<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 873/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.873.2014

Evidenčna številka:UL0012027
Datum odločbe:03.02.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Miriam Temlin Krivic (preds.), Petra Hočevar (poroč.), mag. Mira Dobravec Jalen
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadzor pristojnega organa - plačilo nadomestil - izterjava nadomestil

Jedro

V ''Pogodbi o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike, in njihovih prevodih ter pooblastilo'', sklenjeni med tožnikom in SAZAS-om 10. 6. 2008 (ki se nahaja v upravnih spisih), je med drugim tudi določeno, da je v primeru, če pogodba o plačilu preneha veljati, bodisi sporazumno ali zaradi akta pristojnih organov ali drugih okoliščin ugasne pooblastilo dano SAZAS-u, tožnik pristojen, da samostojno uveljavlja vsa nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov (4. člen). To pa pomeni, da mora tožnik sam pristopiti k pridružitvi navedenih pogodb oziroma sporazumov zaradi uveljavljanja teh pravic oziroma vsaj izkazati aktivnosti, ki kažejo na to, in pričeti tudi z zbiranjem oziroma izterjavo nadomestil. Tega pa tožnik ni storil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da tožnik krši 146. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko ne upravlja s pravicami avtorjev del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih v primeru izkoriščanja njihovih del s kabelsko retransmisijo avtorskih del (1. točka izreka), odredil, da tožnik v roku šestih (6) mesecev od vročitve tega sklepa odpravi v prejšnji točki izreka ugotovljeno kršitev tako, da prične upravljati s pravicami avtorjev del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih v primerih izkoriščanja njihovih del s kabelsko retransmisijo avtorskih del, kar vključuje: - dovoljevanje uporabe del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe, - obveščanje uporabnikov o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepanje sporazumov o pogojih uporabe varovanih del, - objavljanje tarif za plačilo nadomestil, - sklepanje sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami, - nadzorovanje uporabe del iz repertoarja, - izterjevanje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev, - delitev zbranih nadomestil imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve ter - uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organu (2. točka izreka), naložil tožniku, da urad sproti obvešča o izvedenih ukrepih v zvezi z odpravo kršitve iz 1. točke izreka tega sklepa in v roku 8 (osmih) dni od izteka roka, določenega v prejšnji točki, uradu predloži podrobno poročilo o izvedenih ukrepih (3. točka izreka) in še, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je bilo tožniku izdano dovoljenje, št. 800-9/96 z dne 14. 11. 1997, za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih v tam navedenih primerih njihovega izkoriščanja, med drugim tudi kabelsko retransmisijo avtorskih del. Postopek nadzora po 162. členu ZASP je v tem primeru preverjanje, ali tožnik v skladu s 146. členom ZASP upravlja s pravicami avtorjev glede na dano dovoljenje. Iz pregleda letnih poročil in zapisnikov skupščin je organ ugotovil, da tožnik od leta 2011 ne upravlja s pravicami avtorjev del v primeru kabelske retransmisije teh del, saj je tožnik za leto 2011 zbral nadomestila le za del obračunskega obdobja, v 2012 pa iz tega naslova ni prejel nobenih sredstev. Dejstvo, da je Združenju SAZAS prenehalo začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic v primeru kabelske retransimisije avdiovizualnih del s tem, ko je bilo podeljeno Zavodu A., ne preprečuje tožniku, da ne bi sam upravljal s pravicami avtorjev, za kar ima podeljeno dovoljenje in tudi določeno tarifo (iz leta 2000). Pri tem ni pomembno, da so zneski nadomestil (pre)nizki. Tožnik bi si po mnenju organa sam bolj aktivno prizadeval za sklenitev novih skupnih sporazumov z uporabniki, če meni, da je tarifa prenizka. Bistveno je, da tožnik ima podeljeno to dovoljenje in da teh pravic avtorji ne morejo individualno upravljati, zato pa je še bolj nerazumljivo, zakaj tožnik dovoljenja ne izvaja niti v smislu pobiranja minimalnih nadomestil. Ker ne gre za pravno ali dejansko nezmožnost kolektivno upravljati to pravico, je tožnik kršil 146. člen ZASP, zaradi česar je organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da sklep izpodbija iz vseh tožbenih razlogov in predlagal odpravo sklepa v celoti. Po mnenju tožnika iz sklepa ne izhajajo bistvene ugotovitve dejanskega stanja, čeprav so bile organu predložene vse listine. Tožnik ima z zavezanci sklenjene veljavne sporazume, ki jih je treba v celoti spoštovati, do rešitve problema pa je zavzel bolj diplomatski pristop, za razliko od organa, ki je s svojim postopanjem (poizvedbami in objavo sklepa) nedvomno poslabšal tožnikov položaj na trgu. Pojasnil je, da je za ureditev nekega področja potrebna celovita priprava npr. priprava notranje strategije, vprašanje okolja, v katerem subjekt sodeluje, ipd. Ničesar od tega sklep ne upošteva. Do kaotičnega stanja na področju kabelske retransmisije je prišlo, ko je prišlo do spora, ali je Zavod A. do tega dovoljenja sploh upravičen. Tudi tega organ ni upošteval. Na področju pravic kabelske retransmisije je bil sklenjen leta 1999 Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji, v letu 2002 aneks k Memorandumu za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v RS, v letu 2007 pa še dodatek k Memorandumu za isto področje izkoriščanja. Te pogodbe še v celoti veljajo. Podpisnik teh pogodb je SAZAS in za tožnika je te pogodbe sklepal SAZAS. Ker ima tožnik veljavno sklenjeno pogodbo, to pomeni, da ima izrecen interes, da se razmerja med njim in operaterji obravnavajo na enak način, kot so se do odvzema dovoljenja SAZAS in to ne glede na to, da tožnikova tarifa določa drugače in ne glede na to, kako so se dogovorili morebitni drugi imetniki pravic oziroma KO. Do izvedbe tega (tožnikovega internega) stališča ni prišlo, ker nima zadostne podpore s strani SAZAS-a in drugih KO. Tožnik je še vedno v fazi usklajevanja s SAZAS, ki razpolaga s podatki, ki jih tožnik potrebuje za zagovarjanje ter izvedbo svojega stališča. Iz teh razlogov pa tožnik ni pričel z morebitnimi pogajanji z operaterji. S tem, ko je organ poizvedoval, ali potekajo pogajanja, pa je po nepotrebnem prejudiciral razmerja med strankami in sicer v škodo imetnikov pravic. V smislu strategije nastopa do operaterjev je tožnik nameraval na operaterje zgolj nasloviti zahtevo k spoštovanju že uveljavljenih dogovorov. Pred tem pa je hotel uskladiti celotno strategijo z drugimi KO. Ravno spomladi 2014 je bila sprejeta odločitev, da se operaterje pozove k spoštovanju dogovorjenega, ki bi se poslala takoj, ko bi bila urejena zadeva s SAZAS. V vmesnem času pa je tožnik prejel izpodbijani sklep, ki je zato izdan po nepotrebnem, njegova objava pa grobo posega v njegov položaj. Glede na to bo tožnik pozval operaterje k spoštovanju sklenjenih dogovorov, če pa do tega ne bo prišlo, pa bo tožnik primoran zahtevati prepoved opravljanja njihove dejavnosti, saj bi mu sicer lahko organ očital, da ne izvaja svoje dejavnosti. Po tožnikovi oceni pa bi bilo tudi primerno in optimalno, če bi organ zahteval od operaterjev, da spoštujejo veljavne dogovore, ne da bi pri tem tožnika postavljal v podrejen položaj s pozivi k pogajanjem, saj po tožnikovem mnenju pogajanja, ko gre za spoštovanje že uveljavljenih razmerij, niso potrebna. Tožnik je še poudaril, da je SAZAS vložil tožbe zoper operaterje tako za leto 2011 kot tudi za kasnejša obdobja in je rešitev sodnih sporov med SAZAS-om in operaterji zanj izrednega pomena, ker mu bodo podatki in informacije v zvezi s tem pomagali pri uveljavljanju lastnih zahtevkov. Ta tožnikova prizadevanja se vsekakor štejejo za upravljanje. Dejstvo je, da so operaterji tisti, ki kršijo avtorske pravice in ki niso niti za leto 2011 poravnali svojih nespornih obveznosti. Tožnik se je v takem položaju znašel tudi zato, ker je organ razveljavil začasno tarifo SAZAS-a. O zahtevkih med KO in uporabniki (operaterji) iz naslova njihovih medsebojnih razmerij namreč odločajo sodišča in ne organ. Organ pa je v obrazložitvi sklepa, s katerim je razveljavil tarifo SAZAS-a, podal nekaj svojih trditev o citiranih memorandumih, ki imetnikom pravic nikakor ne olajšujejo položaja pri prizadevanjih, da bi nivo njihovih pravic ostal najmanj na nivoju, kot je bil dosežen v vseh teh letih. Iz povedanega izhaja, da tožnik upravlja s temi pravicami, pričel je z urejanjem teh zadev, iz razgovorov z operaterji pa je zaznal interes, da se izvajana začasna tarifa zniža za 10 %, tožnik pa je nameraval vztrajati pri veljavnih dogovorih, vendar ga je organ prehitel z izdajo izpodbijanega sklepa. Če se bodo kršitve avtorskih pravic nadaljevale, bo vložil začasne odredbe ter zahteval prekinitev kabelske retransmisije v vseh primerih, ko avtorske pravice s strani operaterjev ne bodo v celoti spoštovane. V vsakem primeru pa je sklep nezakonit, ker je tudi protisloven in nerazumljiv, ko ob zatrjevanju, da ima tožnik veljavno tarifo, breme kršenja avtorskih pravic s strani operaterjev prelaga na tožnika. Predlagal je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in postopek ustavi, podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v novo odločanje organu, v obeh primerih pa toženki še naloži plačilo njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, poudarila, da večji del tožbenih navedb predstavlja nedopustno tožbeno novoto, npr. da ima z zavezanci sklenjene veljavne sporazume (v postopku je navajal nasprotno), sicer pa tožnik ni bil pogodbena stranka Memoranduma, Aneksa in Dodatka k Memorandumu, zato se na te listine ne more sklicevati. Za odpravo kršitev avtorskih pravic s strani operaterjev pa si morajo prizadevati KO same. Nedopustna tožbena novota je tudi navedba, da naj bi SAZAS v imenu tožnika vložil tožbe za plačilo honorarjev za leto 2011 in kasnejša obdobja. Sicer pa tožnik sam v tožbi navaja, da se še ni odločil za tožbo za izterjavo plačil honorarjev, niti za morebitno začasno odredbo. V postopku, ki ga je organ vodil zoper SAZAS, pa tožnik ni imel položaja stranke. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožnik je v večih pripravljalnih vlogah obširno še dodatno pojasnjeval svoje tožbene razloge, poudaril, da je SAZAS-u aktivno legitimacijo za pobiranje nadomestil za obravnavane avtorske pravice do 2012 priznalo redno sodišče, da je SAZAS ves čas uveljavljal pravice s področja kabelske retransmisije, zato ne vzdrži zaključek, da SAZAS tega za tožnika ne bi mogel opravljati od leta 2010 dalje, zato sklep ne more vzdržati v delu, ki se nanaša na leto 2011. Glede sklicevanj toženke na nedopustne tožbene novote pa navedel, da gre za dejstva, ki prihajajo iz sfere toženke. Tožnik pa tudi ni bil opozorjen na morebitne posledice ugotavljanja dejanskega stanja s strani organa in je bil izpodbijani sklep zanj v veliki meri presenečenje. Izpodbijani sklep se nanaša na odvzem dovoljenja za kolektivno upravljanje, s čimer se ogroža položaj več sto slovenskih (literarnih) avtorjev. V takšnem primeru pa bi morali biti postopki jasni in natančni, razlogi za odvzem pa predvidljivi in preverljivi. Pojasnil je tudi potek pogajanj, ki tečejo tekom upravnega spora, iz katerih nedvomno tudi izhaja, da so kabelski operaterji tudi po 11. 10. 2010 še plačevali SAZAS-u, torej se s temi pravicami upravlja ves čas, za čas pogajanj pa je v fazi usklajevanja predlog plačevanja nadomestil po začasni tarifi. V zvezi z nedoločnostjo izreka se je še skliceval na odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 17. 10. 2014, kjer je to ministrstvo obrazložilo obligatorno vsebino izreka upravne odločbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu delni sklep, s katerim je organ s 1. točko izreka ugotovil, da je tožnik kršil 146. člen ZASP, z 2. točko pa naložil tožniku odpravo ugotovljene kršitve na tam opredeljen način.

7. 146. člen ZASP opredeljuje dejavnost kolektivnih organizacij. Tako v prvem odstavku določa, da so kolektivne organizacije pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost, na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev: 1. dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe; 2. obveščajo uporabnike o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepajo z njimi sporazume o pogojih uporabe varovanih del; 3. objavljajo tarife za plačilo nadomestil; 4. sklepajo sporazume s tujimi kolektivnimi organizacijami; 5. nadzorujejo uporabo del iz repertoarja; 6. izterjujejo plačila nadomestil in avtorskih honorarjev; 7. delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve; 8. uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, vendar morajo o tako uveljavljenih pravicah predložiti avtorju račun. Kolektivna organizacija lahko administrativno-tehnične posle v zvezi z kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi (drugi odstavek).

8. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Med strankama je nesporno, da ima tožnik dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic avtorjev s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih v (med drugim) primeru izkoriščanja njihovih del s kabelsko retransmisijo avtorskih del (ki sodi med pravice, za katere je obvezno kolektivno upravljanje – 147. člen ZASP) in da je to pravico tožnik upravljal preko Združenja SAZAS, ki je zanj zbiral nadomestila na podlagi tam navedenih pogodb oziroma sporazumov do odvzema začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije SAZAS-u in izdaje (stalnega) dovoljenja Zavodu A. Prav tako je nesporno, da je tožnik v letu 2011 prejel oziroma zbral nadomestila le za del obračunskega obdobja, v letu 2012 pa iz tega naslova ni prejel nobenih sredstev. Na poziv organa, ali in na kakšen način upravlja s v tem postopku obravnavanimi avtorskimi pravicami, pa je navedel le, da si prizadeva za ponovno vzpostavitev učinkovitega sistema uveljavljanja pravic iz kabelske retransmisije z določitvijo pravičnega nadomestila, pri čemer pa je treba skleniti ustrezne sporazume in dogovore z uporabniki oziroma tudi drugimi kolektivnimi organizacijami. Glede na rezultate ugotovitvenega postopka (opravljenih poizvedb pri združenju kabelskih operaterjev ter nekaterih drugih organizacijah) je organ prišel tako do zaključka, da tožnik krši zgoraj citirani 146. člen ZASP s tem, ko neučinkovito oziroma ne upravlja s temi pravicami, zaradi česar mu je odredil še način odprave te kršitve ter ustrezno seznanitev organa.

10. Tudi po presoji sodišča je bil sprejet zaključek organa pravilen. Tožnik se namreč ne more z uspehom sklicevati na to, da je zanj zbiral nadomestila SAZAS, ki je še vedno pogodbeni partner Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, ki se retransmitirajo v kabelskih sistemih v Sloveniji (iz leta 1999), Aneksom k Memorandumu iz leta 2002 in Dodatkom k temu Memorandumu s pričetkom veljave 1. 1. 2007, ki ureja medsebojna razmerja med uporabniki (kabelski operaterji) ter kolektivnimi organizacijami (SAZAS-om ter tam navedenimi tujimi kolektivnimi organizacijami), saj je v ''Pogodbi o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike, in njihovih prevodih ter pooblastilo'', sklenjeni med tožnikom in SAZAS-om 10. 6. 2008 (ki se nahaja v upravnih spisih), med drugim tudi določeno, da je v primeru, če pogodba o plačilu preneha veljati, bodisi sporazumno ali zaradi akta pristojnih organov ali drugih okoliščin ugasne pooblastilo dano SAZAS-u, tožnik pristojen, da samostojno uveljavlja vsa nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov (4. člen). To pa pomeni, da mora tožnik sam pristopiti k pridružitvi navedenih pogodb oziroma sporazumov zaradi uveljavljanja teh pravic oziroma vsaj izkazati aktivnosti, ki kažejo na to, in pričeti tudi z zbiranjem oziroma izterjavo nadomestil. Tega pa tožnik ni storil. Določitev interne strategije v zvezi z reševanjem nastale situacije (in opis prizadevanj tožnika) pa še ne pomeni kolektivnega upravljanja, kot ga definira 146. člen ZASP.

11. Tožnik sicer uveljavlja, da se zaradi kasnejšega (po njegovem mnenju) bolj učinkovitega uveljavljanja teh pravic pogaja s SAZAS-om zaradi pridobitve potrebnih podatkov (in kar bi bilo v dobro imetnikov avtorskih pravic) in zaradi česar sam tudi ni pričel s pogajanji z uporabniki – kabelskimi operaterji, vendar pa ga to ne odvezuje dolžnosti, da prične (vsaj) z zbiranjem tekočih nadomestil oziroma z aktivnostmi glede izterjave že zapadlih nadomestil (tožnik namreč sam navaja, da se sam še ni odločil za vložitev tožbe v tej smeri oziroma vložitev začasne odredbe), zlasti ker ima veljavno sprejeto tarifo za njihovo zbiranje. Pri tem na drugačno odločitev tudi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da se ga s tem sili k pogajanjem z uporabniki in zaračunavanjem del po nižjih cenah, saj je njegova dolžnost (med drugim) tudi ta, da se pogaja z uporabniki oziroma z njimi sklepa sporazume o pogojih uporabe varovanih del (zgoraj citirana 2. točka prvega odstavka 146. člena ZASP), zlasti če meni, da je veljavna tarifa prenizka.

12. Sodišče tudi ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je z izpodbijanim sklepom organ posegel v pravice tožnika, ker je tožnikov namen, da v letu 2014 nastalo situacijo uredi. Organ je sklep izdal po tem, ko je kot pristojni organ v postopku nadzora po 162. členu ZASP (ki mu to pristojnost daje) ugotovil, da tožnik ne opravlja svojih nalog. Z izvedbo postopka ter izdajo sklepa pa organ tožnika tudi ni postavil v slabši pogajalski položaj napram uporabnikom in kar naj bi šlo posledično na škodo imetnikov pravic, saj je ravno neizvajanje kolektivnega upravljanja v škodo imetnikov teh pravic. O svojih aktivnostih (ki jih je tožnik podrobno popisal v obširnih pripravljalnih vlogah, vloženih po izteku prekluzivnega roka po 28. členu ZUS-1, in jih zato sodišče vsebinsko ne presoja, nanašajo pa se tudi na čas po izdaji izpodbijanega sklepa) pa bi (oziroma je) lahko tožnik seznanil organ, ki je tudi pristojen za nadaljnjo presojo, ali je tožnik s tem odpravil ugotovljeno kršitev ali ne.

13. Izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka. Tožnik je namreč v postopku sodeloval, zaradi česar se tudi ne more sklicevati na to, da je bil izdan sklep zanj presenečenje, zlasti, ker je v dopisu, naslovljenem ''Seznanitev z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami v postopku nadzora nad opravljanjem dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic v primeru kabelske retransmisije del'' organ tožnika med drugim tudi opozoril na izdajo sklepa z vsebino, kot ga je nato tudi res izdal, hkrati pa ga je opozoril na morebitni odvzem dovoljenja glede na 162. a člen ZASP. Iz izreka izpodbijanega akta pa tudi dovolj določno izhaja, katero kršitev je tožnik storil in na kakšen način mora to kršitev odpraviti (213. člen ZUP). Organ je namreč ugotovil, da tožnik s temi pravicami ne upravlja v nobenem delu oziroma segmentu, kot bi moral glede na določbo zakona – 146. člen ZASP, zaradi česar je tudi odprava kršitve na tak način – z povzemanjem besedila celotne določbe 146. člena ZASP, ki je jasna in natančna – utemeljena.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo stroškovni zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.


Zveza:

ZASP člen 146, 146/1, 146/2, 147, 162.
Datum zadnje spremembe:
23.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkzODAy