toženec že plačal 176,36 EUR, je tožbeni zahtevek utemeljen še glede obveznosti plačila 232,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so bile prisojene z izpodbijano sodbo (tj. od vložitve tožbe).

Glede obveznosti plačila civilne kazni

7. Na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. V skladu s četrtim odstavkom istega člena sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je podlaga za prisojo civilne kazni podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, natančneje v primeru, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del(2).

8. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec namerno kršil materialne avtorske pravice in da je zato upravičen do civilne kazni v maksimalni z zakonom predvideni višini, tj. 200 % dolžnega nadomestila, temelji na ugotovitvah, da je toženec glasbena dela uporabljal nezakonito, ker za njih ni plačal avtorskega honorarja po veljavnih določbah valoriziranih vrednosti tarife po Pravilniku-98, niti nespornega dela po Pravilniku-98, in ker ni posredoval podatka o bruto honorarjih izvajalcev.

9. Drugače kot v zadevah, na katere se nanaša zgoraj predstavljeno stališče sodne prakse, v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da je toženec kršil dolžnosti iz prvega odstavka 159. člena ZASP, tj. da ni predhodno prijavil uporabe avtorskih del(3) in da po njihovi priobčitvi tožniku ni poslal sporedov uporabljenih del, niti ni ugotovljeno, da je bil toženec pred vložitvijo tožbe pozvan k plačilu nadomestila v opredeljeni višini.

10. Ob upoštevanju zgoraj obrazložene odločitve pritožbenega sodišča o višini dolžnega nadomestila za uporabo avtorskih del je eden od razlogov, ki po stališču izpodbijane sodbe predstavljajo podlago za izrek civilne kazni, odpadel. Poleg tega je toženec v pritožbi zatrjeval obstoj vrste okoliščin, ki so pomembne za ovrednotenje teže kršitve toženčeve sodelovalne dolžnosti, in s tem za presojo o obstoju podlage civilne kazni in o njeni višini(4), pa so v izpodbijani sodbi ostale prezrte. Tako je navedel, da je sproti in pravilno prijavljal prireditve, da je tožnik na podlagi razpoložljivih podatkov imel možnost izračunati višino honorarja, kar dokazuje vložena tožba, da je tožnika pozival k predložitvi računov, pa teh pred vložitvijo tožbe ni prejel, da je tožnik enostransko in iz neutemeljenih razlogov preklical pogodbo, sklenjeno s tožencem glede višine nadomestila za uporabo avtorskih del, in da ga je toženec večkrat pozval k sklenitvi nove pogodbe, a ta še ni bila sklenjena.

11. Navedeno utemeljuje sklep, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je že ob upoštevanju navedb pravdnih strank, ki bodisi niso sporne bodisi se je nasprotna stranka imela možnost o njih izreči in imajo podlago v listinah, ki jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku, možno ugotoviti obstoj in ovrednotiti težo okoliščin, odločilnih za uporabo tretjega odstavka 168. člena ZASP, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo na seji senata (druga in tretja alineja 358. člena ZPP).

12. Upoštevanje tožnikovih in toženčevih navedb, povzetih v izpodbijani sodbi ter podanih v pritožbi in v odgovoru na pritožbo, utemeljuje sklep, da je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolžnega nadomestila za uporabo avtorskih del in da je ta spor izviral iz nesoglasij o vprašanju, ali je toženec dolžan tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev (kar je po Pravilniku-98 ena od podlag za izračun višine nadomestila), in o vprašanju, ali se za ugotavljanje višine uporablja tarifa po Pravilniku-98 ali valorizirana vrednost tarife, vsebovana v Pravilniku-2006.

13. Toženec torej ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del, niti ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila za njihovo uporabo kot taki. Nasprotoval je le tožnikovi zahtevi, da predloži podatke o višini honorarjev, kar je utemeljeval s tem, da ni imel zakonske podlage za tako zahtevo in da gre za poslovno skrivnost. Po vložitvi tožbe, ko je tožnik opredelil višino dolžnega nadomestila, pa je nasprotoval še zahtevi po plačilu nadomestila v višini valoriziranih vrednosti iz Pravilnika-98.

14. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je toženec upravičeno odklanjal plačilo v višini valoriziranih vrednosti iz Pravilnika-98. Okoliščina, da je med pravdo plačal le znesek v višini, ki jo je izračunal na podlagi ne več veljavne pogodbe, in ne v višini po Pravilniku-98, sama za sebe ne more predstavljati temelja za prisojo civilne kazni. Tožnik je namreč ves postopek vztrajal pri stališču, da je upravičen do višjega zneska nadomestila. Tako ni nobene podlage za sklep, da se tožnik v primeru plačila po Pravilniku-98 ne bi poslužil sodnega varstva. Okoliščin v zvezi s prej veljavno pogodbo, s katerimi je toženec dodatno opravičeval svoje ravnanje, zato niti ni treba ovrednotiti.

15. V zvezi z drugim razlogom, ki po stališču izpodbijane sodbe utemeljuje izrek civilne kazni, tj. z neizpolnitvijo sodelovalne dolžnosti, iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec svoje ravnanje utemeljeval s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage in na poslovno skrivnost, da je posredoval dovolj podatkov za izračun višine nadomestila na drugi podlagi, predvideni s Pravilnikom-98, in da je tožnik na tej podlagi tudi uveljavljal plačilo nadomestila v tej pravdi. Toženčevemu stališču, da iz ZASP ne izhaja njegova obveznost sporočanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, ni mogoče odreči razumne presoje. ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena). V 82. členu, na katerega se sklicuje tožnik pri utemeljevanju podlage za zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del. Ne glede na to, ali ima navedeno pravico le avtor (kot se glasi zakonsko besedilo) ali tudi kolektivna organizacija, na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka. Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (prim. 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je toženec ponudil razumne razloge za odklonitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, za sodno presojo o pravilnosti svojega stališča v sporu s tožnikom pa je imel na razpolago le možnost, da se spusti v obravnavano pravdo, ni mogoče reči, da je avtorske pravice kršil namerno ali iz hude malomarnosti.

16. Navedeno utemeljuje sklep, da toženčevo ravnanje v zvezi z obveznostjo plačila nadomestila za uporabo avtorskih del, ki je predmet te pravde, ne daje podlage za izrek civilne kazni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo ob upoštevanju ugotovitev o dolžnem nadomestilu (6. tč. obrazložitve) spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati še 232,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2009, v ostalem pa se tožbeni zahtevek zavrne. V delu, v katerem se nanaša na obveznost plačila navedenega zneska, je pritožbo zavrnilo. Toženec namreč s pritožbo izpodbija tudi ta del sodbe, vendar pa ni navedel razlogov zanjo, razlogi, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti, pa glede tega dela odločitve niso podani.

17. Sprememba uspeha v postopku na prvi stopnji je narekovala spremembo odločitve o stroških. Upoštevaje delež uspeha je toženec dolžan tožniku povrniti 13 % njegovih stroškov, potrebnih za pravdo, tožnik pa tožencu 87 % njegovih potrebnih stroškov. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje tožnikovi potrebni stroški znašajo 463,13 EUR. Toženčevi potrebni stroški znašajo skupno 411,36 EUR, in obsegajo nagrado za postopek v višini 113,10 EUR, nagrado za narok v višini 104,40 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR, potne stroške v višini 105,30 EUR in 20 % davek na dodano vrednost. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 357,88 EUR, toženec pa tožniku 60,21 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti 297,67 EUR.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Toženčevi potrebni stroški znašajo 341,04 EUR, in obsegajo nagrado za postopek v višini 139,20 EUR (tar. št. 3210) ter materialne stroške v višini 20 EUR (tar. št. 6002) in 20 % davek na dodano vrednost, ter sodno takso za pritožbo v višini 150 EUR. Tožnikovi stroški za odgovor na pritožbo znašajo skupno 191,04 EUR, in obsegajo nagrado za postopek v višini 139,20 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR in 20 % davek na dodano vrednost. Glede na pritožbeni uspeh – toženec je uspel glede 87 % izpodbijanega dela – je tožnik dolžan tožencu povrniti 296,70 EUR, toženec pa tožniku 24,84 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti 271,86 EUR stroškov pritožbenega postopka.

19. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

(1)Ker pravdni stranki odločbo VS RS II Ips 160/2011 poznata in je javno objavljena, podrobnejše ponavljanje argumentov za zavzeto stališče v tej zadevi ni potrebno.

(2)Tako npr. sklep VSL II Cp 5215/2007 z dne 30. 4. 2008 ter sodba in sklep VSL I Cp 1572/2011 z dne 15. 6. 2011

(3)Zakonska določba govori o predhodni pridobitvi pravice za javno priobčitev varovanih del. V povezavi s 4. členom Pravilnika-98 (enak je tudi 4. člen Pravilnika-2006) je bila ta zahteva izpolnjena, če je uporabnik predhodno priglasil uporabo avtorskih del in tožnik temu ni nasprotoval.

(4) Iz ZASP jasno izhaja, da se civilna kazen lahko prisodi v razponu do 200 % dolgovanega nadomestila. Besedilo 16. člena Pravilnika-98 (določba se glasi: "Če uporabnik namerno krši avtorske pravice, bo SAZAS skladno z določbami 168. člena ZASP zahteval plačilo predpisanega avtorskega honorarja, povečanega za 200 %.") je mogoče razumeti tudi na način, da se civilna kazen vedno določi v višini 200 % honorarja, vendar pa bi bila taka razlaga v nasprotju z ZASP.


Zveza:

ZASP člen 168.

ZASP-B člen 26.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1Nzkx