<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3008/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.3008.2013

Evidenčna številka:VSL0065366
Datum odločbe:09.04.2014
Senat, sodnik posameznik:Tomaž Pavčnik (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:nadomestilo za uporabo avtorskega dela - veljavnost Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - civilna kazen - posredovanje podatkov o bruto honorarju izvajalcev - obračun DDV - stroški postopka - exceptio illegalis

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti.

Neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, tj. posredovanje podatkov o bruto honorarjih posameznih izvajalcev del, sama po sebi ne utemeljuje izreka civilne kazni.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojenega zneska plačati še 42,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2010 (skupaj torej 361,41 EUR) ter v II. točki izreka tako, da se znesek 2.177,9 EUR zniža na 2.135,15 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi tožnika in v celoti toženca zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede plačila 184,59 EUR ter toženi stranki na račun tožeče stranke naložilo plačilo avtorskega honorarja 318,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2010 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 184,59 EUR za čas od 17. 6. 2010 do 14. 12. 2010. V preostalem (glede plačila 2.177,9 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženec izpodbija le odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka), za katere meni, da bi morali biti odmerjeni glede na dosežen uspeh.

3. Tožnik sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na pomanjkljiv dokazni sklep, ki ne omogoča preizkusa sodne odločbe. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava glede Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Uradni list RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), saj ta ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Uradni list RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Opozarja na 11. člen Pravilnika 1998, ki določa, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se vrednost tarife lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže deset odstotkov od začetka koledarskega leta. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Meni, da se odobritev Urada RS za intelektualno lastnino ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na normativni del pravilnika. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti njihova javna objava. Sodišče prve stopnje je tako protiustavno in protizakonito odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in napačno uporabilo tudi Pravilnik 1998. Materialnopravno pravilno sta pravico do valorizacije tarif priznali tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je v odločbi I-I-149/98 z dne 28. 6. 2001 jasno navedlo, da imajo splošne določbe Pravilnika potrebno soglasje po drugem odstavku 153. člena ZASP. Sodišče bi pri izračunu avtorskega honorarja moralo priznati tudi 8,5 % DDV. Zmotna naj bi bila nadalje presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila civilne kazni zaradi kršitve avtorskih pravic. Nanje namreč kaže dejstvo, da toženec ni pridobil pravic za javno priobčitev glasbenih del, ki so se izvajala na koncertih, in da je posredoval nepopolne obrazce, saj ni navedel podatkov o bruto honorarju izvajalcev ter jih ni dopolnil niti po večkratnih dopisih tožnika, prihodek od vstopnine pa je prikazal nerealno nizko. Dolžnost posredovanja popolnih seznamov vseh uporabljenih del ureja 4. člen Pravilnika, ki uporabnikom nalaga posredovanje popolnih seznamov vseh uporabljenih del in osnov za obračun avtorskega honorarja. Sankcija kršitve te obveznosti je odklonitev izdaje dovoljenja za uporabo varovanih del, kar pomeni, da toženec v konkretnem primeru takšnega dovoljenja ni imel. Poudarja, da odločitev o možnosti izbire osnove za obračun honorarja ni prepuščena uporabniku, temveč tožniku. Okoliščina, da je toženec pravočasno poslal prijavo in seznam prireditev, toženca ne odvezuje plačila civilne kazni, saj so določbe ZASP, ki jih je toženec nedvomno namerno kršil, veliko bolj pomembne od tistih določb ZASP, ki jih je spoštoval. Zaradi navedenega namernega ravnanja toženca je tožnik upravičen do civilne kazni v višini 200 %. Tudi ustaljena sodna praksa je namreč potrdila, da uporaba avtorskega dela brez predhodnega dovoljenja SAZAS predstavlja kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. Tožene stranke ne razbremenjuje niti negotovost glede veljavnosti pravilnika, saj oba pravilnika vsebujeta enake določbe glede posredovanja popolnih podatkov za obračun avtorskega honorarja. Tudi sicer bi lahko toženec plačal vsaj avtorski honorar, ki ga je določal Pravilnik 1998. Sodišče je v zvezi z odpovedjo pogodbe pravdnih strank tudi nekritično sledilo navedbam toženca, ob tem pa ni upoštevalo trditev tožnika, ki je večkrat poudaril, da si je tudi sam prizadeval k sklenitvi nove pogodbe o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti. Do enostranskega preklica prvotne pogodbe je prišlo, ker tožena stranka ni redno plačevala svojih obveznosti. Do navedenih trditev se sodišče ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka.

3. Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista podali.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev

5. V skladu s 324. členom ZPP mora pisna sodba vsebovati uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk. V obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise na katere je oprlo sodbo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje navedlo, da je v dokaznem postopku pogledalo vse listine, ki sta jih predložili pravdni stranki. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče naštevati vse dokaze, ki jih je pregledalo. Navedeno namreč iz citiranega določila ZPP ne izhaja. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri navedlo, da je pregledalo vse listinske dokaze, preostale (npr. dokaz za zaslišanje prič) pa je zavrnilo. Obrazložilo je tudi, da so med pravdnima strankama sporna pravna vprašanja, za rešitev katerih, izvedba drugih (nelistninskih) dokazov, ni potrebna. Sodbo je tako mogoče preizkusiti, obrazložitev je v tem delu zadostna, očitana absolutna bistvena kršitev postopka pa ni podana.

Glede plačila nadomestila za uporabo avtorskih del

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998. Tožnik v pritožbi zato neutemeljeno vztraja, na uporabi tarifne priloge iz Pravilnika 2006. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj. Ker akt, ki ga je sprejel tožnik, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (1). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. S tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi.

7. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje sodišču prve stopnje, da določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti, ker ta spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala. Sodna praksa je bila glede materialnopravnega vprašanja, ali je mogoče uporabiti določbo 11. člena Pravilnika 98, namreč neenotna, po 15. 9. 2011 pa se je uskladila.

Glede izračuna višine avtorskega honorarja

8. Sodišče prve stopnje je višino nadomestila, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, pravilno izračunalo na podlagi tarife, predvidene v Pravilniku 1998. Ob tem tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče posameznim zneskom avtorskega honorarja moralo prišteti tudi 8,5 % DDV. Za vse prireditve bi tako toženec moral tožniku plačati skupno nadomestilo avtorskega honorarja 503,25 EUR povečano za 8,5 % DDV, kar skupaj znaša 546,00 EUR. V tem delu je pritožba tožnika utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

9. Glede obveznosti plačila civilne kazni

10. Na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Skladno s četrtim odstavkom 168. člena ZASP pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega plačila ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

11. V obravnavani zadevi je tožnik zahtevano plačilo civilne kazni utemeljeval z navedbami, da je toženec avtorska dela izvajal brez predhodno pridobljenega dovoljenja, da po izvedbi koncertov tožeči stranki kljub pozivom ni posredoval potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja in tega tudi ni plačal. Pritožba zmotno meni, da se sodišče ni opredelilo do vseh zatrjevanih okoliščin. Sodišče je namreč presojalo vsako od očitanih kršitev ZASP in v zadostni meri obrazložilo, zakaj tovrstne kršitve v konkretnem primeru ne utemeljujejo zahtevka po plačilu civilne kazni. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Sodna praksa je sicer že zavzela stališče, da je podlaga za prisojo civilne kazni podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del (2). Vendar pa pritožnik spregleda, da v konkretnem primeru, za razliko od zgoraj navedenih primerov, toženec ni kršil dolžnosti iz prvega odstavka 159. člena ZASP. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je toženec vse prireditve pravočasno prijavil, po njihovi izvedbi pa pravočasno poslal njihove sporede ter posredoval vse podatke razen bruto honorarjev, in da mu tožnik računov ni poslal, čeprav je imel možnost izračunati višino honorarja na podlagi razpoložljivih podatkov (glede na število obiskovalcev ali na podlagi prihodka od prodanih vstopnic). Toženec tako ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila za uporabo avtorskih del kot taki, med pravdnima strankama pa je obstajal spor o višini dolžnega nadomestila, ki je izviral tako iz nesoglasij glede tarife, ki naj se uporabi za ugotavljanje višine, kot tudi iz nesoglasij glede same osnove za obračun nadomestila. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je toženec tako upravičeno odklanjal plačilo po tarifi iz Pravilnika 2006 oziroma v valorizirani vrednosti tarife iz Pravilnika 1998. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer da toženec ni plačal niti nadomestila v višini nevaloriziranih zneskov po Pravilniku 1998, sama za sebe ne more predstavljati temelja za prisojo civilne kazni. Ob dejstvu, da je tožnik ves postopek vztrajal na stališču, da je upravičen do višjega zneska nadomestila, ni nobene podlage za sklep, da se tožnik v primeru plačila nadomestila po Pravilniku 1998 ne bi odločil za vložitev predmetne tožbe.

13. Pritožba nadalje zmotno meni, da že sama neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, tj. posredovanje podatkov o bruto honorarjih posameznih izvajalcev del, utemeljuje izrek civilne kazni. ZASP sicer opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (prvi odstavek 159. člena). Uporabljiv ni niti 82. člen ZASP, ki sicer govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil ustvarjen iz uporabe avtorskih del, saj na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Ti namreč za uporabnika predstavljajo odhodek in ne dohodka (3). Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem enoznačno niti iz določb ZASP, ki določajo kriterije za določitev primerne tarife (primerjaj 156. člen v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D). Ker je izračun obračuna avtorskega honorarja v skladu s 1. točko tarife iz leta 1998 mogoč tudi na podlagi drugih podatkov (bodisi prihodek bodisi pavšalni znesek po številu obiskovalcev), tožena stranka pa je tožeči tovrstne podatke pravočasno posredovala, ne gre za kršitev materialnih avtorskih pravic iz ZASP, ki bi utemeljevala civilno kazen. Pritožba se zmotno sklicuje tudi na 4. člen Pravilnika, ki uporabnikom nalaga posredovanje popolnih seznamov vseh uporabljenih del in osnov za obračun avtorskega honorarja. Kršitev slednjega namreč ne more predstavljati podlage, ki bi vodila v izrek civilne kazni, saj je le-ta mogoč le v primeru kršitev avtorskih pravic, opredeljenih z zakonom. Tožnik nadalje ni prerekal trditev toženca, da si je po prenehanju Pogodbe o neizključnem prenosu pravic ter ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti ves čas prizadeval k sklenitvi nove pogodbe. Ob tem sodišče tožniku ni očitalo pasivnosti pri sklepanju nove pogodbe, neprerekano prizadevanje toženca pa je utemeljeno upoštevalo pri presoji morebitnega namernega kršenja avtorskih pravic.

Glede stroškov postopka

14. ZPP v drugem odstavku 154. člena daje sodišču možnost, da glede na dosežen uspeh v pravdi odloči o pravdnih stroških tudi tako, da vsaka od strank krije svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče to možnost uporabi, ko glede na okoliščine primera oceni, da gre za pravično in razumno stroškovno odločitev. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo sicer resnično zahtevala plačilo 2.681,15 EUR, njen končni uspeh pa je bil zgolj 23 %, vendar pa je toženec tekom postopka del vtoževane terjatve priznal in zahtevek delno poplačal. Sodišče je glede na navedeno pravilno uporabilo zakonsko možnost, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Pritožbi pravdni strank tako v tem delu nista utemeljeni.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 318,66 EUR zvišalo na 361,41 EUR, v zavrnilnem delu (II. točka izreka) pa znesek 2.177,9 EUR znižalo na 2.135,15 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeni očitki namreč niso bili utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da je tožnik uspel zgolj v neznatnem delu (za 46 EUR od izpodbijanih 2.177,90 EUR), glede česar niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP), toženec pa s pritožbo ni uspel.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Enako izhaja iz razlogov odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011.

(2) Primerjaj na primer sklep VSL II Cp 5215/2007 z dne 30. 4. 2008 ter sodbo in sklep VSL I Cp 1572/2011 z dne 15. 6. 2011.

(3) Takšna razlaga zakonske določbe izhaja tudi iz sodne prakse (npr. odločba VSL I Cp 925/2012 z dne 16. 1. 2013).


Zveza:

ZASP člen 26, 158, 159, 168.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcwNjIx