<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 3092/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3092.2011

Evidenčna številka:VSL0071383
Datum odločbe:16.05.2012
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:navedba izvedenih dokazov - indic - male avtorske pravice - nadomestilo za uporabo glasbe - izjeme od obveznosti plačila nadomestila za uporabo glasbe

Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ni naštelo in natančno opisalo vseh ponujenih in izvedenih listinskih dokazov, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni namreč bistveno naštevanje posameznih dokazov, pač pa ocena njihove vsebine in tehtanje njihove dokazne vrednosti. Glede na številnost predloženih listinskih dokazov zadošča, da se sodba sklicuje na priloge spisa.

Uporabnik se lahko upre plačilu samo, če dokaže, da je javnosti predvajal še neobjavljena glasbena dela, glasbena dela, ki jih avtor lahko v skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP uveljavlja individualno, ljudsko glasbo in glasbena dela, pri katerih je od smrti njihovega avtorja že poteklo 70 let.

Z indici kot posredno oziroma dokazno pomembnimi dejstvi, se praviloma dokazujejo trditve o negativnih dejstvih, o drugih dejstvih pa takrat, kadar jih ni mogoče dokazati neposredno.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek, ki ga tožeča stranka dolguje priči T. V. iz naslova potnih stroškov, zviša za 15,72 EUR, tako da znaša skupaj 20,60 EUR.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v še spornem delu (v 1. in 3. točki izreka) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37568/2010 z dne 21. 03. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi toženec moral tožniku plačati 16.317,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti ter izvršilnimi stroški.

2. Tožnik se je zoper navedeno sodbo pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, katere listinske dokaze je izvedlo in katere zavrnilo. Tako ni jasno, na katere dokaze se opira sodba, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Toženec ni zanikal, da se v njegovih poslovalnicah predvaja glasba, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano. Ker ni tako ravnalo, sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče se ne bi smelo spustiti v obravnavanje, ali predloženi zapisniki o kontroli in izpovedi prič dokazujejo uporabo glasbe. Ker se je glasba predvajala, je toženec dolžan plačati nadomestilo ali dokazati, da je predvajal avtorsko nevarovano glasbo. Sodišče bi torej moralo dolžnikovemu zahtevku v celoti ugoditi, tako pa je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje njenim razlogom. Tožnik ne more vsak mesec preveriti prav vseh toženčevih poslovalnic, saj je teh več kot 400. Sicer pa so tožnikovi kontrolorji pri vseh kontrolah pred in po vtoževanem obdobju ugotovili uporabo avtorsko varovane glasbe, kar dokazuje, da jo je toženec priobčeval tudi v spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Končno ni tožnikova dolžnost, da dnevno ugotavlja uporabo glasbe pri uporabnikih, pač pa morajo uporabniki varovanih del enkrat mesečno predložiti tožniku podatke o njihovi uporabi. Toženec po obisku kontrolorjev ni sporočil nikakršnih sprememb glede predvajanja glasbe, zato je jasno, da je uporabljal glasbo tudi potem, ko so bile kontrole opravljene. Poleg tega kontrole pri neplačnikih potekajo na tri do štiri mesece, sicer pa na eno leto. Napačna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen zato, ker kontrola v relevantnem obdobju ni bila opravljena. Predloženi zapisniki o kontroli dokazujejo, da se je predvajala avtorsko varovana glasba. Ni potrebno, da bi uporabnik podpisal zapisnik. O predvajanju avtorsko varovane glasbe so jasno in prepričljivo izpovedale tudi zaslišane priče. Sodišče njihovih izpovedi ni ocenilo. Neživljenjsko bi bilo trditi, da se ravno v spornem obdobju v nobeni toženčevi poslovalnici ni predvajala glasba. Sicer pa je tudi klasična glasba avtorsko varovana. Toženec ni niti trdil, niti dokazal, da se predvajana klasična glasba igra po originalnih partiturah, vsaka priredba pa je že avtorsko zaščiteno delo. Dokaz o uporabi glasbe je tudi prijavnica, čeprav je uporabnik ni podpisal. Končno ni pomembno, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, saj toženec v tem primeru dolguje nadomestilo za uporabo na podlagi zakona. Ker tega ni storil, je brez dvoma neupravičeno obogaten, avtorji, ki jih ščiti tožnik, pa so bili neupravičeno prikrajšani.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da bi tožnik moral dokazati, da je toženec v svojih poslovalnicah predvajal avtorsko zaščiteno glasbo in ne obratno. Ni res, da toženec tožnikovih trditev v pravdi ni zanikal. Tožnika je z dopisom z dne 20. 12. 2006 pravočasno obvestil, da avtorsko zaščitene glasbe poslej ne bo več predvajal, zato tudi ni bil dolžan tožniku mesečno poročati o uporabi. Sicer pa se nobeden od predloženih dokazov ne nanaša na sporno obdobje, ki ga zajema tožba.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da mora priči T. V. za njene potne stroške plačati 4,88 EUR.

5. Zoper sklep se je pravočasno pritožila priča T. V.. Meni, da je pri odmeri njenih potnih stroškov prišlo do uradniške napake. Cena vozovnice za vlak na relaciji A – B – A namreč znaša 20,60 EUR in ne 4,88 EUR, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena, pač pa je utemeljena pričina pritožba.

O pritožbi zoper sodbo:

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja tožnik v svoji pritožbi, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti.

8. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus. Izrek sodbe je povsem jasen in nedvoumen – z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in razveljavitvijo izdanega sklepa o izvršbi je sodišče tožniku odreklo zahtevano pravno varstvo. V obrazložitvi sodbe je nato izčrpno, pregledno in razumljivo pojasnilo, zakaj je ocenilo, da tožnik ni upravičen do plačila svoje terjatve. Med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo torej ni nobenega nasprotja. Čeprav sodišče prve stopnje ni naštelo in natančno opisalo vseh ponujenih in izvedenih listinskih dokazov, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni namreč bistveno naštevanje posameznih dokazov, pač pa ocena njihove vsebine in tehtanje njihove dokazne vrednosti. Sodišče se v skladu z 213. členom ZPP pri dokazovanju omeji le na odločilna dejstva, zato se mora obrazloženo opredeliti predvsem do tistih dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega predloga. Tej zahtevi je sodišče prve stopnje zadostilo, zato ne gre za očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 324. členom istega zakona, še manj pa za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni dvom o tem, kateri dokazi so bili izvedeni in kateri zavrnjeni, je odveč. Glede na številnost predloženih listinskih dokazov zadošča, da se sodba sklicuje na priloge spisa. Tožnik v pritožbi niti ne pove, katerega od dokazov naj bi sodišče prve stopnje prezrlo. Tudi ugotovitvi izpodbijane sodbe, da se nobeden od ponujenih dokazov ne nanaša na sporno časovno obdobje, ki ga zajema tožbeni zahtevek, ne oporeka. Pretiran je zato pritožbeni očitek, da se zaradi domnevnih pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe tožnik o njej ne more kvalificirano izreči.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze o neprerekanih dejstvih. Ker je toženec v vseh svojih vlogah sproti izrecno zanikal tožnikove trditve, ni bilo podlage za uporabo domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ni zanikala, štejejo za priznana. Sploh pa bi tožnik v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP moral na domnevno kršitev pravil o dokazovanju opozoriti že v postopku na prvi stopnji. Ker tega ni storil, se v pritožbi na navedeno kršitev ne more več uspešno sklicevati.

10. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpoved priče R. Ž., ki naj bi jo sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo, ne more biti relevantna, saj priča v aprilu 2007, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, ni opravila kontrole v nobeni od toženčevih poslovalnic. Kakšno glasbo je toženec predvajal pred in po vtoževanem časovnem obdobju, pa za to pravdo ni bistveno.

11. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje trditveno gradivo in dokazno ponudbo pravdnih strank, dovolj celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je tudi materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, da predstavlja pravno podlago za tožnikov zahtevek 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 81. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Tožnik kot imetnik dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic je v skladu s 1. točko 147. člena ZASP med drugim upravičen do plačila za javno priobčitev neodrskih glasbenih del. Če z uporabnikom ni sklenil ustrezne pogodbe, mu uporabnik dolguje nadomestilo za uporabo v višini, kot je določena z veljavno tožnikovo tarifo, ker gre za kršitev izključne pravice. V tožnikov repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena domača in tuja glasbena dela. Uporabnik se zato lahko upre plačilu samo, če dokaže, da je javnosti predvajal še neobjavljena glasbena dela, glasbena dela, ki jih avtor lahko v skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP uveljavlja individualno, ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP) in glasbena dela, pri katerih je od smrti njihovega avtorja že poteklo 70 let (59. člen ZASP).

12. Toženec se je v tej pravdi branil prav s sklicevanjem na zadnjo navedeno izjemo. Ko so njegova pogajanja s tožnikom za sklenitev ustrezne pogodbe propadla, je tožniku v dopisu z dne 20. 12. 2006 vnaprej napovedal, da bo v svoji poslovalnicah 01. 01. 2007 prenehal s predvajanjem avtorsko varovanih glasbenih del. V dokaznem postopku je s predložitvijo seznama predvajane glasbe z dne 16. 04. 2007 (priloga B3) tudi dokazal, da je predvajal klasično glasbo avtorjev, ki so mrtvi že več kot 70 let. Tožnik nasprotnega, namreč, da je toženec predvajal (tudi) avtorsko varovana glasbena dela, ni dokazal. Pritožbena trditev, da je šlo v resnici za priredbo, torej za samostojno avtorsko delo v skladu s 7. členom ZASP, je prepozna. Tožnik tega dejstva v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal, medtem ko v pritožbi ni pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Po prvem odstavku 337. člena ZPP gre zato za pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi ni dopustno upoštevati.

13. Dokazni postopek na prvi stopnji je razkril, da tožnik v aprilu 2007, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, pri tožencu ni opravil nobene kontrole. Morebitnih zapisnikov o kontrolah iz tega meseca v dokaznem gradivu ni. Izpovedi prič o tem, kaj so pokazale predhodne in poznejše kontrole, pa za to pravdo ne morejo biti relevantne. Tožnik zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel svojega dokaznega bremena. O tem, da je toženec v aprilu 2007 javno predvajal avtorsko varovana glasbena dela iz tožnikovega repertoarja, tožnik sodišču ni ponudil sploh nobenega, ne glavnega in ne nasprotnega dokaza. V obravnavanem primeru, ko je toženec trdil in dokazoval, da je v resnici uporabljal avtorsko nevarovana dela, bi moral tožnik dokazati ne le, da je toženec v svojih poslovalnicah predvajal glasbo, pač pa tudi, da je bila to avtorsko varovana glasba.

14. Tožnik se s sklicevanjem na ugotovitve predhodnih in poznejših kontrol pri tožencu zavzema za indično dokazovanje, vendar neutemeljeno. Z indici kot posredno oziroma dokazno pomembnimi dejstvi, se praviloma dokazujejo trditve o negativnih dejstvih, o drugih dejstvih pa takrat, kadar jih ni mogoče dokazati neposredno. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni izpolnjen. Tožnik bi glede na predhodno toženčevo napoved v dopisu z dne 20. 12. 2006 moral poskrbeti za dovolj pogoste in natančne kontrole pri tožencu, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zgolj veliko število toženčevih poslovalnic ne predstavlja opravičljivega razloga, da tožnik v celem mesecu aprilu 2007 v nobeni od poslovalnic ni opravil kontrole.

15. Zmotno je tudi tožnikovo sklicevanje na toženčevo obveznost iz 159. člena ZASP. Res so uporabniki varovanih del po četrtem odstavku 159. člena ZASP dolžni tožniku predložiti podatke o njihovi uporabi, vendar je opustitev te zakonske obveznosti po prvem odstavku 185. člena ZASP sankcionirana zgolj kot prekršek. Če toženec, ki se sklicuje na uporabo avtorsko nezaščitenih del, o čemer je tožnika tudi vnaprej obvestil, tožniku pozneje ni (več) poročal, tega ni mogoče šteti kot dokaz o neupravičeno uporabi glasbenih del iz tožnikovega repertoarja. Za takšno domnevo v zakonu ni podlage. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožencu, da tožnika kljub ugotovitvam predhodnih kontrolnih pregledov ni obvestil o nikakršni spremembi glede uporabe. Tožnik bi smel takšno toženčevo ravnanje pričakovati, če bi bil s tožencem glede uporabe glasbenih del iz svojega repertoarja v pogodbenem razmerju. Tako pa opustitve obvestila, ob sicer nedokazani uporabi avtorsko varovanih del v vtoževanem obdobju, ni mogoče razlagati kot toženčevo priznanje o nasprotnem oziroma kot dokaz, da je toženec tudi v spornem obdobju vendarle uporabljal varovana dela iz tožnikovega repertoarja.

16. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne, zato nanje ni treba odgovarjati. Ker tožnikova pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi zoper sklep:

17. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pravici priče do povračila potnih stroškov za njeno udeležbo na zaslišanju izbralo ustrezno pravno podlago, vendar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni sporno, da priči po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku pripada povračilo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je najcenejše prevozno sredstvo v njenem primeru vlak, priča ne oporeka. Utemeljeno pa nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da znaša cena povratne vozovnice na relaciji A – B – A le 4,88 EUR. Po podatkih spletnih strani Slovenskih železnic, ki jih je kot podlago za svojo odločitev uporabilo tudi sodišče prve stopnje, namreč vozovnica za prevoz z vlakom od A do B v resnici stane 10,30 EUR oziroma 20,60 EUR v obe smeri.

18. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi priče ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

O stroških pritožbenega postopka:

19. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen, medtem kot priča T. V. svojih pritožbenih stroškov ni priglasila. Toženec z odgovorom na tožnikovo pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o tej pritožbi, zato njegovi stroški niso bili potrebni. Pravdni stranki morata torej stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).


Zveza:

ZPP člen 213, 242.
ZASP člen 7, 9, 59, 81, 147, 151, 159, 185.
Datum zadnje spremembe:
09.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1ODM1