<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 234/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.234.2013

Evidenčna številka:VSL0079039
Datum odločbe:18.09.2013
Senat, sodnik posameznik:Danilo Ukmar (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - exceptio illegalis - civilna kazen - kršitev materialne avtorske pravice - plačilo avtorskega honorarja - posredovanje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev - poslovna skrivnost - osebni podatki

Jedro

Sodišče o civilni kazni odloči upoštevajoč vse okoliščine primera, od katerih je stopnja krivde le ena in ki ne narekuje nujno izreka kazni.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 194,58 EUR zviša za 180,64 EUR (na 375,22 EUR).

II. V preostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki 51,71 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku avtorski honorar v višini 619,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje), zahtevek za presežek pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v višini 194,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka) ter stroškovno odločitev (II. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je materialnopravna podlaga za razsojo v konkretnem primeru Pravilnik iz leta 1998. Opozarja na vsebino 11. člena Pravilnika iz leta 1998 in pojasnjuje, da gre za zakonsko vnaprej vpostavljen mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, ki jasno določa, na kakšen način se vrednost tarife usklajuje. Ne glede na to, da je bilo določeno, da se tarifa praviloma usklajuje letno, s tem še ni izključeno njeno usklajevanje na daljša razdobja, saj je takšno usklajevanje za uporabnike kvečjemu bolj ugodno. Navedeni pravilnik je odobril URSIL. Odobritev se je nanašala tako na tarifno prilogo, kot na vse določbe „normativnega dela“, vključno z 11. členom – brez navedenih določb namreč samih tarifnih postavk ni mogoče določiti oziroma izračunati. Ne glede na morebitne spremembe ZASP, ki so spreminjale način sprejemanja tarif, je Pravilnik iz leta 1998 ostal v veljavi do določitve tarife s skupnim sporazumom ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo, zaradi česar ga je treba tolmačiti in izvrševati tako kot se glasi (tj. vključno z 11. členom). Pravilnik iz leta 2006 ne predstavlja spremembe tarife temveč valorizacijo zneskov in preračun v EUR. Zato ni bilo potrebno doseči spremembe skupnega sporazuma niti odločbe Sveta za avtorsko pravo. Objava prav tako ni bila potrebna, a je tožnik to vseeno storil. Takšnemu stališču (da ni šlo za novo tarifo, temveč zgolj za valorizacijo stare tarife) pritrjujejo tudi razlogi sodbe VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Do navedenega vprašanja pa se je že izreklo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-149/98, ko je navedlo, da Pravilnik Združenja SAZAS o javni priobčitvi glasbenih del v celoti velja. Meni, da je sodišče arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. S tem, ko je uporabilo drug podzakonski predpis, je kršilo 125. člen Ustave RS in 1. člen ZS. Če sodišče ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo namreč ne uporabi drugi podzakonski akt, temveč mora odločitev opreti na zakon. To pa v konkretnem primeru niti ni mogoče, saj ZASP ne vsebuje tarife za določitev avtorskega honorarja. Na takšen način je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 izhaja, da je le-to odločilo v nasprotju z 41. točko odločitve U-I-149/98 z dne 28. 6. 2001. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo civilne kazni uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje kljub jasno navedenim pravno pomembnim okoliščinam le-teh v konkretnem primeru sploh ni ugotavljalo. Ponavlja, da je civilno kazen zahteval zaradi nezakonite uporabe varovane glasbe, zaradi nesporočitve podatkov, potrebnih za odmero avtorskega honorarja in neplačila nadomestila v celoti. Do navedenih kršitev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je v tem delu podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje, da sam uporabnik nima možnosti izbire, kateri od zahtevanih podatkov naj se uporabijo pri odmeri avtorskega honorarja. Odločitev o izbiri osnove za obračuna je prepuščena tožniku. Uporabnik mora zato sporočiti tudi bruto honorar izvajalcev. Pri tem se sklicuje na tarifo ter 159. člen ZASP. Da je bruto honorar nujen za izračun avtorskega honorarja je potrjeno tudi z ustaljeno sodno prakso. Pri tem je tudi pomembno, da toženec s temi podatki sicer razpolaga in jih voljno ter zavestno noče sporočiti. Toženec je glede na dejavnost, s katero se ukvarja, moral vedeti, da s predvajanjem glasbenih del brez dovoljenja avtorjev (in ne da bi za to plačal honorar), protipravno posega v njihove pravice, kar pa je mogoče opredeliti zgolj kot namerno ravnanje. Delno plačilo, ki ga je opravil toženec, pa tudi ne ustreza odmeni po Pravilniku iz leta 1998 brez valorizacije. Toženec torej ni plačal niti tistega honorarja, ki je bil med strankama nesporen. Vse navedeno kaže na namerno ravnanje toženca. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o civilni kazni kot bistveno upoštevalo okoliščino, ki je ni pravilno ugotovilo, namreč da je toženec želel skleniti novo Pogodbo o neizključnem prenosu pravic, do česar pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč slepo sledilo navedbam toženca, do navedb tožnika o tem pa se sploh ni opredelilo oziroma jih je spregledalo. Tožnik je namreč večkrat poudaril, da je tudi sam pokazal pripravljenost za sklenitev novega sporazuma s tožencem, kar izkazujejo v spis vložene listine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (dopis tožnika tožencu z dne 22. 1. 2007 ter dne 5. 12. 2007). Izpodbijana odločitev pomeni tudi nedopusten odstop od ustaljene področne prakse. Le-ta se je že izrekla, da pripada tožniku civilna kazen tudi v primeru kršenja materialnih avtorskih pravic kot je pravica do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP, ki se odraža tudi v kršitvi 21. člena in prvega odstavka 81. člena ter 153. člena ZASP, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic ter plačilo za uporabo in to tudi v primeru, ko gre za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Navaja, da na zavestno in namerno upiranje toženca posredovanju podatkov o bruto honorarjih izvajalcev kaže tudi dejstvo, da slednji ni izpolnil svoje edicijske dolžnosti glede prepisa računovodskih knjig oziroma evidenc. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Toženec izpodbija odločitev o stroških (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo njegove pravdne stroške, za kar ponudi natančen obračun. Zaključi, da znašajo njegovi priglašeni stroški skupaj 673,68 EUR, kar glede na njegov 78-odstotni uspeh v pravdi pomeni, da je upravičen do 529,37 EUR stroškov in ne le do 194,58 EUR. Posledično sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni v skladu s pojasnjenim obračunom. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

6. Prav tako tožnik v odgovoru na pritožbo toženca predlaga njeno zavrnitev ter potrditev stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika:

Glede odločitve o honorarju:

8.

Tožnik v obravnavani zadevi (tako kot v vrsti drugih zadev, ki se nanašajo na vtoževanje revaloriziranih zneskov nadomestil za uporabo avtorsko varovanih del) vztraja na veljavnosti pravilnika iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik-2006) in na stališču, da predstavlja pravilnik iz leta 1998 kot celota – vključno z njegovim 11. členom, ki določa valorizacijo – tarifo, kateri je zakonodajalec z novelo ZASP-B določil veljavnost skupnega sporazuma v smislu 153. člena ZASP (2) (tj. sporazuma med kolektivno organizacijo za uveljavljanje avtorskih pravic in združenjem uporabnikov).

9. Vendar takšnemu stališču ni mogoče slediti. Glede vprašanja, kaj predstavlja tarifo kolektivne organizacije v smislu 4. odstavka 26. člena ZASP-B (in sicer ali zgolj tarifni del Pravilnika-98 ali Pravilnik-98 v celoti skupaj s tarifo), se je po določenem obdobju neusklajene sodne prakse izreko Vrhovno sodišče RS v

odločbi II Ips 160/2011, s katero je poenotilo sodno prakso glede navedenega vprašanja. V citirani odločbi je takó pojasnilo, da je bil pogoj za veljavnost tarife v ZASP določena odobritev UIL, ki pa je preizkusil le tarifni del Pravilnika iz leta 1998. Z uveljavitvijo 4. odstavka 26. člena ZASP-B je tako naravo skupnega sporazuma dobila zgolj tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana »Tarifa za javno priobčitev glasbenih del«. Ker normativni del Pravilnika-98 (s tem pa tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno) ni bil sestavni del veljavne tarife, z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Ker pa tarifa iz Pravilnika-2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je zakon predvidel za sprejem sporazuma, ne more imeti pravne veljave. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 125. člen Ustave RS (3) in 3. člen Zakona o sodiščih,(4) ko takšnega predpisa zaradi njegove neskladnosti z zakonom ni uporabilo oziroma je uporabilo Pravilnik iz leta 1998, ki ni prenehal veljati.

10. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovemu sklicevanju na razloge ustavnega sodišča v odločbi U-I-149/98 iz leta 2001, iz katerih naj bi izhajala domnevna nepravilnost takšnega stališča sodne prakse. V točki 37 obrazložitve odločbe U-I-149/98 je namreč US RS jasno zapisalo, da »pogoji, ki so prva vsebina Pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif« niso bili predmet soglasja Urada. Okoliščina, da je ustavno sodišče v času veljavnosti tega pravilnika (citirana odločba je bila izdana leta 2001) štelo, da takšne določbe niso neustavne in nezakonite, pa v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali so takšne določbe z uveljavitvijo ZASP-B dobile tudi veljavo t.i. skupnega sporazuma, ki je od tedaj dalje (tj. od leta 2004) veljal kot podlaga za veljavno zaračunavanje nadomestil. Ker je zakonodajalec z uveljavitvijo ZASP-B takšno naravo določil zgolj tarifnemu delu Pravilnika-98 (kot je bilo to predhodno pojasnjeno), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov, ki presegajo v tarifi določena nadomestila.

11. Zaradi pojasnjenega stališča, da velja kot skupni sporazum zgolj tarifni del Pravilnika-98, in ne Pravilnik v celoti, pa je tudi neodločilno vprašanje, s katerim med drugim polemizira tožeča stranka v pritožbi, in sicer da Pravilnik-2006 ne predstavlja nove tarife, temveč ima zgolj pojasnjevalno funkcijo zaradi ohranitve s tarifo iz leta 1998 določenih razmerij med nadomestili za uporabo varovanih del in cenami življenjskih potrebščin. V tarifi so namreč določene nominalne vrednosti nadomestil, zaradi česar velja za obveznosti uporabnikov varovanih del načelo denarnega nominalizma. Navedeno pomeni, da valorizacija zneskov takšnih obveznosti ni dovoljena, razen če je (veljavno) predpisana ali dogovorjena. Ravno naveden pogoj pa glede na pojasnjeno v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

Glede odločitve o civilni kazni:

12. Tožniku v konkretnem primeru ni mogoče pritrditi niti v graji odločitve o zavrnitvi zahtevka iz naslova civilne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec glede prireditev, za katere tožnik vtožuje honorar in civilno kazen, pravilno in pravočasno sporočil vse predpisane podatke – skratka, da je izpolnil vse predpisane rubrike (na obrazcu tožnika), z izjemo tiste, ki se nanaša na bruto honorar izvajalcev. Presodilo je, da je bila med strankama sporna uporaba Pravilnika iz leta 2006 ter (ne)zakonitost zahteve tožnika za posredovanje podatkov o bruto honorarjih, za kar pa je toženec navajal razumne razloge (med drugim se je postavilo na stališče, da po tarifi iz leta 1998 podatek o bruto honorarjih ni nujen za izračun dolžnega nadomestila), zaradi česar mu ni mogoče očitati hude malomarnosti ali naklepa glede opustitve sporočanja takšnih podatkov in neplačevanja honorarja po tarifi iz leta 2006. Pri tem tudi ni moglo mimo dejstva, da je tožnik enostransko preklical pogodbo med pravdnima strankama.

13. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi, da je toženec z izjemo posredovanja podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, tožniku posredoval vse ostale zahtevane podatke (torej sporede in druge osnove za izračun honorarjev), da mu je pred tem plačal del dolgovanega zneska, kakor tudi dejstvo, da je prišlo do odpovedi pogodbe med pravdnima strankama zaradi nesoglasja glede veljavnosti tarife iz leta 2006, sodišče druge stopnje soglaša, da tožencu zgolj zaradi neplačila honorarja v ustreznem znesku po tarifi iz leta 1998 (četudi je s tem dejansko kršil avtorsko pravico) ni moč naložiti obveznosti plačila civilne kazni.

14. Sodišče druge stopnje namreč prvenstveno pritrjuje stališču toženca, da za sporočanje podatka o bruto honorarjih s strani uporabnikov varovanih del ni zakonske podlage. Razlogi za takšno presojo sodišča druge stopnje so drugačni od tistih, na katere se je tekom postopka skliceval toženec, in tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Ni namreč mogoče slediti trditvam, da predstavljajo podatki o bruto honorarjih njegovo poslovno skrivnost. Toženec je organiziran kot javni zavod, ki opravlja dejavnost javne službe na področju rednega zagotavljanja kulturnih dobrin na področju glasbene, scenske in likovne umetnosti, za organizacijo kulturnih festivalov in drugih prireditev, za promocijo kulturnih dosežkov ustvarjalcev iz Maribora in širše regije v Sloveniji in tujini ter za upravljanje z delom ustanoviteljeve javne infrastrukture na področju kulture. Tožnik pa kot društvo ne opravlja istovrstne dejavnosti kot toženec. Posledično ni očitno, zakaj bi tožencu nastala škoda z razgrnitvijo takšnih podatkov tožniku. Posebnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na nastanek takšne škode, pa toženec tekom postopka ni konkretiziral, niti ni zatrdil, da je takšne podatke opredelil kot poslovno skrivnost z notranjim aktom. Glede na jasno besedilo točke 1.I tarife iz leta 1998 tudi ni mogoče šteti, da izračun honorarja ni odvisen od podatkov bruto honorarjev izvajalcev, saj je jasno navedeno, da se upošteva tista osnova (bodisi dohodkovna bodisi stroškovna), na podlagi katere je izračunan znesek honorarja večji.

15. Kljub neutemeljenosti zgoraj povzetih razlogov pa ni mogoče spregledati, da predstavljajo podatki o bruto honorarjih osebne podatke njihovih upravičencev v smislu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1).(5) Zanje ZVOP tako glede javnega kot zasebnega sektorja predvideva, da se lahko zbirajo in obdelujejo zgolj za namene, določene z zakonom. Sicer pa le v primeru, če je njihovo zbiranje v javnem sektorju nujno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo (četrti odstavek 9. člena ZVOP-1) oziroma če je v zasebnem sektorju to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (tretji odstavek 10. člena ZVOP-1).

16. Določba drugega odstavka 82. člena ZASP uporabnikom avtorskih del izrecno narekuje zgolj sporočanje podatkov o ustvarjenih dohodkih pri uporabi dela, ne pa tudi stroškov. Četrti odstavek 160. člena ZASP sicer določa za tiste uporabnike, ki na podlagi tega zakona uporabljajo avtorska dela brez posebnega prenosa ustrezne pravice, dolžnost sporočanja podatkov o tovrstni uporabi del. Vendar gre za preveč nedoločeno pravno normo, da bi na njeni podlagi sodišče lahko naložilo tožencu sporočanje podatkov, ki so po svoji pravni naravi osebni. Glede na dolžno restriktivno interpretacijo zakonskih pooblastil glede zbiranja osebnih podatkov zato po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče šteti, da je takšno pooblastilo za zbiranje podatkov o bruto honorarjih vsebovano že v določbi četrtega odstavka 160. člena ZASP. Iz istega razloga je v konkretnem primeru po oceni sodišča druge stopnje tudi nedopustno zapolnjevanje morebitne pravne praznine glede dolžnosti sporočanja odhodkov v zvezi z uporabo varovanih avtorskih del z zakonsko analogijo.

17. V okviru možnosti, ki jo ponujajo predhodno citirane določbe četrtega odstavka 9. člena in tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, sodišče druge stopnje ocenjuje, da pridobivanje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev ni edini način za ugotavljanje realne osnove za odmero dolžnega nadomestila avtorjem, saj lahko tožnik takšno osnovo ugotavlja tudi zgolj ob upoštevanju podatkov o dohodkih uporabnikov. V postopku tožnik tudi ni ponudil trditvene podlage, ki bi omogočala zaključek, da dohodkovna metoda v večini primerov (in ne morebiti zgolj v obravnavanem) ne daje realne slike o ustvarjenih dohodkih uporabnikov varovanih del, zaradi česar bi bilo zbiranje podatkov o stroških, ki jih imajo uporabniki varovanih del z izkoriščanjem avtorskih pravic, nujno zaradi zagotovitve zakonitih interesov avtorjev.

18. Glede na vse pojasnjeno je torej tožnikovo pritožbeno sklicevanje na toženčevo neizpolnitev edicijske dolžnosti glede računovodskih listin, ki naj bi kazalo na njegovo namerno nesporočanje takšnih podatkov, nerelevantno.

19. Pravdni stranki sicer v času izvedbe prireditev, za katere tožnik vtožuje honorar in civilno kazen v obravnavani zadevi (tj. v obdobju od 27. 6. 2008 do 12. 7. 2008) nista imeli sklenjene pogodbe o neizključni uporabi varovanih avtorskih del. To pomeni, da je bilo plačilo ustreznega honorarja po veljavni tarifi pogoj za zakonito uporabo varovanih del. Toženec glede na lastne trditve v tem postopku ni štel, da je nezakonita odpoved pogodbe iz leta 2004 neučinkovita, saj se v tem postopku ni skliceval na obstoj pogodbe. Hkrati ni izkoristil možnosti, da doseže sklenitev ustrezne pogodbe o neizključni uporabi varovanih del po sodni poti, sklicujoč se na zakonito kontrahirno dolžnost tožnika. Vendar v konkretni zadevi glede na pravno zahtevnost vprašanj o posledicah ravnanja tožnika, ki je enostransko odpovedal pogodbo tožencu, ter zapletenost dejanskih razmerij med strankama vsled odpovedi pogodbe, pretehta okoliščina, da je toženec sicer pravilno izpolnil vse tiste obveznosti, glede katerih med strankama ni bilo spora.

20. Četudi bi bilo tožencu v zvezi z neplačevanjem ustreznega nadomestila po tarifi iz leta 1998 mogoče očitati hudo malomarnost, ker se je vendarle zavedal, da nima zakonitega temelja za uporabo avtorskih del, hkrati pa njene sklenitve ni skušal doseči po sodni poti, sodišče druge stopnje opozarja, da je stopnja krivde le eden izmed pogojev, da tožnik lahko zahteva civilno kazen, ne zavezuje pa sodišča k njenemu izreku. Sodišče namreč o civilni kazni odloči upoštevajoč vse okoliščine primera, od katerih je stopnja krivde le ena in ki ne narekuje nujno izreka kazni. Glede na predhodno pojasnjene okoliščine, kakor tudi upoštevajoč potrebo po zadržani uporabi institutov s penalno funkcijo na civilnem področju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izrek civilne kazni v konkretni zadevi pravilna.

21. Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

O pritožbi toženca:

22. Toženec pa v okviru graje stroškovne odločitve pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri njegovih stroškov storilo napako. Vsota stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tako, kot je to specificiralo na list. št. 59 sodnega spisa, namreč ni enaka znesku, ki ga je navedlo v svoji obrazložitvi. Glede na materialnopravno pravilno opravljeno odmero na stroškovniku znašajo tako stroški toženca 659,28 EUR (206,70 EUR nagrade za postopek - tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT,(6) 190,80 EUR nagrade za narok - tar. št. 3102, 20,00 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev - tar. št. 6002, 131,90 EUR potnih stroškov - tar. št. 6003 ter 109,88 EUR iz naslova DDV od vsote predhodnih postavk). Sodišče prve stopnje namreč tožencu pravilno ni priznalo stroškov za fotokopije po tar. št. 6000 ZOdvT, saj takšnega stroška ni izkazal. Toženec je zato v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP ob upoštevanju njegovega 78-odstotnega uspeha v pravdi upravičen do plačila 514,24 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju navedenega zneska z neizpodbijanim zneskom, do katerega je ob upoštevanju iste pravne podlage upravičen tožnik (139,02 EUR - glej razloge sodišča prve stopnje v točki 19 obrazložitve), je tožnik dolžan plačati tožencu 375,22 EUR.

23. V skladu s pojasnjenim je sodišče druge stopnje pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 194,58 EUR zvišalo za 180,64 EUR (na 375,22 EUR) (peta alineja 358. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora svoje stroške pritožbenega postopka kriti sam. Stroškov z odgovorom na pritožbo mu sodišče druge stopnje ni priznalo, saj ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi toženca niso bili potrebni (155. člen ZPP).

25. Glede na to, da je toženec izpodbijal zgolj odločitev o stroških, pri tem pa je uspel 70,88-odstotno (zavzemal se je za zvišanje prisojenih stroškov na 529,37 EUR in uspel z zvišanjem na 375,22 EUR), mu je sodišče druge stopnje v tem deležu priznalo stroške s pritožbo (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je odmero opravilo v skladu z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) (7) na podlagi priglašenih stroškovnih postavk toženca v pritožbi (na list. št. 75). Tožencu je tako priznalo 27,20 EUR za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZodvT; višjega zahtevka iz tega naslova ni postavil),(8) 9,60 EUR za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 7,36 EUR za DDV (tar. št. 6007) in 28,80 EUR za sodno takso, kar skupaj znaša 72,96 EUR. Ob upoštevanju 70,88-odstotnega pritožbenega uspeha je torej sodišče druge stopnje tožencu prisodilo 51,71 EUR. Sodišče druge stopnje tožencu stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi tožnika niso bili potrebni (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 in nasl.).

(3) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..

(4) Ur. l. RS, št. 19/1994 in nasl..

(5) UR. l. RS, št. 86/2004 in nasl..

(6) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(7) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..

(8) Toženec je v pritožbenem postopku izpodbijal zavrnitev stroškovnega zahtevka za znesek 334,79EUR, kar pomeni, da znaša višina nagrade s količnikom 1,0 v skladu z 12. členom ZOdvT 30,00 EUR, s količnikom 1,6 pa 48,00 EUR.


Zveza:

ZASP člen 82, 82/2, 153, 160, 160/4.
ZASP-B člen 26, 26/4.
ZVOP-1 člen 9, 9/4, 10, 10/3.
ZPP člen 154, 154/2.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyMTAz