<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 559/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.559.2013

Evidenčna številka:VSL0071617
Datum odločbe:31.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Irena Veter (poroč.), Anton Bizjak
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorski honorar - male avtorske pravice - glasbena dela tujih avtorjev - odpoved avtorskim pravicam

Jedro

Tožena stranka je tista, ki je dolžna izkazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

-v 1. alineji točke I. izreka znesek glavnice 783,90 EUR zniža na znesek 731,10 EUR,

-v 2. in 3. alineji točke I. izreka znesek 460,62 EUR zniža na znesek 413,92 EUR ter znesek 323,26 EUR zniža na znesek 317,18 EUR,

-v točki III. izreka znesek nadaljnjih pravdnih stroškov 135,50 EUR zniža na znesek 112,83 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrneta ter se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 77228/2010 z dne 6. 6. 2010 obdržalo v veljavi za glavnico v višini 783,90 EUR, zakonske zamudne obresti od 460,62 EUR od 13. 5. 2008 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 323,26 EUR od 13. 6. 2008 do plačila ter stroške izvršilnega postopka 42,70 EUR. V preostanku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške nadaljnjega pravdnega postopka 135,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi lahko tožeča stranka obračunala nadomestilo toženi stranki samo na podlagi tarife iz leta 1998, ne pa višje. Meni, da je bil pravilnik iz leta 2006 veljavno sprejet in obširno navaja svoje argumente, da je povsem pravilno obračunavanje tarife skladno s tem pravilnikom. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Pritožbo delno vlaga tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo toženi stranki naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov in ne sorazmernega dela. Toženi stranki je sodišče nepravilno priznalo materialne stroške 36,60 EUR, saj so ti stroški po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi omejeni na največ 20,00 EUR.

4. Tožena stranka v pritožbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno opredelilo temeljna vprašanja te pravde, vendar pri odločanju, katera glasbena dela je tožeča stranka upravičena varovati oziroma s pravicami katerih (tujih) avtorjev glasbenih del je upravičena upravljati ter kdo in v kakšnem obsegu nosi dokazno breme, ni upoštevalo niti pomena repertoarjev kolektivnih organizacij in posledic dejstva, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih, niti namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme na toženi stranki ter da slednja ni uspela dokazati, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam. Sodišče se ni opredelilo do dokumenta št. Memo/08/511 oziroma stališča Evropske komisije ter stališča Urada RS za intelektualno lastnino na njegovi internetni strani. Čeprav je na tožeči stranki breme, da dokaže svojo upravičenost zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del, tožeča stranka ni predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, kar pomeni, da si jemlje pravice, ki ji po sklenjenih sporazumih ne gredo. Sodišče je trditveno in dokazno breme naprtilo toženi stranki, ki bi morala za vsako posamezno glasbeno delo predložiti vse podatke, za kar ni podlage v materialnem pravu. Nepravilna je trditev oziroma obrazložitev sodišča, da bi tožeča stranka lahko šele po predložitvi takšnih podatkov imela možnost preveriti, ali so ta glasbena dela vsebovana v repertoarju tožeče stranke ali v repertoarjih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Tudi določba 176. člena ZASP ne odpravlja zakonske obveznosti tožeče stranke, da mora tudi s kolektivnimi organizacijami iz držav članic Evropske unije skleniti ustrezne recipročne sporazume in ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da pobira avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju in njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Sodišče ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi v nasprotnem primeru lahko zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da naj bi tožena stranka predvajala glasbena dela, ki jih je upravičena ščititi. Nepravilno je sodišče tolmačilo nemško pravno ureditev glede dokaznega bremena. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R.. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih avtorskih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. Sodišče je napačno ocenilo dokazno vlogo listin, s katerimi je tožena stranka prvenstveno dokazovala, da gre za glasbena dela, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju nobene kolektivne organizacije in ne direktno, da so se avtorji teh del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, saj je slednje le vzrok za njihov neobstoj v repertoarjih. Dejstvo, da tuja (avstrijska) kolektivna organizacija od tujega (avstrijskega) uporabnika za predvajanje istih glasbenih del, kot jih predvaja tožena stranka v svojih poslovnih prostorih, ne zahteva plačila avtorskega honorarja, je bistvenega pomena. Tožeča stranka nima nikakršne pravne podlage, da bi tuja glasbena dela, ki jih tuja kolektivna organizacija šteje kot dela, ki jih ni upravičena varovati, sama štela za dela, ki jih je upravičena varovati in za njihovo predvajanje pobirala avtorski honorar. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 182. člena ZASP, ki napotuje na avstrijsko pravo. Napačen je izračun honorarja za poslovne prostore M., C., L., M. S. in K., ker je sodišče prekoračilo postavljeni zahtevek in ker ni upoštevalo določbe v pravilniku, da so za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo tarife nižje za 30 %. Ugovarja odmeri stroškov postopka, ker bi sodišče moralo nagrado za izvršilni postopek všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji, ker so potni stroški pooblaščenke za pristope na narok nepotrebni stroški in odmerjeni v previsokem znesku in ker sodišče toženi stranki ni obračunalo DDV na materialne stroške in pavšalni znesek za fotokopiranje.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev ter opredeljujeta stroške v zvezi z odgovorom.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in skladni, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Pritožbeno sodišče zato očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki jo predvsem tožena stranka izpostavlja v pritožbi, ni ugotovilo. Izrek sodbe ne vsebuje pomanjkljivosti v tistem delu, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Sodišče je tudi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je glede glavne stvari tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP upravlja z avtorskimi pravicami. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice od tožene stranke, ker je v svojih poslovnih prostorih predvajala glasbo in sicer na podlagi računov, ki se nanašajo na plačilo honorarjev za mesece april in maj 2007 za osemnajst poslovnih prostorov tožene stranke. Tožeča stranka vztraja na stališču, da je na podlagi ZASP dolžna ščititi interese avtorjev, ker je na podlagi ugotovitev zapisnikov o opravljenih kontrolnih pregledih ugotovila, da je tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je v spornem obdobju preko različnih aparatov predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar po izstavljenih računih, kljub odpovedi pogodbe o priobčitvi glasbenih del z dne 5. 4. 2007. Tožena stranka plačilo avtorskega honorarja zavrača. Bistvo njenih ugovorov je v tem, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi, gre pa za dela, ki niso prisotna niti v repertoarju tožeče stranke, niti v repertoarjih drugih (tujih) kolektivnih organizacij, s katerimi naj bi imela tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je predvajala v svojih poslovnih prostorih (gre za avtorska dela, ki so predmet predloženih seznamov), niti ni dokazala, da naj bi šlo po določbah ZASP za avtorsko nevarovana dela. V dokaznem postopku je bilo ugotovljena, da gre za avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju na podlagi recipročnih sporazumov tožeča stranka varuje, zato se plačilu avtorskega honorarja tožena stranka kljub številnim ugovorom in nasprotnim trditvam ne more izogniti. V zvezi s tem je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sistematično odgovorilo na vse ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja. Razlogi sodbe so pravilni in izčrpni in je z njimi sodišče prve stopnje že v večji meri odgovorilo na v pritožbi ponavljana stališča tožene stranke.

9. V ZASP je torej predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, tudi brez pogodbe z avtorjem (147. in 151. člen ZASP). Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela, tako domačih kot tujih avtorjev (1.in 2. člen Pravilnika 1998, enako Pravilnik 2006). Novela ZASP iz leta 2004 ne prinaša sprememb, saj je vsebina repertoarja varovanih del določena v navedenem pravilniku. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi ter stališče Urada za intelektualno lastnino RS, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev. Napačno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le, če jo za to pooblastijo kolektivne organizacije, na podlagi sklenjenih recipročnih sporazumov. Pravilno je stališče sodbe glede dokaznega bremena in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna izkazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka je res zatrjevala, da so se tuji avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam, vendar teh trditev ni dokazala. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem in se nanjo v celoti sklicuje. Četudi naj bi bilo dokazovanje usmerjeno v dejstvo, da dela, ki jih je tožena stranka predvajala v svojih poslovnih prostorih, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, to dejstvo, če bilo ugotovljeno, še ne dokazuje, da so se avtorji posameznih glasbenih del uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je za obravnavane zadeve skladno s 182. členom ZASP potrebno uporabiti avstrijsko pravo ter vse pritožbene trditve tožene stranke, ki se nanašajo na odločanje sodišča v nasprotju z veljavno evropsko zakonodajo.

10. Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je upravičena do nadomestila za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v letu 2006 in ne po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Stališče, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči nadomestilo skladno s tarifo iz Pravilnika 1998, je pravilno in je posledica prav tako pravilnega zaključka, da Pravilnik 2006 glede tarife ni bil sprejet na zakonsko ustrezen način. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v zvezi s tem vprašanjem izčrpni, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, s katero je sodišče poenotilo doslej neenotno prakso višjih sodišč v zvezi z vprašanjem materialnopravne podlage za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del. Sklicevanje tožnika na drugačno stališče višjega sodišča v Ljubljani v starejših odločbah I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, zato ne more biti uspešno.

11. Glede izračuna višine avtorskega honorarja za uporabo varovanih avtorskih del je delno utemeljena le pritožba tožene stranke v tistem delu, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub preračunu na določbe Pravilnika 1998 prisodilo tožeči stranki višjih honorar, kot ga je sama po računih zahtevala (gre za restavracijo M., M. S. in K.). Razlika skupaj z DDV znaša 52,80 EUR (41,12 + 5,59 + 6,09). Ostale navedbe tožene stranke, s katerimi graja izračun nadomestila z zahtevo za 30 % nižjo tarifo zaradi gostinskih obratov s popolno gostinsko ponudbo, so pritožbene novote, ki po prvem odstavku 337. člena ZPP niso dopustne.

12. Delno je utemeljena pritožba tožene stranke tudi glede odločitve o pravdnih stroških (glede vštevanja nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek na prvi stopnji, glede obračuna DDV na materialne stroške, glede podvojenih potnih stroškov za pristop na dva zaporedna naroka), medtem ko je v ostalem pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v tej smeri neutemeljena. Tako odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 265,93 EUR, stroški tožene stranke pa 269,39 EUR. Glede na uspeh tožeče stranke (71,4 %) je po pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 112,83 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno glavnico znižalo na znesek 731,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter delno ugodilo stroškovni zahtevi tožene stranki, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo potrdilo (358. člen in 353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, enako tudi tožena stranka, ki je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede glavnice in stranske terjatve. Stroški odgovora na pritožbo obeh strank glede na vsebino vlog niso potrebni stroški postopka.


Zveza:

ZASP člen 146, 147, 151, 182.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4OTgx