<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 362/2014
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.362.2014

Evidenčna številka:UL0010838
Datum odločbe:07.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar (preds.), mag. Miriam Temlin Krivic (poroč.), Jonika Marflak Trontelj
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - začasna tarifa - glasba

Jedro

Določbo četrtega odstavka 156. člena ZASP je treba razlagati tako, da je določba podlaga za določitev Začasne tarife le v primeru, da tarifa za neko vrsto uporabe kabelskih del še ni bila določena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je tožnik kršil četrti odstavek 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ker je dne 4. 7. 2012 določil Začasno tarifo v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe in jo objavil v Uradnem listu RS št. 51/12 z dne 6. 7. 2012, čeprav je bila tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe že prej določena v Tarifi za javno priobčitev glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98) (1. točka izreka); ter tožniku odredila, da v roku 30 dni od vročitve sklepa odpravi v prejšnji točki izreka ugotovljeno kršitev tako, da prekliče Začasno tarifo z učinkom od 7. 7. 2012 dalje in objavi njen preklic v Uradnem listu RS ter o tem obvesti toženko (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožnik imetnik dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe, v dovoljenju naštetih primerih njihovega izkoriščanja. V postopku nadzora je ugotovila, da je tožnik določil Začasno tarifo, ki je začela veljati dan po objavi v Uradnem listu, dne 7. 7. 2012, v nasprotju s četrtim odstavkom 156. člena ZASP, ker je bila tarifa že določena v Tarifi za javno priobčitev glasbenih del, ki je bila kot del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del objavljena v Uradnem listu RS št. 29/98 z dne 10. 4. 1998 in zato niso izpolnjeni pogoji, da določi začasno tarifo. V nadaljevanju je zavrnila ugovore tožnika, ki so se nanašali na skupni sporazum oziroma memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (memorandum), z dne 1. 7. 1999 in 1. 1. 2007 – 31. 12. 2011, da je Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 oziroma tarifni del prenehal veljati, saj ga je nadomestil memorandum ter da je Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 bil v splošnem delu tarife, ki velja tudi za kabelsko retransmisijo, razveljavljen s strani Ustavnega sodišča. Toženkina razlaga določbe četrtega odstavka 156. člena ZASP izhaja tudi iz drugih določb ZASP, npr. 5. točke četrtega odstavka 157. člena ZASP, določbe drugega odstavka 156. člena ZASP, prvega odstavka 157. člena ZASP. Ker je tožnik določil Začasno tarifo v nasprotju s četrtim odstavkom 156. člena ZASP in je toženka ugotovila kršitev določb ZASP, je na podlagi prvega odstavka 162. člena ZASP odredila, da tožnik v določenem roku odpravi ugotovljeno kršitev z učinkom od 6. 7. 2012, ko je bila Začasna tarifa objavljena.

Tožnik v tožbi navaja, da toženka pri uporabi 156. člena ZASP nedopustno ločuje enaki situaciji, ko tarife za neko vrsto uporabe avtorske pravice ni, in sicer loči situacijo, ko tarife ni, ker je pač nikoli še ni bilo in situacijo, ko tarife ni, ker je prenehala veljati. V obeh primerih je končna posledica enaka in sicer, da sklepanje pogodb o prenosu avtorske pravice z uporabniki ni mogoče. Ugovarja stališču, da začasne tarife za neko vrsto uporabe ni mogoče določiti niti v primeru, če je v preteklosti obstajala zgolj minimalna tarifa, ki se uporabi le v primerih za majhne uporabnike oziroma zgolj za plačilo minimalnega nadomestila. Plačilo minimalnega honorarja ne more imeti narave splošne tarife. Stališče je tudi v nasprotju s stališčem Sodišča EU, izraženega v odločbi C 52/07 z dne 11. 12. 2008. Toženka je tudi obšla dejstvo, da splošne tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih glasbenih del ni, kot tudi spregleda, da za leto 2012, 2013, 2014, tarifa sploh nikoli ni bila določena in ne dogovorjena ter da zagotavljanje varstva avtorske pravice brez možnosti določitve tarife objektivno ni mogoče. Meni, da je določba četrtega odstavka 156. člena ZASP uporabljiva v primerih, ko tarife za določeno vrsto uporabe glasbenih del ni, pri čemer vzrok neobstoja tarife ni pomemben. Bistvo določbe je v odpravljanju posledic blokade tarifiranja in neobstoja tarife, ne pa v ločevanju različnih vzrokov za neobstoj tarife. Z drugačno vsebino razlage četrtega odstavka 156. člena ZASP je toženka določbi dala vsebino, ki ni skladna s ciljem ZASP, torej korist avtorja, ki jo mora ZASP varovati. Tožnik je prepričan, da je izčrpal prav vsa sredstva, ki so mu na voljo za določitev pravičnega avtorskega nadomestila, tarife pa še vedno ni. Razlaga toženke je v nasprotju s 60. členom Ustave. Avtorsko pravno varstvo ni mogoče, saj ker tarife ni, dogovor med avtorji in uporabniki pa ni mogoč. Svet za avtorsko pravo (SAP) odloča izven razumnega roka, za vmesni čas pa po tolmačenju toženke ni mogoče določiti začasne tarife. Gre za prekomeren poseg države v avtorsko pravico. Uporabniki – kabelski operaterji avtorsko pravico nemoteno uporabljajo in pri tem ustvarjajo velike prihodke. Z njimi sklenjen memorandum je veljal do 31. 12. 2011, vse od takrat pa se kabelski operaterji niso bili pripravljeni sporazumeti o podaljšanju tarife oziroma skleniti novega primernega tarifnega sporazuma. V taki situaciji tožnik osnovne zakonske naloge in dolžnosti ne more izvajati, saj tarife ni, ne more pa je določiti začasno. Bistvena sestavina pogodbe z dovoljenjem za uporabo avtorskih del oziroma prenosom pravic je cena oziroma tarifa. Če tarife ni, se določi začasno tarifo. V primeru, da sodišče ne bo odpravilo sklepa, bo tožnik prisiljen vlagati civilne tožbe zoper uporabnike na neupravičeno obogatitev. Sklicuje se na jezikovno zgodovinsko, namensko in sistematično razlago norme četrtega odstavka 156. člena ZASP in besede „nikoli“. Z odločitvijo toženke je bil kršen 33. člen Ustave, Sporazum TRIPS in Bernska konvencija. Opozarja, da SAP ne deluje in ne določi tarife, določba četrtega odstavka 156. člena ZASP pa je tista, ki pokrije njegovo nedelovanje. Uveljavlja tudi kršitev določb postopka in sicer kršitev pravice do izjavljanja oziroma kontradiktornega postopka. Toženka je tožnika z dopisom 4. 12. 2013 seznanila z določenimi očitki, potem pa v odločbi dopolnila svoje očitke in trditve ter zatrjevala nova dejstva, do katerih pa tožniku ni dala možnosti opredelitve. Meni, da je določba četrtega odstavka 156. člena ZASP v neskladju z načelom jasnosti in določnosti kot enim od načel pravne države, določenim v Ustavi. Z določbo je neločljivo povezan tudi drugi odstavek 156. člena ZASP, ki je prav tako v nasprotju z Ustavo, iz razlogov, ki jih je navedel v točki II. 1 in 2. Predlaga, da sodišče prekine postopek in na Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti drugega in četrtega odstavka 156. člena ZASP. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.

Toženka v daljšem odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev toženke, da je tožnik z določitvijo Začasne tarife in njeno objavo v Uradnem listu RS kršil določbo četrtega odstavka 156. člena ZASP ter mora ugotovljeno kršitev odpraviti tako, da nezakonito določeno Začasno tarifo prekliče z učinkom od 7. 7. 2012 dalje.

V določbah 156. člena ZASP je urejena tarifa, kaj je njen predmet, na kakšen način se določi, kateri so kriteriji za določitev primerne tarife in pod kakšnimi pogoji se določi začasna tarifa. Tako je določeno, da se s tarifo za uporabo avtorskih del določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek). Dalje je določeno, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta ter da se do drugačne pravnomočne odločbe Sveta šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek). Kot kriteriji za določitev primerne tarife so navedeni: - celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, celotni bruto stroški, povezani s to uporabo; - pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; - razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; - razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; - posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; - primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih državah Evropske unije, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči (tretji odstavek). Glede začasne tarife pa je določeno, da če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb o kriterijih za primerno tarifo, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po rednem postopku iz drugega odstavka tega člena; kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije (četrti odstavek).

Sodišče soglaša s stališčem toženke, da je določbo četrtega odstavka 156. člena ZASP razlagati le tako, da je določba podlaga za določitev Začasne tarife le v primeru, da tarifa za neko vrsto uporabe kabelskih del še ni bila določena. To ne izhaja le iz jezikovne razlage določbe četrtega odstavka 156. člena ZASP, pač pa tudi iz sistematike ZASP, določb, ki urejajo tarifo.

Določba 5. točke četrtega odstavka 157. člena ZASP (po kateri se morebitni poračun glede na začasno tarifo opravi do sklenitve skupnega sporazuma, če se s tem skupnim sporazumom prvič določa tarifa za neko vrsto uporabe avtorskih del), ki začasno tarifo omenja izrecno v zvezi s prvič določeno tarifo po rednem postopku, tj. s skupnim sporazumom, daje podlago za razlago, da kolektivna organizacija more enostransko (in torej ne po rednem postopku, kot ga ureja drugi odstavek 156. člena ZASP) določiti začasno tarifo le pred prvo določitvijo tarife za neko vrsto uporabe avtorskih del oziroma (po dikciji četrtega odstavka 156. člena ZASP), če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena. Tudi uporaba zgodovinske metode potrjuje, da je razlaga določbe četrtega odstavka 156. člena ZASP, kot jo podaja toženka, pravilna. Namreč ureditev po noveli ZASP-B, uveljavljeni 11. 5. 2004, je kolektivnim organizacijam dopuščala (enostranski) sprejem tarif za uporabo avtorskih del; le če je bil sklenjen skupni sporazum, je veljalo tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa (157. člen). Z novelo ZASP-D, uveljavljeno 13. 1. 2007, pa je bil sistem določanja tarif spremenjen in urejen celovito, ureditev pa se odtlej ni spreminjala. Tudi iz obrazložitve predloga novele ZASP-D (k 6. in 7. členu) v Poročevalcu št. 121/2006 izhaja, da predlog zakona ne dopušča dvoma, da so pogajanja glavni način določitve tarife, saj se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, če pa to ni mogoče, jo določi Svet, ki ga predlog zakona uvaja na novo; če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama določi začasno tarifo, ki velja do določitve „redne“ tarife. Sodišče se s toženko strinja, da je ZASP-D uvedel bistveno spremenjen način določanja tarif ter da je enostransko določanje tarif izjema, ki je tudi po mnenju sodišča urejena v četrtem odstavku 156. člena ZASP tako, da začasno tarifo lahko določi kolektivna organizacija le pred prvo določitvijo tarife za posamezno vrsto uporabe avtorskih del (ter velja do določitve tarife po rednem postopku, urejenem v drugem odstavku 156. člena ZASP). Ob uporabljenih metodah razlage navedena zakonska določba dopušča toženkino razlago, ne da bi moralo besedilo določbe vsebovati še besedo „nikoli“, ki jo toženka dodaja svoji obrazložitvi le kot pojasnilo argumenta. Glede na to sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da gre za nejasno določbo, ki zato ne bi mogla biti razlagana v škodo kolektivnih organizacij. Relevantne zakonske določbe pa organ v postopku tudi vedno mora razlagati, da ugotovi njihov pravi pomen, da jih lahko uporabi. Ne soglaša pa sodišče s tožnikom, da je toženka prebila s svojo razlago zunanjo mejo zakonskega besedila.

Tožnik stoji na stališču, da toženka nezakonito ločuje dve za avtorje in za zagotavljanje varstva pravice enaki situaciji, ko tarife ni, ker je pač še ni bilo in situacijo, ko tarife ni, ker je prenehala. Ugotoviti je, da je toženkino stališče drugačno, saj toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da veljavna tarifa obstaja in sicer Tarifa 98. Za Tarifo 98 pa tožnik meni, da je to zgolj minimalna tarifa, ki se uporabi le v primerih za majhne uporabnike oziroma zgolj kot plačilo minimalnega nadomestila (da je neuporabna). Tarifa 98 – Tarifa za javno priobčitev glasbenih del je bila objavljena kot del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. Poglavje II – Javno oddajanje je bilo razveljavljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/2003 z dne 15. 12. 2005. Drugi odstavek poglavja II – Javno oddajanje, v povezavi s točko 7 Tarife 98, pa z odločbo Ustavnega sodišča ni bil razveljavljen. Bistveno v obravnavani zadevi je zato ugotoviti, ali je šteti, kot meni tožnik, da tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe ni. Razveljavljen prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje je določal, da se višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo standardi, ki jih je sprejela Mednarodna konfederacija društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer: a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; b) da se za uporabo 100 % zaščitenega repertoarja plača 10 % avtorskih pravic. Vprašanje torej je, kot meni tožnik, ali je Tarifa 98 neuporabljiva zaradi citiranega prvega odstavka. V zvezi s tem pa je ugotoviti, da je Ustavno sodišče razveljavilo zgolj osnovno pravilo iz tarife, po katerem se pri določitvi tarife upošteva celotni bruto dohodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, minimalne tarife iz Tarife 98, določene v drugem odstavku, ki določa, da če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje, ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja in sicer: „7. Kabelska retransmisija – minimalni avtorski honorar je 42,00 SIT po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno.“ Tožnik ugotovitvi toženke, da je Tarifo 98 mogoče uporabiti, ugovarja, da gre za minimalno tarifo, ki je ni mogoče uporabiti, ker to pride v poštev le, če ni mogoče določiti prihodka/odhodka uporabnika.

Dejstvo je, da drugi odstavek poglavja II – Javno oddajanje, točka 7 Tarife 98, s strani Ustavnega sodišča ni bil razveljavljen. Vsebuje tarifo, ki, četudi je po znesku minimalna po oceni tožnika, pomeni določitev tarife za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, kot je določeno tudi v sporni Začasni tarifi. Ker je po višini določena, torej na njeno določitev ne vpliva razveljavljeno splošno pravilo, zato je tudi po mnenju sodišča uporabljiva v smislu sklepanja pogodb z uporabniki. Tožnik torej svojo tožbo izpeljuje iz napačnega gledišča, da za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe, veljavna tarifa ne obstaja. V podporo njegovemu gledišču tudi ni stališče v sodbi SEC C-52/07 z dne 11. 12. 2008. Namreč stališče toženke tožniku ne preprečuje, da na podlagi pravil ZASP-D določi tarifo, saj ZASP v členih od 156 – 157.e na celovit in učinkovit način ureja sistem določitve tarife. Gre za sistem, v katerem ima tožnik lahko aktivno vlogo in uveljavi tarifo na podlagi meril, ki jih ocenjuje kot primerne. Ker sodišče sledi toženki v zvezi z njeno opredelitvijo, da je bila tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe že določena, zavrača vse tožnikove ugovore, ki jih izpeljuje iz svojega stališča, da sporne tarife ni. Ugovori o nemožnosti sklepanja skupnega sporazuma z reprezentativnim združenjem – A., o nemožnosti sklepanja pogodb z uporabniki, o njegovi obveznosti za določitev začasne tarife ter nedejavnost SAP v zvezi s stališčem toženke, ki je ugotovila kršitev četrtega odstavka 156. člena ZASP, niso relevantni. Npr. zaradi zatrjevanega neučinkovitega delovanja SAP sporna določba (ob ugotovitvi, da je bila tarifa za obravnavano uporabo že določena), ni relevantna podlaga za enostransko rešitev problema.

Tožnik vtožuje tudi kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in se sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001. Poudarja, da avtorske pravice kot pravice intelektualne lastnine sodijo na področje zasebnega prava, zato je poseganje države v zasebno sfero posameznika ali kolektivne organizacije, ki ga zastopa, npr. z odločanjem kot obravnavano, sporno. V zvezi z gornjo navedbo je primerno ločevati individualno upravljanje pravic od kolektivnega. Zaradi monopolne narave in obveznega kolektivnega upravljanja pravic ZASP kolektivnim organizacijam ni omogočil enostranske določitve tarife, saj bi bila s tem možnost in verjetnost zlorabe monopola le-teh prevelika. Takšno določitev pa sodišče ocenjuje kot ustavno skladen način ureditve, saj spoštuje tako ustavno pravico do ustvarjalnosti iz 60. člena, ki vključuje tudi avtorsko pravico, kot tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišče ne more slediti tožniku, da je z izpodbijano odločbo avtorjem odrečena uporaba njihovega avtorskega dela oziroma možnost določitve cene iz razlogov, ki jih je zgoraj navedlo. Enako meni, da iz navedb tožbe ne izhaja, da bi toženka z izpodbijanim sklepom kršila določbe Sporazuma TRIPS oziroma Bernske konvencije.

V zvezi s trditvijo, da je toženka v dopisu z dne 21. 10. 2010 tožniku zatrdila, da predstavlja sklenjeni memorandum in njegov dodatek skupni tarifni sporazum, v izpodbijani odločbi pa trdi nasprotno, in sicer, da nimata narave skupnega sporazuma, je ugotoviti, da si tožnik poziv toženke z dne 21. 10. 2010 napačno razlaga. Toženka je tožnika pozvala, da naj sporoči, v katerem Uradnem listu RS je bil dodatek k memorandumu objavljen. Ker ta ni bil objavljen v Uradnem listu, zato tudi, če bi določal tarifo, ki bi veljala za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe (pa je ne določa), ta ne bi veljala kot tarifa, določena v skupnem sporazumu (glej določbo 26. člena ZASP-B, v povezavi s petim odstavkom 157. člena ZASP). Ugovor tožnika torej ni utemeljen.

Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče ugovoru ne more slediti, saj je bil tožnik z dopisom z dne 3. 12. 2013 seznanjen, da ne bi smel določiti Začasne tarife, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 156. člena ZASP, ker je bila tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del že določena v Tarifi 98. Tako izhaja tudi iz izreka sklepa. Na to ugotovitev pa navedbe tožnika glede memoranduma in dodatka k njemu nimajo nobenega vpliva (glede na stališče toženke, da nista bila objavljena v Uradnem listu in da ne moreta predstavljati skupnega sporazuma, pa tudi iz razloga, ker tarife za sporno uporabo ne določata). Stališče toženke se torej na memorandum in dodatek k memorandumu ne opira. Tožnik je bil torej seznanjen z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembni za odločbo in s tem je toženka zadostila tako 9. členu kot četrtemu odstavku 146. člena ZUP.

Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče prekine postopek in na Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti drugega in četrtega odstavka 156. člena ZASP. Sodišče predlogu ni sledilo, ker meni, da sta obe določbi jasni in določni glede na zahtevo iz 2. člena Ustave. Razlaga, kot jo ponuja tožnik za utemeljitev predloga, ni primer ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi. Glede na ugotovitve toženke, ki pa jim sodišče sledi, meni, da sta določbi jasni in določni.

Nejasna (trditveno podhranjena) je trditev tožnika, da norma četrtega odstavka 156. člena ZASP omogoča toženki arbitrarno in neenako obravnavanje zavezancev. Toženka je izdala izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 6. člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev in prvega odstavka 162.a člena ZASP, zato sodišče tudi ne sledi ugovoru, da je četrti odstavek 156. člena ZASP v nasprotju s 120. in 153. členom Ustave. Po 162. členu ZASP Urad nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu s tem zakonom. Določba daje podlago za razlago, da je toženka pristojna za nadzor skladnosti upravljanja nalog z zakonom in ne zgolj za nadzor, ali kolektivne organizacije sploh opravljajo naloge, ki jih določa 146. člen ZASP. Tako določen nadzor pa po mnenju sodišča ne pomeni neomejenega in nesorazmernega posega v tožnika kot kolektivnega avtorja. Tožnik tudi ne pojasni, v čem naj bi bil sam neenako obravnavan od drugih zavezancev.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZASP člen 156, 156/1, 156/2, 156/3, 156/4.
Datum zadnje spremembe:
15.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1MzI1