<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 396/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.396.2013

Evidenčna številka:VSL0077751
Datum odločbe:28.03.2013
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Zima Jenull (preds.), dr. Marko Brus (poroč.), Ladislava Polončič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI
Institut:fonogram - javna priobčitev fonograma - sekundarna uporaba fonograma - plačilo nadomestila - civilna kazen - tarifa - skupni sporazum - stroški odkrivanja kršitev - nadomestilo DDV - zastopanje po prokuristu

Jedro

Če je bil posnetek zvokov (fonogram) izdan za komercialen namen, ali se njegov posnetek uporabi za javno priobčitev, je uporabnik dolžan vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo. Če radijska postaja javno priobči, to je: radiodifuzno oddaja komercialni fonogram, mora plačati nadomestilo.

Tudi tisti, ki z radijskim sprejemnikom sprejema radijski program in ga potem predvaja javno, izpolni predpostavke po 1. odstavku 130. člena ZASP. Gre za t.i. sekundarno uporabo fonogramov. Zaradi tega je tudi takšna oseba dolžna plačati ustrezno nadomestilo proizvajalcu fonogramov.

Ni pomembno, kje se nahaja sam radijski ali kakšen drug sprejemnik. Ta je lahko tudi v prostoru, ki ni namenjen javnosti. Odločilno je namreč, ali se fonogram predvaja tam, kjer je dostopen javnosti.

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic glasbenih izvajalec in proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka ima gostinski obrat. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka javno priobčevala fonograme. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev neupravičene obogatitve, odškodnino in plačilo civilne kazni. Zahtevkoma za povrnitev neupravičene obogatitve in za plačilo civilne kazni je prvostopenjsko sodišče ugodilo deloma. V celoti je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo obe stranki. Vsaka je vložila priožbo zoper tisti del, s katerim ni uspela. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

3. Tožeča stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo napačno tarifo. Kolikor se pritožba nanaša na odločitev o civilni kazni meni, da je tožeča stranka upravičena zahtevati civilno kazen, povečano za DDV. Navaja različne razloge materialnopravne narave, zaradi katerih naj bi bila nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z odškodnino zaradi stroškov, nastalih z iskanjem kršiteljev pravic proizvajalcev fonogramov.

4. Pritožba tožene stranke meni, da so bila kršena določila ZPP, ker se prokurist tožene stranke ni mogel udeležiti naroka. Sodišče naj bi tudi ne pojasnilo, odkod sklep, da so se predvajali fonogrami v gostinskem lokalu tožene stranke. Pritožba še podrobno obrazlaga različne okoliščine v zvezi z ugotavljanjem, ali so se pri toženi stranki prevajali fonogrami. Tožena stranka tudi meni, da je radijska postaja tista, ki uporablja fonograme za radiodifuzno oddajanje. Le ona je tista oseba, ki mora urediti razmerja s tožečo stranko. Tožena stranka ni tista, ki bi predvajala fonograme.

5. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

PRITOŽBA TOŽENE STRANKE

7. Fonogram ni nič drugega kot posnetek zvokov (2. odstavek 128. člena ZASP). Podrobnosti glede tega, kaj šteje za posnetek zvokov in kaj ne, za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

8. Če je bil posnetek zvokov (fonogram), izdan za komercialen namen, ali se njegov posnetek uporabi za javno priobčitev, je uporabnik dolžan vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člena ZASP). Navedena določba primeroma našteva kot javno priobčitev, za katero je treba plačati nadomestilo, radiodifuzno oddajanje (prim. 30. člen ZASP glede vsebine tega pojma). Iz te določbe nedvomno izhaja, da mora nadomestilo plačati radijska postaja, če javno priobči, to je: radiodifuzno oddaja komercialni fonogram.

9. V tej zadevi se zastavlja drugačno pravno vprašanje, in sicer ali mora plačati nadomestilo tudi tisti, ki z radijskim sprejemnikom sprejema radijski program in ga potem predvaja javno. Tudi takšna oseba izpolni predpostavke po 1. odstavku 130. člena ZASP. Gre za t.i. sekundarno uporabo fonogramov. (1) Zaradi tega je tudi takšna oseba dolžna plačati ustrezno nadomestilo proizvajalcu fonogramov.

10. S tem je odgovorjeno na pritožbeni razlog tožene stranke, da je bilo v tej zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. K plačilu nadomestila sta torej lahko zavezana radijska postaja in še gostilničar, ki v svojem lokalu javno priobčuje radijski program. Javno priobčevanje fonogramov je tisto, ki je namenjeno vnaprej nedoločenem krogu oseb. Če se torej radijski program predvaja v gostinskem lokalu, to ustreza pojmu „javno priobčevanje“. V gostinskem lokalu namreč ni mogoče vnaprej predvideti, koliko gostov se bo v njem nahajalo in kdo bodo te osebe. Ni pa pomembno, kje se nahaja sam radijski ali kakšen drug sprejemnik. Ta je lahko tudi v prostoru, ki ni namenjen javnosti. Odločilno je namreč, ali se fonogram predvaja tam, kjer je dostopen javnosti.

11. Zahtevek tožeče stranke po plačilu nadomestila za javno priobčevanje fonogramov je bil torej v temelju pravilen. Pritožbena izvajanja, ki to napadajo, nimajo pravnega temelja v veljavni zakonodaji.

12. Neutemeljen je tudi tisti del pritožbe, ki se nanaša na očitane kršitve določb pravdnega postopka. Prokurist tožene stranke je sicer njen pooblaščenec in njegova pooblastila za zastopanje so zelo široka. Ker pa se je postopek vodil pred okrožnim sodiščem, bi lahko zastopal toženo stranko le, če bi izkazal, da ima pravniški državni izpit (3. odstavek 87. člena ZPP). Da bi to storil, pa ni izkazano. Prvostopenjsko sodišče je torej ravnalo pravilno, ker mu zastopanja tožene stranke ni dopustilo.

13. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo od pravilne razlage pojma „javno priobčevanje fonogramov“. Pojasnilo je tudi, da iz navedb tožene stranke same izhaja, da se v gostinskem lokalu uporablja radijski sprejemnik. To ustreza trditvam tožene stranke v odgovoru na tožbo (l. št. 14): „v prostorih gostinskega lokala ... se za prevajanje glasbe uporablja glasbeni stolp, od katerega edina delujoča komponenta je radijski sprejemnik. ... in še: ... se prevajajo zgolj radijske postaje, najčešče Radio SI ali radio Alpski val.“ Takšno dejstvo pa je zatrjevala tudi tožeča stranka. Ker tožena stranke tega dejstva ni zanikala, temveč ga je celo priznala, je štelo za ugotovljeno (214. člen ZPP). Glede na to je brez vsakega pomena, zakaj je pri iskanju kršiteljev sodelovala A. d.o.o. in na kakšnem pravnem temelju je opravljala svoje delo za tožečo stranko.

14. Civilno kazen lahko zahteva tisti, katerega pravica je bila kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Zahteva jo lahko celo, če upravičenec do kazni ni pretrpel premoženjske škode (3. odstavek 168. člena ZASP). Ker so avtorske in sorodne pravice urejene v javno dostopnem pravnem viru, to je v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, ima prvostopenjsko sodišče prav: splošno je znano, da se pravice varujejo, in pa tudi, kakšne so pravne posledice, če jih kdo krši. Ostala za odločitev o civilni kazni potrebna dejstva, pa so bila med strankama nesporna: tožeča stranka je kolektivna organizacija za varstvo sorodnih pravic in je torej lahko uveljavljala zahtevke zoper toženo stranko. Tožena stranka je javno priobčevala fonograme, in bi za to morala plačati nadomestilo, pa ga ni. Podrobnosti, koliko časa so se predvajali fonogrami, pa je ugotovila prvostopenjska sodba v rš. 5. Na te ugotovitve se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj jih tožena stranka konkretizirano sploh ne izpodbija.

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

Neupravičena pridobitev

15. Pritožba tožeče stranke meni, da bi se za odločitev v tej zadevi glede zahtevka iz neupravičene pridobitve, in tudi glede civilne kazni, morala uporabiti druga tarifa kot tista, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Takšno stališče ni pravilno.

16. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem lokalu. Avtorsko delo je torej uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

17. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. (2) Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (3). SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

18. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno.

19. V 4. členu SS 2006 so urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti.

20. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

21. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

22. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, torej ne more določiti posebne, najvišje tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

23. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

24. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

25. V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika).

26. Člen 80 ZASP se nanaša le na pravne posle, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice. Ker pa tožena stranka ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, se zanjo 80. člen ZASP ne uporablja.

Civilna kazen

27. Kolektivna organizacija lahko od kršitelja zahteva poleg samega plačila nadomestila še civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in povrnitev preostale škode (5. odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200 % nadomestila. Zahteva se jo lahko ne glede na to, ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo, ali ne. Zakonodajalec je torej poskrbel za to, da morebitni kršitelji plačajo za protipravno uporabo fonogramov precej več, kot pa bi plačali, če bi pravočasno poravnali svoje obveznosti.

28. Tudi za civilni delikt, in z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

29. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.

30. Pritožba tožeče stranke je nekoliko nejasna v delu, v katerem se nanaša na DDV. Zdi pa se, da meni tožeče stranka, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi poleg civilne kazni še DDV.

31. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV (4), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV. (5)

Zahtevek na povrnitev stroškov z odkrivanjem kršitve tožene stranke

32. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo.

33. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

ZAVRNITEV PRITOŽB

34. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v kateri od obeh pritožb. Tudi materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Obe pritožbi je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

STROŠKI POSTOPKA

35. Ker ni nobena od strank uspela s pritožbo, mora vsaka stranka pritožbenega postopka nositi svoje stroške postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Gl. Zupančič v: Trampuž/Oman/Zupančič, Komentar ZASP, Ljubljana 1997, kom. k čl. 130, pod I (str. 313). Na navedenem mestu je tudi pojasnilo, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila. Pojasnilo je vsebinsko enako kot je stališče te sodbe.

(2).Ur. l. RS, št. 68/2005.

(3) Ur. l. RS, št. 107/2006.

(4) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami. (5) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.


Zveza:

ZASP člen 30, 80, 128, 128/2, 130, 130/1, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/5.
OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198.
ZPP člen 87, 87/3.
ZDDV-1 člen 3, 3/1.
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MTQx