<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba V Cpg 1027/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:V.CPG.1027.2016

Evidenčna številka:VSL0078115
Datum odločbe:30.11.2016
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), dr. Marko Brus (poroč.), Ladislava Polončič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:fonogram - vsebinski sklop - plačilo nadomestila - skupni sporazum - pravna narava skupnega sporazuma - exceptio illegalis - preizkus zakonitosti določb skupnega sporazuma - povrnitev DDV - stroški opomina - trditveno in dokazno breme

Jedro

Iz namena samega dogovora o plačilu nadomestila za vsebinske sklope je mogoče sklepati, da je bila pravzaprav z besedno zvezo „posamezen vsebinski sklop“ mišljena zaključena celota, celo če ta sicer ni sestavljena iz več različnih sestavnih delov. Srečanje kot celota obstaja le, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati, da bo lahko isti obiskovalec ostal od začetka do konca prireditve. Če pa že organizator predvidi konec srečanja in potem ponoven začetek po daljšem odmoru, potem pač ni mogoče več videti v različnih srečanjih ene prireditve, temveč več sklopov.

Tudi skupni sporazum po presoji pritožbenega sodišča ni pogodba obveznostnega prava. Skupni sporazum je v resnici podzakonski splošni akt. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum. Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi.

Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. To velja za sodišča vseh stopenj. Pravni temelj za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006 je torej 125. člen Ustave. Če je kakšna določba skupnega sporazuma v nasprotju z katerim od zakonov, je sodišče ne uporabi. Takšna določba torej ni nična. Ničnost je namreč značilno zasebnopravna posledica, exceptio illegalis pa ima svoj temelj v javnem pravu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sodba se v:

1. točki I izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153297 z dne 30. 9. 2013 ostane v veljavi v 1. točki izreka še za znesek glavnice 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10,00 EUR od 2. 9. 2012 do plačila in od 140,00 EUR od 11. 8. 2013 do plačila in v 3. točki izreka še za znesek izvršilnih stroškov v višini 3,89 EUR,

2. točki III izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti toženi stranki njene stroške v višini 175,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude naprej do plačila.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 27,48 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila za predvajanje fonograme na različnih prireditvah.

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov.

3. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka organizirala naslednje prireditve:

1) „M.“ 1. 1. 2012 v šotoru pred ...,

2) „... poletje 2012“ 22. 6. 2012 na plaži v ..., v tem okviru 2. Fešto ... 7. 7. 2012 in 8. 7. 2012,

3) koncert N. 17. 11. 2012 v šotoru pred ...,

4) koncert C. 8. 6. 2013 v ...,

5) „Fešta ...“ (3. Fešta ...) 5. 7., 6. 7. in 7. 7. 2013, vselej v ...

4. Tožena stranka je na vseh prireditvah javno priobčevala fonograme.

5. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevkom za plačilo za predvajane fonograme.

6. V pritožbi je tožeča stranka, kolikor se nanaša na prireditev „M.“ menila, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo nepravilno tarifo. Pravilna naj bi bila po njenem mnenju Začasna tarifa za intervalno priobčitev fonogramov na javnih prireditvah. Točka 2. K Tarife Zavoda IPF (iz leta 2005) se naj ne bi nanašala na takšne prireditve. Sodišče naj bi zaradi 3. točke 1. odstavka 157.e člena ZASP sploh ne bilo pristojna za presojo o zakonitosti sprejemanja navedene začasne tarife. Sodišče naj bi tudi kršilo procesno pravo, ker tožeče stranke ni pozvalo na dopolnitev dokazil, „če pride do spremembe trditvene podlage (v tem primeru uporaba Tarife)“.

7. Nepravilna naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča zato, ker v zvezi s prireditvijo „... poletje 2012“ ni prisodilo še zahtevanega DDV.

8. Kolikor se pritožba nanaša na 2. Fešto ... (8. 7. 7. 2012 in 8. 7. 2012) in 3. Fešto ... (8. 5. 7., 6. 7. in 7. 7. 2013) meni tožeča stranka, da je šlo za pet različnih sklopov prireditev in ne le za dva. Prireditve so se namreč odvijale dnevno, vsaka je imela začetek in zaključek. Na 2. Fešti ... so vsak dan nastopale različne glasbene skupine, torej so se predvajali tudi različni fonogrami. Vsake prireditve je bilo konec zgodaj zjutraj naslednjega dne po začetku. Vsak dan so nastopale različne glasbene skupine, to pa pomeni, da so se med nastopi skupin predvajali različni fonogrami. Glasbene skupine si med seboj niso bile niti najmanj podobne.

9. Odločitev v zvezi s koncertom glasbene skupine „N.“ naj bi bila napačna zato, ker je sodišče v zvezi s tem koncertom napačno ocenilo dokaze. Enak je tudi očitek v zvezi s koncertom glasbene skupine „C.“.

10. V nadaljevanju pritožba navaja razloge, ki se nanašajo na vse prireditve. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je uporabilo nepravilno postavko v Skupnem sporazumu iz leta 2012. Ugoditi bi moralo zahtevkom za plačilo DDV, ker naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena za znesek, kot ga je s tožbo zahtevala tožeča stranka.

11. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugoditi tudi zahtevkom na povrnitev stroškov preverjanja, obdelave podatkov, vstopnic in kilometrine. Nastanek teh stroškov naj bi določno opredelila, in predložila dokaze. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev v zvezi z zahtevkom za povrnitev 40,00 EUR na temelju ZPreZP-1.

12. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo (358. člen ZPP), v preostanku pa jo je zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Del pritožbenih razlogov se nanaša pravzaprav na vse ali vsaj na velik del tožbenih zahtevkov. Pritožbeno sodišče bo zato obrazložilo svojo odločitev glede neutemeljenosti teh pritožbenih razlogov najprej. Tem delu obrazložitve bo sledila obrazložitev glede ostalih pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na posamezne prireditve, kolikor ne bo dan odgovor na pritožbene razloge že v prejšnjem delu.

1. SPLOŠNI PRITOŽBENI RAZLOGI

a) Uporaba pravilne tarife

14. Prvostopenjsko sodišče je odločilo o zahtevkih na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP v povezavi s 1. odstavkom 131. člena OZ. Višino odškodnine je odmerilo glede na 2. odstavek 168. člena ZASP (prvostopenjska sodba, r. št. 12).

15. Pri odmeri odškodnine je uporabilo Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena(1) (v nadaljevanju: SS). Glede višine plačila je uporabilo 5. člen SS.

16. Proizvajalec fonogramov je upravičen do nadomestila, če se za komercialne namene izdani fonogram ali njegov posnetek uporabi za javno priobčitev (1. odstavek 130. člena ZASP). Tožeča stranka je tista pravna oseba, ki uveljavlja pravice proizvajalcev fonogramov (146. člen ZASP), in sicer le glede fonogramov. Dogovarja se tudi glede višine nadomestila, in v tem okviru sklepa skupne sporazume z reprezentativnimi združenji uporabnikov (2. odstavek 156. člena ZASP). V tem okviru ima precejšno prostost glede oblikovanja vsebine skupnega sporazuma, seveda v dogovoru z združenjem uporabnikov. Ne glede na to prostost obeh pogodbenih strank sta stranki vezani na prisilne določbe različnih zakonov. Eden takšnih zakonov je tudi ZASP. Povedano velja za vse skupne sporazume na splošno, in v tem okviru vsekakor tudi za skupni sporazum, ki ga je potrebno uporabiti v tej zadevi.

17. V 4., 5. in 6. členu SS dogovorjene tarife so enotne glede tarifnih razredov in meril. Mišljena so merila za določitev, kateremu tarifnemu razredu je treba pripisati prireditev. Najnižja je tarifa v 5. členu SS. Ta tarifa predpostavlja, da organizator prireditve svojo prireditev prijavi 10 dni pred samo prireditvijo, vključno s predvidenim številom obiskovalcev in obsegom. Najpozneje v 15 dneh po sami prireditvi mora še predložiti poročilo s seznamom uporabljenih fonogramov, številom obiskovalcev in obsegom predvajanja fonogramov. Takšna tarifa je označena tudi kot „diskontirana tarifa“. Najvišja tarifa je predvidena v 4. členu SS. Uporablja se za tiste, ki prireditve niti ne prijavijo. Razmerje med obema tarifama je 1 : 3, in sicer za vse tarifne razrede enako. To je mogoče pojasniti tudi na primeru: če znaša tarifa za 5. tarifni razred za tiste, ki prijavijo prireditev in program, 250 EUR, znaša tarifa za isti tarifni razred za tiste, ki prireditve niti ne prijavijo, 750 EUR, torej trikratnik prve tarife. Tarifa po 4. členu, torej najvišja mogoča tarifa, je v samem SS označena kot „splošna tarifa“. Očitno so sklenitelji računali s tem, da je splošno pravilo, da bodo prireditelji kršili svoje obveznosti.

18. Poleg obeh prej opisanih tarif obstaja še tretja tarifa. Vsi tisti, ki prireditev vsaj prijavijo, so upravičeni do znižane tarife (6. člen SS), ki znaša natančno dvakratnik tarife po 5. členu SS.

19. Pritožbeno sodišče ne nasprotuje temu, da bi se pogodbeni stranki kateregakoli skupnega sporazuma dogovorili za primerno in glede na okoliščine opravičljivo zvišanje ali znižanje tarife. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da je VS RS v odločbah opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 zavzelo stališče, da je razlikovanje med uporabniki potrebno. Navedene odločbe se niso nanašale na prav ta SS, temveč na drugega. Sicer pa je mogoče iz obeh odločb sklepati, da dajanja popustov ni samo po sebi nedopustno.

20. To pa ne pomeni, da je dopustno vsako razlikovanje med uporabniki. To velja toliko bolj zaradi odločbe SEU, ki pa je izšla že po izdaji obeh prej navedenih sodbe VS RS.

21. Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča je poleg tega tudi v skladu z odločbo SEU opr. št. C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel). Ta odločba je izšla šele precej po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. Ključni del obrazložitve je v r. št. 78 – 80, zlasti jasni sta r. št. 79 in 80. V r. št. 79 je SEU zapisal tole: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“.

22. Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na D 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Ni pa videti prav nobenega razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico, in v tej zadevi torej na pravico proizvajalca fonogramov.

23. Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

24. Iz navedenih razlogov nasprotuje pritožbeno sodišče temu, da bi različna višina nadomestila nasprotovala ureditvi, kakršno je vzpostavil ZASP. ZASP je jasno določil, da lahko proizvajalec fonogramov zahteva odškodnino v obsegu, ki je „enak nadomestilu za zakonito uporabo“ (2. odstavek 168. člena ZASP). Proizvajalec fonogramov lahko zahteva tudi civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in ta lahko znaša do 200 % nadomestila za uporabo fonogramov (3. odstavek 168. člena ZASP). Vezana je na nadaljnjo predpostavko, da je kršitelj ravnal namerno ali hudo malomarno (3. odstavek 168. člena ZASP). Upoštevajo se lahko tudi druge okoliščine (4. odstavek 168. člena ZASP). Zahtevek na plačilo civilne kazni torej ni zahtevek, ki ga kolektivna organizacija lahko uveljavlja in je utemeljen v vsakem primeru, temveč le, če so izpolnjene predpostavke zanj. Ureditev v ZASP (1. do 4. odstavek 168. člena ZASP) je torej takšna, da nadomestilo za zakonito uporabo in civilna kazen skupaj ne moreta presegati trikratnika nadomestila za zakonito uporabo.

25. V SS si je tožeča stranka izgovorila 3 kratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (1. odstavka 4. člena SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na temelju 1. in 3. odstavka 168. člena ZASP, je to nedopustno. Nedopustno je zato, ker je sama civilna kazen vezana na krivdo kot dodatno predpostavko, ki ni vedno podana. Celo v primeru kršitve torej proizvajalec fonogramov na temelju ZASP ni samodejno upravičen do civilne kazni, kot je že bilo pojasnjeno. Z oblikovanjem tarife v 4. in 5. členu SS so sklenitelji SS dosegli prav to, da bo do trikratnika tarife za zakonito uporabo (5. člen ZASP) proizvajalec fonogramov upravičen v primeru kršitve vselej, ne glede na stopnjo krivde kršitelja in druge predpostavke.

b) Pravne posledice uporabe tarife

26. Nična je lahko le pogodba zasebnega prava. Da SS ni pogodba zasebnega prava, je mogoče sklepati iz odločbe US RS št. U-I-149/98. V tej zadevi je Ustavno sodišče RS odločalo o tarifi ene od kolektivnih organizacij (SAZAS), ki je sestavni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. list RS, št, 65/93) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej po presoji Ustavnega sodišča RS pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča.

27. V tej zadevi pa tožeča stranka opira svoje zahtevek na skupni sporazum. Nanj je glede odmere višine odškodnine oprta tudi prvostopenjska sodba. Tudi skupni sporazum po presoji pritožbenega sodišča ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP, ki ureja skupne sporazume, pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve skupnega sporazuma zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

28. S tem še ni bilo odgovorjeno na vprašanje, kakšna je pravna narava skupnega sporazuma. Jasno je, da je njegov učinek enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava.

29. Skupni sporazum je v resnici podzakonski splošni akt. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

30. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. To velja za sodišča vseh stopenj. Pravni temelj za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006 je torej 125. člen Ustave. Če je kakšna določba skupnega sporazuma v nasprotju z katerim od zakonov, je sodišče ne uporabi (exceptio illegalis). Takšna določba torej ni nična. Ničnost je namreč značilno zasebnopravna posledica (1. odstavek 86. člena OZ), exceptio illegalis pa ima svoj temelj v javnem pravu.

31. Sodišče je vsekakor vezano na skupne sporazume, torej tudi na SS (7. odstavek 157. člena ZASP). Vezano je vsaj toliko, da morajo na njegovem temelju odločiti o zahtevkih, ki jih uveljavlja kolektivna organizacija zoper vse tiste priobčevalce fonogramov, ki skupnega sporazuma niso sklenili (6. odstavek 157. člena ZASP), vendar le, če skupni sporazum ni v nasprotju z zakonom. 7. odstavek 157. člena ZASP namreč ne more pomeniti, da sodišče skupnega sporazuma ne more preizkusiti glede skladnosti z zakonom. Takšno pravico imajo sodišča na splošno za vsak podzakonski predpis (2. stavek 125. člena Ustave), kot je bilo že obrazloženo. SS je po svoji vsebini podzakonski predpis, torej lahko sodišče preizkuša tudi zakonitost posameznih določb.

32. Za preizkus zakonitosti določb SS ne pride v poštev postopek pred Svetom za avtorsko pravo. ZASP namreč ne vzpostavlja posebnega telesa, ki bi lahko presojalo zakonitost posameznih določb skupnega sporazuma namesto sodišča. Postopek pred Svetom za avtorsko pravo lahko začne le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes. Ta predpostavka je jasno določena v 2. odstavku 157a. člena ZASP. Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Postopka pri Svetu za avtorsko pravo ne bi nikoli mogla začeti. Ker pa o sporih morajo odločati, bi jim torej ostalo le to, da bi o sporih sploh ne odločala, če bi se pojavil dvom o tem, ali je skupni sporazum v skladu z zakonom. To pa bi vodilo do nemožnosti rešitve sporov, in do pravnega stanja, v katerem bi Republika Slovenija ne bila več pravna država (2. člen Ustave).

33. Glede na to, da se 4. člen SS ne more uporabiti, je v tej zadevi prvostopenjsko sodišče, na temelju 1. odstavka 130. člena ZASP, za določitev primernega nadomestila pravilno uporabilo 5. člen SS.

c) Povrnitev DDV

34. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(2), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(3)

d) Povrnitev stroškov preizkusa (preverjanja) in obdelave podatkov, vstopnic, kilometrine in opomina

35. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o zahtevkih na povrnitev stroškov preverjanja, obdelave podatkov, kilometrin in vstopnin za prireditve. Stroški preverjanja in obdelave podatkov so stroški, ki so stroški poslovanja (1. odstavek 153. člena ZASP) in se plačujejo poleg tega tudi iz civilne kazni, zato zahtevek tožeče stranke niti nima pravnega temelja.

36. Tožeča stranka poleg tega niti ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine svojega zahtevka (212. člen ZPP). Tožeča stranka namreč ni niti trdila, niti dokazala, s čim utemeljuje višino svojih zahtevkov. Ni trdila, kako je izračunala stroške administracije podobnih prireditev v preteklih letih in tudi ni predložila nobenih dokazov. Teh bistvenih ugotovitev prvostopenjske sodbe (prvostopenjska sodba, r. št. 54) pritožba niti ne izpodbija.

37. Prvostopenjska sodba je poleg tega tudi ugotovila, da tožeča stranka glede kilometrine ni dokazala, da bi kilometrino (ki naj bi jo plačala svojim oglednikom) izplačala. Sicer pa je oglednik A. A. celo izpovedal, da živi v X, kjer so bile vse prireditve in da je na prireditev C. prišel od doma. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je svojemu ogledniku poravnala vstopnine (prvostopenjska sodba, r. št. 55 in 56). Pritožba je te ugotovitve poskusila izpodbiti le tako, da je navedla, da je tožeča stranka morala plačati za vsak ogled prireditve in povrniti stroške kilometrine. Da pa je stroške zares povrnila, niti pritožba ne navaja in je torej prvostopenjska sodba pravilna.

38. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov opomina po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih.(4) Ravnalo je prav. Glede na 1. odstavek 3. člena ZPreZP-1 je stvarno področje uporabe omejeno na pogodbe. Podrobnosti glede višine zahtevka so določene v 2. odstavku 14. člena ZPreZP-1. Ker stranki tega spora nista sklenili pogodbe, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov izterjave na temelju ZpreZP-1.

2. PRITOŽBENI RAZLOGI V ZVEZI S POSAMEZNIMI PRIREDITVAMI

a) Prireditev M.

39. Prireditev se je odvijala še pred uveljavitvijo SS 2012. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je potrebno uporabiti T 2005. Tožeča stranka lahko določi tarifo za določeno vrsto uporabe avtorskih del le, če ta sploh še ni bila nikoli določena (4. odstavek 156. člena ZASP). Ta določba se smiselno uporablja tudi za sorodne pravice (145. člen ZASP). Pravice proizvajalcev fonogramov in izvajalcev so sorodne pravice (gl. 5. poglavje ZASP – 118. člen in nasl. in 128. člen in nasl. ZASP). Potem ko je takšna začasna tarifa določena prvič, velja le do sklenitve skupnega sporazuma. Ker za to določeno vrsto uporabe kakšen skupni sporazum še ni bil sklenjen, je torej odločilno pravno vprašanje, ali je T 2005 že urejala obveznost tožene stranke plačati nadomestilo za predvajanje fonogramov na prireditvi, še preden začne igrati živa glasba.

40. Določilo K 2. odstavka 7. člena T 2005 je jasno: v njej postavljeno nadomestilo se nanaša na: igrišče, stadion, športno dvorano in drugo športno ali množično prireditev, ki je ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Prireditev tožene stranke je bila nedvomno množična, česar pritožba niti ne poskuša izpodbijati. Ker prireditve tožene stranke ni bilo mogoče subsumirati pod katero drugo tarifno številko, je treba torej uporabiti prav določilo K 2. odstavka 7. člena T 2005.

41. Kaj je v zvezi s tem tožeča stranka imela v mislih, ko je sprejemala T 2005, je za odločitev v tej zadevi nepomembno. Odločilno je objavljeno besedilo, in to besedilo je dovolj jasno. Po Svetu Zavoda IPF (tožeče stranke) sprejeta razlaga je za sodišče tako ali tako nezavezujoča, saj je sodišče vezano na Ustavo in zakone (125. člen Ustave). Poleg tega ni bila objavljena v Uradnem listu.

42. Ker je bila torej tarifa določena že v T 2005, uporaba ZT torej ne pride v poštev. Tako je sicer odločilo že VSL v zadevah z opr. št. I Cp 3030/2014 in v zadevi z opr. št. V Cpg 322/2016.

43. Na pritožbeni razlog, da sodišče sploh ne sme presojati pravilnosti tarife, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v predhodnem delu te obrazložitve.

44. Zakaj bi moralo sodišče stranko pozvati na dopolnitev dokazil, iz same pritožbe ni razvidno. Pritožba tudi sama po sebi ne navede, katerega dokaza zato tožeča stranka ni mogla navesti in katero dejstvo ni moglo biti ugotovljeno.

b) 2. in 3. Fešta ...

45. Pritožba ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o številu obiskovalcev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo na 2. Fešti ... 7. 7. 2012 800 obiskovalcev, 8. 7. 2012 pa 350 obiskovalcev. Na 3. Fešti ... je bilo po 2.000 obiskovalcev na dan (5. 7., 6. 7. in 7. 7. 2013). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila 2. Fešta ... ena sama prireditev z enim sklopom. Število dnevnih obiskovalcev je seštelo in potem odmerilo plačilo od vsote.

46. Tudi po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so se vsa srečanja odvijala dnevno in torej niso bili neprekinjena. To velja tako za Fešto ... v letu 2012, kot tudi v letu 2013. Na to okoliščino je opozorila tudi pritožba. Zamenjevale so se sicer tudi glasbene skupine, tudi program srečanj ni bil vsak dan enak (podrobnosti v prvostopenjski sodbi, r. št. 32 in 34).

47. Če ima prireditev več vsebinskih sklopov, se nadomestilo plača za vsak posamezen vsebinski sklop prireditve in vsak prireditveni prostor (1. odstavek 8. člena SS). Sklop po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (geslo: „sklop“) pomeni več stvari, ki nastopajo skupaj in sestavljajo celoto, kot na primer sklop problemov, vprašanj, miselni sklop. Če je ena prireditev sestavljena iz več delov, ki se po svoji vsebini očitno razlikujejo, med sklopom in prireditvijo ne bo težko razlikovati. Do težav z razmejitvijo med glasbenim koncertom in lutkovno predstavo v okviru iste prireditve najbrž ne bo prihajalo. Drugače pa bo, če ista prireditev združuje več srečanj oseb, pri tem pa razlika med posameznimi deli („sklopi“) ni tako očitna. Takšna zamejitev je nujno potrebna prav pri prireditvah, ki združujejo več srečanj, posebej še, če so takšna srečanja medsebojno programsko povezana in istovrstna. Že izid preizkusa obstoja vsebinskih povezav med več deli enega samega sklopa je lahko negotov, odvisen je pač od meril. Isto velja tudi za preizkus, ali sestavlja skupaj eno prireditev več sklopov, ali pa gre nemara le za en sam sklop. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z 2. in 3. Fešto ... je nazoren prikaz, kako težaven je lahko takšen preizkus, in kako sporen je lahko izid takšnega preizkusa, kljub skrbnosti, ki jo je pri preizkusu pokazalo prvostopenjsko sodišče.

48. V predloženi zadevi je pravzaprav šlo za dve seriji prireditev izrazito zabavne narave, namenjenih precej širokemu občinstvu. Vsaka od prireditev se je nanašala na ..., četudi je bila lahko povezava posameznih srečanj s ... ali tudi med seboj precej ohlapna.

49. Jezikovna razlaga pri zamejitvi in razmejitvi pri tem ni zares v pomoč, saj sama po sebi ne omogoča zanesljive zamejitve pojma „sklop“. Iz namena samega dogovora o plačilu nadomestila za vsebinske sklope pa je mogoče sklepati, da je bila pravzaprav z besedno zvezo „posamezen vsebinski sklop“ mišljena zaključena celota, celo če ta sicer ni sestavljena iz več različnih sestavnih delov. Srečanje kot celota obstaja le, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati, da bo lahko isti obiskovalec ostal od začetka do konca prireditve. Če pa že organizator predvidi konec srečanja in potem ponoven začetek po daljšem odmoru, potem pač ni mogoče več videti v različnih srečanjih ene prireditve, temveč več sklopov.

50. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2015 trdila, da so bile prireditve dnevne (l. št. 58 – hrbet) in da je vsaka prireditev imela svoj začetek in svoj konec. Temu tožena stranka ni nikoli ugovarjala. Zakoniti zastopnik tožene stranke je to celo potrdil svojo izjavo, da je normalno, da se „nekje ponoči prireditev konča in po določenem času zjutraj spet nadaljuje“ (l. št. 71, zapisnik z glavne obravnave, ki je bila 18. 3. 2016). V takšnem primeru je sicer lahko prireditev ena, vendarle pa gre za različne sklope, ker je tako s svojim urnikom srečanj predvidel že sam organizator. Ker so bila srečanja dnevna, in očitno ločena z dolgimi prekinitvami, je šlo v pritožbenemu sodišču predloženi zadevi za več sklopov prireditev. To pomeni, da je treba za vsak posamezni sklop odmeriti plačilo posebej.

51. Glede na ugotovljeno število obiskovalcev posameznega dne bi lahko tožeča stranka glede na 5. člen SS zahtevala za 2. Fešto ... nadomestilo za 800 obiskovalcev in za 350 obiskovalcev, skupaj torej dvakrat po 70,00 EUR. Za 3. Fešto ... bi lahko zahtevala za vsak dan 130,00 EUR, saj je bilo število obiskovalcev vsak dan 2.000. Skupaj bi torej lahko zahtevala 390,00 EUR. Ker tega zneska tožena stranka ni plačala, je storila civilni delikt.

52. Prvostopenjsko sodišče je že ugodilo zahtevku za plačilo v višini 130,00 EUR za predvajanje fonogramov na 2. Fešti ... in zahtevku za plačilo v višini 250,00 EUR za predvajanje fonogramov na 3. Fešti ... Pritožbeno sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo še tako, da mora tožena stranka plačati še 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 2. 9. 2012 naprej do plačila, in še 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2013 naprej do plačila.

53. Glede zamudnih obresti tožeča stranka niti ni vložila pritožbe, tako da se pritožbeno sodišče glede podrobnosti v zvezi z tekom zamudnih obresti sklicuje na prvostopenjsko sodbo, r. št. 36.

c) Koncert skupine „N.“

54. Neutemeljena pa je pritožba v delu, v katerem se nanaša na koncert „N.“. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo obiskovalcev največ 600. Oprlo se je pri tem na trditve tožene stranke o številu prodanih vstopnic in na listino (blagajniški prejemek). Sam dokaz kot takšen, namreč blagajniški prejemek je dokazna listina, ki jo sodišče mora ocenjevati prosto. Ni nobena listina o sklenjenem pravnem poslu. Na izpoved B. B. ni mogoče opreti že zato, ker sama ni znala opredeliti števila prodanih vstopnic. Zgolj menila je, da bi bilo obiskovalcev lahko tudi več, kar je preveč nedoločno. Ker dokazno breme glede števila prodanih vstopnic nosi tožeča stranka, ji torej dokaz večjega števila prodanih vstopnic od 600 ni uspel.

55. Ali je blagajniški prejemek dovolj verodostojen, ali ne, je pri tem celo postransko. Ta dokaz je predložila tožena stranka, dokazno breme pa je nosila tožeča stranka. Sicer pa zoper verodostojnost predloženega dokaza tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov.

d) Koncert C.

56. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na koncert C. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo prodanih 1.493 vstopnic. Zanj je bil ključni dokaz obračun družbe E. d. o. o., katere poslovna dejavnost je prodaja vstopnic. Predvsem pa je prav ta družba na temelju števila prodanih vstopnic povrnila znesek prodanih vstopnic toženi stranki. Sam dokaz kot takšen, namreč izpis podatkov o prodanih vstopnicah je dokazna listina, ki jo mora sodišče ocenjevati prosto. Ni listina o sklenjenem pravnem poslu. Že zato ni ključnega pomena, ali je bila podpisana s strani zakonitega zastopnika. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma, da je bila ta listina primeren in zadosten dokaz glede števila obiskovalcev.

57. Priča A. A. je sicer lahko trdil, da je poskušal preizkusiti podatek o številu prodanih vstopnic pri študentki, ki je prodajala vstopnice. Ocenjeval je števil tudi sam. Natančne številke ni mogel ugotoviti zaradi teme. Dopustil je, da je bila njegova ocena previsoka (prvostopenjska sodba, r. št. 45). Na izpoved priče, ki se niti sama ne zanese na svojo oceno, in tudi celo pojasni razloge za nezanesljivost svoje ocene, se prvostopenjsko sodišče ni oprlo. Ravnalo je povsem prav. Trditveno in dokazno breme je pač na tožeči stranki.

III. STROŠKI POSTOPKA

58. Odločitev o stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP.

59. Delno utemeljena je pritožba glede stroškov prvostopenjskega postopka. Tožeča stranka je uspela v višini 34,6 % in ne le v višini 31,5 %. Tožena stranka je uspela s 65,4 %.

60. Zaradi po končanem pritožbenem postopku večjega uspeha mora tožena stranka tudi povrniti tožeči stranki ne le izvršilne stroške v višini 39,54 EUR, temveč v višini skupaj 43,43 EUR, torej še 3,89 EUR.

61. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku imela stroške v višini 864,82 EUR, tožena stranka pa stroške v višini 725,30 EUR. Glede na uspeh bi lahko tožeča stranka zahtevala povrnitev 299,22 EUR. Tožena stranka bi lahko zahtevala povrnitev 474,35 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi torej morala tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 175,13 EUR.

62. Poleg tega mora povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Vrednost spornega predmeta je na pritožbeni stopnji znašala le še 3.309,34 EUR. Tožeča stranka je v tem postopku uspela tako, da je bilo ugodeno še njenima dvema zahtevkoma v višini 150,00 EUR. Njen uspeh je bil komaj 4,5 %.

63. Tožeča stranka je plačala sodno takso v višini 255,00 EUR, njen odvetnik bi bil upravičen tudi do nagrade v višini 225,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), poleg tega tudi do 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in do DDV od vsote predhodnih postavk, skupaj torej do 610,73 EUR. Glede na uspeh je torej tožeča stranka upravičena do povrnitve 27,48 EUR.

64. Eden in drugi znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 51/2012.

Op. št. (2): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 57/2012 (v nadaljevanju: ZPreZP-1).


Zveza:

URS člen 125. ZASP člen 130, 130/1, 145, 146, 153, 153/1, 156, 156/2, 157, 157a, 157a/2, 168. OZ člen 74, 86, 86/1, 131, 131/1. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 14, 14/2. ZPP člen 212. Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena člen 4, 5, 6, 8, 8/1.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0Mjg3