<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2157/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2157.2015

Evidenčna številka:VSL0069745
Datum odločbe:14.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Milan Mlinar (preds.), Majda Lušina (poroč.), Nataša Ložina
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
Institut:kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - pravica do kolektivnega upravljanja avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije - nadomestilo za uporabo avtorskih del - obseg kršitve pravic - veljavnost dovoljenja kolektivne organizacije - male glasbene pravice - aktivna legitimacija - nagrada za postopek

Jedro

Ker obveznost za plačilo nadomestila za retransmisijo avdiovizualnih del temelji na pogodbah, je tožena stranka tista, ki bi zaradi spremenjenih okoliščin, katerih obstoj zatrjuje, lahko uveljavljala razvezo ali spremembo sklenjenih pogodb.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 12.953,57 EUR nadomesti z zneskom 12.025,57 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 822.475,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu ter za izvršilne stroške v višini 958,00 EUR vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 201811/2011 z dne 21.12.2011. Za znesek izvršilnih stroškov v višini 199,00 EUR je sklep o izvršbi razveljavljen in stroškovni zahtevek v tem delu zavrnjen (II. in IV. točka izreka). Ugotovljeno je, da terjatev tožene stranke v znesku 327.788,07 EUR ne obstoji (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 12.953,57 EUR (V. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, ker je tožeči stranki prisojena terjatev, za uveljavljanje katere ni legitimirana. Gre za terjatev iz licenčnih pogodb, ki so jih dogovorile pogodbenice EBU, VG Media in AGICOA. Predmet pogodb ni bila le avtorska pravica na glasbenih in avdiovizualnih delih, kar je v tistem obdobju ščitila tožeča stranka, ampak tudi avtorske in sorodne pravice RTV organizacij ter pravice, ki jih je zastopala AGICOA. Nadomestilo je bilo določeno enotno. Tožeča stranka je res imela pooblastilo od EBU, VG Media in AGICOA, da v njihovem imenu s toženo stranko ureja plačila nadomestil, kar pa ne omogoča tožeči stranki, da terjatve teh pogodbenikov uveljavlja v sodnem postopku in še toliko manj, da jih uveljavlja v svojem imenu. Tožeča stranka bi bila terjatev upravičena uveljavljati, če bi izkazala, da je njen materialni imetnik. Sklicuje se na 393. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa delitev deljive obveznosti na enake dele. Ker v pogodbah niso določeni deleži, pripadajoči posameznemu imetniku pravic, je vsak upravičen do 1/4 enotnega nadomestila po Pogodbi za EBU in VG Media programe in 1/2 enotnega nadomestila po pogodbi za ostale TV programe. V tem obsegu lahko tožeča stranka uveljavi terjatev, če bi sodišče ugotovilo, da le-ta po navedenih pogodbah obstoji. Ker pa tožeča stranka zahtevka ni določno utemeljila, kar je tožena stranka opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je zahtevek potrebno zavrniti v celoti. Pogodbeniki tudi kot solidarni upniki niso upravičeni do celotnega nadomestila. Pogodbeno pooblastilo se nanaša le na prostovoljno (izvensodno) izvrševanje pogodbe in ne omogoča tožeči stranki, da v svojem imenu sodno uveljavlja tudi terjatve EBU, VG Media in AGICOA. Tožeča stranka ni imetnica vtoževane terjatve v delu, ki se nanaša na sopogodbenice, ampak je upravičena uveljavljati le svoj del terjatve. Pooblastilo iz 9. čl. licenčnih pogodb se ne nanaša na sodno uveljavljanje nadomestil. Pooblastilo tožeči stranki ne omogoča upravljanja nadomestil v svojem imenu, temveč le v imenu imetnikov pravic, torej EBU, VG Media in AGICOA. Pooblastilo ne predstavlja prenosa terjatev na tožečo stranko ali dogovora o solidarnosti upnikov. Ker se sodišče ni opredelilo do trditev o več-upniškem razmerju, je storjena absolutna bistvena kršitev postopka. Razlogi sodbe si nasprotujejo, saj se v 17. in 18 točki obrazložitve navaja, da je tožeča stranka terjatev upravičena uveljavljati deloma v svojem imenu in za svoj račun, deloma pa v imenu in za račun imetnikov pravic EBU, pa tudi, da je celotno terjatev upravičena uveljavljati v svojem imenu in za svoj račun. Tožeča stranka se na aktivno legitimacijo za terjatve ostalih pogodbenikov sploh ni sklicevala, zato sodišče širi tožbene navedbe s tem, ko zavzema stališče, da je tožeča stranka pooblaščena vložiti tožbo na podlagi pooblastila iz licenčne pogodbe. Tega tožeča stranka tega ni zatrjevala, zato sta kršena 7. in 212. čl. ZPP. Pritrjuje ugotovitvi iz 22. točke sodbe, da tožeča stranka nadomestil sopogodbenikov ni urejala kot kolektivna organizacija za tuje imetnike pravic. To potrjuje, da so EBU, VG Media in AGICOA nastopali kot samostojne stranke in ni šlo za upravljanje pravice na podlagi 146. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). To izhaja tudi iz izreka in obrazložitve začasnega dovoljenja z dne 21.1.2001, ki se nanaša le na avtorsko pravico na avdiovizualnih delih. Tožeča stranka je torej upravičena upravljati avtorsko pravico na glasbenih delih in avdiovizualnih delih, ne pa drugih pravic. To potrjujejo tudi poznejše razlage Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL); npr. sklep z dne 12.4.2011. Izrecno je izključeno, da bi tožeča stranka za tuje imetnike pravic opravljala administrativno tehnične posle, kar sprejema tudi sodišče prve stopnje. Napačno pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da sklep URSIL ne more imeti retroaktivnih učinkov na civilnopravnem področju, torej učinkov na veljavnost licenčnih pogodb. Sklicuje se na 3., 37. in 39. čl. Obligacijskega zakonika in zaključuje, da načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij ni vseobsegajoče; omejeno je s prisilnimi predpisi. Tožeči stranki dano pooblastilo za opravljanje administrativnih poslov za EBU, VG Media in AGICOA je v nasprotju s 146. čl. ZASP. Tožeča stranka ni upravičena opravljati poslov za tuje imetnike pravic. Zaradi posebne pravne narave kolektivnih organizacij je bistveno, da opravljajo le tisto dejavnost, ki ji je dovoljena. Pogodbena določila, nanašajoča se na uveljavljanje pravic sopogodbenikov, so zato nična. Tudi zaradi ničnosti teh pogodbenih določil tožeča stranka ni pristojna koordinirati izvrševanja licenčnih pogodb in zahtevati dodatnih plačil od tožene stranke. Za napačen označuje zaključek, da narava Memoranduma in Dodatka k Memorandumu med strankama pred pravdo ni bila sporna. Navedeni pogodbi sta določili le pogoje za sklepanje licenčnih pogodb operaterjev. ZKOS je že v začetku leta 2010 zahteval uskladitev pogodb, na kar se tožeča stranka in ostali imetniki pravic niso odzvali. Izpodbijanje omenjenih sporazumov pri Svetu za avtorsko pravo ni možno, ker ne gre za skupni sporazum v smislu določil ZASP; nasprotno stališče sodišča je napačno. Skupni sporazum iz ZASP ima naravo predpisa; zavezuje vse istovrstne uporabnike. Dodatek k Memorandumu ni bil objavljen v Uradnem listu; tudi zato ne more biti skupen sporazum. V dodatku k memorandumu je bila določena le enotna cena za vse pravice, ki so bile predmet pogodbe in ne za avtorska dela, ki se upravljajo kolektivno. Nepravilen je zato zaključek, da bi tožena stranka nadomestilo iz dodatka k Memorandumu lahko izpodbijala pred Svetom za avtorsko pravo. Izpodbijati bi ga bilo možno zgolj pred sodiščem. Posledično je nepravilen tudi zaključek iz III. točke izreka, da ne obstoji v pobot postavljena terjatev tožene stranke. Vztraja, da je bila tožeča stranka prekludirana, ker se na vlogo, ki jo je prejela 23.4.2015, ni odzvala do prvega naroka dne 9.5.2014 in ker se ni odzvala na prvo vlogo tožene stranke. Navedb iz vloge tožeče stranke z dne 23.5.2014 sodišče ne bi smelo upoštevati. Posledično je nepravilno odločeno tudi o pravdnih stroških. Stroški izvršilnega postopka v znesku 958,00 EUR niso všteti v nagrado po tar. št. 3100 Tarife, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitek, da je bila tožeča stranka z vlogo z dne 23.5.2014 prekludirana, ni utemeljen. Vlogo je tožeča stranka vložila v 15. dnevnem roku, ki ji je bil dan na naroku. Ker sta pravdni stranki z 286. čl. ZPP časovno omejeni le pri navajanju novih dejstev, je pritožnikov očitek, da je tožeča stranka s to vlogo odgovarjala na navedbe, podane pred prvim narokom, pavšalen in z vidika (ne)pravočasnosti navedb nepreverljiv. Pritožnik ne zatrjuje, da bi tožena stranka z navedeno vlogo navajala nova dejstva

5. Tudi v pritožbeni fazi postopka je med pravdnima strankama sporna legitimacija tožeče stranke za uveljavljanje terjatve, dogovorjene s pogodbama, ki ju je toženec sklenil s tožečo stranko, Združenjem AGICOA, VG Media in EBU (list. št. 44 do 52 in 53 do 62; v nadaljevanju licenčni pogodbi). Tožeča stranka trdi, da je terjatev upravičena uveljavljati v svojem imenu in za račun sopogodbenikov. Tožena stranka 9. čl. navedenih pogodb razlaga kot upravičenje za zastopanje (upravičenje tožeče stranke, da v imenu in za račun zastopanih posreduje pri plačilu nadomestil za retransmisijo radijskih in TV programov). Med strankama je torej sporno, ali je tožeča stranka sopogodbenike upravičena zgolj zastopati – v njihovem imenu podajati in sprejemati izjave volje, učinkujoče neposredno na zastopane – ali je nanjo preneseno tudi materialno upravičenje, da s pogodbama dogovorjeno terjatev uveljavi v svojem imenu. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago 9. čl. navedenih licenčnih pogodb(1), kakor jo je sprejelo sodišče prve stopnje; torej, da je tožeča stranka upravičena v svojem imenu uveljaviti nadomestilo za prenašan TV in radijski program (materialno pravico oz. dogovorjeno terjatev). Za táko razlago 9. čl. licenčnih pogodb med drugim govori dejstvo, da je nadomestilo, ki ga je tožena stranka dolžna plačevati večim imetnikom, določeno v enotnem znesku(2). Zaradi enotno določenega nadomestila morajo imetniki pravic nadomestilo od plačnika nujno uveljavljati skupaj. Iz licenčnih pogodb je razvidno, da je ta naloga poverjena tožeči stranki. Iz uvodnega dela pogodbe je razvidno, da je tožeča stranka pri sklepanju licenčnih pogodb sodelovala kot pogodbenik in ne zgolj kot pooblaščenec sopogodbenikov. Razen tega dogovorjeno nadomestilo vključuje tudi nadomestilo, ki ga tožeča stranka za retransmisijo avtorskih glasbenih del uveljavlja na podlagi zakonskega pooblastila; kot kolektivna organizacija, ki ji je z zakonom poverjeno upravljanje avtorskih pravic na že objavljenih avtorskih delih (pogodba list. št. 63 do 66 in 146. čl. ZASP). Nadomestilo za retransmisijo programov je torej dogovorjeno v enotnem znesku za več imetnikov pravic, pri čemer njihovo notranje razmerje uporabniku ni znano. Drug razlog, ki govori za razlago, da je tožeča stranka upravičena celotno nadomestilo uveljavljati v svojem imenu, pa je pravna narava uveljavljane terjatve in pravni položaj tožeče stranke kot organizacije z zakonskimi pooblastili na področju uveljavljanja avtorskih pravic. Tudi v uvodnem delu licenčnih pogodb, sklenjenih z Združenjem AGICOA, VG Media in EBU, je opredeljena ta pravna narava tožeče stranke(3). Z začasnim dovoljenjem URSIL z dne 24.1.2001 (list. št. 29 do 30) je bilo tožeči stranki (po sklenitvi licenčnih pogodb) poverjeno tudi kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. V obravnavnem obdobju (od aprila 2010 do vključno 11.10.2010) je bilo kolektivno upravljanje avtorskih pravic pri retransmisiji avdiovizualnih del torej ekskluzivna pravica tožeče stranke. Tudi pred spornim obdobjem so se licenčne pogodbe izvajale tako, da je tožena stranka dogovorjeno nadomestilo plačevala tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da je z licenčnima pogodbama dogovorjeno nadomestilo tožeča stranka upravičena uveljavljati v svojem imenu. Takó določata licenčni pogodbi in za táko nastopanje je tožeča stranka pooblaščena s 146. čl. ZASP.

6. Neutemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje do ugovora tožene stranke o več-upniškem razmerju ni opredelilo. V 18. točki je terjatev opredelilo enako, kot je opredeljena v prejšnji točki te sodbe. Ker gre za terjatev, katere uveljavljanje in upravljanje je poverjeno tožeči stranki, so brezpredmetne navedbe tožene stranke o deljivosti denarnih obveznosti in nedogovorjeni solidarnosti upnikov. Neutemeljen je očitek o kršitvi razpravnega načela, saj je tožeča stranka, sklicujoč se na licenčne pogodbe, zatrjevala in dokazovala legitimacijo za uveljavljanje sporne terjatve.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da sklep URSIL dne 12.4.2011 (list. št. 81 do 88) ne more imeti retroaktivnih učinkov na civilnopravnem področju. S sklepom je ugotovljeno, da je tožeča stranka – s tem, ko je za EBU, VG Media in AGICOA, kot njihov pooblaščenec, opravlja administrativno tehnične posle, zaradi česar dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih ni opravljala kot svoje edine dejavnosti – kršila izdano ji dovoljenje za opravljanje dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na glasbenih delih. Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bila kršitev ugotovljena po izteku veljavnosti začasnega dovoljenja z dne 24.1.2001, ki je tožeči stranki podelilo pooblastila na področju uveljavljanja pravic pri kabelski retransmisiji avdiovizualnih del. Po upravnem organu ugotovljena kršitev bi bila lahko upravnopravno sankcionirana, ne more pa vplivati na veljavnost sklenjenih pogodb in imeti posledic na že zapadle, iz licenčnih pogodb izvirajoče civilne obveznosti. Pritožbeno sodišče se sklicuje tudi na prvostopenjsko ugotovitev, da je bil URSIL že pred izdajo začasnega dovoljenja seznanjen z dejstvom, da je tožeča stranka pooblaščeni zastopnik imetnikov pravic na področju kabelske retransmisije. To dejstvo je celo pozitivno vplivalo na odločitev o podelitvi začasnega dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic pri retransmisiji avdiovizualnih del. Tudi zato, ker je omejitev dejavnosti tožene stranke predvidena zaradi zaščite imetnikov pravic, se tožena stranka kot uporabnik ne more sklicevati na neučinkovitosti sklenjenih pogodb. Kršitev obveznosti tožeče stranke, da kolektivno upravljanje pravic na avtorskih glasbenih delih opravlja kot svojo edino dejavnost, torej ni razlog, ki bi utemeljeval ničnost sklenjenih licenčnih pogodb.

8. Pritožba pravilno navaja, da sta Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic (dokaz A2) in njegov dodatek (dokaz A3) podlaga za sklepanje licenčnih pogodb in so operaterji (tožena stranka) obveznosti prevzeli šele s podpisom licenčnih pogodb. Tudi prvostopenjsko sodišče je opozorilo, da tarifo za uporabo pravic vsebujeta licenčni pogodbi, zato se z vprašanjem, ali Memorandum in njegov dodatek predstavljata skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnih združenjem uporabnikov (v smislu 2. odstavka 156. čl. ZASP) ni ukvarjalo. Po nepotrebnem je zato v nadaljevanju opozorilo, da presoje primernosti tarife, določene z Memoranduma in njegovim dodatkom, tožena stranka ni sprožila. Ker toženo stranko zavezuje v licenčnih pogodbah sprejeta obveznost, se tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pravne narave Memoranduma in njegovega dodatka oz. možnosti njunega izpodbijanja pred Svetom za avtorsko pravo. Ker obveznost tožene stranke ne temelji na Memorandumu in njegovem dodatku, tudi pritožbena trditev o tem, da je Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) že v začetku leta 2010 zahteval uskladitev pogodb, ni relevantna. Tožena stranka je tista, ki bi zaradi spremenjenih okoliščin, katerih obstoj zatrjuje, lahko uveljavljala razvezo ali spremembo sklenjenih pogodb (112. čl. Obligacijskega zakonika), vendar ne trdi, da bi to storila.

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da pri odmeri stroškov tožeče stranke v nagrado za postopek (tar. št. 3100) ni všteta nagrada za postopek izvršbe. Stroške izvršbe, ki jih tvorita nagrada za postopek v višini 1.121,00 EUR in 36,00 EUR sodne takse (skupaj 1.157,00 EUR), je prvostopenjsko sodišče glede na uspeh tožeče stranke (82,8%) vzdržalo v veljavi do višine 958,00 EUR. Na nagrado za postopek se nanaša 928,00 EUR priznanih stroškov. Ta znesek je na podlagi tar. št. 3100 Odvetniške tarife treba všteti v nagrado za postopek pred pravdnim sodiščem. Stroškovni del odločitve je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjen tako, da so stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zmanjšani za 928,00 EUR in znašajo 12.025,57 EUR (358. čl. ZPP).

10. Kar je tožena stranka uspela zgolj s pritožbo zoper stransko terjatev, je njen uspeh s pritožbo minimalen in zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. čl. in prvem odstavku 154. čl. ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prvi odstavek 9. čl. pogodbe na list. št. 44 do 52 se glasi: „ Imetniki pravic pooblaščajo SAZAS (“zastopnik imetnikov pravic“), da v njihovem imenu koordinira nadzor nad številom naročnikom in oddajanih TV programov, izdaja račune in ureja plačila nadomestil, ki jih plačujejo kabelski operaterji, člani ZKOS. Imetniki pravic lahko svojega zastopnika spremenijo s pisnim obvestilom ZKOS ali njenim članom v roku dveh tednov pred zamenjavo.“

Op. št. (2): Tožena stranka je večkrat poudarila, da ji delilno razmerje med imetniki pravic ni znano oz. se sklicuje na deleže, kakor so ji bili posredovani z elektronskim sporočilom z dne 21.11.2011.

Op. št. (3): V eni od alinej se navaja: SAZAS deluje kot združenje za pobiranje licenčnin, ki zastopa glasbene pravice v skladu s 146. čl. slovenskega Zakona o avtorskih pravicah.


Zveza:

ZASP člen 146, 147, 147/1, 147/1-5, 156, 156/2. OZ člen 112. ZPP člen 154, 154/1, 286. OT tarifna številka 3100.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4MDY5