<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba V Cpg 1119/2014
ECLI:SI:VSLJ:2015:V.CPG.1119.2014

Evidenčna številka:VSL0077976
Datum odločbe:07.10.2015
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - USTAVNO PRAVO
Institut:sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - povrnitev škode in civilna kazen - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - monopolni položaj kolektivne organizacije - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost skleniti pogodbo (kontrahirna dolžnost) - stroški terenskega preverjanja - plačilo DDV - vezanost sodnika na ustavo in zakon - enotna sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse - pravna varnost

Jedro

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005.

Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da skupni sporazum ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila tarife tožeče stranke. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba proti III., IV. in V. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki kot bivši samostojni podjetnici s firmo »G.“ s. p., ki je bila 12. 7. 2010 izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije, naložilo, da tožeči stranki plača nadomestilo v znesku 41,72 EUR s pripadki (I. točka izreka) in civilno kazen v znesku 41,72 EUR s pripadki (II. točka izreka). V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške v znesku 34,26 EUR s pripadki (V. točka izreka).

2. Tožbeni zahtevek na plačilo višjega nadomestila v znesku 43,99 EUR s pripadki, višje civilne kazni v znesku 129,70 EUR s pripadki, na povrnitev stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke v znesku 103,91 EUR s pripadki (IV. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (III. točka izreka), je zavrnilo.

Obrazložitev izpodbijane sodbe

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. V tistih delih, v katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (I. in II. točka izreka), je presodilo, da so podani vsi pogoji za izdajo take sodbe po 318. členu ZPP. Presodilo je tudi, da v posameznih delih tožba ni sklepčna. Zato je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo (III. in IV. točka izreka). Povzelo je navedbe tožeče stranke, da je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa v svoji poslovni enoti G. pri opravljanju svoje dejavnosti na 60 m² javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006), ki so ga sklenili na eni strani tožeča stranka kot kolektivna organizacija, na drugi strani pa reprezentativni organizaciji uporabnikov in sicer OZS in ZTG GZS. Pojasnilo je, da Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005, ki jo je izdala tožeča stranka sama in katero tožeča stranka predlaga kot podlago za izračun nadomestila), z uveljavitvijo SS 2006, dne 17. 10. 2006 nehala veljati. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen in sicer od zahtevanih 200% nadomestila, le 100%, in sicer izračunanega po tarifi iz SS 2006, višji zahtevek pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe tožeče stranke je prepoznalo kot nesklepčen, češ da lahko sodišče toženi stranki naloži, naj opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost do glavne obravnave že zapadla (311. člen ZPP). Tak tožbeni zahtevek v ZASP tudi ni predviden. Sicer pa je opustitev poročanja v zakonu sankcionirana kot prekršek. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so zanjo predpisane v 146. členu ZASP ter na določilo 153. člena ZASP. Pravdne stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

4. Proti III., IV. in V. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov.“ Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj prvostopenjsko sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in ji prizna višje pravdne stroške. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

Mesečno poročanje

7. Določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. To določilo sodi med tako imenovane zapovedujoče norme. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ, 1970, stran 199). Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibid., stran 139). Zato zapovedi iz četrtega odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi. Tožbeni zahtevek na poročanje je torej nesklepčen.

8. Če pride do kršitve varovanih del, sme upravičenec zahtevati plačilo civilne kazni. Ta lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Namen tega določila je, da kršilce sorodnih avtorskih pravic pod pretnjo plačila kazni sili k sklepanju pogodb s kolektivnimi organizacijami. Na tak način zakon kolektivnim organizacijam zagotavlja doseganje »primarnega namena zakonske dolžnosti uporabnikov do poročanja«, ki ga pritožnik vidi v zagotovitvi pravične reparticije plačanih nadomestil. Drugačno pritožbeno stališče pa je pravno zmotno. Torej ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razumelo pomena tega dela tožbenega zahtevka.

Odgovor na zatrjevano nepravilno podlago za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov in civilne kazni

9. Tožeča stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava zato, ker je obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramo oprlo na določila SS 2006, ne pa T 2005, kar zagovarja pritožnica. Po njenem iz SS 2006 samega izhaja, da za toženo stranko velja T 2005 (ne pa tarifa iz SS 2006) zato, ker s tožečo stranko ni sklenila pogodbe.

Izoblikovana stališča sodne prakse do zastavljenega vprašanja

10. Kot je razvidno iz številnih odločb pritožbenega sodišča v zadnjih letih(1), je pravilna podlaga za izračun nadomestila in civilne kazni SS 2006, ne pa T 2005. Uporabo T 2005 tožeča stranka zagovarja s sklicevanjem na posamezne določbe v sklenjenih skupnih sporazumih, ki jih je tožeča stranka sklenila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov in ki uporabo skupnega sporazuma izključujejo za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe s tožečo stranko.(2)

11. Leta 2012 je pritožbeno sodišče v dveh zadevah(3) sledilo argumentaciji tožeče stranke o uporabi določil T 2005. Vendar je v februarju 2013 spremenilo svoje stališče. Argumente za to je utemeljilo v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom (do katerih se bo pritožbeno sodišče dodatno opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve), je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tovrstne tipske zahtevke tožeče stranke. Na ta način se je povsem ustalila sodna praksa. To pa je eden od nosilnih stebrov zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku.(4) Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče,(5) ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005. Taka enotna sodna praksa pa je bila izpodbita v revizijskem postopku z dvema odločbama in sicer III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015 (v nadaljevanju revizijski odločbi). V teh odločbah je VS RS kot materialnopravno zmotno ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča (v nadaljevanju sodišč nižjih stopenj), da je treba za izračun nadomestila uporabiti SS 2006, ne pa določb T 2005.

Vezanost sodišč nižjih stopenj na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

12. Ob citiranih dveh revizijskih odločbah se zastavlja vprašanje vezanosti sodišč nižjih stopenj na zavzeto stališče revizijskega sodišča pri obravnavi podobnih (tipskih) primerov. Ali so torej ta sodišča strogo vezana na materialnopravno stališče, ki ga je VSRS zavzelo v drugi (po dejanski plati identični ali vsaj podobni) zadevi. Pritožbeno sodišče je pri svojem odločanju le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS, v nadaljevanju pa ne več.

Nadaljnje odločanje pritožbenega sodišča v tovrstnih tipskih zadevah

13. Pritožbeno sodišče se je v precedenčni zadevi V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vztrajati pri svojem stališču, ki ga je zavzelo svojih številnih odločbah, izdanih pred objavo odločb VSRS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014. Tožeča stranka novih materialnopravnih argumentov, s katerimi je pritožbeno sodišče v precedenčni zadevi utemeljilo odstop od sodne prakse VSRS, ni izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato pritožbeno sodišče nadaljuje s svojo dosedanjo ustaljeno sodno prakso. Glede na navedeno je nadaljevanju obrazložitve te sodbe v ležečem tekstu povzeta vsebina sodbe VSL V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2014, še dodatno utemeljuje tezo, da je vztrajanje pri uporabi SS 1006 pravilno.

14. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon(6). To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.(7)

15. Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso(8). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. Vrhovno sodišče ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.(9)

16. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to ne pomeni, da so sodišča nižjih stopenj absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.(10) Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.

17. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Nižje sodišče sicer s tem prevzema tveganje, da bo njegovo stališče, s katerim odstopa od ustaljene sodne prakse, skozi sistem (rednih ali izrednih) pravnih sredstev preizkušeno pred instančnim sodiščem. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi, vse dokler ne bo VSRS svoje stališče samo spremenilo. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami.

O podlagi za uporabo tarife tožeče stranke T 2005 in SS 2006

18. Tožeča stranka ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Imetniki pravic, katere upravlja tožeča stranka, imajo na zakonu utemeljeno poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Tako opredeljen zakonski položaj nosilcev pravic omogoča tožeči stranki, da uveljavlja v njihovo korist od vsakokratnega javnega priobčevanja fonograma primerno nadomestilo, ne more pa uveljavljati prepovednih zahtevkov.(11) Ker ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, na podlagi katerega bi bilo omogočeno na predvidljiv in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. V naprej določljivo primerno nadomestilo je bilo v korist imetnikov pravic, kakor tudi uporabnikov.

19. T 2005 je tožeča stranka sprejela v času po uveljavitvi novele ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004), ki je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati pa je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B), ki veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 156. člena ZASP-B). Zakon je tako omogočil kolektivnim organizacijam, da ob upoštevanju tarife (ki jo sprejmejo v okviru lastne pristojnosti ali jo dogovorijo v okviru skupnih sporazumov z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov) s posameznimi uporabniki, ki javno priobčujejo fonograme s posnetkom izvajalčeve izvedbe, sklepajo pogodbe o neizključnem prenosu pravic uporabe teh del (prvi odstavek 158. člena ZASP). Zakon sam je torej omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tudi tožeča stranka je v drugem odstavku 1. člena T 2005 v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost SS 2006.

20. Z uveljavitvijo novele ZASP-C (Ur. l. RS, št. 17/2006) je zakon posegel v reševanje konfliktnega razmerja v primeru sklepanja skupnih sporazumov z uveljavitvijo instituta arbitraže. Ta zakonska sprememba ni odločilna za presojo veljavnosti tarife, na katero se sklicuje tožeča stranka. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da tožena stranka spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006.

21. V način določanja primernega nadomestila je zakonodajalec ponovno posegel z novelo ZASP-D (Ur. l. RS, št. 139/2006) z ureditvijo pooblastil Sveta za avtorsko pravo, da z odločbo določi tarifo, v kolikor je ni mogoče določiti s skupnim sporazumom. Tudi ta sprememba ZASP ni odločilna za presojo v tej konkretni zadevi. Je pa zgodovinski razvoj pravnih norm, ki so urejale način konkretizacije pravil za opredelitev pojma primernega nadomestila za uporabo pravic, za katere skrbi tožeča stranka, potrebno upoštevati kot dodaten argument pri razlagi pravnega položaja obeh pravdnih strank v konkretnem sporu. Po uveljavitvi novele ZASP-D je upravičenje tožeče stranke, da sama določa tarifo za primerno nadomestilo za uporabo varovanih pravic, omejeno zgolj še na prehodno obdobje za primere iz četrtega odstavka 156. člena ZASP. Določitev primernega nadomestila za posamezne kategorije uporabnikov je torej predvsem v domeni skleniteljev skupnega sporazuma ali Sveta za avtorsko pravo. Ker pa gre v konkretnem primeru za toženo stranko, ki spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006, je za opredelitev pravnega okvirja presoje konkretnega spora odločilno vprašanje, ali smejo uživati pravno varstvo vse določbe SS 2006, ki se nanašajo na toženo stranko in na katere se sklicuje tožeča stranka. Odločilna je torej presoja meja pogodbene avtonomije strank, ki sklepajo skupni sporazum.

Glede omejitve pogodbene svobode tožeče stranke

22. Z zakonsko uveljavitvijo določanja primernega nadomestila za uporabo fonogramov preko skupnih sporazumov je bila tožeča stranka postavljena v dvojni pogodbeni položaj, pri čemer imajo pogodbene stranke v obeh teh položajih omejeno pogodbeno avtonomijo. Pogodbeno urejanje primernega nadomestila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov predstavlja zakonsko urejen poseg v monopolni položaj tožeče stranke. Ta monopolni položaj tožeči stranki zagotavlja sam sistem kolektivnega uveljavljanja pravic. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 v postopku, začetem na pobudo tožeče stranke, odločilo, da niso v neskladju z Ustavo določbe drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena ter 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP, ki določajo pooblastila Sveta za avtorsko pravo za določanje tarife brez soglasja kolektivne organizacije, oziroma ocene primernosti tarife, določene s skupnim sporazumom. Ustavno sodišče je dopustnost takšnega posega v položaj tožeče stranke utemeljilo na razumnih razlogih za omejitev monopolnega položaja kolektivne organizacije.(12) Ustavno dopustna je torej tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP).

Glede kontrahirne dolžnosti tožeče stranke

23. Omejitev pogodbene svobode je utemeljena tudi na učinkih, ki jih ustvarja tarifa, določena s skupnim sporazumom. Skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, ne glede na to ali so sodelovali pri pogajanjih (šesti odstavek 157. člena ZASP). Pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, morajo biti skladne s skupnim sporazumom. Ker pa zakon v drugem odstavku 158. člena omogoča uporabniku zakoniti prenos neizključne pravice predvajanja fonogramov tudi brez sklenitve pogodbe, določbe šestega odstavka 157. člena ZASP ni mogoče razlagati kot kontrahirno dolžnost uporabnikov. Kontrahirna dolžnost je izrecno predpisana le za tožečo stranko, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP).

24. Uporabnik je torej pri pogodbeni ureditvi razmerja s tožečo stranko vezan na višino primernega nadomestila za uporabo fonograma, dogovorjenega s skupnim sporazumom. Ta vezanost pa je omejena, v kolikor so sklenitelji skupnega sporazuma urejali vprašanja, ki so izven okvira prvega odstavka 156. člena ZASP. V kolikor gre za takšen primer, ne gre za vprašanje primernosti tarife, o katerem bi bil pristojen za presojo Svet za avtorsko pravo, na kar se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. V takšnem primeru gre za vprašanje, do katere meje bo sodišče v smislu sedmega odstavka 157. člena ZASP nudilo pravno varstvo posameznim določbam skupnega sporazuma. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izključitev sodne pristojnosti glede primernosti dogovorjene tarife.

Ponovno odkazovanje na T 2005

25. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

26. Iz obrazložitve obeh revizijskih odločb VSRS izhaja, da je takšno odkazovanje na uporabo T 2005 potrebno razumeti tudi iz prehodne določbe 12. člena SS 2006. Po tej določbi za uporabnike iz prvega odstavka tega člena, ki do izteka prehodne dobe do 15. 1. 2007 kljub opozorilu oziroma obvestilu tožeče stranke ne pristopijo k sklepanju individualne pogodbe, sporazum ne velja. Pritožbeno sodišče pa v tej določbi še vedno ne vidi odkazovanja na uporabo T 2005 za tovrstno skupino uporabnikov.

27. Tudi v primeru upoštevanja take razlage SS 2006, kot jo ponuja tožeča stranka, je potrebno presoditi, ali ima diferenciacija uporabnikov na (ne)sklenitvi individualne pogodbe s tožečo stranko, kot odločilni okoliščini za izračun primernega nadomestila, ustrezen temelj v določilih ZASP.

28. Po razlagi SS 2006, ki jo ponuja tožeča stranka, naj bi navedena okoliščina razvrščala uporabnike na tri kategorije:

1. uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke – zanje naj bi veljala dogovorjena tarifa s SS 2006;

2. uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30%;

3. uporabniki, ki ne sklenejo pogodbe in ne položijo zneska, določenega s T 2005, zmanjšanega za 30% - zanje naj bi veljala višina tarife po T 2005.

29. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.(13) Takšno neskladje je logičen odraz monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila torej dogovorjena nadomestila na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006. V tej višini določeno nadomestilo zapolnjuje pravni standard primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

(Ne)sklenitev pogodbe kot podlaga za razlikovanje uporabnikov

30. Ali so torej sklenitelji SS 2006 imeli zakonsko podlago za diferenciranje uporabnikov po kriteriju (ne)sklenitve individualne pogodbe s tožečo stranko? Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženih stališčih v številnih svojih odločbah, da takšna diferenciacija nima podlage v kogentnih določbah ZASP. Res je, da ZASP dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom z uporabo besedne zveze v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP: „Skupni sporazum določa najmanj: ….“, kakor tudi z odprtim kriterijem iz 3. točke istega odstavka, ki se glasi: 3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti. Ali ima lahko okoliščina sklenitve pogodbe s tožečo stranko tako odločilen učinek na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik?

31. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES. Razlike v višini nadomestila so možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike,(14) kot je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje.(15) Tudi teorija poudarja, da so popusti (kot razlike v tarifah predstavlja tožeča stranke), katerih namen je zmanjšanje stroškov upravljanja, splošna praksa kolektivnih organizacij in lahko segajo do približno 20%.(16) Že ta primerjava kaže, da diferenciacija tožeče stranke prebija navedene okvirje in temelji izključno na izhodiščnem položaju monopola, ki ga je imela tožeča stranka pri oblikovanju T 2005.

32. Okoliščina (ne)sklenitve individualne pogodbe uporabnika sicer vpliva na njegov položaj v razmerju do tožeče stranke. V primeru sklenitve pogodbe je vzpostavljeno pogodbeno razmerje, ki predstavlja podlago za neizključen prenos pravic uporabe fonogramov na uporabnika, tožeča stranka pa s tem pridobi v razmerju do uporabnika pogodbeni temelj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na plačilo nadomestila.

33. Tudi v primeru nesklenitve pogodbe pride do prenosa pravic na uporabnika, v kolikor uporabnik položi na račun tožeče stranke, sodišča ali notarja znesek, ki ga zaračunava po tarifi tožeča stranka (drugi odstavek 158. člena ZASP). Tudi v tem primeru imajo nosilci pravic, ki jih zastopa tožeča stranka, zagotovljeno poplačilno upravičenje s samim aktivnim ravnanjem uporabnika. Po prepričanju pritožbenega sodišča je besedilo zakona „... znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija“, potrebno razumeti enoznačno v smislu nadomestila, ki bi ga tožeča stranka zaračunavala po pogodbi na podlagi tarife iz SS 2006. Ker kolektivne organizacije tovrstnim uporabnikom nadomestil ne zaračunavajo, pritožbeno sodišče ne vidi podlage, za dogovor v skupnem sporazumu o uporabi T 2005. Tako določeno nadomestilo namreč kljub priznanemu popustu (30%) glede na razlike med obema tarifama, še vedno bistveno presega višino nadomestila, ki bi jo uporabnik plačeval po pogodbi v skladu s SS 2006. Pritožbeno sodišče pojasnilo glede te kategorije uporabnikov podaja zgolj v odgovor, da naj bi bili ob drugačni razlagi uporabniki iz tretje skupine, ki nezakonito uporabljajo fonograme, v boljšem položaju kot uporabniki iz drugega odstavka 158. člena ZASP.

34. Tožeča stranka šteje kot tretjo skupino uporabnike, ki nimajo z njo sklenjene pogodbe in ne plačujejo nadomestila v smislu drugega odstavka 158. člena ZASP. Med tovrstne uporabnike je šteti glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča tudi toženo stranko.

35. Uporabnik, ki brez zakonske podlage uporablja fonograme, ima položaj kršitelja pravic, zoper katerega lahko tožeča stranka kot kolektivni upravljavec naperi zahtevke v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZASP. Kot je bilo že pojasnjeno, ima tožeča stranka pravico uveljavljati zgolj poplačilno upravičenje, pri čemer je pritožbeno sodišče za te zahtevke dopuščalo tako odškodninsko kot obogatitveno podlago. V vsakem primeru pa je tožeča stranka glede višine zahtevka, ki ga lahko uveljavlja, omejena s kogentno določbo 168. člena ZASP. Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200% nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo.

36. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

37. Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

38. V konkretnem primeru je nadomestilo, ki ga je vtoževala tožeča stranka po T 2005, znašalo 785,16 EUR, s strani prvostopenjskega sodišča priznano nadomestilo po SS 2006 pa znaša 150,24 EUR brez DDV (koeficient 5,23). Uveljavljanje pravice do civilne kazni bi tožeči stranki omogočilo celo do trikratni znesek že tako povečanega nadomestila. Položaj kršitelja bi bil ob takšni razlagi SS 2006 nesorazmerno drugačen, kot bi ga imel v primeru pogodbeno urejenega razmerja s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Sklepno glede pravne podlage za izračun primernega nadomestila

39. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir pogodbene avtonomije. Zato je takšna določila skupnega sporazuma potrebno šteti za nična, saj so v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.(17)

Civilna kazen

40. Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila. Zahtevku na plačilo civilne kazni lahko sodišče ugodi, lahko pa tudi ne. Ta odločitev je odvisna od „vseh okoliščin primera“, zlasti pa stopnje krivde kršilca in ostalih okoliščin, opisanih v četrtem odstavku 168. člena ZASP. 200% civilna kazen je rezervirana za najtrdovratnejše, najbolj zavržne in najbolj podle kršilce. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki naložilo v plačilo civilno kazen le v višini 100% nadomestila. V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi navedla, da je toženo stranko „večkrat pozvala k sklenitvi pogodbe in k plačilu nadomestila.“ Zgolj večkratno pozivanje tožene stranke k sklenitvi pogodbe in plačilu nadomestila, ne zadošča za presojo, da si tožena stranka zasluži maksimalno civilno kazen. Ta bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena le v primeru, če bi bilo proti toženi stranki izdano več takih sodb, kot je predmetna, in kljub temu nadomestila še vedno ne bi prostovoljno plačevala. Česa takega pa tožeča stranka ne navaja. Sledeč tej trditveni podlagi je sodišče prve stopnje očitno štelo, da tožba za izrek maksimalne predpisane kazni ni sklepčna, pač pa le za izrek 100% nadomestila, kar je skladno tudi z uveljavljeno sodno prakso v takih primerih (npr. I Cpg 334/2013, I Cpg 399/2013, I Cpg 795/2013, I Cpg 720/2013, I Cpg 1022/2013 ...).

DDV

41. Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Uradni list RS, št. 117/2006 do 52/2007) ne predvideva plačila DDV niti na prisojeno odškodnino niti na civilno kazen. Pravilnik o izvajanju davka na dodano vrednost pa v prvem odstavku 13. člena izrecno določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV. Civilna kazen pa ima v tej zadevi funkcijo odškodnine. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 8,5% DDV, pravilna.

Materialna škoda

42. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške, ki ji nastajajo pri poslovanju. V okviru svojega poslovanja mora tožeča stranka opravljati tudi nadzor nad uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (5. točka 1. odstavka 146. člena ZASP). Pod ta nadzor pa sodijo vse aktivnosti, ki so potrebne za ugotovitev pogostosti uporabe varovanih del. Med te aktivnosti pa spada ne le preverjanje resničnosti sporočenih podatkov o uporabi, ampak tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Terenskih kontrol torej tožeča stranka ni izvajala zato, ker je tožena stranka javno priobčevala fonograme, pač pa zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi tožeča stranka morala opravljati tudi, če bi bilo kršilcev zelo malo, ali pa nobenega. Uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava, glede na navedeno ni podana.

43. V prid pravilnosti zgornjega stališča se pritožbeno sodišče sklicuje na uveljavljeno nemško prakso. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 168. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je nemško Vrhovno sodišče v odločbi(18) , izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije G. proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic)(19) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic."

44. Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

Pravdni stroški

45. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka upravičena tudi do plačila 40,00 EUR pravdnih stroškov iz naslova stroškov opominjanja po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih. Ta zakon velja le ta tiste pogodbe, ki so (med gospodarskimi subjekti) sklenjene. Iz same trditvene podlage tožeče stranke pa izhaja, da s toženo stranko pogodbe ni sklenila.

46. V preostalem je pritožba proti odločitvi na pravdne stroške vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Zaključek

47. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

48. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (2): Na primer tretji in četrti odstavek 12. člena SS 2006 ali peti odstavek 2. člena Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006 z dne 10. 11. 2006).

Op. št. (3): I Cpg 1259/2012 z dne 6.12.2014 in I Cpg 1339/2012 z dne 6. 12. 2012.

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up 1211/96 z dne 23. 3. 2000.

Op. št. (5): Kot edino stvarno in krajevno pristojno sodišče v skladu z drugim odstavkom 103. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (6): Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (7): A. Galič: (2003) „Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse“ v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, 2. točka uvoda in M. Pavčnik (1998): „Argumentacija v pravu“, Ljubljana: CZ, str. 160.

Op. št. (8): Prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (9): A. Galič, citirano delo, tč. 34.

Op. št. (10): Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (11): Glej 14. točko obrazložitve odločbe US U-I-240/10 z opombo št. 10.

Op. št. (12): 16. točka obrazložitve odločbe U-I-240/10.

Op. št. (13): Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (14): Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (C 395-87 z dne 13. 7. 1989).

Op. št. (15): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 31.

Op. št. (16): Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 114.

Op. št. (17): Dr. Špelca Mežnar: „Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi“ v Pravna praksa, let. 2015, št. 22, stran 9 – 11.

Op. št. (18): BGH I ZR 160/70 z dne 10. 3. 1972

Op. št. (19): Opomba VSL.


Zveza:

ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 164, 164/1, 168, 168/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1.
Datum zadnje spremembe:
27.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5ODYy