<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1737/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1737.2013

Evidenčna številka:VSL0078457
Datum odločbe:27.03.2014
Senat, sodnik posameznik:dr. Marko Brus (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena obogatitev - priobčevanje komercialnih fonogramov - kršitev avtorskih sorodnih pravic - dolžnost mesečnega poročanja - civilna kazen - skupni sporazum

Jedro

Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP.

S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

Izrek

I. Pritožbi zoper VII. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se ta spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 54,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., IV., V. in VI. točki izreka potrdi.

III. Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na povračilo neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 158,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 101,85 EUR od 29.02.2012 do plačila, od zneska 33,95 EUR od 30.05.2012 do plačila in od zneska 22,63 EUR od 06.07.2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (v višini 141,57 EUR) zahtevane neopravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 146,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (III. točka izreka). V preostalem delu (v višini 406,98 EUR) pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 31,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VII. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (V. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 325,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II., IV., V., VI. točka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VII. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, ki je kitajska restavracija, javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo kot neutemeljen; sam zahtevek je neodpravljivo nesklepčen (4. odstavek 318. člena ZPP), kar je zatrjevala tožena stranka v svoj bran na prvi stopnji in tudi v odgovoru na pritožbo.

7. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje, da je pravica do nadomestila poplačilna pravica, za katere uresničevanje, v primeru uporabe varovanih del, zakon ustanavlja obveznost poročanja. ZASP ne sankcionira kršitve neporočanja, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP. Vendar pa drugostopno sodišče ugotavlja, da se referenca v oklepaju te zakonske določbe (2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP) nanaša na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje. Tako tudi obveznost poročanja sodi pod 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP in sodišče tako ni zagrešilo nepravilne uporabe materialnega prava.

Res je sicer navajanje pritožbe, da se 2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del, vendar ni pritrditi pritožbenim navedbam, da če bi zakonodajalec želel sankcionirati kršitev dolžnosti pošiljanja vseh podatkov, bi to izrecno zapisal, saj se ta točka, kot je bilo že pojasnjeno, v oklepaju sklicuje na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje in je tako jasno zapisano, da velja tudi za primer mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov. Vse obširne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, so zato zmotne.

8. V 4. odstavku 159. člena ZASP je namreč določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. Pritožba navaja, da je ta obveznost lahko izvršljiva le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v predmetni zadevi lahko predstavlja le sodna odločba. Brez tega naj bi bila uzakonjena obveznost brez vsakega pomena. Sodna praksa in prvostopno sodišče se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Zato so pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, zmotna.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni svoje zgornje ugotovitve pravilno apliciralo na dejanski stan, in torej ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje (od junija 2011 do julija 2012, torej za 14 mesecev – pri tem pritožba navaja obdobje od vključno novembra 2009 in omenja 26 mesecev, za kar pritožbeno sodišče meni, da gre za očitno pomoto v navedbah tožeče stranke) obveznost tožene stranke že nastala in ni mogoče govoriti, da je bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena stranka do sklenitve pogodbe tožeči stranki mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki v času izdaje zamudne sodbe še niso zapadle, sodišče pa ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišče je tako pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka 2.odst. 339. čl. ZPP).

Glede neopravičene obogatitve in civilne kazni

10. Prvostopno sodišče je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke o neopravičeni obogatitvi in civilni kazni, saj je uporabilo kot materialnopravni temelj nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je torej uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

11. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da Skupni sporazum ne derogira Tarife Zavoda IPF, pač pa le določa, da lahko uporabniki javnega priobčevanja komercialnih fonogramov sklenejo z Zavodom pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v Skupnem sporazumu. Če uporabniki ne sklenejo pogodbe, položijo pa določen znesek, ga tožeča stranka zaračuna skladno s Tarifo Zavoda IPF, zmanjšano za 30%. Če pa pogodbe ne sklenejo niti ne položijo ustreznega zneska, ne velja 30-odstotni popust iz Tarife 2005, niti se ne sme uporabiti Skupni sporazum. Če bi bil namreč kršitelj dolžan plačati nadomestilo le v višini tarifnega dela Skupnega sporazuma, bi plačnik nadomestila bil v slabšem položaju od neplačnika, saj bi plačeval višje nadomestilo, kot neplačnik. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo neupravičene obogatitve, saj je zahtevek utemeljen na podlagi 198. čl. OZ in je zato uporaba določil Skupnega sporazuma nesmiselna in nepravilna, sodišče pa bi mu moralo prisoditi zahtevan znesek po T 2005. V pritožbi pa navaja tudi, da je neutemeljen argument prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne sme vezati višine nadomestila na to, ali uporabnik plačuje nadomestilo ali ne, oz. na to, ali ima sklenjeno pogodbo ali ne, hkrati pa se sklicuje na 3. točko 4. odst. 157. čl. ZASP, ki določa, da se različno nadomestilo določi glede na okoliščine uporabe. Slednjega sodišče prve stopnje ne navaja, je pa pravilno, saj je pravno naziranje tožeče stranke napačno iz razlogov, navedenih spodaj.

12. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem gostinskem obratu; iz tega sledi, da je avtorsko delo uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

13. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je z objavo sporazuma SS 2006, prenehala veljati T 2005, saj je bilo v 2. odstavku 1. člena T 2005 določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Obrtne zbornice Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“, ki velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

14. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

15. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

16. Stranke Skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo.

17. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa sta izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

18. Tožena stranka je bila torej uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da tožeča stranka lahko nadomestilo zahteva na temelju neupravičene obogatitve.

19. Sodišče prve stopnje pravilno je uporabilo SS 2006. Slednjega stališča niso omajali niti pritožbeni razlogi, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi Tarife 2005 niti ni zatrjevala, da ni dosegla koristi, kakor jo je zatrjevala tožeča stranka (je pa tožena stran ugovarjala, da glasba, ki jo predvaja, ni bila izdana za komercialne namene). Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje glede uporabe SS 2006 in glede ugotovitev pritožbenega sodišča o razlogih zakaj naj se uporabi SS 2006.

20. V zvezi s civilno kaznijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje neto znesek nadomestil, ki ustreza skupnemu neto znesku nadomestil po Tarifi Zavoda IPF za celotno vtoževano obdobje, uporabiti kot osnovo za odmero civilne kazni. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo višino civilne kazni, saj je upoštevalo, da je do kršitve prišlo iz hude malomarnosti, pri tem pa se ni opredelilo do dopisa tožeče stranke (dne 16.8.2011, dokazilo A8) v katerem je le-ta odgovorila na dopis tožene in iz katerega naj bi jasno izhajalo, da je tožena stranka kršila pravice iz ZASP naklepno, ker pa se ni opredelila do tega dopisa je zagrešila bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 399. čl. ZPP, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navajalo omenjenega dopisa v obrazložitvi sodbe, vendar pa ga je smiselno vseeno upoštevalo, saj je razsodilo, da je tožeča stranka izkazala, da je tožena prejela poziv na pogodbeno ureditev razmerja. Tožeča stranka je namreč poleg pogodbe, poslala tudi dva poziva na plačilo nadomestila. Ker tožena stranka ni želela plačati, ne da bi se prepričala, ali je to res dolžna storiti, saj je že plačevala Združenju SAZAS, se je pozanimala pri tržnemu inšpektorju in dobila informacijo, da Zavodu IPF ni dolžna plačevati, zato je poslala vrnjeno pogodbo o ureditvi razmerja s tožečo stranko in dopis tožeči stranki. Na ta dopis je tožeča stranka odgovorila (dne 16.8.2011, dokazilo A8) in sicer je v njem navedla, da so tako avtorji kot izvajalci in proizvajalci fonogramov upravičeni do nadomestil ob javnem predvajanju glasbe s komercialno izdanih fonogramov, da je pravna podlaga za plačilo nadomestila Zavodu IPF ZASP, da plačevanje nadomestila SAZASU, ne izključuje plačil Zavodu IPF in da tržni inšpektor ni dolžan preverjati pogodbe z Zavodom IPF. Da bi tožeča stranka uspela dokazati naklepno kršenje sorodne pravice, bi morala natančno specificirati podlago in plačilo, tega pa ni storila, saj je le-to vtoževala na podlagi T 2005, ki ni pravilno, poleg tega ni poslala točnega izračuna nadomestila z obrazložitvijo tarife in višine, pač pa je februarja 2012 raje vložila tožbo. Tožena stranka je pokazala vsaj majčkeno mero skrbnosti, ko se je poskušala pozanimati pri tržnem inšpektorju o utemeljenosti zahtevka tožnika. Poleg že naštetega in dveh terenskih ogledov je sodišče prve stopnje po prepričanju drugostopnega sodišča pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka hudo malomarna. Če bo tožena stranka po prejemu sodbe še naprej kršila obveznost plačila nadomestila, bi bila primerna višja civilna kazen.

Povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti

21. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

22. Sodišče prve stopnje je menilo, da je tožena stranka dolžna poročati o javnem priobčevanju fonogramov, ni pa dolžna povrniti stroškov z neizpolnjevanjem zakonskih obveznosti, saj so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog po ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zatrjevala nastanek škode in bi se zato morale uporabiti določbe OZ in ZASP, da je tožena stranka dela uporabljala, svojih dolžnosti ni izpolnjevala in je zaradi tega njenega ravnanja nastala tožeči škoda, saj se ji je zmanjšal obseg premoženja in sredstev, na ta račun pa so bili uporabniki prikrajšani, da gre pri tem za nezanemarljive vsote, in da je do škode prišlo ravno zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke, so napačne. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega in poudarja, da gre izključno za stroške poslovanja, podlago za to pa predstavlja 6. točka 1. odst. 146. člena ZASP v povezavi z 1. odst. 153. čl. ZASP. Stroški odkrivanja kršitve pravice do plačila in poročanja so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP. Tožeča stranka mora del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo. Med stroške poslovanja sodijo tudi stroški odkrivanja kršitve sorodne pravice, ki so stroški, ki jih mora v okviru 146. čl. ZASP pokrivati Zavod IPF sam in to velja tudi, če jih s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Teh stroškov ne more prevaliti na uporabnike, v njihov nastanek pa je Zavod IPF privolil sam, s tem, ko je angažiral podizvajalca. Zaradi naštetega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na plačilo teh stroškov.

23. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo(353. člen ZPP).

O pravdnih stroških

24. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko se pritožuje zoper napačen izračun dosojenih stroškov pri ugotovljenem uspehu 28,81%. Posledično je sodišče napačno prisodilo stroške v plačilo tožeči namesto toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožeče stranke 336,28 EUR, njen uspeh pa 28,81%, vendar pa se je zmotilo pri izračunu, saj teh 28,81% znaša 96,88 EUR in ne 10,45 EUR. Ugotovljeni stroški tožene stranke v višini 59,42 EUR, glede na njen uspeh v pravdi v višini 71,19%, znašajo 42,30 EUR. Pravdni stroški po medsebojnem pobotanju (42,30 EUR toženčevih in 96,88 EUR tožnikovih) znašajo 54,58 EUR v korist tožeče stranke (ne 31,85 EUR) v korist tožene stranke, kot je napačno prisodilo stroške sodišče prve stopnje. 54,58 EUR je torej dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbi zoper točko VII. sodbe delno ugodilo in zaradi jasnosti izreka spremenilo celotno VII. točko izreka sodbe, tako kot je navedeno v izreku te odločbe ( 3. točka 365. člena ZPP).

25. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu stroškov, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo pa tudi ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, zato so z njim nastali stroški bili nepotrebni (155. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZASP člen 130, 146, 153, 153/1, 157, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 185, 185/1, 185/1-2.
ZPP člen 311.
OZ člen 198.
Datum zadnje spremembe:
10.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5NTQx