<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 3184/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.3184.2012

Evidenčna številka:VSL0071638
Datum odločbe:21.08.2013
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.) Katarina Marolt Kuret (poroč.) Alenka Kobal Velkavrh
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:male avtorske pravice - avtorski honorar - obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - predvajanje glasbe proste plačil kolektivnim organizacijam

Jedro

Dokazno breme, da je predvajala zgolj tako glasbo, ki je prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje :

- v prvem odstavku II. točke spremeni tako, da se znesek 2.447,43 EUR nadomesti z zneskom 2.441,73 EUR,

- v drugem odstavku II. točke spremeni tako, da se znesek 1.548,50 EUR nadomesti z zneskom 1.554,20 EUR,

- v III. točki izreka pa spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 536,58 EUR nadomesti z zneskom 476,49 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Ljubljani VL 129536/2010 z dne 19. 9. 2010 v prvem odstavku izreka za znesek 156,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2009 razveljavilo in pravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka). Sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi v prvem odstavku za znesek 2.447,43 EUR z obrestmi od 12. 11. 2009 naprej in za zakonske zamudne obresti od zneska 29,79 EUR od 12. 9. 2009 do 20. 9. 2009, v tretjem odstavku pa za izvršilne stroške v znesku 46,13 EUR z obrestmi od 1. 10. 2010 naprej. Za glavnico 1.548,50 EUR z obrestmi od 12. 11. 2009 naprej in za izvršilne stroške 53,59 EUR z obrestmi od 1. 10. 2010 naprej je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 536,58 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da razveljavi njen ugodilni del in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo pomena repertoarja kolektivnih organizacij ter namena in vsebine sklepanja recipročnih sporazumov, zato ni ugotavljalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, da pri njej predvajana dela niso v repertoarju slovenske niti tujih kolektivnih organizacij, zaradi česar je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Opozarja na novelo ZASP-B, po kateri naj tožeča stranka ne bi bila več upravičena upravljati avtorskih pravic za vsa z zakonom varovana dela, temveč le za dela, ki so zajeta v repertoarju varovanih del. Sodišče pavšalno zaključuje, da je dokazno breme, da so predvajana glasbena dela avtorsko nezavarovana, na toženki in da slednja tega ni uspela dokazati. Dokument Evropske komisije št. MEMO/08/511 in stališče UILRS, do katerih se sodišče ni opredelilo, potrjuje, da lahko tožeča stranka ščiti glasbena dela tujih avtorjev le, če so zajeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero je sklenila recipročni sporazum. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe II Cp 3402/2011. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da je tožena stranka predvajala glasbena dela, ki so zajeta v repertoarju kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Sodišče se do tega ni opredelilo, temveč se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem dokazanosti odpovedi avtorjev svojim avtorskim pravicam. Ker glasbenega dela tujega avtorja, ki se je odpovedal uveljavljanju avtorskih pravic, ni v repertoarju nobene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni bilo potrebno. Tožeči stranki zakon ne daje avtomatično pravice zastopanja oziroma varovanja tujih glasbenih del. Tožeča stranka tuja glasbena dela lahko ščiti le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Tožeča stranka lahko zgolj na podlagi naslova glasbenega dela in imena ter priimka avtorja ugotovi, ali je ta vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene sporazuma. Da so ti podatki dovolj za iskanje po bazi, kaže tudi v dokaz predloženi zapisnik sestanka na sedežu tožeče stranke z dne 14. 3. 2012. Breme dokazovanja o tem, da glasbena dela avtorjev, ki jih je tožena stranka predvajala, ne sodijo v sklop varovanih glasbenih del, je tako na strani tožeče stranke, ne pa toženke. Negativnega dejstva tožena stranka sploh ne more dokazovati. Sodišče je tako nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ker se sodišče ni enolično opredelilo do ključnega vprašanja o pomenu in vplivu recipročnih sporazumov in repertoarjev tujih kolektivnih organizacij, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi napačno ocenilo dokazno vrednost listin, s katerimi je tožena stranka prvenstveno dokazovala, da gre za glasbena dela, ki niso zajeta v repertoarju nobene kolektivne organizacije in ne direktno, da so se avtorji teh del odpovedali svojim pravicam. Ugotovitev sodišča, da dokazila toženke ne dokazujejo, da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam, tako kaže na nepravilno dokazno oceno. Toženka je v postopku zatrjevala, da predvajana glasbena dela niso bila dela slovenskih avtorjev in niso zaobjeta v repertoarju nobenih organizacij, čemur tožeča stranka ni ugovarjala, in bi to moralo sodišče šteti za priznano dejstvo. Tudi iz predloženih dopisov izhaja, da se je po AKM repertoarjih predvajala prosta glasba. Dopis S. z dne 13. 7. 2011 kaže, da AKM glasbena dela šteje za avtorsko nevarovana dela. Napačno dokazno vrednost pa je sodišče pripisalo tudi dopisu AKM iz leta 2008. ZASP v 176. členu določa obseg zaščite tujih avtorjev, ki pa ne daje tožeči stranki pravice, da pobira avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da naj toženka ne bi zanikala trditev tožeče stranke, da so bila predvajana dela nemških državljanov. Toženka je v tretji vlogi navedla, da je nekaj avtorjev nemških državljanov, glede nekaj avtorjev, ki jih je primeroma zapisala, pa je izpostavila, da so iz držav izven EU. Tako se ZASP uporablja le za nekaj avtorjev, ne pa za vse. Toženka je v svojih prostorih predvajala izključno glasbo, ki jo je preko satelita predvajala določena avstrijska družba. Gre za poseben glasbeni program. Nadalje toženka prereka izračun avtorskega honorarja za SK, S H, Č, L in L, kot tudi Š M (1) in ŠV. Glede slednjih dveh posebej navaja, da izračuna ni mogoče preveriti, saj ni jasno, na kateri poslovni prostor se opredeljena kvadratura nanaša. Sodbe v tem delu zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo nagrado za izvršilni postopek všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Posebej ugovarja potnim stroškom za pristop tožničine pooblaščenke na narok. Ker je tožnica pooblastila odvetniško pisarno izven območja sedeža sodišča, meni, da tožnica do povračila teh stroškov ni upravičena. Opozarja, da ji sodišče brez obrazložitve ni priznalo priglašenega stroška za fotokopije in tiskanje v znesku 38,10 EUR z DDV.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo obširno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, zato je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

6. Tožena stranka zagovarja stališče, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je predvajala le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti, pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP (v zvezi s Bernsko konvencijo za varstvo knjiženih in umetniških del), kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ima pooblastilo sestrskih (oz. tujih) organizacij, je glede na navedeno v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, ki je memorandum, in stališče UILRS, saj nista pravno zavezujoča in ne posegata v domačo pravno ureditev. Če je predvajano določeno (glasbeno) delo tujega avtorja iz države izven območja EU, glede na določbo 176. člena ZASP še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, ki v slovenskem pravnem sistemu ni avtorsko zaščiteno in varovano. Sama okoliščina, da tuj avtor ni državljan držav članic EU, ne izključuje varovanja avtorskih del teh avtorjev v RS, saj tožena stranka niti ni zatrjevala, da (primeroma našteti) avtorji, ki uživajo varstvo po ZASP, nimajo sedeža ali bivališča na območju RS ali pri drugi kolektivni organizaciji sklenjene pogodbe. Te okoliščine tožena stranka ni izključila. Sicer pa toženka sama pritrjuje, da samo dejstvo, ali je avtor državljan držav članic EU ali ne, na avtorsko varovanje po ZASP nima vpliva.

7. Glede na navedeno je dokazno breme, da je predvajala zgolj tako glasbo, ki je prosto plačil kolektivnim organizacijam, na toženi stranki kot uporabnici, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka sedemdesetletnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Vsega tega tožena stranka ni zatrjevala, saj je vsebina njenih ugovorov predvsem v tem, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Tožena stranka pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo predložene dokazne listine toženke, tega ni uspela dokazati. Tudi listine, ki jih izpostavlja v pritožbi (zapisnik z dne 14. 3. 2012, seznam predvajanih del, dopis SPAR-a z dne 13. 7. 2011 in dopisa AKM), ne dokazujejo, da bi predvajala avtorsko nevarovana dela, ker so se avtorji odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. Njeno dokazovanje je sicer šlo v smeri, da dela, ki jih je predvajala, niso zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, vendar pa zgolj to dejstvo še ne pove, da so se ti avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo pravilo dokaznega bremena glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo slovensko pravo, za kar je imelo podlago v Uredbi ES 864/2007 z dne 11.7.2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (8. člen Rim II). Pritožbeno sklicevanje na 182. člen ZASP ni utemeljeno. V obravnavani zadevi ne gre za priobčitev javnosti neposredno po satelitu, ki bi potekala s strani RTV-organizacije, ki je v RS registrirana kot medij in vpisna v razvid medijev, saj tega toženka ni niti zatrjevala ne dokazovala. Da se lahko uporabi 182. člen ZASP, je treba trditi in dokazati, da je priobčitev javnosti neposredno po satelitu potekala s strani RTV-organizacije, ki je v RS registrirana kot medij in vpisna v razvid medijev, česar pa toženka ni storila.

9. Delno utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje glede na veljavno tarifo napravilo napačen izračun nadomestil. Tudi izračuna sodišča glede poslovalnic Š ŠV in Š M (2), je mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč trditvam tožeče stranke o kvadraturi teh dveh (kot tudi vseh ostalih) poslovalnic tožene stranke, kjer so se predvajala neodrska glasbena dela, ni obrazloženo ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje pri izračunu nadomestil pravilno izhajalo iz zatrjevane velikosti oziroma kvadrature posameznih poslovnih prostorov. Ker gre pri uporabi pravilnika za pravilno uporabo materialnega prava, na katerega pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti, je sodišče ustrezno višino nadomestila (glede v pritožbi konkretno izpostavljenih poslovalnic) izračunalo na podlagi neprerekanih navedb o velikosti poslovalnic tožene stranke po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Poslovni prostor v Š M meri 4000 m2, upoštevaje tarifne določbe III-C Pravilnika pa avtorski honorar znaša 52,55 EUR (29,79 + 4 x 1,79 + 5 x 1,79 + 4 x 1,79), z 8,5 % DDV pa 57,02 EUR in ne 58,92 EUR. Poslovna prostora v ŠL in ŠL merita vsak 1000 m2, zato znaša avtorski honorar 39,92 EUR (29,79 + 4 x 1,75, s pripadajočim DDV) in ne 41,82 EUR. Grajanje izračuna nadomestil za poslovalnici ŠČ (v izmeri 960 m2) in H1000 m2) je neutemeljeno, ker je priznano v skladu s tarifo Pravilnika. Izpodbijani izračun nadomestil (v višini 36,11 EUR) za poslovalnici v ŠK in ŠR pa je glede na velikost prostorov (v izmeri 1000 oz. 1100 m2, glede katerih se višina nadomestila po tarifi ne razlikuje in pravilno znaša z vključenim DDV 39,92 EUR) v korist toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo manj, kot je zahtevala in bi ji šlo po tarifi. Glede na navedeno celotni dolg iz naslova uporabe avtorskih del znaša za 5,47 EUR (1,9 + 1,9 +1,9) manj, kot je v izpodbijani sodbi (v znesku 2.447,43 EUR) prisodilo sodišče prve stopnje, torej 2.441,73 EUR, kar je tožena stranka dolžna poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Zaradi nižje glavnice, do katere je upravičena tožeča stranka, je bilo treba tudi v zavrnilnem delu navedeni znesek 1.548,50 EUR nadomestiti z 1.554,20 EUR.

10. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pravilno opozarja, da je treba v skladu s tarifno številko 3100 ZOdvT nagrado za postopek, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, zmanjšati za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bila tožeči stranki priznana v okviru 3. točke sklepa o izvršbi. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, ki pooblaščenki tožeče stranke odreka stroške pristopa na narok. V obravnavani zadevi so namreč potrebna specialna znanja, odvetnikov s takšnim znanjem na območju razpravljajočega sodišča pa je malo, zato je mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da gre za potrebne pravdne stroške. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 747,32 EUR (811,04 EUR (3) – 63,72 EUR (nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine po Tar. št. 3460 z 20 % DDV)), upoštevaje njen 79,85 % (4) uspeh, kot ga je ugotovilo sodišča prve stopnje in se z (delno) ugoditvijo pritožbe glede glavne stvari ni spremenil, pa 596,72 EUR.

Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo pavšalni znesek za fotokopiranje. Poleg s strani prvega sodišča priznanih pravdnih stroškov v znesku 551,00 EUR je torej upravičena še do priglašenih stroškov za fotokopiranje in tiskanje po Tar. št. 6000 ZOdvT v znesku 45,72 EUR (za 356 strani in 20 % DDV), skupaj torej 596,72 EUR, upoštevaje njen uspeh (20,15 %) pa 120,24 EUR. Po medsebojnem pobotu je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 476,49 EUR in ne 536,58 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo v II. in III. točki izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je v pritožbenem postopku le minimalno uspela, zato je pritožbeno sodišče v skladu določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožečo stranko, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega postopka.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Na tem mestu je treba opozoriti, da je sodišče pomotoma zapisalo, da gre za Š M, saj je iz trditev in dokaznih listin razvidno, da gre za Š M cesta v C.

(2) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pomotoma zapisalo Š M, saj je iz trditev in dokaznih listin razvidno, da gre za S M. cesta v C..

(3) toliko jih je priznalo prvo sodišče

(4) ločeno po temelju in višini, kar tožena stranka ne izpodbija


Zveza:

ZASP člen 146, 147, 151, 176.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MDAy