<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba V Cpg 583/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:V.CPG.583.2016

Evidenčna številka:VSL0080796
Datum odločbe:26.10.2016
Senat, sodnik posameznik:dr. Marko Brus (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
Institut:kršitev avtorske sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - uporaba tarife - razlikovanje med uporabniki - ustaljena sodna praksa - ravnanje v nasprotju s stališčem VS RS - neodvisnost sodnikov - odločba SEU - skupni sporazum - pravna narava skupnega sporazuma - exceptio illegalis - povrnitev škode in civilna kazen - dejavnost kolektivnih organizacij

Jedro

Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe 838,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zneska 486,23 EUR od 30. 5. 2014 dalje do plačila in od zneska 352,63 EUR od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka).

Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 843,59 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka). Uveljavljala je pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, s stroškovno posledico, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

Glede višine nadomestila

Nedopustnost razlikovanja med uporabniki

6. Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.(1)

7. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju SS 2006)(2), s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju T 2005)(3). SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30 %. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

8. Odločilno je, ali obstaja pravni temelj v določilih ZASP za razlikovanje med uporabniki po kriteriju (ne)sklenitve pogodbe s tožečo stranko. Ta kriterij je bil v SS 2006 dogovorjen kot odločilni kriterij za izračun primernega nadomestila.

9. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.(4) Takšno neskladje je posledica obstoja monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila nadomestila dogovorjena na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006.

10. Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem ustaljenem stališču, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko v določbah ZASP, ki so glede tega prisilne. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP. Sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko pa nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik.

11. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

12. Tudi glede na prisilna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006 bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, s katerim bi imela sklenjeno pogodbo. Položaj uporabnika fonograma bi bil ob takšni razlagi SS 2006 in uporabi T 2005 drugačen, kot bi bil, če bi bil sklenil pogodbo s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Odločbi VSRS, odločba SEU in odločanje VSL

13. Sodna praksa VSL je bila od februarja 2013 naprej ustaljena. Razloge je podalo VSL najprej v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tipske zahtevke tožeče stranke.

14. Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele z dvema revizijama, o katerih je VSRS odločilo z odločbama III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila uporabnikom fonogramov, ki nimajo sklenjene pogodbe s tožečo stranko, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj naj bi morala uporabiti določbe T 2005.

15. VSL je le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS. Potem se je v zadevi V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vrniti k svojemu pravnemu stališču iz časa pred izdajo obeh revizijskih odločb. Tožeča stranka te odločbe (VSL V Cpg 2029/2014) ni izpodbijala pred VSRS, čeprav bi bila lahko to storila. VSL je potem tudi pri vseh nadaljnjih istovrstnih odločbah vztrajalo pri stališču, ki je bilo ustaljeno že pred sprejetjem obeh revizijskih odločb. To stališče je, da je temelj za odločanje o odškodnini, neupravičeni obogatitvi ali civilni kazni tarifa, ki je sestavni del SS 2006.

16. Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VSRS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon (125. člen Ustave). Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.(5) Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če se najde nižje sodišče dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

17. Stališče prvostopenjskega sodišča in višjega sodišča je poleg tega tudi v skladu z odločbo SEU C-572/13 z dne 12. 11. 2015 (Hewlett-Packard/Reprobel). Ta odločba je izšla šele precej po tem, ko sta bili izdani obe prej navedeni revizijski odločbi. Ključni del obrazložitve je v r. št. 78 – 80, zlasti jasni sta r. št. 79 in 80. V r. št. 79 je SEU zapisal tole: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“.

18. Odškodnina mora biti vselej enaka, ne glede na to, ali se uveljavlja zoper na sodelovanje pripravljenega zavezanca ali ne. Odločba se nanaša na Direktivo 2001/29/ES in na nadomestilo za uporabo avtorske pravice. Ni pa videti prav nobenega razloga, zaradi katerega se ne bi v tej odločbi zavzeto stališče moglo nanašati tudi na avtorski sorodno pravico, in v tej zadevi torej na pravico proizvajalca fonogramov.

19. Če se pravno misel iz navedene odločbe SEU prenese na ta primer, to pomeni, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. To pa je stališče, pri katerem vztraja VSL od februarja 2013 naprej in na katerem temelji tudi prvostopenjska sodba. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (tretji odstavek 168. člena ZASP).

Glede pravne narave skupnega sporazuma

20. Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi ene od kolektivnih organizacij (SAZAS), ki je sestavni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. list RS, št, 65/93) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS, št. 29/98).(6) Izrecno je odločilo, da ima lahko kolektivna organizacija javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej po presoji Ustavnega sodišča RS pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife.

21. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. Preizkus glede tega, kakšna je pravna narava skupnega sporazuma, je torej opravilo sodišče samo.

22. Skupni sporazum po presoji VSL ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP, ki ureja skupne sporazume, pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (glej četrti odstavek 157. člena ZASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve skupnega sporazuma zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

23. Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki tako tarifo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (tretji in peti odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (šesti odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (šesti odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (sedmi odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise.

24. Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Ker ima tako pravico pri T 2005, jo ima gotovo tudi pri SS. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo SS 2006 v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen Ustave uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS 2006.

25. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP. Določila SS 2006 so v tem delu v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Zato jih sodišče pri presoji utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke ne more upoštevati (exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.(7)

Glede civilne kazni

26. Obrazloženo je že bilo, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo pravilno tarifo. Zato so pravno zmotni tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnove za prisojeno civilno kazen.

Glede škode, nastale z odkrivanjem kršiteljev

27. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške, ki ji nastajajo pri poslovanju. V okviru svojega poslovanja mora tožeča stranka opravljati tudi nadzor nad uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (5. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Pod ta nadzor pa sodijo vse aktivnosti, ki so potrebne za ugotovitev pogostosti uporabe varovanih del. Med te aktivnosti po prepričanju pritožbenega sodišča spada ne le preverjanje resničnosti sporočenih podatkov o uporabi, ampak tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Terenskih kontrol torej tožeča stranka ni izvajala zato, ker je tožena stranka javno priobčevala fonograme, pač pa zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi tožeča stranka morala opravljati tudi, če bi bilo kršilcev zelo malo, ali pa nobenega. Uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava glede na navedeno ni podana.

28. V prid pravilnosti zgornjega stališča se pritožbeno sodišče sklicuje na uveljavljeno nemško prakso. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 168. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je nemško Vrhovno sodišče v odločbi(8), izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije GEMA proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic)(9) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic."

29. Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

Pravdni stroški

30. Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je bila vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Zaključek

31. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

32. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

33. Prav tako pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka sama, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega odgovora, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (4): Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (5): Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (6): Odločba US RS, št. U-I-149/98.

Op. št. (7): Dr. Špelca Mežnar: Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi, Pravna praksa 22/2015, stran 9 – 11.

Op. št. (8): BGH I ZR 160/70 z dne 10. 3. 1972.

Op. št. (9): Opomba VSL.


Zveza:

URS člen 125. ZASP člen 153, 153/1, 157, 168, 168/3. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005).
Datum zadnje spremembe:
23.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzMzQ2