<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 20/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.20.2017

Evidenčna številka:VSL00000705
Datum odločbe:29.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:aktivna legitimacija - avtorsko nadomestilo - višina avtorske odmene - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - glasbena dela - veljaven pravni temelj - davek na dodano vrednost (DDV)

Jedro

Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo.

Veljavo skupnega sporazuma ima tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljavni skupni sporazum.

Res je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi odstavek II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo presplošna. V ostalem delu II. poglavja (drugi in zadnji odstavek) pa je tarifa ostala v veljavi, torej tudi v delu, ko določa "minimalen" avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 0,175 EUR (prej 42 SIT) po naročniku mesečno. Tarifa (ki ima položaj veljavnega skupnega sporazuma) torej obstaja in nanj(o) so sodišča vezana.

Pravilnik 1998 v 7. točki drugega odstavka II. poglavja ni v nasprotju z ZASP. Gre za primerno veljavno tarifo, ki je uporabna.

Obseg prikrajšanja na strani tožeče stranke in s tem višina obogatitve na strani tožene, je tako odvisna od tega, ali je bil od (čeprav neplačanega) zneska nadomestila odveden DDV. To pomeni, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunala in ga državi tudi plačala, pa ni.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba v II. točki izreka glede izvršilnih stroškov 86,00 EUR spremeni tako, da se sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavi tudi glede teh stroškov, v IV. točki izreka pa spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati 961,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. zaradi delnega umika razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211131/2012 z 2. 1. 2013 v prvi točki izreka ter pravdni postopek ustavilo za glavnico 5.350,02 EUR (ta del odločbe v pritožbenem postopku ni izpodbijan), III. razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem ta presega zahtevek za plačilo 2.351,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013, II. sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v prvi točki izreka glede glavnice 2.351,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 ter v tretji točki izreka glede izvršilnih stroškov 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo ali razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi zastopa predvsem naslednja stališča:

- da je sodišče z odločanjem o tarifi prekoračilo svojo pristojnost, saj Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) za vsa sporna vprašanja v zvezi s tarifo predvideva pristojnost Sveta za avtorsko pravo,

- da je Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum) z dodatkom derogiral tarifo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del1 (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998), zato te ni več mogoče uporabiti,

- da minimalna tarifa iz Pravilnika 1998, ki je "bistveno okrušena" pojmovno ne ustreza določbam ZASP o primerni tarifi, ne zagotavlja učinkovitega varstva avtorske pravice, je v nasprotju z Bernsko konvencijo, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj je določilo o višini minimalnega avtorskega plačila uporabilo kot splošno tarifo in zakaj je ta splošna tarifa prevladala pogodbeno dogovorjeno,

- da je uporaba "s strani države postavljenih tarif" v nasprotju z Direktivo Sveta 93/83 EGS s 27. 9. 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo,

- da sodišče ni obrazložilo, ali tožena stranka spada med tiste uporabnike avtorskih del, pri katerih prihodkov ni mogoče določiti - stranki tega nista niti zatrjevali,

- da je upravičena do davka na dodano vrednost.

4. Tožena stranka v obsežni pritožbi zastopa predvsem naslednja stališča:

- da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sme tožeča stranka na podlagi dovoljenja z 12. 3. 1998 upravljati tudi pravice avtorjev glasbe, ko se glasba, ki ni ustvarjena posebej za avdiovizualno delo priobči v okviru avdiovizualnega dela in se tudi ni opredelilo do številnih argumentov tožene stranke v tej smeri,

- da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tarifa Pravilnika 1998 ni zajemala tudi glasbe v avdiovizualnih delih; zajemala jo je, saj je tožeča stranka preko dovoljenja z 12. 3. 1998 upravljala pravice na vsej glasbi; ker je tako, pa bi sodišče moralo znižati v tarifi Pravilnika 1998 določeno plačilo oziroma odšteti del nadomestila (v zvezi s čimer bi moralo postaviti izvedenca in zaslišati pričo B.),

- da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do trditev o primerljivosti in primernosti višine Tarife 1998 v primerjavi s tarifami v drugih državah EU; pri čemer se pritožnica sklicuje na odločbo Osa št.-351/14,

- obsežno (a za vsak primer, če bi sodišče menilo, da ju je treba uporabiti) pojasnjuje, kako si je treba razlagati Memorandum in dodatek k njemu.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njuno zavrnitev.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo zadostne in razumljive razloge in izvedlo dokaze, ki so bili predlagani v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi, zato ni zagrešilo v pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca ekonomsko finančne stroke, ki bi ugotovil prihodke tožene stranke in "zagotovil ključen dokaz za neposredno uporabo ZASP in Ustave RS oziroma bi razmejil enovito tarifo, kot jo je določal Memorandum". Za neposredno uporabo ZASP in Ustave RS, pa tudi za uporabo Memoranduma, ni razlogov (natančnejši razlogi za to bodo pojasnjeni v nadaljevanju). Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje v bistvenem pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. ZASP je za kabelsko retransmisijo avtorskih del, opredeljeno v drugem odstavku 31. člena, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, predpisoval obvezno kolektivno upravljanje (4. točka 147. člena). Tožeča stranka je organizacija, ki je pooblaščena za kolektivno upravljanje malih glasbenih avtorskih pravic in zato upravičena v svojem imenu in za račun avtorjev med ostalim izterjati plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo2.

9. Tožena stranka je kabelski operater, ki v okviru opravljanja dejavnosti elektronskih komunikacij svojim naročnikom med ostalim nudi tudi storitve kabelske retransmisije TV in radijskih programov. V tej zadevi je sporna višina avtorskega nadomestila za obdobje od julija do novembra 2012 in obseg avtorskih del, ki jih je tožeča stranka upravičena ščititi v okviru kabelske retransmisije glasbenih del.

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaključilo je, da je tožena stranka neupravičeno obogatena. Takšno stališče je pravilno. Imetnik pravice lahko od tistega, ki uporablja pravico v svojo korist, zahteva nadomestilo koristi, ki jo je imel od uporabe. Višina nadomestila je enaka nadomestilu, ki bi ga bila tožena stranka dolžna plačati v primeru zakonite uporabe avtorskih del.

11. Materialnopravna izhodišča za odločitev v tej zadevi so poleg v 8. in 10. točki navedenih še naslednja: Tarifa za uporabo avtorskih del določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (1. odstavek 156. člena ZASP); šteje se, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (2. odstavek 156. člena ZASP), dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače. Sodišča so na veljavni skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

12. Najprej mora torej pritožbeno sodišče rešiti vprašanje, ali je cena za kabelsko retransmisijo glasbenih del urejena s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife; pritožbeni očitek tožeče stranke, da se ne bi smelo, je torej neutemeljen.3 Odgovor na to vprašanje je v dosedanji sodni praksi enoten in tudi to sodišče ga sprejema: V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B4 pa ima veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum5. Tožena stranka takšno stališče sprejema oziroma ga izrecno zastopa tudi sama. Tožeča stranka pa meni, da veljavnega skupnega sporazuma od prenehanja veljavnosti Memoranduma ni, do tedaj pa je to bil Memorandum. A Memorandum ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma, ker ni bil objavljen v Uradnem listu (5. in 6. odstavek 157. člena ZASP) in tudi zato ker Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), ki je ob sklepanju Memoranduma (in Aneksa) nastopalo na strani kabelskih operaterjev, ni imelo položaja reprezentativnega združenja6. Tožeča stranka je sicer posplošeno zatrdila, da je šlo za reprezentativno združenje; tožena stranka pa je konkretno trdila, da ni bilo tako in da je ZKOS predstavljal le tiste kabelske operaterje, ki so bili njegovi člani, kar je v memorandumu tudi navedeno, številni večji operaterji pa to niso bili. Takšne trditve so ostale neprerekane.

Ni na mestu pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na odločbo tega sodišča I Cp 789/2011. V tisti zadevi gre za drugačno situacijo - Tarifa Zavoda za uveljavljanje pravic proizvajalcev in izvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) je namreč prenehala veljati z objavo Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti v Uradnem listu. Pri tožeči stranki do tega ni prišlo.

Ker je tako, je jasno, da je bil Memorandum lahko podlaga za sklenitev pogodb s kabelskimi operaterji, ki pa so (tako kot sam Memorandum) prenehale veljati in nove niso bile sklenjene. Na veljavnost Pravilnika 1998 pa ni mogel v ničemer vplivati in tudi ni.

Tarifa Pravilnika 98 je bila sprejeta na podlagi 153. člena tedaj veljavnega ZASP, ki je kolektivno organizacijo pooblaščal za sprejem tarife za uporabo avtorskih del, njeno veljavnost pa je pogojeval z odobritvijo pristojnega državnega organa. Sprejela jo je torej tožeča stranka, ki je že tedaj imela dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del, vključno s kabelsko retransmisijo. Pritožbena trditev tožeče stranke, da gre za s strani države delegirano tarifo, je torej neutemeljena.

13. Višina nadomestila za kabelsko retransmisijo varovanih del iz tožnikovega repertoarja je določena v II. poglavju Tarife z naslovom Javno oddajanje. Določba ima tri odstavke. V prvem so določeni kriteriji za določitev višine honorarja za primer sklenitve sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabnikom.7 Drugi odstavek določa tarifo za primer, ko razmerja med kolektivno organizacijo in uporabnikom (še) niso pogodbena urejena. Tak zaključek temelji na povezani razlagi vseh treh odstavkov navedene določbe tarife. V tretjem odstavku je namreč določeno, da se kriteriji iz drugega odstavka uporabljajo tudi za primer, če razmerja še niso pogodbeno urejena. Ni tehtnega razloga, da ne bi veljalo enako za vse primere, ko pogodba ni sklenjena, torej tudi za tiste, ko pogodbe ni več.8 Ob uveljavitvi Tarife-98 in vse do uveljavitve ZASP-B je bila določitev njene vsebine v rokah tožeče stranke kot kolektivne organizacije. Če bi menila, da sprejeta tarifa ne zagotavlja ustreznega plačila za uporabo avtorskih pravic (v smislu 81. člena ZASP), je imela možnost doseči spremembo tarife.

14. Res je Ustavno sodišče RS9 razveljavilo prvi odstavek II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo presplošna. V ostalem delu II. poglavja (drugi in zadnji10 odstavek) pa je tarifa ostala v veljavi, torej tudi v delu, ko določa "minimalen" avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 0,175 EUR (prej 42 SIT) po naročniku mesečno. Tarifa (ki ima položaj veljavnega skupnega sporazuma) torej obstaja in nanj(o) so sodišča vezana (7. odstavek 157. člena ZASP), še več, do drugačne pravnomočne odločbe Sveta za avtorsko pravo (ki pa, kot izhaja iz trditev pravdnih strank, čeprav postopek teče, še ni bila sprejeta), se šteje, da so tarife, določene s skupnim sporazumom, primerne. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno obrazložilo, da mora uporabiti tarifo Pravilnika 1998. Določbe 7. točke II. poglavja tarife Pravilnika 1998 tudi po razveljavitvi prvega odstavka tega poglavja (torej nerazveljavljeni drugi odstavek in zadnji odstavek11 ) predstavljajo dovolj jasno in tudi popolno ureditev, da jih je mogoče uporabiti. Tudi pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS je šlo za dve samostojni ureditvi nadomestila; prvi odstavek se je, kot je bilo obrazloženo, nanašal na pogodbeno ureditev in določal kriterije zanjo, drugi in zadnji odstavek pa na primere, ko pogodbe (še)12 ni, že prej sta torej predstavljala samostojno podlago za določitev nadomestila. Uporabnost drugega in zadnjega odstavka torej ne moreta biti odvisna in nista odvisna od veljavnosti prvega ostavka II. poglavja, zaradi česar tarifa ni "bistveno okrušena".

15. Tožeča stranka v pritožbi še trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da iz dokumentacije ni mogoče določiti prihodkov tožene stranke in da tega (da jih ni mogoče določiti) pravdni stranki niti nista trdili. To drži, a kako naj bi v tem primeru sodišče po tarifi Pravilnika 1998 (ki je veljavna) ugotovilo višino avtorskega honorarja, pritožnica ne pove (razen z zavzemanjem za neposredno uporabo ZASP ali za uporabo Memoranduma oziroma pred tem za uporabo Začasne tarife v primeru kabelske retransmisije avtorskih del, ki jo je sama sprejela v letu 201213 (v nadaljevanju Začasna tarifa). Kot je bilo obrazloženo, je (bila) višina prihodkov pomembna le za sklenitev sporazuma po prvem odstavku II. poglavja tarife Pravilnika 1998.

16. Samo če avtorski honorar ali nadomestilo ne bi bila določena, bi lahko sodišče na podlagi prvega odstavka 81. člena ZASP nadomestilo določilo po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu, trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (za kar se torej neutemeljeno zavzema tožeča stranka). Situacija pa, kot je bilo pojasnjeno, ni takšna. Zato bi bilo v tem primeru iskanje "običajnega" plačila arbitrarno14 (pa naj bo na način, za katerega se zavzema tožeča ali na način, za katerega se zavzema tožena stranka). Šlo bi za "določanje tarife" brez konkretnih kriterijev v vsakem posameznem sodnem postopku, ki bi podaljšalo in podražilo sodne postopke; ob tem pa je zelo težko zagotoviti enak izid v primerljivih zadevah. Prav to želita po prepričanju pritožbenega sodišča preprečiti določbi 2. odstavka 156. člena ZASP in 7. odstavka 157. člena ZASP.

17. Večji del pritožbenih navedb pravdnih strank (in tudi njunih navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje) se nanaša na vprašanja primernosti veljavne tarife. Forum za reševanje teh vprašanj je, kot je bilo obrazloženo, Svet za avtorsko pravo (ki jih po trditvah pravdnih strank tudi obravnava), ne sodišče.

18. Seveda pa je treba določbo 7. odstavka 157. člena ZASP razlagati ustavno skladno. Sodišče je vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), zato določba 7. odstavka 157. člena ZASP o vezanosti sodišča na skupni sporazum ne pomeni, da sodišče pri odločanju ne more zavrniti uporabe določbe skupnega sporazuma, kadar ta ni v skladu z zakonom. Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, zavrne njegovo uporabo (exceptio illegalis). Tudi v tem kontekstu je bilo treba presoditi navedbe pravdnih strank. Sodišče prve stopnje tega ni naredilo (vsaj ne v tej luči oziroma izrecno), a takšno pravno presojo lahko (ob ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih) opravi pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da Pravilnik 1998 v 7. točki drugega odstavka II. poglavja ni v nasprotju z ZASP (ali Ustavo RS). Pri tem ima pritožbeno sodišče v mislih predvsem določbi 2. odstavka 81. člena in 3. odstavka 156. člena ZASP. Po eni strani je ureditev dovolj jasna, popolna in od razveljavljenega dela samostojna, da zaradi razveljavitve prvega odstavka II. poglavja ni bistveno okrušena (to je bilo obrazloženo zgoraj), kar neutemeljeno meni tožeča stranka. Po drugi strani pa določeno nadomestilo ni očitno nerazumno (kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

19. Pravdni stranki sta v svojih trditvah (nekoliko drugače kot pri zahtevkih iste tožeče stranke zoper radijske postaje, kjer se zavzemata za različni metodi določitve nadomestila) soglasni z metodo določitve avtorskega nadomestila15 - gre za plačilo določenega zneska na naročnika. Razhajata se le glede višine tega zneska. To metodo določa tudi 7. točka drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998. Pravilnik v 7. točki res uporablja izraz "minimalen" avtorski honorar. A v resnici ni mogoče govoriti o minimalnem honorarju. V tem delu tarife gre v resnici za neke vrste "pavšalen" honorar, ki je določen ob upoštevanju nesporno16 relevantnega kriterija (določen znesek na naročnika - taka metoda določitve nadomestila je po naravi stvari v skladu s prihodki in razsežnostjo kabelskega omrežja), drugače kot v predhodnih točkah drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ko je najprej določen znesek na poslušalca (in to seveda ni minimalen avtorski honorar!), nato pa minimalni absolutni znesek (in za tak način določitve je mogoče trditi, da gre za minimalen avtorski honorar).

20. Ob nesporno pravilni metodi bi bil pravilnik vseeno lahko v nasprotju z zakonom še, če bi bila višina "zelo očitno nepravična" (to na nek način poskušata trditi obe pravdni stranki) ali, če bi prišlo do pomembne spremembe obsega "repertoarja, ki ga ščiti SAZAS" (to trdi tožena stranka).

21. Kar se tiče višine (ki jo torej pritožbeno sodišče preizkuša le v luči v prejšnji točki obrazložitve pojasnjenega, ne v luči primernosti tarife), se je tožeča stranka sprva (s sklicevanjem na Začasno tarifo) zavzemala za znesek 0,7 do 1 EUR na naročnika, kasneje s sklicevanjem na "običajno plačilo"17 pa za znesek 0,4780 na naročnika. Tožena stranka pa bi bila pripravljena plačati oziroma je plačala po 0,007 EUR na naročnika. Pri tem se sicer sklicuje na veljavnost tarife iz Pravilnika 1998, po kateri bi bila dolžna plačati 0,175 EUR na naročnika, a meni, da je treba plačilo zaradi okoliščin, nastalih po uveljavitvi tarife, še dodatno znižati18. Oba zneska, za katera se zavzemata pravdni stranki, sta povsem nerealna. Toženi stranki je treba pojasniti, da za avdiovizualna dela Zavodu AIPA neprerekano plačuje 0,44 EUR (za do 100 programov) oziroma 0,45 EUR (za nad 100 programov) na naročnika mesečno. Res trdi, da je večji del avtorsko varovanih del, ki jih uporablja, avdiovizualnih (in po naravi stvari gre pri teh za plačilo različnim tipom soavtorjev in še za plačilo avtorjev prispevkov), nekoliko manjši pa iz repertoarja tožeče stranke; razmerje 0,44 : 0,007 pa je vseeno povsem očitno neprimerno. Neprimerno je tudi v vsebinskem smislu - stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne varuje "predobstoječe glasbe", je namreč očitno napačno, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje19. Po drugi strani pa je treba tožeči stranki pojasniti, da znesek 0,4780 na naročnika, ki ga je tožena stranka plačevala po Memorandumu, ni predstavljal le plačila za repertoar tožeče stranke. Poleg tega je v času veljavnosti Memoranduma z aneksom tožeča stranka na podlagi začasnega dovoljenja UIL št. 800-3/00-3 s 24. 1. 2001 kolektivno upravljala tudi avtorske pravice za avdiovizualna dela (dotlej pa ta niso bila kolektivno varovana), a le do 11. 10. 2010, ko je UIL Zavodu AIPA izdal dovoljenje št. 31277-1/2008-129, s čimer je začasno dovoljenje tožeče stranke prenehalo veljati.20 Obseg repertoarja tožeče stranke je bil torej prav v času sprejema Pravilnika 1998 tak, kot po 11. 10. 2010 in v relevantnem obdobju.

22. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ne najde nobenih okoliščin, zaradi katerih bi moralo zavrniti uporabo 7. točke drugega odstavka tarife Pravilnika 1998.

23. Za sodni postopek pa so nerelevantne vse obširne in raznovrstne pritožbene navedbe, s katerimi pravdni stranki izpodbijata primernost nadomestila v tarifi Pravilnika 1998, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh natančneje ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP). O tem bo v postopku, ki teče od leta 2012, odločil Svet za avtorsko pravo.

24. Pritožbeno sodišče dolguje tožeči stranki še odgovor glede davka na dodano vrednost. Razlogi sodišča prve stopnje, da ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 198, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV (kot to na primer predpisuje tarifa v Zakonu o Odvetniški tarifi ali tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov), so pravilni. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV21 že vsebovan. Obenem je treba tožeči stranki še pojasniti, da v skladu z 2. odstavkom 32. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) nastane obveznost plačila DDV, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. Pri tem je davčni zavezanec vsaka oseba, ki je kjerkoli neodvisno opravljala ekonomsko dejavnost, kamor sodi tudi storitvena dejavnost. V primeru storitev nastane obveznost obračuna, ko je storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. člen ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (6. odstavek 33. člena ZDDV-1)22. Tožeča stranka je bila torej dolžna od nadomestila za opravljeno storitev obračunati davek konec leta 2012.

25. Kot pravno podlago za izterjavo nadomestila in plačilo DDV državi, je tožeča stranka navajala neupravičeno obogatitev. Obseg prikrajšanja na strani tožeče stranke in s tem višina obogatitve na strani tožene, je tako odvisna od tega, ali je bil od (čeprav neplačanega) zneska nadomestila odveden DDV. To pomeni, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunala in ga državi tudi plačala, pa ni. Šele v tem primeru bi lahko plačilo uspešno zahtevala v tem postopku od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njen zahtevek nima ne obogatitvenega ne odškodninskega temelja.23

26. Pritožbi pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari torej nista utemeljeni, zato ju je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo (o glavni stvari) v II. in III. točki izreka potrdilo.

27. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožeče stranke ni bil takšen, da bi utemeljeval odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Tožeča stranka je uspela le s 16 % od uveljavljanega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških ugodilo in stroške obeh pravdnih strank odmerilo ter pobotalo. Obema pravdnima strankama je priznalo priglašene stroške izvršilnega postopka, odvetniško nagrado za postopek in za narok ter materialne stroške; toženi stranki pa še stroške fotokopiranja, vse povišano za 22 % DDV. Poleg tega tožeči stranki pripada še sodna taksa za tožbo. Po odmeri, upoštevanju uspeha pravdnih strank in pobotu odmerjenih pravdnih stroškov mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 961,35 EUR pravdnih stroškov.

28. V pritožbenem postopku pa pravdni stranki s pritožbama zoper odločitev o glavni stvari nista bili uspešni. Delni uspeh tožene stranke s pritožbo zoper akcesorni del sodbe na pritožbeni uspeh ne vpliva. Pritožbeno sodišče je zato o pritožbenih stroških odločilo tako, da krije vsaka stranka svoje.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 29/1998
2 Dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (UIL) št. 800-3/96 z 12. 3. 1998.
3 Preprosto povedano: da je lahko sodišče na nekaj vezano, mora najprej ugotoviti ali to sploh obstaja in če obstaja (pa je to sporno), ali je veljavno.
4 Tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, se obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi po določbah tega zakona.
5 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 in številne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani.
6 Skupni sporazum v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije. Reprezentativna so tista združenja uporabnikov, ki predstavljajo večino uporabnikov na področju neke dejavnosti glede na njihovo število ali če jim drug zakon priznava reprezentativnost (1. odstavek 157. člena ZASP).
7 Določba se glasi: "Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo ..."
8 Možno pa je, da ob sprejemu Pravilnika 1998 situacija, da/ko bodo sporazumi prenehali veljati, ni bila domišljena.
9 Odločba U-I-165/03 s 15. 12. 2005.
10 Dilema, ali gre pri zadnjem odstavku za tretji odstavek celotnega II. poglavja ali le za drugi odstavek 7. točke, pri odločanju o zahtevku za kabelsko retransmisijo ni relevantna.
11 Ta določa: "Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med SAZAS in uporabnikom še niso pogodbeno urejena."
12 Za razlikovanje položaja, ko pogodbe še ni od položaja ko pogodbe več ni, ni razumnih razlogov.
13 Ki ni imela nikakršnih pravnih učinkov.
14 Bilo bi tudi neučinkovito in v nasprotju z razlogi, ki utemeljujejo kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki so predvsem v zagotovitvi enakega dostopa do varovanih del in zagotovitvi primernega nadomestila za masovno izkoriščanje varovanih del.
15 V tem aspektu je ta zadeva odločilno drugačna od tistih zadev, v katerih ista tožeča stranka terja plačilo avtorskih honorarjev za javno oddajanje od radijskih postaj.
16 Obe pravdni stranki se, kot rečeno, zavzemata prav za uporabo tega kriterija.
17 Pri tem predlaga, naj se upošteva Memorandum kot posebni tarifni sporazum v smislu v letu 1999 veljavnega ZASP oziroma kot izhodišče za določitev primernega nadomestila.
18 Zavzema se za upoštevanje in odštevanje deleža, ki odpade na glasbo v avdiovizualnih delih. Višje sodišče toženki pojasnjuje, da za zniževanje zneska iz tarife, če bi se njene trditve izkazale za pravilne, ne bi bilo podlage. V tem primeru bi sodišče kvečjemu zavrnilo uporabo Pravilnika 1998 (exceptio illegalis) in uporabilo zakon. Pristopilo bi torej k ugotavljanju "običajnega plačila" v smislu 81. člena ZASP ob poskusu upoštevanja kriterijev iz 3. odstavka 156. člena ZASP.
19 Glede avtorskih pravic na glasbenih delih v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (tako imenovana predobstoječa glasba) pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in zaključkom, da tožeča stranka upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmisirajo skupaj z AVD pa zanj niso bila posebej ustvarjena. To več kot jasno izhaja iz določbe 106. člena ZASP (in njene primerjave z 52. členom ZASP). Tudi po vključitvi njihovih stvaritev v avidovizualno delo avtorji prispevkov, našteti v 106. členu ZASP, ohranijo vse pravice avtorjev, ki jim gredo po zakonu in jih ne izgubijo ali obdržijo samo za primer uporabe izven avdiovizualnega dela. Razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, bi izvotlila pomen avtorske pravice - pomeni namreč, da skladatelji glasbe (in drugi avtorji) nimajo avtorskih pravic na svojih prispevkih, uporabljenih v avdiovizualnem delu, prav nasprotno kot je določeno v 106. členu ZASP.
20 Prav to je bil po skladnih trditvah pravdnih strank razlog za "odstop" od Memoranduma z dodatkom.
21 Oziroma pred uvedbo tega drug prometni davek.
22 ZDDV-1 imenuje "obdavčljivi dogodek" izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV (prvi odstavek 32. člena ZDDV-1).
23 Prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1033/2016 in II Cp 2723/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 146, 146/1, 146/1-6, 147, 147-4, 156, 156/1, 156/2, 156/3, 157, 157/7
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (2004) - ZASP-B - člen 17

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - tarifna številka II, II/2, II/2-7
Datum zadnje spremembe:
14.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMjE1