<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1223/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1223.2013

Evidenčna številka:VSL0071622
Datum odločbe:21.08.2013
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorski honorar - male avtorske pravice - glasbena dela tujih avtorjev - odpoved uveljavljanju avtorskih pravic

Jedro

Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v prvi in drugi alineji I. izreka spremeni tako, da se glavnica 978,50 EUR zniža na znesek 962,33 EUR

- v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek 478,25 EUR zviša na znesek 494,42 EUR

- v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 136,27 EUR zniža na znesek 105,82 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 94456/2010 z dne 8. 7. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka za glavnico 978,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2008 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka 60,84 EUR. V preostanku je sklep o izvršbi razveljavilo za plačilo glavnice 478,25 EUR z obrestmi in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške 136,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper zavrnilni del, tožena stranka ugodilni del, obe pa tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka sodbi očita predvsem napačno uporabo materialnega prava, ker je sodišče pri obračunu nadomestila uporabilo tarifo iz Pravilnika 1998. V nadaljevanju obširno pojasnjuje svoja stališča, da bi bilo pravilno le obračunavanje nadomestila po tarifi iz Pravilnika iz leta 2006. Nadalje ugotavlja, da je sodišče avtorske honorarje tudi po Pravilniku 1998 obračunalo nepravilno. Gre za poslovni prostor restavracija C. s 373 sedeži, zaradi česar avtorski honorar znaša skupaj z DDV 90,33 EUR in ne 79,87 EUR. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev je neobrazložena. Sodišče ni priznalo tožeči stranki priglašenih stroškov za sodne takse in ni pravilno izračunalo uspeha tožeče stranke, ki bi glede na 100 % uspeh po temelju moral znašati 83,95 %, kar je bistveno višji delež, kot ga je sodišče upoštevalo pri odmeri stroškov.

4. Tožena stranka sodišču očita, da pri odločanju, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo ter v kakšnem obsegu nosi dokazno breme glede zatrjevane uporabe glasbe, ni upoštevalo pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, torej ni upoštevalo, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih, niti namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov. Poenostavljeno in pavšalno je zaključilo, da je dokazno breme, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam, na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Sodišče se ni opredelilo do dokumenta Evropske komisije MEMO/08/511, niti do stališča Urada za intelektualno lastnino na njegovi internetni strani. Čeprav je na tožeči stranki breme, da dokaže svojo upravičenost zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del, tožeča stranka ni predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, kar pomeni, da si jemlje pravice, ki ji po sklenjenih sporazumih ne gredo. Sodišče je napačno ugotavljalo, kaj vse bi morala navesti in izkazati tožena stranka, da bi dokazala, da pri njej predvajana glasbena dela niso vsebovana v repertoarjih drugih kolektivnih organizacij ter pri tem napačno naprtilo trditveno in dokazno breme toženi stranki. Tudi določba 176. člena ZASP ne odpravlja zakonske obveznosti tožeče stranke, da mora s kolektivnimi organizacijami iz držav članic EU skleniti ustrezne recipročne sporazume in ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da vtožuje avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju in njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Sodišče je nepravilno tolmačilo nemško pravno ureditev glede dokaznega bremena. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R.. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih avtorskih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanja z njimi. Sodišče je napačno ocenilo dokazno vlogo listin, s katerimi je tožena stranka prvenstveno dokazovala, da je predvajala glasbena dela, ki niso bila zajeta v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij. V zvezi s 182. členom ZASP pritožba opozarja, da je sodišče ravnalo napačno, ko je za razsojo uporabilo s. pravo, moralo bi uporabiti a. pravo. Glede višine avtorskega honorarja je sodišče za poslovni prostor S. V. v skupni znesek honorarja napačno upoštevalo hodnike in trafiko, čeprav je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da ti niso zaveza tožene stranke. Za isti gostinski obrat ter za restavracijo C. bi moralo sodišče avtorski honorar znižati za 30 %, saj gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških, ki ni obrazložen. Opozarja, da bi moralo sodišče všteti v nagrado za postopek po tar. št. 3100 nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ugovarja potnim stroškom pooblaščenke tožeče stranke, ker so ti stroški nepotrebni oziroma previsoki.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice na podlagi 20 računov z zapadlostjo 12. 12. 2008 (plačilo avtorskih honorarjev za mesec november 2008). Stališče tožeče stranke je, da je po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) dolžna ščititi interese avtorjev, zato je na podlagi ugotovitev zapisnika o opravljenih kontrolah tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar, kljub temu, da je odpovedala pogodbo o javni priobčitvi glasbenih del z dne 5. 4. 2007. Bistveni ugovor tožene stranke je, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi, ter da gre za dela, ki niso obsežena niti v repertoarju tožeče stranke, niti v repertoarjih drugih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam za glasbo, ki jo je predvajala v spornem obdobju v svojih poslovnih prostorih ter da ni dokazala, da naj bi šlo za avtorsko nevarovana dela. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov tožeča stranka varuje, se zato tožena stranka plačilu kljub številnim ugovorom in nasprotnim trditvam ne more izogniti. Med pravdnima strankama sporna vprašanja, ki so odločilna za presojo, ali je tožeča stranka upravičena uveljavljati od tožene stranke avtorske honorarje, je Višje sodišče v Ljubljani že obravnavalo in zavzelo vsebinsko enaka stališča v več odločbah (npr. II Cp 2010/2012, II Cp 1495/2012, II Cp 1356/2012, II Cp 1133/2012, II Cp 2201/2012, II Cp 1390/2012, II Cp 3287/2012, II Cp 2951/2012, II Cp 3237/2012).

8. Materialnopravna podlaga za presojo zahtevka tožeče stranke je v določbah ZASP, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, glede višine avtorskega honorarja pa je bilo potrebno upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS št. 29/98, v nadaljevanju Pravilnik 1998), katerega določbe je sodišče prve stopnje prav tako pravilno uporabilo. V ZASP je predpisano kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, pri čemer kolektivna organizacija avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (147. člen in 151. člen ZASP). Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom, kot v konkretni zadevi, ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). V zvezi s pritožbenimi ugovori tožene stranke je treba najprej poudariti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe že odgovorilo na vse relevantne ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja. Razlogi sodbe so pravilni in popolni in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačilo nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem ter drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Glede obsega repertoarja varovanih del tožeče stranke je sodna praksa enotna, da repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev. Navedeno je v skladu s 176. členom ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnica upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga za to pooblastijo sestrske kolektivne organizacije oziroma samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, nima podlage v zakonski ureditvi in ga tudi sodna praksa ne sprejema. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi ter stališče Urada za intelektualno lastnino RS, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev, zato se sodišče prve stopnje do teh dokumentov ni bilo dolžno v sodbi posebej opredeljevati.

9. Pravilno je stališče sodbe tudi glede dokaznega bremena in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Avtor se lahko odpove uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi v svojih poslovnih prostorih predvajala le dela avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Slednje je dokazovala z različnimi potrdili in dopisi (med ostalim avstrijske družbe R.) ter seznami predvajanih del, vendar navedeno ne dokazuje odpovedi avtorjev uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Enako velja tudi v primeru, če bi tožena stranka uspela dokazati, da dela, ki jih je predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo in je zmotno pritožbeno stališče, da je za obravnavano zadevo skladno s 182. členom ZASP potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Da se lahko uporabi 182. člen ZASP je treba dokazati, da priobčitev javnosti poteka s strani RTV organizacije, ki je v Republiki Sloveniji registrirana kot medij in vpisana v razvid medijev, česar pa tožena stranka ni dokazala.

11. Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je upravičena do nadomestila za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v letu 2006 (Ur. l. RS št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006) in ne po tarifi Pravilnika 1998. Razlogi sodišča prve stopnje so v zvezi s tem vprašanjem izčrpni in obširni, v njih je odgovorjeno na v pritožbi ponovljena stališča tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na te razloge. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, s katero je to sodišče poenotilo dotlej neenotno prakso višjih sodišč v zvezi z vprašanjem materialnopravne podlage za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del. Sklicevanje tožeče stranke na drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v prej sprejetih odločbah, zato ne more biti uspešno.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo višino avtorskega honorarja za uporabo varovanih avtorskih del na podlagi podatkov o kvadraturi in številu sedežev v poslovnih prostorih tožene stranke v skladu s tarifo Pravilnika 1998 za večino poslovnih prostorov, razen za restavracijo C. ter S. V.. Glede prve ima pritožba tožeče stranke prav, da glede na nesporno število sedežev (373) izračun ni pravilen, saj za ta poslovni prostor znaša skupaj z DDV 90,33 EUR in ne 79,87 EUR. Glede S. V. pa tožena stranka pravilno ugovarja višini skupnega zneska avtorskega honorarja glede na ugotovitev sodbe, da parkirni prostori, hodniki in trafika niso zaveza tožene stranke, kar pomeni, da je glavnica nižja za 26,63 EUR. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico 962,33 EUR in ne 978,50 EUR. Ostale navedbe tožene stranke, s katerimi uveljavlja znižanje avtorskega honorarja za gostinska obrata restavracija C. in V. pa predstavljajo pritožbene novote, ki po prvem odstavku 337. člena ZPP niso dopustne.

13. Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jo je sicer mogoče preizkusiti ob upoštevanju stroškovnikov pravdnih strank v spisu. Pritožba tožeče stranke v tej smeri ni utemeljena, saj je iz stroškovnika razvidno, da je znesek sodne takse upoštevan pri višini njenih stroškov, njen očitek, da bi moralo sodišče odmeriti stroške ločeno glede na uspeh po temelju in uspeh po višini, pa nima podlage v določbah ZPP. Prav pa ima tožena stranka, ko opozarja, da bi sodišče moralo ob pravilni uporabi odvetniške tarife nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pri stroških tožeče stranke všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji in pri priznanju višine potnih stroškov za pristop pooblaščenke na narok. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 322,78 EUR, tožene pa 315,33 EUR, glede na uspeh tožeče stranke v postopku (66 %) je po pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 105,82 EUR pravdnih stroškov.

14. Pritožbeno sodišče je glede na gornje razloge pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa v nespremenjenem delu pritožbo tožene in pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, enako tudi tožena stranka, ki je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede na celotni zahtevek. Stroški odgovora na pritožbo obeh strank glede na vsebino vlog niso potrebni stroški postopka.


Zveza:

ZASP člen 147, 151, 176, 182.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4OTg2