<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 16/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.16.2015

Evidenčna številka:VSL0082455
Datum odločbe:25.02.2015
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), Milan Mlinar (poroč.), Nataša Ložina
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - DAVKI
Institut:priobčitev glasbenih del - nezaščitena dela - trditvena podlaga - obveznost plačila DDV - obveznost tožeče stranke

Jedro

DDV kot izvajalec storitve in zavezanec za njegovo plačilo v svoje breme plača tožeča stranka, v kolikor z zavezancem za plačilo avtorskega honorarja nima dogovora o prenosu tega bremena nanj. Nesporno med strankama te pravde dogovora o prenosu bremena plačila DDV-ja s tožeče na toženo stranko ni, posledično čemur je sodišče prve stopnje, ko ni ugodilo zahtevku za plačilo DDV-ja tožene stranke tožeči, materialnopravno pravilno odločilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74499/2012 z dne 28.5.2012 v celoti razveljavilo in odločilo, da se pravdni postopek nadaljuje kot po tožbi, pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki glavnico 12.888,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2012 in glavnico 351,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2012 dalje, pod III. izreka je višji tožbeni zahtevek (6.201,13 EUR in 123,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2012) kot neutemeljenega zavrnilo in pod IV. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 410,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep in sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev s sodbo pod III. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in posledično temu ponovno odmeri pravdne stroške, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu vtoževane terjatve uporabilo tarifo, ki je v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del objavljen v Uradnem listu RS, št. 29/1998, čeprav se nanjo tožena stranka ni sklicevala. Sodišče bi moralo uporabiti osnove, ki jih je posredovala tožena stranka. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) je glede tarife jasen in sodišče nima pooblastila, da šteje za primerno drugo tarifo, drugačno od dogovora ali odločitve Sveta za avtorsko pravo. Torej je sodišče prve stopnje z uporabo tarife iz leta 1998 napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni prerekala navedbe tožene stranke o izvedbi nezaščitenih del zaradi smrti avtorjev preko 70 let. Zaščitenost teh del je ugotovila strokovna služba tožeče stranke in je v ta namen v spisu njen dopis, pri čemer tožena stranka po lastnih navedbah nima strokovnega znanja za ocenjevanje, ali je določeno avtorsko delo zaščiteno ali ne. Ker je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV-ja, tega prikaže na računu, izstavljenem zavezancu za plačilo tega računa, in zavezanec za plačilo računa je dolžan plačati tudi ta prikazani DDV. V nadaljevanju pritožbe navaja argumente za takšno stališče in se sklicuje na sodno prakso VSL II Cp 630/2014. Posledično zmotni odločitvi o glavni stvari je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev s sodbo pod II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne, vse s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka nikdar ni zatrjevala, da je bila predvajana le živa glasba, medtem ko je tožena stranka v 3. točki svoje vloge z dne 5.2.2013 izrecno navedla, da je 60 % predstavljala živa glasba, ostalo pa so bili zvočni posnetki, za katere ni potrebno plačati avtorskih pravic. S takšno navedbo tožene stranke, potrjeno tudi z izpovedbo njenega zakonitega zastopnika in z dokazno listino SAZAS-1, je dokazno breme za trditev, da je bila v celoti predvajana le živa glasba, prešlo na tožečo stranko. Sodišče se v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo, zakaj navedbe tožene stranke glede predvajanja žive glasbe in zvočnih posnetkov ni štelo za dokazane. Tudi sicer je s trditvijo predvajanja zvočnih posnetkov zatrjevan neobstoj dejstva, česar ne more dokazovati tisti, ki takšno dejstvo zatrjuje, ampak je dokazno breme na nasprotni stranki. V zvezi z nesklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama za leto 2012 pritožba trdi, da je tožena stranka upravičeno pričakovala sklenitev te pogodbe z veljavnostjo za nazaj od 1.1.2012. Takšno pričakovanje v svoji izpovedbi potrdi tudi zakoniti zastopnik, ko opiše, zakaj je to bilo upravičeno pričakovano. Poleg tega v tem delu ni trditvene podlage, s katero bi tožeča stranka oporekala upravičenemu pričakovanju tožene stranke, da bo pogodba sklenjena z veljavnostjo za nazaj. Posledično napačni odločitvi o glavni stvari je napačna odločitev o stroških postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

6. Da je materialnopravna podlaga za izračun avtorskega honorarja Tarifa za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javnih priobčitvah glasbenih del iz leta 1998 in ne iz leta 2006, je sodišče prve stopnje argumentirano in pravilno pojasnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je citiralo tudi obširno in enotno sodno prakso, ki takšno stališče potrjuje. Razlogom sodišča prve stopnje v odgovor pritožbi ni potrebno ničesar dodajati. Čeprav tožena stranka izrecno ni ugovarjala navedbam tožeče stranke o uporabi tarife iz leta 2006, je uporaba pravilne tarife vprašanje uporabe materialnega prava, na kar pa je sodišče pazi po uradni dolžnosti. Torej pravilne uporabe materialnega prava pri izračunu višine avtorskega honorarja toženi stranki ni bilo potrebno posebej izpostavljati.

7. Za zaključek, da določena dela ne uživajo več avtorske zaščite zaradi smrti avtorjev, ni potrebno posebno znanje glede na nedvoumno določbo 59. člena ZASP, po kateri avtorska pravica traja za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti, če ZASP ne določa drugače. V 13. in 14. točki izpodbijane odločbe so navedeni avtorji splošno znano pokojni že občutno več kot 70 let in njihova avtorska dela torej nedvomno ne uživajo več avtorske zaščite. Glede njih namreč ni zatrjevano, da bi ZASP določal drugače. Zgolj trditev strokovne službe tožeče stranke, da bi tudi ta dela uživala avtorsko zaščito, brez opredeljene argumentacije za takšno trditev, nikakor ni navedba oziroma dokaz, ob nedvoumni določbi 59. člena ZASP, ki bi prevalil dokazno breme, da dela ne uživajo zaščite, na toženo stranko. Če sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da tožeča stranka ni prerekala navedb toženke o izvedbi nezaščitenih del, ta zmotna navedba na odločitev o tožbenem zahtevku ni vplivala, torej je neupoštevna, saj je sodišče prve stopnje v 13. in 14. točki izpodbijane odločbe dodatno utemeljilo, zakaj je s strani tožene stranke navedena izvedena dela šteti za nezaščitena.

8. Sodna praksa glede vprašanja, ali je tožeča stranka izvajalcem avtorskih del upravičena zaračunavati DDV, katerega zavezanec za plačilo je sicer tožeča stranka, ni enotna. Tako odločba VSL II Cp 630/2014 stoji na stališču, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV-ja, ki ga je v okviru svojih storitev upravičena obračunati uporabniku storitev, medtem ko po določbi VSL II Cp 2367/2011 tožeča stranka kot zavezanka za plačilo DDV-ja nima podlage za prenos bremena plačila le tega na zavezanca za plačilo avtorskega honorarja, če med njima ni dogovora o tem, da zavezanec za plačilo avtorskega honorarja nase prevzame breme tega plačila. Obravnavani senat v tem pritožbenem postopku stoji na stališču, da DDV kot izvajalec storitve in zavezanec za njegovo plačilo v svoje breme plača tožeča stranka, v kolikor z zavezancem za plačilo avtorskega honorarja nima dogovora o prenosu tega bremena nanj. Nesporno med strankama te pravde dogovora o prenosu bremena plačila DDV-ja s tožeče na toženo stranko ni, posledično čemur je sodišče prve stopnje, ko ni ugodilo zahtevku za plačilo DDV-ja tožene stranke tožeči, materialnopravno pravilno odločilo. Pravilne razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje podalo v 16. točki izpodbijane odločbe. Naj pritožbeno sodišče le še doda, da ker je zavezanec za plačilo DDV-ja nedvomno tožeča stranka kot izvajalec storitve, ker je višina avtorskega honorarja določena z veljavno tarifo, po kateri se DDV ne prenaša na zavezanca za plačilo avtorskega honorarja, in ker o takem prenosu med strankama ni niti dogovora, DDV plača tožeča stranka v svoje breme.

K pritožbi tožene stranke:

9. Sodišče prve stopnje je v 12. točki izpodbijane odločbe prepričljive in 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skladno utemeljilo, zakaj ne šteje za dokazane trditve tožene stranke o predvajanju glasbe z zvočnimi posnetki. V pravilnost te dokazne ocene pritožbeno sodišče ne podvomi niti na pritožbene pomisleke v tej smeri. Pri navedbi o količini žive glasbe in predvajanju zvočnih posnetkov ne gre za zatrjevanje negativnega dejstva, katerega ni možno dokazovati, kot to zmotno trdi pritožba. Ko tožena stranka namreč zanika izvajanje žive glasbe, s tem posredno zatrjuje predvajanje zvočnih posnetkov, takšno predvajanje pa zagotovo ni negativno dejstvo. Pritožbi ni slediti niti v delu, da tožeča stranka ne bi oporekala trditvi tožene stranke o predvajanju zvočnih posnetkov, ker je to smiselno storila z navedbami v svoji pisni vlogi z dne 5.6.2014 (list. št. 58 v spisu), ko se sklicuje na vsebino svojih dopisov, v spisu kot dokazne listine, v katerih pojasnjuje neutemeljenost zavrnitve računov s strani tožene stranke.

10. Zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo prepričanju tožene stranke o sklenitvi pogodbe oziroma aneksa k pogodbi tudi za leto 2012, je sodišče prve stopnje prepričljivo in argumentirano pojasnilo v 15. točki izpodbijane odločbe in pritožbeno sodišče brez pomislekov sledi tudi tem razlogom. Tožeča stranka je oporekala navedbam tožene stranke o sklenitvi pogodbe z veljavnostjo za nazaj v svoji pripravljalni vlogi z dne 5.6.2014 (list. št. 58 v spisu), ko se sklicuje na dopise toženi stranki (v spisu listovni dokazi), zlasti je tu mišljen dopis z dne 16.4.2012 (priloga A19), v katerem tožeča stranka pojasnjuje razloge za nesklenitev pogodbe oziroma aneksa za leto 2012.

11. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbah ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ni bilo razloga niti za poseganje v odločitev o stroških postopka.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in sta pravdni stranki te stroške dolžni kriti vsaka svoje, saj s svojima pritožbama nista uspeli.


Zveza:

ZASP člen 59. ZDDV-1 člen 3.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg2MDA1