<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC sodba Cpg 174/2014
ECLI:SI:VSCE:2014:CPG.174.2014

Evidenčna številka:VSC0003881
Datum odločbe:21.08.2014
Senat, sodnik posameznik:Branko Vitez (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:odškodninska odgovornost poslovodje

Jedro

Na tožeči stranki je, da glede na predpostavke odškodninske odgovornosti zatrjuje in dokazuje nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem direktorja, hkrati pa mora zatrjevati indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo očitano ravnanje kvalificirano kot protipravno.

Navedeno nedvomno zahteva, da so zatrjevanja tožeče stranke, ki želi dokazati obstoj odškodninske odgovornosti direktorja družbe, na stopnji visoke konkretiziranosti in ne zadošča zgolj navajanja negativnih poslovnih rezultatov in negativnih učinkov posameznih aktivnosti, izvedenih v družbi, temveč je nujno podati natančen opis škodnih ravnanj, pri tem pa še zlasti predstaviti umestitev družbe v konkretne poslovne razmere, ki šele lahko podajo objektivnost zatrjevane protipravnosti pri izvajanju nalog direktorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 450/2011 z dne 17. 9. 2013 izreklo: “Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: 1. Tožena stranka M. H., je dolžna plačati tožeči stranki M. d. d., 284.346,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. 2. Tožena stranka M. H., je dolžna povrniti tožeči stranki M. d.d., vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe,” se zavrne.

2. Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj odloči, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške tega postopka.

3. V pritožbi trdi, da je v postopku do izdaje izpodbijane sodbe dovolj konkretizirala ravnanja in naloge, ki jih je tožena stranka kršila pri opravljanju funkcije poslovodje družbe M., d. d. in da je zaradi tega tožeči stranki nastala materialna škoda.

4. Tako je tožeča stranka konkretno in dovolj določno navajala (dejansko stanje in višina škode): - da se je v obdobju, ko je bila tožena stranka direktor družbe, finančna situacija družbe bistveno poslabšala, saj je razlika med obveznostmi in terjatvami na dan 31. 03. 2007 in na dan 18. 04. 2008, ko je bila tožena stranka razrešena s funkcije direktorja družbe, znašala 146.820,97 EUR, pri čemer so se samo obveznosti družbe povečale za 309.474,83 EUR. Izguba družbe pa je bila v poslovnem letu 2007, 333.699 EUR oziroma 104.634 EUR, v kolikor se od dejanske izgube odšteje izguba dohodkov iz naslova oddajanja nepremičnine v najem povezani pravni osebi (A., d. o. o.), - da je tožena stranka odprodala nepremičnino N. za kupnino v višini 450.000,00 EUR, kljub temu, da je ocenjena tržna vrednost nepremičnine znašala 534.135,00 EUR; - da je tožena stranka za zagotavljanje likvidnosti najela posojilo pri banki v višini 200.000,00 EUR, za kar je družba plačala 12.514,37 EUR pogodbenih obresti, - da je tožena stranka sprejela poslovno odločitev, da prične s poslovanjem na letnem bazenu, za kar je nastala družbi izguba v višini 12.376,80 EUR, - da je tožena stranka organizirala na letnem bazenu koncert glasbene skupine C., ki je družbi prenesel izgubo v višini najmanj 8.000,00 EUR in vse navedene situacije so posledica slabih poslovnih odločitev tožene stranke, saj tožena stranka ni ravnala z zahtevano skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

5. Pritožba pojasnjuje v čem se kaže opustitev tožene stranke (krivdno ravnanje tožene stranke) in vzročna zveza z nastalo škodo: - tožena stranka konkretno pred sprejetjem odločitve glede pričetka poslovanja na letnem bazenu ni opravila (1) analize poslovanja na letnem bazenu, ki bi zajemala stroškovno analizo (fiksni in variabilni stroški poslovanja na letnem vrtu), raziskave trga vključno s predvidenim številom obiskovalcev, kar bi tožena stranka kot dober gospodarstvenik morala storiti preden se je odločila za poslovanje na letnem bazenu in v kolikor tožena stranka ni opravila potrebnih analiz oziroma raziskave trga, je s tem svojim ravnanjem oziroma opustitvijo ravnala v nasprotju s potrebnim standardom poštenega in dobrega gospodarstvenika, za kar je tožena stranka nase prevzela tudi riziko odškodninske odgovornosti za odločitev glede poslovanja na letnem vrtu; - enako škodno je tožena stranka ravnala tudi v zvezi z organizacijo koncerta skupine C., tožena stranka se je za organizacijo koncerta odločila brez predhodne stroškovne analize oziroma brez kakršnekoli kalkulacije kolikšno število obiskovalcev je potrebno zagotoviti, da se stroški koncerta pokrijejo, saj kolikor bi tožena stranka kalkulacijo naredila, bi lahko ugotovila, da zadostnega števila obiskovalcev, ki bi pokrili stroške koncerta, na tako majhnem prostoru ni mogoče zagotoviti in je koncert takšnega obsega nerentabilen; - tožena stranka je likvidnost družbe zagotavljala na način, da je za pokrivanje tekočega poslovanja najela posojilo v višini 200.00,00 EUR, za kar je družba morala do dneva vložitve tožbe plačati 12.514,37 EUR pogodbenih obresti in takšen najem posojila, ne da bi tožena stranka tudi predvidela vire, iz katerih se bo posojilo vračalo, ni ekonomičen in je v škodo družbe, saj družba namreč prihodkov ni ustvarjala, tako da tudi ni bil zagotovljen vir vračanja najetega posojila. Pred najemom posojila tožena stranka namreč ni opravila finančne analize (analize finančnega toka) vračanja najetega posojila; -prav tako je tožena stranka ravnala neekonomično, ko je odprodala nepremičnino v N. V. v C. za kupnino 450.000,00 EUR, pri čemer je ocenjena tržna vrednost znašala 534.135,00 EUR in ker je tožena stranka nepremičnino prodala pod tržno ceno je ravnala v nasprotju s standardom dobrega gospodarstvenika, za kar tudi odškodninsko odgovarja.

6. Tako pritožba meni, da je glede na vse navedeno tožeča stranka v postopku do izdaje izpodbijane sodbe dokazala in dovolj določno navedla, katera so bila ravnanja tožeče stranke, ki so povzročila nastanek škode (poslovanje na letnem bazenu, organiziranje koncerta, prodaja nepremičnine,...), kot tudi katere dolžnosti je tožena stranka opustila, kot direktor družbe M., d. d. (pridobitev raziskave trga, analiza stroškov poslovanja, nezagotavljanje virov vračanja posojila, ...). Prav tako po mnenju pritožbe ni sporno, da obstaja vzročna zveza med ravnanji tožene stranke (opustitev dolžnosti) in nastalo škodo, za kar je sodišče prve stopnje v postopku do izdaje izpodbijane sodbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo veljavno materialno pravo.

7. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

8. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je v dne 31. 3. 2011 vloženi tožbi navedla, da je bila tožena stranka njen direktor v obdobju od 19. 3. 2007 do 18. 4. 2008; - glavna dejavnost tožeče stranke je bila v obdobju, ko je funkcijo direktorja opravljala tožena stranka, gostinstvo in hotelirstva in je družba imela v upravljanju Hotel X., tožena stranka je bila 18. 4. 2008 sporazumno razrešena s funkcije direktorja družbe, ker je sama zahtevala svojo razrešitev; - v obdobju, ko je bila tožena stranka direktor družbe, se je finančna situacija družbe bistveno poslabšala in je posledično družba v tem obdobju zašla v likvidnostne težave in je bilo poslovanje družbe moteno, tako da dobavitelji zaradi likvidnostnih težav in plačilne nesposobnosti, niso več želeli dobavljati blaga, plače zaposlenim so se izplačevale z zamudo; - razlika med obveznostmi in terjatvami na dan 31. 3. 2007 in na dan 18. 4. 2008, ko je bila tožena stranka razrešena s funkcije direktorja družbe, je znašala 146.820,97 EUR, pri čemer so se samo obveznosti družbe povečale za 309.474.83 EUR, izguba družbe pa je bila v poslovnem letu 2007, 333.699 EUR oziroma 104.634 EUR, v kolikor se od dejanske izgube odšteje izguba dohodkov iz naslova oddajanja nepremičnine v najem povezani pravni osebi (A. d. o. o.); - zaradi slabih poslovnih odločitev in negospodarnega poslovanja, ki jih je sprejela tožena stranka, je bila družba zaradi zagotavljanja likvidnosti primorana za kupnino v višini 450.000,00 EUR tudi odprodati nepremičnino N., kupnina za nepremičnino, ki je bila dosežena ob prodaji, je bila bistveno nižja, kot bi bila lahko dosežena, v kolikor tožeča stranka nepremičnine ne bi bila primorana odprodati pod prej navedenimi pogoji, saj je po cenilnem poročilu, ki ga je za tožečo stranko dne 23. 3. 2006 izdelal ocenjevalec vrednosti Z. J., na dan 23. 3. 2006, tržna vrednost nepremičnine znašala 534.135,00 EUR; - dodatno je bila družba zaradi zagotavljanja likvidnosti in poplačila upnikov, primorana najeti posojilo pri banki v višini 200.000.00 EUR, za kar je družba plačala 12.514,37 EUR pogodbenih obresti; - zaradi neekonomičnega in nesmotrnega poslovanja na letnem bazenu je družbi nastala dodatna izguba v višini 12.376,80 EUR; - z organizacijo nastopa glasbene skupine C. pa je družbi nastala izguba v višini 5.800,65 EUR, kamor niso všteti stroški dodatnega študentskega dela, porabe materiala, tako da dejanska škoda znaša najmanj 8.000,00 EUR, poravnane pa tudi niso bile obveznosti do SAZAS; - tožena stranka je ravnala v nasprotju z veljavnimi predpisi tudi glede uporabe službenega avtomobila, ki ga je tožena stranka uporabljala brez pisanja kilometrine in relacij, vse na stroške tožeče stranke, s tremi dodatno zaposlenimi, ki jih je tožena stranka zaposlila v obdobju, ko je bila direktor družbe, pa tožena stranka ni sklenila niti pogodb o zaposlitvi, čeprav so zaposleni prejemali plačo; - tožena stranka v obdobju, ko je bila direktor družbe, skladno z določili ZFPPIPP, ni sprejela ustreznih in strokovno utemeljenih ukrepov za sanacij o ekonomsko finančnega položaja družbe in je tožena stranka likvidnost in plačilno sposobnost zagotavljala le z dodatnim zadolževanjem in z odprodajo premoženja družbe (nepremičnine), kar pa je neekonomično in dolgoročno nesmotrno; - ker tožena stranka pri opravljanju funkcije direktorja družbe (tožeče stranke), ni ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in je sprejemala nestrokovne in neekonomične odločitve, je tožeči stranki zaradi navedenega nastala materialna škoda in sicer: - v znesku 146.820,97 EUR, kolikor znaša razlika med obveznostmi in terjatvami na dan 31. 3. 2007 in na dan 18. 4. 2008, ko je bila tožena stranka razrešena s funkcije direktorja družbe, - v znesku 104.634,00 EUR, kolikor je znašala izguba v poslovnem letu 2007, - v znesku 12.514,37 EUR iz naslova plačila pogodbenih obresti za posojilo v znesku 200.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka morala najeti zaradi zagotavljanja likvidnosti, - v znesku 12.376,80 EUR zaradi izgube s poslovanjem na letnem bazenu, - v znesku 8.000,00 EUR iz naslova izgube z organiziranjem nastopa glasbene skupine C., kar skupaj znaša: 284.346.14 EUR; - poslovne odločitve oziroma opustitve (naštete v tožbi), ki jih je sprejemala tožena stranka, so bile nepravilne in so imele za posledico povečanje izgube družbe oziroma materialno škodo in nestrokovno ter negospodarno ravnanje zagotovo predstavlja element odškodninske odgovornosti (krivdno oziroma malomarno ravnanje), kar je imelo za posledico nastanek škode (vzročna zveza in škoda), tako da ni sporno, da tožena stranka za nastalo škodo odškodninsko odgovarja; - tožena stranka je menila, da tožba ni sklepčna, saj iz nje ni razvidno v čem naj bi bila protipravna ravnanja toženca oziroma kakšne strokovne napake naj bi toženec pri upravljanju družbe storil in kakšna je vzročno posledična povezava med domnevnimi nezakonitostmi in škodo, ki je nastala v premoženju družbe, saj tožeča stranka ne zatrjuje nobenega izmed elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar se tožba kot taka ne more obravnavati, saj tožnik v tožbi zgolj povzema finančno stanje družbe M. d. d., ne navaja pa, na kakšen način naj bi tožnik povzročil tako stanje v družbi; - tožena stranka je še navedla, da vsakega zmanjšanja premoženja družbe ni mogoče smatrati kot škodo v civilnopravnem smislu in na izgubo, ki jo je pridelalo podjetje M. d. d. je vplivalo ogromno dejavnikov, še posebej povečani upad prometa in splošna gospodarska kriza, ki je v letih 2007 - 2008 prizadela tudi toženo stranko, pri čemer je potrebno upoštevati , da je tudi v letih, preden je tožnik nastopil direktorsko funkcijo, družba A. d. o. o. poslovala z izgubo, ki je iz objektivnih zunanjih dejavnikov ni bilo mogoče nemudoma sanirati. Tožniku ni mogoče očitati kršitev njegovih delovnih nalog, saj je podjetje upravljal vestno, odgovorno in v skladu z načeli dobrega gospodarja; kar zadeva očitka, da je vrednost nepremičnine v N. višja, je potrebno upoštevati, da vrednost določa trg, prav tako je potrebno upoštevati, da je bila cenitev nepremičnine opravljena leta 2006, nepremičnina je bila prodana leta 2008, splošno pa je znano da so se cene nepremičnin po letu 2006 nižale, oziroma da so v času cenitve dosegale bistveno višje vrednosti kot kasneje; - tožena stranka je storila vse, kar je mogoče, da je zagotovila likvidnost in poplačilo upnikov, zaradi česar je bil primorana najeti kredit, vsekakor pogodbenih obresti ni mogoče šteti kot škodo, ki bi nastala podjetju, kot je že bilo navedeno, saj je šlo za legitimne poslovne odločitve, ki so bile v korist družbe; - sploh pa tudi v tem delu ni jasno, v čem naj bi bila protipravnost toženčevega ravnanja in podobno ni jasno, v čem je protipravnost toženčevega ravnanja v zvezi z izgubo, pridelano na letnem bazenu in v zvezi z organizacijo koncerta skupine C., saj je tudi na letnem bazenu, še preden je tožena stranka nastopila funkcijo direktorja, obstajala izguba, ki je zaradi težkega položaja gospodarstva in upada prometa ni bilo mogoče odpraviti; pri nastopu glasbene skupine pa je šlo za način promocije, ki je zagotovo obrodil določene sadove in je ta strošek torej šel v smeri reševanja položaja podjetja; - družba M. d. d. je bila v izredno slabem finančnem položaju že, ko je tožena stranka nastopila s funkcijo poslovodje, v dobrem letu opravljanja te funkcije je jasno, da ni bilo mogoče sanirati težav, katerih izvor sega že v čas dolgo pred tem, ko je funkcijo direktorja začel opravljati toženec.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je presodilo, da tožeča stranka ni podala zadosti trditev glede zatrjevane odškodninske odgovornosti uprave.

12. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno sledilo ne le navedbam tožene stranke, da je tožba nesklepčna, temveč je pravilno izhajalo iz ureditve 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki med drugim glasi: “Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek). Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).”

13. Po stališču pritožbenega sodišča je povsem pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je v skladu s prej citirano ureditvijo direktor družbi odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti.

14. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje, ob pravilni presoji, da je potrebno ugotoviti, v čem je tožena stranka kot direktor, kršila svoje naloge, prav tako pravilno presodilo, da je tožeča stranka bila dolžna v svoji trditveni podlagi konkretizirati naloge, ki bi jih morala izvesti tožena stranka, pa jih ni ali pa jih je izvedla neskrbno v nasprotju z zahtevami po posebno skrbnem ravnanju pri opravljanju svoje funkcije, ker bi zgolj na ta način bila konkretizirano protipravno ravnanje tožene stranke in vzročna zveza med zatrjevano škodo. Šele ob takšni konkretizaciji škodljivih ravnanj tožene stranke bi slednja lahko po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu lahko podala svoje trditve, s katerimi bi izpodbijala zatrjevano škodljivost ravnanj v funkciji direktorja.

15. Drži, da je med trditvami, ki jih mora podati tožeča stranka, ki zatrjuje škodno ravnanje direktorja družbe in zatrjevanji, ki jih mora podati tožena stranka, da bi izpodbila očitano škodno ravnanje, zelo tanka meja in se navedbe zlasti v elementu protipravnosti kot elementa civilnega odškodninskega delikta, ki ga mora zatrjevati tožeča stranka praktično prekrivajo s trditvami tožene stranke, s katerimi izpodbija zatrjevano protipravnost. Ne glede na to, pa je vendarle na tožeči stranki, da glede na predpostavke odškodninske odgovornosti, zatrjuje in dokazuje nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem direktorja, hkrati pa mora zatrjevati indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo očitano ravnanje kvalificirano kot protipravno. (1)

16. Navedeno nedvomno zahteva, da so zatrjevanja tožeče stranke, ki želi dokazati obstoj odškodninske odgovornosti direktorja družbe, na stopnji visoke konkretiziranosti in ne zadošča zgolj navajanja negativnih poslovnih rezultatov in negativnih učinkov posameznih aktivnosti, izvedenih v družbi, temveč je nujno podati natančen opis škodnih ravnanj, pri tem pa še zlasti predstaviti umestitev družbe v konkretne poslovne razmere, ki šele lahko podajo objektivnost zatrjevane protipravnosti pri izvajanju nalog direktorja.

17. Pritožba zmotno meni, da je tožeča stranka v svojih navedbah podala trditve, ki ustrezajo standardu konkretiziranosti, kot je zgoraj naveden in tudi s pritožbenimi navedbami temu ne more zadostiti, saj te navedbe ponovno niso dovolj konkretne, poleg tega pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

18. Očitno je, da tožeča stranka šele s pritožbo poskuša nadomestiti konkretizacijo, na katero jo je sodišče prve stopnje pozvalo v okviru materialno procesnega vodstva na naroku za glavno obravnavo (skladno s 285. členom ZPP), da bi tako bila odpravljena nesklepčnost tožbe, saj šele sedaj navaja nekatere indice, ki pa po stališču pritožbenega sodišča še vedno niso dovolj konkretni v smeri sklepčnosti tožbe (tožena stranka ni opravila (1) analize poslovanja na letnem bazenu, ki bi zajemala stroškovno analizo (fiksni in variabilni stroški poslovanja na letnem vrtu), raziskave trga vključno s predvidenim številom obiskovalcev, kar bi tožena stranka kot dober gospodarstvenik morala storiti preden se je odločila za poslovanje na letnem bazenu; - za organizacijo koncerta C. se je tožena stranka odločila brez predhodne stroškovne analize oziroma brez kakršnekoli kalkulacije kolikšno število obiskovalcev je potrebno zagotoviti, da se stroški koncerta pokrijejo, saj kolikor bi tožena stranka kalkulacijo naredila, bi lahko ugotovila, da zadostnega števila obiskovalcev, ki bi pokrili stroške koncerta, na tako majhnem prostoru ni mogoče zagotoviti in je koncert takšnega obsega nerentabilen; - da je tožena stranka likvidnost družbe zagotavljala na način, da je najela posojilo, pri tem pa ni predvidela vire, iz katerih se bo posojilo vračalo niti ni opravila finančne analize (analize finančnega toka) vračanja najetega posojila).

19. Tožba tožeče stranke po mnenju pritožbenega sodišča ni sklepčna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in zato je tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen.

20. Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega, vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost. (2)

21. Tožeča stranka ni zmogla tožbe narediti sklepčne niti na prvem naroku za glavno obravnavo, saj pomanjkljivih navedb, ki so bile zgolj pavšale, ni uspela konkretizirati, kakršne nedvomno morajo biti, če se očita škodljivo ravnaje direktorja družbe, za katerega velja, da mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

22. Tako pritožba ni utemeljena, kolikor meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj je sodišče prve stopnje želelo in moralo najprej odpraviti ugotovljeno nesklepčnost tožbe, kar pa pomeni pravilno uporabo določb pravdnega postopka, kar pa ni niti konkreten pritožbeni očitek. Šele, ko bi bila tožba sklepčna, bi smelo sodišče prve stopnje ugotavljati sporno dejansko stanje, kar pa mu ni bilo potrebno glede na procesne okoliščine, kot izhajajo iz povzetega v tej odločbi.

23. Pritožba ne izpodbija obrazloženo odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavke 350. člena ZPP) pa ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

24. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Primerjaj Peter Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov poslovodstva - analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo, številka 5, letnik 2013, stran 7 članka.

Op. št. (2): Glej Jan Zobec v “Pravdni postopek – zakon s komentarjem”, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 127 in 128.


Zveza:

ZGD-1 člen 263.
Datum zadnje spremembe:
20.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NjIy