<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 698/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.698.2017

Evidenčna številka:VSL00002336
Datum odločbe:05.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:neupravičena obogatitev - nadomestilo za neupravičeno uporabo - pravica radiodifuznega oddajanja - avtorski honorar - višina honorarja - enostransko določanje višine avtorskih honorarjev - tarifa SAZAS

Jedro

Tožnik je imel v skladu z ZASP-B v četrtem odstavku (takratnega) 157. člena ZASP (zakonsko) podlago za odpravo tarifne praznine, ki se nanaša na pogodbeno določitev nadomestila, in sicer z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka (takratnega) 156. člena ZASP. To pa je s sprejetjem Tarife 2007 tudi storil. Zato neupoštevanje omenjene tarife s strani sodišča prve stopnje iz razloga, ker bi morala biti višina nadomestila določena s skupnim sporazumom z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7852/2015 z dne 27. 1. 2015 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 14.032,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek v celotnem preostalem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrnjenemu delu zahtevka ugodi, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višine avtorskega honorarja, napačno je uporabilo materialno pravo ter neutemeljeno zavrnilo civilno kazen. Ugotovilo je, da Tarifa 2007, ki jo je tožnik uporabil za izračun nadomestila, ni bila sprejeta po pravilnem postopku. V primeru, da postopek določa zakon, pritožniku ni treba ničesar dokazovati, kot je napačno ugotovilo sodišče. Postopek, na katerega se sodišče sklicuje, je določila šele novela ZASP-D, ki v času objave Tarife 2007 še ni veljala in naslovljencev ni pravno zavezovala. Poudarja, da ZASP-B ni predpisoval obligatornega sklepanja tarife po skupnem sporazumu, kot je to določil kasneje 156. člen ZASP-D (oziroma sedaj veljavni ZASP v 157. členu), niti ni določal, da se tarifa sprejme s skupnim sporazumom. Sodišče v tem delu ne obrazloži, kakšen naj bi bil postopek za sprejemanje skupnih sporazumov, kdo naj ga začne in na kakšen način ter kakšna naj bi bila vsebina sporazuma. Zato naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba v tem delu nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti. Pritožba uveljavlja tudi kršitev napačne uporabe materialnega prava. Čeprav v 18. točki izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bila osnovna oziroma splošna tarifa za radiodifuzno oddajanje za izdajatelje radijskih programov iz Pravilnika za javno priobčitev glasbenih del (Pravilnik 1998) razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, sodišče prve stopnje posledic te ugotovitve ni uporabilo v celoti. Pravilnik 1998 je dobil status (fiktivnega) skupnega sporazuma z novelo ZASP-B, nato pa ga je ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na javno radiodifuzijo, razveljavilo. Skupnega sporazuma za predmetno pravico ni, za te primere pa je v obdobju do sprejema novele ZASP-D novela ZASP-B predvidela, da nadomestila za te vrste uporabe avtorskih del kolektivne organizacije določijo same (četrti odstavek 157. člena ZASP). Zato za sprejetje tarife pritožnik ni potreboval soglasja reprezentativnih združenj, kot to napačno ugotavlja sodišče. Po stališču pritožnika odločanje o tem, katera tarifa velja, sploh ni v pristojnosti sodišča. Za razlago, ali gre za zakonito tarifo in v zvezi z drugimi vprašanji, ki se nanašajo na skupni sporazum ali tarifo, je izključno pristojen Svet za avtorsko pravo (157. e člen ZASP). Enako naj bi izhajalo iz pravne literature prof. Trampuža (Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV, 2007, stran 133, 134). Ustavno sodišče je namreč ob razveljavitvi tarife, ki jo je določal Pravilnik 1998, tožniku naložilo, da sprejme in objavi novo tarifo, kar je slednji s Tarifo 2007 tudi storil. Pritožnik je objavil takšno tarifo, kot jo je določal že razveljavljeni del, le kriteriji za odmero so bili konkretnejši in v skladu z napotilom Ustavnega sodišča. Sodišče je zato na Tarifo 2007 vezano. Tarifa 2007 določa primerno in pravično nadomestilo. Sodba glede materialne podlage nima razlogov in je ni moč preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz sodbe ni razvidno, na katero tarifo, objavljeno v Uradnem listu, je sodišče naslonilo svoje tolmačenje. Katera je torej tista pravna podlaga, ki bi ustrezala zahtevam ZASP glede oblikovanja kriterijev tarife, kot jih je določal takrat veljavni 157. člen ZASP oziroma ZASP-B, in na katero določilo se je sodišče oprlo. OZ ne določa običajnega plačila v smislu 81. člena ZASP. Materialna tarifa je torej lahko le tarifa, ki je objavljena na predpisan način. Avtorsko nadomestilo, po katerem je sodišča odmerilo plačilo v znesku 3,75% ali 3,85% od prihodkov tožene stranke, pa to vsekakor ni. Kršitve avtorske pravice se posledično odražajo na plačilu DDV, saj tožena stranka v tem primeru ne plača DDV, ki bi ga plačala, če bi pridobila dovoljenje oziroma sklenila pogodbo s tožečo stranko. Tožena stranka Tarifo 2007 osporava, vendar pred Svetom za avtorsko pravo ne zahteva določitve primerne tarife, Tarife 2007 pa tudi ne izpodbija kot nezakonite z ustreznim zahtevkom. Sodba je v nasprotju z Ustavo, EKČP in Bernsko konvencijo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnik od toženke, ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiodifuznim oddajanjem avtorske glasbe (komercialni radio), zahteva plačilo avtorskega nadomestila za leti 2010 in 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni bila sklenjena pogodba, s katero bi tožnik dovolil izkoriščanje avtorskih pravic. Gre za pravico do radiodifuznega oddajanja glasbenih del, ki jo ZASP1 opredeljuje v 30. členu. Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da imamo v konkretnem primeru opravka z dejanskim stanom neupravičene obogatitve (198. člen OZ2), saj je toženka avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe oziroma dovoljenja tožnika. Zato mu za neupravičeno uporabo avtorsko varovanih del dolguje nadomestilo.

6. Sodišče prve stopnje je štelo, da je glede zahtevanega plačila nadomestila za nedovoljeno uporabo avtorskih pravic v relevantnem obdobju (leti 2010 in 2011) obstajala pravna oziroma "tarifna praznina". V času uveljavitve ZASP-B3 se je (v skladu s četrtim odstavkom 26. člena omenjenega zakona) kot veljaven skupni sporazum obravnavala4 tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del5 (v nadaljevanju Tarifa 98). Vendar pa je Ustavno sodišče RS zaradi presplošne opredelitve meril za določitev nadomestila omenjeno tarifo v prvem odstavku poglavja II. Javno oddajanje razveljavilo.6 Drugi odstavek omenjenega poglavja Tarife 98 sicer z ustavno odločbo ni bil razveljavljen, a se (kot izhaja iz samega njegovega besedila) uporablja zgolj v primeru, če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje toženkine dohodke ugotavljalo oziroma ugotovilo (glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pomeni, da višine avtorskega nadomestila ni moč določiti ob upoštevanju (drugega odstavka) 2. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife 98.7 Tožnik je imel v skladu z ZASP-B v četrtem odstavku (takratnega) 157. člena ZASP (zakonsko) podlago za odpravo tarifne praznine, ki se nanaša na pogodbeno določitev nadomestila, in sicer z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka (takratnega) 156. člena ZASP.8 To pa je (na kar opozarja pritožba) s sprejetjem Tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (v nadaljevanju Tarifa 2007)9 tudi storil. Zato neupoštevanje omenjene tarife s strani sodišča prve stopnje iz razloga, ker bi morala biti višina nadomestila določena s skupnim sporazumom z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ni utemeljeno.10 Ker je torej takšno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje zmotno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP11). Z ozirom na to, da ostale pritožbene navedbe za presojo izpodbijane odločitve niso bile pravno odločilne, se to sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Glede na najnovejšo sodno prakso (glej sklep VS RS II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017) naj sodišče prve stopnje12 v ponovljenem sojenju upošteva, da Tarifa 2007 (ob hkratnem upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka z ZASP-B spremenjenega 156. člena ZASP) lahko predstavlja podlago zahteve za plačilo nadomestila (določenega s strani same kolektivne organizacije).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami.
2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
3 Uradni list RS, št. 43/2004.
4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011.
5 Uradni list Republike Slovenije, št. 29/98.
6 Odločba Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
7 Ki predvideva višino minimalnega avtorskega honorarja.
8 Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017.
9 Uradni list Republike Slovenije, št. 3/2007.
10 Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017.
11 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
12 Katerega v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podano naziranje, da tožniku (upoštevaje pravno naravo njegove terjatve) DDV ne gre, pa je pravilno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 30, 156, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (2004) - ZASP-B - člen 26, 26/4
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198
Datum zadnje spremembe:
18.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNjI3