<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba V Cpg 1015/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:V.CPG.1015.2014

Evidenčna številka:VSL0080481
Datum odločbe:02.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Ladislava Polončič (preds.), dr. Marko Brus (poroč.), Magda Teppey
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kršitev avtorske sorodne pravice - odškodninski zahtevek - zahtevek na plačilo civilne kazni

Jedro

Trditve tožeče stranke so vsekakor bile takšne, da je bila na njihovem temelju mogoča odločitev o zahtevku tožeče stranke kot o deliktnem zahtevku. Tožeča stranka je namreč že v tožbi določno trdila, da tožena stranka kršila pravice glasbenih izvajalcev, in da ni izvrševala svojih zakonskih dolžnosti po ZASP. Druge trditve tožeče stranke pa so šle tudi v smer neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožba zoper točke II, IV, VI in VII izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo odškodninski zahtevek in zahtevek na plačilo civilne kazni. V celoti je zavrnilo zahtevka na povrnitev z ugotavljanjem predvajanja fonogramov povezanih stroškov in na poročanje o priobčevanju fonogramov. O stroških postopka je odločilo v skladu z uspehom strank.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, in sicer zoper vse tiste dele prvostopenjske sodbe, v katerih njenim zahtevkom ni bilo ugodeno.

3. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Odškodninski zahtevek zaradi priobčevanja fonogramov

4. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je predvajala fonograme v gostinskem obratu C. Po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča jih je predvajala od avgusta 2010 do februarja 2013. Predvajala naj bi jih preko radia, TV ali CD predvajalnika, v času do 23.00 ure. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede plačila oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006).(1)

5. Ker je tožena stranka predvajala fonograme v svojem lokalu, je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo v višini nadomestila.

6. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005),(2) kasneje pa je z različnimi sopogodbeniki sklenila sporazume,(3) ki se vsi nanašajo na priobčevanje fonogramov. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006.

7. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje ni pravilno. Razloge je podalo pritožbeno sodišče že v več deset odločbah, pri katerih je bila pritožnica tožeča stranka.(4) Višje sodišče jih bo zato tu ponovilo le še v skrajšani obliki.

8. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

9. Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

10. Pogodbene stranke skupnega sporazuma se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Če ne bi bilo tako, bi kolektivna organizacija lahko skupaj s svojim sopogodbenikom iz skupnega sporazuma z dogovorom o višji tarifi za neplačnike dosegla, da bi imel tak dogovor za neplačnika v bistvu kaznovalni učinek. Za uporabo fonogramov bi namreč plačal več kot drugi. Kaznovati pa sme le javnopravna pravna oseba in le na temelju zakona. Kolektivna organizacija pa ni niti oseba javnega prava niti nima upravičenja za določanje kazni. Denarna kazen tudi ni potrebna; morebitna prikrajšanja, ki bi jih tožeča stranka kljub plačilu nadomestila še imela, se lahko izravnajo s pomočjo deliktnega zahtevka preko t. i. civilne kazni (3. in 5. odstavek 168. člen ZASP).

11. Tožena stranka ni imela pravnega temelja za predvajanje fonogramov. Tožeča stranka meni, da je bila materialnopravno zmotna odločitev prvostopenjskega sodišča zato, ker je svojo odločitev oprlo na določbe o civilnem deliktu. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja.

12. Tožeča stranka je v tožbenem predlogu zahtevala povrnitev neupravičene obogatitve. Takšen tožbeni predlog ni bil pravilno postavljen Tožbeni predlog mora namreč vsebovati določen zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Od zahtevka je različna pravna podlaga; to je razvidno iz 3. odstavka 180. člena ZPP. Pravna podlaga ni nujna sestavina tožbe; če jo tožba vsebuje, potem je del njene obrazložitve in ne zahtevka (3. odstavek 180. člena ZPP).

13. Trditve tožeče stranke so vsekakor bile takšne, da je bila na njihovem temelju mogoča odločitev o zahtevku tožeče stranke kot o deliktnem zahtevku (1. odstavek 131. člena OZ). Tožeča stranka je namreč že v tožbi določno trdilo, da tožena stranka kršila pravice glasbenih izvajalcev, in da ni izvrševala svojih zakonskih dolžnosti po ZASP (točka III tožbe; l. št. 2). Druge trditve tožeče stranke pa so šle tudi v smer neupravičene obogatitve.

14. Prvostopenjsko sodišče je v izreku v točkah I in II uporabilo drug izraz, namreč „nadomestilo“. Tudi to ni bilo pravilno. Pravna podlaga ni del sodbenega izreka (3. in 4. odstavek 324. člena ZPP).

15. Glede na povedano ni ravnala prav niti tožeča stranka, niti prvostopenjsko sodišče. Ne glede na to očitno kršitev določb pravdnega postopka v izreku sodbe pa sodišče pritožbi v tem delu ni ugodilo. Kršitev namreč ne vpliva bistveno na odločitev, saj ostaja sodba izvršljiva, in jo je tudi mogoče preizkusiti. Različen pravni temelj pa v tem primeru tudi ne vpliva na samo višino denarnega zneska, ki ga tožeča stranka lahko zahteva.

16. Pritožba pa ne izpodbija le odločitve prvostopenjskega sodišča o uporabi tarife, temveč tudi ugotovitve o predvajanju fonogramov. Lokal naj bi imel po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča skupno površino 84,09 m2 ali 87,09 m2. Velikost terase je bila ocenjena na 32 m2 ali 35 m2, in glede te ugotovitve tožeča stranka ni vložila pritožbe. Ne strinja pa se s prvostopenjskim sodiščem glede velikosti notranjih prostorov. Ti naj bi imeli po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča velikost 52,09 m2. S takšno ugotovitvijo je prvostopenjsko sodišče sledilo trditvi tožene stranke. Tožeča stranka pa je zatrjevala, da naj bi imeli notranji prostori lokala večjo površino, in sicer okoli 80 m2 ali 81 m2.

17. Trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti zahtevka je nosila tožeča stranka. Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev predložila obrazca, v katerih je zastopnica tožeče stranke ocenila površino notranjih prostorov lokala, in sicer ob dveh različnih priložnostih. Tožena stranka je postavila drugačne trditve. Kot dokaz za pravilnost svojih trditev je predložila prijavnico, ki jo je poslala združenju SAZAS, in tlorisni načrt cenitvenega poročila. Dokazi tožeče stranke so temeljili na listinah, ki jih je sestavila zastopnica tožeče stranke (A.K.), ki pa je izpovedala tudi, da je opravila skupaj v treh letih več kot 1000 kontrol oziroma cca. 200 na mesec (narok z dne 3. 3. 2014, l. št. 101). Dokazi tožene stranke so temeljili na listinah, ki jih je sestavila bodisi tožena stranka bodisi sestavljalec cenitvenega poročila. Pritožba meni, da cenitveno poročilo ni primeren dokaz, saj naj bi iz njega ne bilo razvidno, da se nanaša prav na lokal tožene stranke. Poleg tega naj bi iz cenitvenega poročila tudi ne izhajalo, v katerih prostorih se predvaja glasba.

18. Tožeča stranka je predložila dokaze, katerih dokazna moč pa je bila končno enaka kot dokazna moč dokazov tožene stranke. Oboji so namreč v bistvenem delu temeljili na trditvah stranke same ali njenega zastopnika. Dokaza, ki bi omogočil nepristransko ugotovitev resnične površine notranjih prostorov, pa tožeča stranka ni predlagala kljub temu, da je dokazno breme nosila sama, takšen dokaz (z izvedencem) pa je bil mogoč.

19. Pritožba še meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno odločilo, ker ni prisodilo zneska, ki bi ustrezal za DDV zvišanemu nadomestilu.

20. Ker je zahtevek civilne deliktne narave, je potrebno tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala zaradi tega, ker tožena stranka ni plačala nadomestila prostovoljno. Pri tem je torej bistveno, koliko bi tožeča stranka prejela in obdržala, če bi tožena stranka prostovoljno plačala nadomestilo. Tožeča stranka bi morala od nadomestila plačati še DDV, in sicer Republiki Sloveniji, točneje DURS. Njeno premoženje bi se trajno zvečalo le za znesek (čistega) nadomestila (t. j. nadomestila brez DDV), in ne (čistega) nadomestila in še DDV.

21. Odločilno vprašanje je torej, ali mora tožeča stranka od zneska, ki ji ga bo morala plačati tožena stranka, sama plačati DDV. Odgovor na takšno vprašanje je nikalen. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV-1.(5) Tožeča stranka zato ne more zahtevati zneska, ki bi ustrezal za DDV zvišanemu nadomestilu. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1.(6) Zapisano bi veljalo celo, če bi bil pravni temelj za njen zahtevek v neupravičeni obogatitvi. Pri neupravičeni obogatitvi namreč ni odločilna le dolžnikova obogatitev, temveč tudi upnikova škoda (1. odstavek 190. člena OZ). Ta škoda pa je razlika v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve. Tudi če bi tožeča stranka zahtevala vrnitev neupravičene obogatitve, bi ji od tega zneska ne bilo treba plačati DDV (1. odstavek 3. člena ZDDV-1). Sama bi bila torej prikrajšana torej le za (čisto) nadomestilo.

22. Glede podrobnosti o ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga (razen kolikor je bilo v tej odločbi že opisano) tožeča stranka niti ne izpodbija, in glede podrobnosti izračuna, se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjsko sodbo.

Zahtevek na plačilo civilne kazni

23. Neutemeljena je pritožba tudi, kolikor se nanaša na civilno kazen. Računski temelj za za izračun civilne kazni je lahko nadomestilo (3. odstavek 168. člena ZASP). Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo tarifo iz SS 2006, in je glede na to tarifo tudi pravilno odmerilo civilno kazen, glede na nadomestilo, ki bi ga tožena stranka morala plačati prostovoljno.

24. Poleg tega, da se pritožba ne strinja z uporabo tarife iz SS, meni tudi, da je bila civilna kazen odmerjena prenizko. V pritožbi opozarja na to, da je tožena stranka iz različnih pisem tožeče stranke vedela, kakšne obveznosti ima do tožeče stranke.

25. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka vedela za obstoj Zavoda IPF (prvostopenjska sodba, r. št. 28). Razloga, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče prisodila civilno kazen v višini 100 %, pa sta bila, da je tožena stranka deloma utemeljeno zavračala zahtevke tožeče stranke in pa, da je šlo za prvo takšno kršitev. Glede na te okoliščine je presodilo, da takšna civilna kazen odmerjena primerno.

26. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča glede višine civilne kazni strinja. Pri odločitvi o višini civilne kazni sodišče upošteva vse okoliščine primera (4. odstavek 168. člena ZASP), stopnja krivde je le ena od takšnih okoliščin. Glede na prej opisane okoliščine se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in meni, da je bila civilna kazen odmerjena v primerni višini.

Zahtevek na povrnitev z ugotavljanjem predvajanja fonogramov nastalih stroškov

27. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo. S takšno odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

28. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Pri zahtevku za plačilo civilne kazni kolektivni organizaciji ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (3. odstavek 168. člena ZASP). Prav v avtorskem pravu je bila torej napravljena daljnosežna izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (1. odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.

29. Dodatni razlog, zakaj zahtevku tožeče stranke ne bi moglo biti ugodeno je bil še v tem, da bi bilo mogoče te stroške kvalificirati le kot stroške pred pravdo, ki so nastali v zvezo z njeno pripravo. Če so bili ti stroški potrebni za to, da je tožeča stranka zbrala podatke zaradi preverjanja (neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti), bi lahko to bili le stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred pravdo in bi bilo treba opraviti presojo, ali se ti stroški lahko priznajo ali ne. Ti izdatki ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka, torej ne gre za zahtevek na plačilo škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (7). Zahtevek bi moral biti oblikovan kot stranski zahtevek in ne kot eden glavnih zahtevkov.

Stroški obeh postopkov

30. Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zaradi stroškov prvostopenjskega postopka. Meni, da bi ji morali biti priznani stroški za dva naroka njenega pooblaščenca. To mnenje pa je, glede na tar. št. 3201 ZOdvT in glede na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 56/2011, napačno.

31. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 107/2006.

(2) Ur. l. RS, št. 68/2005.

(3) Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe komercialno izdanih fonogramov v plesnih organizacijah, plesnih tekmovanjih in na plesnih revijah ter višini nadomestila za njihovo uporabo; Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk in Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti.

(4) Npr. odločbe z opr. št. VSL I Cpg 240/2013, VSL I Cpg 315/2013 in VSL I Cpg 446/2013.

(5) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

(7) Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2010, stran 39.


Zveza:

ZASP člen 130, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 158, 168. ZPP člen 180. OZ člen 130, 131, 131/1, 132, 190, 190/1.
Datum zadnje spremembe:
30.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg2NTA4