<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba in sklep V Cpg 1455/2014
ECLI:SI:VSLJ:2016:V.CPG.1455.2014

Evidenčna številka:VSL0070105
Datum odločbe:20.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Zima Jenull (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), Franc Seljak
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
Institut:sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - pravna narava skupnega sporazuma - podzakonski akt - exceptio illegalis - tarifa - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - povrnitev škode in civilna kazen - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - monopolni položaj kolektivne organizacije - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost sklepanja pogodb (kontrahirna dolžnost) - davek na dodano vrednost (DDV) - plačilo DDV - predmet obdavčitve - trditvena podlaga - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - povrnitev pravdnih stroškov - vezanost sodnika na ustavo in zakon - enotna sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse - pravna varnost

Jedro

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za odškodninskega.

Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

Skupni sporazum ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone, pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrže.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka se v obrestnem delu delno ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 6,68 EUR od 13. 3. 2012 do 19. 6. 2012.

III. V nespremenjenem delu izpodbijane III. točke izreka in v izpodbijani IV. točki izreka se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba nespremenjenih delih potrdi.

IV. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski postopek in pritožba

1. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Od tožene stranke je zahtevala 1) povrnitev zneska, ki ga predstavljajo nadomestila zaradi predvajanja fonogramov brez pravne podlage, 2) plačilo 40,00 EUR kot stroške zamude zaradi neplačila teh nadomestil, oboje z DDV in 3) povrnitev svojih pravdnih stroškov. Zahtevek na povrnitev škode je oprla na tarifo, ki je sestavni del Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov(1) (v nadaljevanju: T 2005).

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka februarja in marca 2012 predvajala fonograme v svojem lokalu A. A. na površini do 50 m2 preko radijskega sprejemnika in to do 20. ure. Kot materialnopravni temelj za svojo odločitev je prvostopenjska sodba uporabila tarifo, objavljeno v Skupnem sporazumu o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006).(2) Ker je tarifa iz SS 2006 nižja od tarife iz T 2005, je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki ga je pravno kvalificiralo kot odškodninski zahtevek. Ker po ZDDV-1 odškodnina ni obremenjena z DDV, je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo tega davka. Zahtevek na plačilo 40,00 EUR pa je zavrnilo ob sklicevanju na Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da bi moralo sodišče uporabiti tarifo iz T 2005 in ne tisto iz SS 2006. Prvostopenjsko sodišče naj bi poleg tega nepravilno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je tožeča stranka oprla svoj zahtevek na 190. člen OZ in ne na 1. odstavek 168. člena ZASP. Torej je upravičena tudi do DDV. Po pritožbenem stališču je razmerje med tožečo stranko in toženo pogodbeno razmerje, saj izhaja iz obligacijskega razmerja, zato je zavrnitev zahtevka na plačilo 40,00 EUR materialno pravno napačna. Sodišče ji je napačno priznalo zakonske zamudne obresti za prekratko obdobje.

4. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba je delno utemeljena in sicer le v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje za dobra dva meseca zavrnilo začetek teka zamudnih obresti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo delno spremenilo. Več o tem v nadaljevanju. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

6. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom na podlagi verodostojne listine. Izdanemu sklepu o izvršbi je tožena stranka ugovarjala, po delni razveljavitvi tega sklepa pa se je nadaljeval postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

K delnemu zavrženju pritožbe

7. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v tudi preostalem nerazveljavljenem delu, nato pa o celotnem tožbenem zahtevku odločilo s sodbo. Torej ne drži, da je sodišče prve stopnje s I. točko izreka delno zavrnilo tožbeni zahtevek. Iz tega sledi, da tožeča stranka za pritožbo proti I. točki izreka sklepa nima pravnega interesa, saj s to odločitvijo ni ničesar izgubila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti I. točki izreka na podlagi določila 343. člena ZPP v zvezi s 532. Členom ZPP zavrglo.

K delni zavrnitvi pritožbe proti III. točki izreka

8. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je nadomestilo izračunalo po tarifi iz SS 2006, v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča (v nadaljevanju tudi: VSL) do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.(3) V letih 2013 in 2014 je VSL odločalo v okoli 500 zadevah.

9. Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena. Razloge je VSL podalo najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom (do katerih se bo VSL dodatno opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve) je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tovrstne tipske zahtevke tožeče stranke. Na ta način se je pri VSL povsem ustalila sodna praksa glede tega vprašanja. To pa je eden od nosilnih stebrov zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku.(4) Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je odmero nadomestila redno opiralo na tarife iz veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005.

10. Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja poskušala izpodbiti z dvema revizijama, o katerih je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VSRS) odločilo s sklepoma III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015 (v nadaljevanju revizijski odločbi). V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožečo stranko, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča (v nadaljevanju sodišč nižjih stopenj) o uporabi SS 2006. Menilo je, da bi za izračun nadomestila morala morale biti uporabljene določbe T 2005.

11. VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS.

Vezanost sodišč nižjih stopenj na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

12. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Posebej ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen za zagotavljanje pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.(5)

13. Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS. Ta skrbi za enotno sodno prakso (1. odstavek 109. člena ZS). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih o izrednih pravnih sredstvih. Vrhovno sodišče ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred sodišči nižjih stopenj(6).

14. Vendar s tem, ko posamezna odločba VSRS postane (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so sodišča nižjih stopenj absolutno vezana na tako novo sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse(7). Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, sodišča nižjih stopenj pravico odstopiti od s strani VRRS oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovoljne odločitve.

15. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani sodišča nižje stopnje izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Sodišče nižje stopnje sicer s tem prevzema tveganje, da bo njegovo stališče, s katerim odstopa od odločitve instančnega sodišča, skozi sistem (rednih ali izrednih) pravnih sredstev preizkušeno pred instančnim sodiščem. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so sodišča nižjih stopenj dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko sodišče nižje stopnje sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami.

Nadaljnje odločanje pritožbenega sodišča v tovrstnih tipskih zadevah

16. Pritožbeno sodišče se je v zadevi opr. št. V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 in v vseh nadaljnjih istovrstnih tipskih zadevah, ki jih je izdalo po tem datumu, odločilo vztrajati pri že sprejetih izhodiščih iz časa pred izdajo citiranih revizijskih odločb III Ips 142/2014 in III Ips 141/2014. Tožeča stranka odločbe V Cpg 2029/2014 ni izpodbijala pred VS RS, čeprav bi bila lahko to storila. Ker novih materialnopravnih argumentov, s katerimi je pritožbeno sodišče v tej precedenčni zadevi utemeljilo odstop od obeh prej navedenih odločb VS RS, ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče nadaljevalo s svojo dosedanjo ustaljeno sodno prakso. Ponovno je začelo odločati tako, kot je odločalo od ustalitve svoje sodne prakse februarja 2013 do izdaje obeh prej navedenih odločb VS RS.

Glede podlage tarife tožeče stranke T 2005 in SS 2006

17. Za jasno opredelitev narave obeh tarif je potrebno upoštevati zakonsko podlago za sprejem posamezne tarife. Obe tarifi sta bili namreč uveljavljeni na določilih ZASP, pri čemer pa so se ustrezna določila zakona spreminjala in prilagajala razvoju avtorskega prava v RS. Zakonski okvir, na katerem temeljijo posamezne tarife, predstavlja tudi ustrezno podlago za oceno dopustnega obsega avtonomije tistega, ki je posamezno tarifo sprejel.

18. Tožeča stranka ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Imetniki pravic, katere upravlja tožeča stranka, imajo na zakonu utemeljeno poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Tako opredeljen zakonski položaj nosilcev pravic omogoča tožeči stranki, da uveljavlja v njihovo korist od vsakokratnega javnega priobčevanja fonograma primerno nadomestilo, ne more pa uveljavljati prepovednih zahtevkov.(8) Ker ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, znotraj katerega bi bilo mogoče na predvidljiv in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. Vnaprej določljivo primerno nadomestilo je v korist imetnikov pravic, kakor tudi uporabnikov.

19. T 2005 je tožeča stranka sprejela v času po uveljavitvi novele ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004). Ta je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena po noveli ZASP-B). Hkrati pa je zakon kolektivnim organizacijam podelil upravičenje za sprejem tarife (prvi odstavek 157. člena po noveli ZASP-B), ki veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 156. člena po noveli ZASP-B; vse te določbe so bile kasneje bistveno spremenjene). Zakon je tako omogočil kolektivnim organizacijam, da ob upoštevanju tarife s posameznimi uporabniki sklepajo pogodbe o neizključnem prenosu pravic uporabe teh del (prvi odstavek 158. člena ZASP). Zakon sam je torej omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno vrsto uporabnikov. Tudi tožeča stranka je z drugim odstavkom 1. člena T 2005 v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na uporabo SS 2006.

20. Novela ZASP-C (Ur. l. RS, št. 17/2006) ni odločilna za presojo veljavnosti tarife, na katero se sklicuje tožeča stranka.

21. V način določanja primernega nadomestila je zakonodajalec ponovno posegel z novelo ZASP-D (Ur. l. RS, št. 139/2006) z ureditvijo pooblastil Sveta za avtorsko pravo, da z odločbo določi tarifo, v kolikor je ni mogoče določiti s skupnim sporazumom. Tudi ta sprememba ZASP ni odločilna za presojo v tej konkretni zadevi. Je pa zgodovinski razvoj pravnih norm, ki so urejale način konkretizacije pravil za opredelitev pojma primernega nadomestila za uporabo pravic, za katere skrbi tožeča stranka, potrebno upoštevati kot dodaten argument pri razlagi pravnega položaja obeh pravdnih strank v konkretnem sporu. Po uveljavitvi novele ZASP-D je upravičenje tožeče stranke, da sama določa tarifo za primerno nadomestilo za uporabo varovanih pravic, omejeno zgolj še na prehodno obdobje za primere iz četrtega odstavka 156. člena ZASP. Določitev primernega nadomestila za posamezne kategorije uporabnikov je torej predvsem v domeni skleniteljev skupnega sporazuma ali Sveta za avtorsko pravo. Ker pa gre v konkretnem primeru za toženo stranko, ki spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006, je za opredelitev pravnega okvira presoje konkretnega spora odločilno vprašanje, ali smejo uživati pravno varstvo vse določbe SS 2006, ki se nanašajo na toženo stranko in na katere se sklicuje tožeča stranka. Odločilna je torej presoja meja pogodbene avtonomije strank, ki sklepajo skupni sporazum.

O omejitvi pogodbene svobode tožeče stranke

22. Z zakonsko uveljavitvijo določanja primernega nadomestila za uporabo fonogramov preko skupnih sporazumov je bila tožeča stranka postavljena v dvojni pogodbeni položaj, pri čemer imajo pogodbene stranke v obeh teh položajih omejeno pogodbeno avtonomijo. Pogodbeno urejanje primernega nadomestila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov predstavlja zakonsko urejen poseg v monopolni položaj tožeče stranke. Ta monopolni položaj tožeči stranki zagotavlja sam sistem kolektivnega uveljavljanja pravic. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 v postopku, začetem na pobudo tožeče stranke odločilo, da niso v neskladju z Ustavo določbe drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena ter 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP, ki določajo upravičenja Sveta za avtorsko pravo za določanje tarife brez soglasja kolektivne organizacije, oziroma ocene primernosti tarife, določene s skupnim sporazumom. Ustavno sodišče je dopustnost takšnega posega v položaj tožeče stranke utemeljilo na razumnih razlogih za omejitev monopolnega položaja kolektivne organizacije(9). Ustavno dopustna je torej tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP).

O kontrahirni dolžnosti tožeče stranke

23. Omejitev pogodbene svobode je utemeljena tudi na učinkih, ki jih ustvarja tarifa, določena s skupnim sporazumom. Skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, ne glede na to ali so sodelovali pri pogajanjih (šesti odstavek 157. člena ZASP). Pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, morajo biti skladne s skupnim sporazumom. Ker pa zakon v drugem odstavku 158. člena omogoča uporabniku zakoniti prenos neizključne pravice predvajanja fonogramov tudi brez sklenitve pogodbe, določbe šestega odstavka 157. člena ZASP ni mogoče razlagati kot kontrahirne dolžnosti uporabnikov. Kontrahirna dolžnost je izrecno predpisana le za tožečo stranko, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP).

24. Uporabnik je torej pri pogodbeni ureditvi razmerja s tožečo stranko vezan na višino primernega nadomestila za uporabo fonograma, dogovorjenega s skupnim sporazumom. Ta vezanost pa je omejena, v kolikor so sklenitelji skupnega sporazuma urejali vprašanja, ki so izven okvira prvega odstavka 156. člena ZASP. V kolikor gre za takšen primer, ne gre za vprašanje primernosti tarife, o katerem bi bil za presojo pristojen Svet za avtorsko pravo. V takšnem primeru gre za vprašanje, do katere meje bo sodišče v smislu sedmega odstavka 157. člena ZASP nudilo pravno varstvo posameznim določbam skupnega sporazuma.

Ponovno odkazovanje na T 2005

25. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima v zvezi s tem zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

26. Iz obrazložitve obeh revizijskih odločb VSRS izhaja, da takšno odkazovanje na uporabo T 2005 izhaja tudi iz prehodne določbe 12. člena SS 2006. Po tej določbi za uporabnike iz prvega odstavka tega člena, ki do izteka prehodne dobe do 15. 1. 2007 kljub opozorilu oziroma obvestilu tožeče stranke ne pristopijo k sklepanju individualne pogodbe, sporazum ne velja. Pritožbeno sodišče pa v tej določbi še vedno ne vidi odkazovanja na uporabo T 2005 za tovrstno skupino uporabnikov.

SS 2006 razvršča uporabnike na tri kategorije:

1) uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke – zanje naj bi veljala dogovorjena tarifa s SS 2006;

2) uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30%;

3) uporabniki, ki ne sklenejo pogodbe in ne položijo zneska, določenega s T 2005, zmanjšanega za 30% - zanje naj bi veljala višina tarife po T 2005.

27. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006(10). Takšno neskladje je logičen odraz monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila torej dogovorjena nadomestila na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006. V tej višini določeno nadomestilo zapolnjuje pravni standard primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

Nesklenitve pogodbe kot podlaga za razlikovanje uporabnikov

28. Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP, ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom z uporabo besedne zveze v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP: „Skupni sporazum določa najmanj: …“, kakor tudi z odprtim kriterijem iz 3. točke istega odstavka, ki se glasi: 3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.

29. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES. Razlike v višini nadomestila so možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike(11), kot je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje(12). Tudi teorija poudarja, da so popusti (kot razlike v tarifah praviloma predstavlja tožeča stranke), katerih namen je zmanjšanje stroškov upravljanja, splošna praksa kolektivnih organizacij in lahko segajo do približno 20%(13). Že ta primerjava kaže, da diferenciacija tožeče stranke prebija navedene okvirje in temelji izključno na izhodiščnem položaju monopola, ki ga je imela tožeča stranka pri oblikovanju T 2005.

30. Okoliščina (ne)sklenitve individualne pogodbe uporabnika sicer vpliva na njegov položaj v razmerju do tožeče stranke. V primeru sklenitve pogodbe je vzpostavljeno pogodbeno razmerje, ki predstavlja podlago za neizključen prenos pravic uporabe fonogramov na uporabnika, tožeča stranka pa s tem pridobi v razmerju do uporabnika pogodbeni temelj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na plačilo nadomestila.

31. V primeru nesklenitve pogodbe pa pride do prenosa pravic na uporabnika, v kolikor ta položi na račun tožeče stranke, sodišča ali notarja znesek, ki ga zaračunava po tarifi tožeča stranka (drugi odstavek 158. člena ZASP). Tudi v tem primeru imajo nosilci pravic, ki jih zastopa tožeča stranka, zagotovljeno poplačilno upravičenje s samim aktivnim ravnanjem uporabnika. Po prepričanju pritožbenega sodišča je besedilo zakona „... znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija“, potrebno razumeti, da gre za nadomestilo, ki bi ga tožeča stranka zaračunavala po pogodbi na podlagi tarife iz SS 2006. Ker kolektivne organizacije takim uporabnikom nadomestil ne zaračunavajo, pritožbeno sodišče v skupnem sporazumu ne vidi podlage za dogovor o uporabi T 2005. Tako določeno nadomestilo namreč kljub priznanemu popustu (30%) glede na razlike med obema tarifama še vedno bistveno presega višino nadomestila, ki bi jo uporabnik plačeval po pogodbi v skladu s SS 2006. Pritožbeno sodišče pojasnilo glede te kategorije uporabnikov podaja zgolj v odgovor, da naj bi bili ob drugačni razlagi uporabniki iz tretje skupine, ki nezakonito uporabljajo fonograme, v boljšem položaju kot uporabniki iz drugega odstavka 158. člena ZASP.

32. Tožeča stranka šteje kot tretjo skupino uporabnike, ki z njo nimajo sklenjene pogodbe in ne plačujejo nadomestila v smislu drugega odstavka 158. člena ZASP. Med tovrstne uporabnike pa glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča spada tudi tožena stranka.

33. Uporabnik, ki brez zakonske podlage uporablja fonograme, ima položaj kršitelja pravic ali pa neupravičeno obogatene osebe. Zoper uporabnika lahko tožeča stranka kot kolektivni upravljavec uperi zahtevke v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZASP ali pa na temelju 1. odstavka 190. člena OZ. Kot je bilo že pojasnjeno, ima tožeča stranka pravico uveljavljati zgolj poplačilno upravičenje, pri čemer je pritožbeno sodišče za te zahtevke dopuščalo tako odškodninsko kot obogatitveno podlago. V vsakem primeru pa je tožeča stranka glede višine zahtevka, ki ga lahko uveljavlja, omejena s kogentno določbo 168. člena ZASP. Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200% nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo.

34. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

35. Upoštevajoč kogentna določila 168. člena ZASP tožeča stranka v okviru skupnega sporazuma ne more urejati obsega upravičenj zoper kršitelja pravice, kamor sodi tudi tožena stranka. Ravno tak učinek pa poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006 bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 nesorazmerno drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Glede narave zahtevka na plačilo nadomestila

36. Podlaga za tožbeni zahtevek je v prvem odstavku 130. člena ZASP. Ta določa, da mora uporabnik, da za vsakokratno uporabo komercialno izdanega fonograma, proizvajalcu fonograma plača enkratno primerno nadomestilo. VSRS je v obeh revizijskih odločbah izključilo obogatitveno naravo tovrstnega zahtevka. S tem je izrecno spremenilo svoje dosedanje stališče, da je v primeru, ko uporaba avtorskih del med strankama ni bila dogovorjena, temelj tožbenega zahtevka verzijski(14) ali odškodninski(15). Odstop od svoje dosedanje sodne prakse je utemeljilo zgolj z ugotovitvijo, da je podlaga utemeljena neposredno na podlagi zakona.

37. Pritožbeno sodišče je v do sedaj oblikovani sodni praksi zastopalo stališče, da dejanski stan brezplačne uporabe komercialnega fonograma brez predhodne pridobitve pravice ustreza tako prehodu premoženja iz sfere proizvajalca fonogramov k uporabniku, do katerega je prišlo brez pravne podlage (190. in 198. člen OZ) kot tudi kršitvi premoženjske pravice proizvajalca fonogramov. Zadnja lahko privede do odškodninske odgovornosti uporabnika (168. člen ZASP v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Pritožbeno sodišče pri tem pravnem stališču vztraja. Obstaja konkurenca pravnih temeljev za zahtevka. Stranka sama se lahko odloči, katerega od obeh pravno mogočih zahtevkov bo uveljavljala. Če tega ne stori sama, odloči o pravnem temelju sodišče. Tožeča stranka je v tožbi določno navedla, da je tožena stranka kršila pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Navajala pa je tudi, da naj bi bila tožena stranka obogatena.

38. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ker je tožbeni zahtevek na plačilo zneskov iz naslova neupravičenega predvajanja fonogramov kvalificiralo kot odškodninski zahtevek. Sicer pa opredelitev narave zahtevka na odškodninski podlagi ni odločilna za presojo utemeljenosti pritožbe tožeče stranke.

Glede pravne narave skupnega sporazuma(16)

39. Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi ene od kolektivni organizacij (SAZAS), ki je sestavni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. list RS, št, 65/93) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98)(17). O pravni naravi skupnega sporazuma pa doslej še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. V odločitvi št. V-I-149/98 je presodilo, 1) da kolektivna organizacija javnopravna upravičenja ima in 2) da je Pravilnik, vključno s tarifo (torej oba Pravilnika) splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj(18). Iz tega sledi, da je po presoji Ustavnega sodišča RS takšna tudi pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife.

40. Skupni sporazum po presoji VSL ni pogodba obligacijskega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP, ki ureja skupne sporazume, pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (4. odstavek 157. člena ZASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve skupnega sporazuma zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

41. Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki tako tarifo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

42. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Ker ima tako pravico pri T 2005, jo ima gotovo tudi pri SS. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006.

Sklepno glede pravne podlage za izračun primernega nadomestila

43. Pritožbeno sodišče glede na navedeno vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio ilegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi(19).

K odločitvi na zavrnitev DDV

44. Ker je pravni temelj civilne deliktne narave, tožena stranka ni dolžna plačati DDV od zneska, ki ga sicer dolguje zaradi storjenega civilnega delikta. Tožena stranka mora namreč tožeči stranki povrniti škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta (132. člen OZ). Povrniti mora toliko, da bo premoženje tožeče stranke enako veliko, kot bi bilo, če bi škodnega dogodka ne bilo.

45. Škoda je nastala zaradi tega, ker tožena stranka ni plačala nadomestila prostovoljno. Pri tem je torej bistveno, koliko bi tožeča stranka prejela in obdržala, če bi tožena stranka prostovoljno plačala nadomestilo. Tožeča stranka bi morala od nadomestila plačati še DDV, in sicer Republiki Sloveniji, točneje FURS. Njeno premoženje bi se trajno zvečalo le za znesek (čistega) nadomestila (t. j. nadomestila brez DDV), in ne (čistega) nadomestila in še DDV.

46. Odločilno vprašanje je torej, ali mora tožeča stranka od zneska, ki ji ga bo morala plačati tožena stranka, sama plačati DDV. Odgovor na takšno vprašanje je nikalen. Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1.(20) Tožeča stranka zato ne more zahtevati zneska, ki bi ustrezal za DDV zvišanemu nadomestilu. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Odškodnina v višini nadomestila (brez DDV) bo torej vzpostavila enako premoženjsko stanje, kot če bi tožena stranka plačala nadomestilo z DDV.

47. Četudi bi se izkazalo kot materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, izraženo v prejšnji točki, in bi za tožečo stranko veljala zakonska obveznost za plačilo DDV od primernega nadomestila za predvajanje fonogramov, je zmotno pritožbeno stališče, da sta višina obogatitve na strani tožene stranke in prikrajšanja na strani tožeče stranke, neodvisni od dejstva, ali je od prisojenega zneska odveden DDV. Tožena stranka bi bila za znesek iz naslova DDV na nadomestila obogatena, tožeča pa prikrajšana, ob predpostavki, da si ga je slednja v obdobju nastanka obdavčljivega dogodka dejansko obračunala (primerjaj prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Za utemeljitev tega dela tožbenega zahtevka bi tožeča stranka morala ponuditi ustrezno trditveno podlago. V tem delu se položaj v bistvenem razlikuje od položaja v primeru pogodbeno urejenega razmerja z uporabniki, ko v razmerju do uporabnika obseg pogodbene obveznosti izkazuje z računom, ki mora biti sestavljen v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZDDV-1. Pritožbene trditve, da bi bilo za enakopravno obravnavanje uporabnikov primerneje, če bi sodišče tožeči stranki prisojalo zneske v višini bruto nadomestil, z vidika utemeljenosti zahtevka iz naslova povračila DDV niso sklepčne. Odgovornost za neenakopravno obravnavanje uporabnikov, ki svoje obveznosti izpolnjujejo redno in v skladu s predpisi, v primerjavi z uporabniki, ki tega ne počnejo, tožeča stranka zato neutemeljeno pripisuje sodišču. Ker gre pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da bi ji moral biti 8,5% DDV prisojen zato, ker tožena stranka tega zneska ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Odločilno je, da tožeča stranka v utemeljitev svojega prikrajšanja ni podala ustrezne trditvene podlage.

K odločitvi o pritožbi na zavrnitev zahtevka na plačilo 40,00 EUR

48. Zakonska posledica zamude s plačilom so zakonske zamudne obresti, ne pa fiksen znesek 40,00 EUR, ki ga je tožeča stranka zahtevala iz tega naslova. Obrazložitev izpodbijane sodbe je torej v tem delu pravilna. V pritožbi je tožeča stranka v zvezi s plačilom tega zneska spremenila pravno podlago. Iz pritožbe izhaja, da je po njenem Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih treba uporabiti tudi takrat, kadar pogodba sicer ni sklenjena, pač pa se na podlagi zakona šteje, da je z določenim dejanjem stranke (plačilom predvidenega zneska) ta stranka pridobila določene pravice. Ker pa pogoj za uporabo ZPrepZ ni kakršno koli obligacijsko razmerje, pač pa sklenjena pogodba, je pritožbeno pravno stališče zmotno.

K delni ugoditvi pritožbe

49. Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da ji je tožena stranka po pošti vrnila račun, plačilo katerega iztožuje v tej pravdi, ki ji ga je poslala na njen naslov. Ta vrnjen račun pa je tožeča stranka s kuverto vred vložila v spis. Gre za račun št. 204325 z dne 29. 2. 2012. Na njem je navedeno, da zapade v plačilo 15. 3. 2012. Torej drži, da je za ta račun tožeča stranka dokazala, da ga je poslala toženi stranki, ta pa ga ni plačala. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila petega odstavka 353. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in na znesek 6,68 EUR, do plačila katerega je tožeča stranka upravičena na podlagi tega računa, tožeči stranki priznalo še zamudne obresti od zapadlosti 15. 3. 2012 do vložitve tožbe 19. 6. 2012.

K zavrnitvi pritožbe glede DDV delno

50. Da bi tožena stranka tožeči vrnila tudi račun 209008, ki je zapadel v plačilo 15. 4. 2012 (A7), tožeča stranka ni zatrjevala. Zato ni izpodbila prvostopenjske presoje, da tega računa toženi stranki ni poslala še pred pravdo. Iz tega razloga je pritožba, kolikor izpodbija zavrnitev zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6,68 EUR iz računa A7, neutemeljena in jo je kot tako pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

K odločitvi o pravdnih in pritožbenih stroških

51. Pritožbo proti pravdnim stroškom je tožeča stranka vložila le posledično. Če uspe z glavničnim zahtevkom, naj ji pritožbeno sodišče prizna višje pravdne stroške. Ker pa se pri odločitvi o pravdnih stroških upošteva le glavnica (43. člen ZPP), proti glavničnemu delu prve sodbe pa tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, je neutemeljena tudi njena pritožba proti stroškovni odločitvi.

52. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (3): Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13. 2. 2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up 1211/96 z dne 23. 3. 2000.

Op. št. (5): A. Galič: (2003) „Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse“ v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, 2. točka uvoda in M. Pavčnik (1998): „Argumentacija v pravu“, Ljubljana: CZ, str. 160.

Op. št. (6): A. Galič, citirano delo, tč. 34.

Op. št. (7): Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (8): Glej 14. točko obrazložitve odločbe US U-I-240/10 z opombo št. 10.

Op. št. (9): 16. točka obrazložitve odločbe U-I-240/10.

Op. št. (10): Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (11): Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (C 395-87 z dne 13. 7. 1989).

Op. št. (12): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 31.

Op. št. (13): Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 114.

Op. št. (14): Sodbe VS RS II Ips 124/2011, II Ips 8/2000, II Ips 742/2005, II Ips 124/2011, II Ips 1176/2008 in sklep II Ips 876/2008.

Op. št. (15): „Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbi 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi (o uporabi tuje stvari v svojo korist). 168. in 170. člen ZASP predvidevata tudi možnost odškodninskih zahtevkov in zahtevkov za plačilo civilne kazni, vendar tožnik ni zatrjeval ustreznih predpostavk“ (Sklep VS RS II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012, podobno tudi Sodba VS RS II Ips 1176/2008).

Op. št. (16): Pritožbeno sodišče s temi argumenti deloma odstopa od zavzetih stališč v utemeljitvi razlogov v 41. točki obrazložitve precedenčne sodbe V Cpg 2029/2014 z dne 3. 6. 2015, v kateri je prvič argumentirano odstopilo od zavzetih materialnopravnih stališč v obeh revizijskih odločbah glede uporabe T2005 oziroma SS 2006. Pritožbeno sodišče je namreč na nedopustnost uporabe spornih določb SS 2006, ki izključujejo njihovo veljavnost za kršitelje pravic, v navedeni odločbi V Cpg 2029/2014 sklepalo ob presoji veljavnosti (ničnosti) teh določb SS 2006 po pogodbenem pravu. Vendar spremenjena argumentacija ne vpliva na odločilno presojo, da tem določbam SS 2006 ni mogoče nuditi pravnega varstva.

Op. št. (17): Odločba US RS, št. U-I-149/98

Op. št. (18): Odločba US RS, št. U-I-149/98, robne št. 27, 29 in 33

Op. št. (19): dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 – 11.

Op. št. (20): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.


Zveza:

URS člen 121, 125. ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/3. ZS člen 3, 3/1, 103, 103/2, 109, 109/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 33, 33/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. OZ člen 74, 131, 131/1, 132, 164, 190, 198. ZPP člen 43, 214, 214/2. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 1, 1/2.
Datum zadnje spremembe:
18.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxOTA3