<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 196/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.196.2017

Evidenčna številka:VS00006840
Datum odločbe:30.11.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba in sklep II Cp 635/2014
Datum odločbe II.stopnje:26.11.2014
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel, Jan Zobec
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - obvezno kolektivno upravljanje - pravica radiodifuznega oddajanja - razmerje med kolektivno organizacijo in avtorjem - prenos materialnih avtorskih pravic - uveljavljanje malih avtorskih pravic - avtorsko delo iz delovnega razmerja - plačilo avtorskega honorarja - pravilnik Združenja SAZAS - pravna narava pravilnika Združenja SAZAS

Jedro

Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo.

S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s Pravilnikom Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev, kolikor je ta v skladu z zakonom.

Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na RTV organizacijo kot uporabnika, so ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili. Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del.

Kolektivna organizacija pri svojem delovanju ne sme biti arbitrarna. To pa pomeni, da ima avtor v razmerju do nje enake pravice, ne glede na to, ali ona upravlja njegove pravice na podlagi pogodbe ali zakona.

ZASP zelo omejuje avtorja pri uveljavljanju malih pravic (glej drugi odstavek 147. člena ter drugi in tretji odstavek 156. člena ZASP). Če pa še ne bi imel neposrednega zahtevka na izplačilo njemu pripadajočega deleža avtorskih honorarjev, bi mu bile male pravice praktično odvzete v korist kolektivne organizacije. To bi bilo v nasprotju z ustavno garancijo lastnine (33. člen Ustave RS) in ustavnim varstvom avtorskih pravic (60. člen Ustave RS).

Pravice po ZASP ne morejo biti omejene glede na izbiro pravnoorganizacijske oblike kolektivne organizacije.

Avtorsko delo iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 101. člena ZASP je samo tisto, ki ga ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Zaradi načela, da mora biti avtor primerno udeležen na koristih iz svoje stvaritve, je treba ta člen razlagati ozko in nikakor ne v smislu, da bi delodajalcu pripadale kar pravice na vseh avtorskih delih, ki jih ustvari delavec.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da so vnaprej določena samo tista pravila, ki so bila sprejeta pred obdobjem uporabe del. Pri spreminjanju pravil po obračunskem obdobju, na katerega se delitev nanaša, gre za za nedovoljeno sprotno določanje delitvenih pravil, ki nasproti avtorju ne učinkuje.

Pomanjkljivost delitvenih pravil avtorju ne sme biti v škodo.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v tej točki izreka zapisani znesek "99.968,92 EUR" nadomesti z zneskom "133.866,13 EUR", glede višjega zneska pa se revizija tožeče stranke zavrne.

II. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, se revizija tožene stranke zavrže.

III. V preostalem delu se revizija tožene stranke zavrne.

IV. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 13.454,49 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je v pravdi zahteval plačilo premalo plačanih avtorskih honorarjev za uporabo njegovih avtorskih glasbenih del (male glasbene pravice), ki so se od leta 1996 do vključno leta 2004 predvajala v programih TV. Po delnem umiku tožbe je zahteval plačilo 247.596,29 EUR. Pri tem se je skliceval na določbe Pravilnika Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev (v nadaljevanju Pravilnik) in dejanski obseg predvajanja njegovih del.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer glede plačila 99.921,20 EUR glavnice, 92.975,06 EUR zakonskih zamudnih obresti in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, ki so tekle v določenem obdobju. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri izračunu je upoštevalo glasbena dela, glede katerih je ugotovilo, da tožnik materialnih pravic ni prenesel na tretje osebe, kategorije teh del, kot jih je določil izvedenec, in vrednost točke za posamezna leta. Odštelo pa je honorar, ki ga je toženec tožniku že izplačal za posamezna leta uporabe. Tožniku je naložilo delno plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženca in tožnika delno ugodilo, prisojen znesek glavnice je zvišalo na 99.968,92 EUR, odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov pa je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov je pridržalo za končno odločbo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnik in toženec revizijo: tožnik jo vlaga v zvezi z zavrnitvijo plačila za njegovo glasbo, ki se je v obdobju od leta 1997 do vključno leta 2000 predvajala na Teletekstu (oz. na Videostraneh). Za uporabo teh del je zahteval plačilo 84.570,04 EUR avtorskega honorarja. Toženec pa vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, ki mu nalaga plačilo 99.968,92 EUR. Uveljavljata revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in prekoračitve tožbenega zahtevka s strani sodišča druge stopnje.

5. Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki. Tožnik odgovora ni dal. Toženec pa je v odgovoru na tožnikovo revizijo predlagal, da se ta kot neutemeljena zavrne s stroškovno posledico za tožnika.

Presoja utemeljenosti revizije tožnika in revizije toženca o prenosu pravic na TV

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imetnik avtorskih pravic na vseh delih, za katere iztožuje plačilo, razen na tistih, ki so bila ustvarjena za Teletekst oziroma Videostrani. Za slednja je ugotovilo, da jih je v skladu s 4. členom Pogodbe o naročilu brezplačno prenesel na TV.1 Deveti člen Pogodbe o naročilu sicer določa, da mora naročnik redno mesečno sporočati tožencu kot kolektivni organizaciji, ki skrbi za kolektivno uveljavljanje avtorskih in izvajalskih pravic, o uporabi glasbe, ki je predmet te pogodbe. Kljub temu je sodišče prve stopnje glede na vsebino ostalih pogodbenih določil ocenilo, da je tožnik avtorske pravice prenesel na TV. Ni štelo kot pomembno sicer ugotovljeno dejstvo, da je tožnik tožencu v skladu s 13. členom Pravilnika prijavil vsa svoja dela, tudi tista, ki so bila ustvarjena za Teletekst. Izračunalo pa je, da bi tožniku, če pravic ne bi prenesel, iz naslova predvajanja glasbe na Teletekstu in na Videostraneh v obdobju od leta 1997 do vključno leta 2000 pripadalo 33.897,21 EUR. Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopno odločitev glede vprašanja, katere pravice je tožnik prenesel in katerih ne.

7. Tožnik v reviziji med drugim izpostavlja, da je takšna razlaga pogodbe, kot sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje, v nasprotju z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Tudi toženčev tedaj veljavni Pravilnik je v 12. členu določal, da obdrži avtor vse avtorske pravice za naročeno delo, ki izvirajo iz uporabe takšnega dela. V skladu s teorijo o pogodbenem namenu prenosa je treba zaključiti, da so bile na TV. prenesene samo tiste posamične pravice, ki so nujno potrebne za dosego namena naročenega dela, torej za uporabo glasbene podlage na Teletekstu oziroma na Videostraneh.

8. Toženec v odgovoru na revizijo meni, da uveljavlja tožnik nedovoljen revizijski razlog, saj je ugotavljanje pogodbene vsebine in namena ter volje sopogodbenikov dejansko vprašanje, česar pa z revizijo ni mogoče izpodbijati. Če toženec ni izplačal honorarja RTVS, ker ta tega ni zahteval, to še ne pomeni, da mora biti nadomestilo izplačano tožniku. Za tak "preskok" ZASP ne daje nobene podlage.

9. Toženec v svoji reviziji uveljavlja, da je sodišče napačno uporabilo 75. in 80. člen ZASP, ko je zavrnilo ugovor o prenosu avtorskih pravic na podlagi namena pogodbe. Tožnik je vsa dela, za katera iztožuje plačilo, ustvaril po naročilu RTVS, za namen javnega radiodifuznega oddajanja. Zato se šteje, da je tožnik na TV prenesel vse pravice v zvezi z radiodifuznim oddajanjem naročenih del. Pri tem se sklicuje na judikat VSRS II Ips 513/2006, v skladu s katerim morebitna opustitev pisne oblike ne vpliva na zakonsko domnevo prenosa materialnih pravic.

10. Revizija tožnika je delno utemeljena, revizija toženca pa ni.

11. Relevantno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje: tožnik je avtor vseh glasbenih del, za katera vtožuje plačilo. Ustvaril jih je za TV, da jih je ta javno predvajal na ... radiu v oddajah ... in v nekaterih drugih oddajah, ter na televiziji v oddajah ... in na Teletekstu oziroma na Videostraneh. Za vsa dela je tožnik s TV. sklenil pogodbe o naročilu avtorskega dela, nekatere so bile sklenjene ustno, druge pa pisno. Večina pisnih pogodb je vsebovala določbo, da ostane tožnik imetnik materialnih in moralnih pravic. Samo pogodba za Teletekst je vsebovala določbo, da odstopa avtor naročniku pravico neomejene uporabe in predvajanja glasbe v okviru Teleteksta brez materialnega nadomestila. Tožnik je vsa glasbena dela prijavil tožencu, v skladu s 13. členom Pravilnika.

12. Tožnik zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev njegovih glasbenih del javnosti, torej za izkoriščanje malih glasbenih pravic. Pravna podlaga tožbenemu zahtevku so toženčev Pravilnik ter določbe ZASP,2 ki se nanašajo na obvezno kolektivno upravljanje in dolžnosti kolektivne organizacije, da deli zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve.

13. Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo.3 Javno pooblastilo pomeni prenos nalog državne uprave na organizacije in posameznike zunaj organizacijske strukture državne uprave. Avtorske pravice pa so zasebne pravice, njihovo uveljavljanje ne spada med naloge državne uprave. Pravilnik je tako pravni akt zasebne narave. Avtor, ki se kot (redni ali izredni) član pridruži kolektivni organizaciji, preda svoje pravice v režim upravljanja, določen z njenimi pravili. Ta pravila pa morajo biti skladna s prisilnimi določbami ZASP.

14. Tožnik iztožuje plačilo za male glasbene pravice. Po 1. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 147. člena ZASP velja za te pravice obvezno kolektivno upravljanje. Kolektivna organizacija lahko z njimi upravlja že na podlagi zakona (tretji odstavek 156. člena ZASP). Hkrati pa je dolžna sprejeti pravice v upravljanje, kadar to zahteva avtor (158. člen ZASP). Avtorji, ki jih kolektivna organizacija zastopa brez sklenjene medsebojne pogodbe, postanejo ne glede na svojo voljo pasivni (izredni) člani kolektivne organizacije, kolektivna organizacija pa je dolžna uveljavljati njihove pravice kot prisilni skrbnik.4 S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s toženčevim Pravilnikom, kolikor je ta v skladu z zakonom.

15. Tožnik se utemeljeno sklicuje na 12. člen Pravilnika, ki je veljal v obdobju predvajanja njegovih del, za katerega iztožuje plačilo. Po drugem odstavku tega člena obdrži avtor naročenega glasbenega dela na njem vse pravice, ki izvirajo iz uporabe dela. Ta člen je tožnika tako omejeval v razpolaganju z materialnimi avtorskimi pravicami v razmerju do naročnika dela. Ta člen je tudi skladen z ZASP. Zakon ščiti avtorja pred pritiskom uporabnikov s tem, da ko je upravljanje pravic po pogodbi ali po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo, teh pravic ne more uveljavljati sam (drugi odstavek 156. člena ZASP). V drugem odstavku njegovega 147. člena, v obliki kot je veljal v času izkoriščanja tožnikovih del, je bilo tudi izrecno zapisano, da se pravice iz 1. do 5. točke prvega odstavka tega člena lahko uveljavljajo samo kolektivno. To pa pomeni, da tedaj avtor določenemu uporabniku, kot je TV organizacija, ni mogel dovoliti brezplačnega predvajanja njegovih del.5

16. Tožencu sta bila podeljena zakonski monopol in možnost, da lahko pridobi male pravice v upravljanje že na podlagi zakona, iz dveh temeljnih razlogov: 1) da bi imel uporabnik možnost pridobiti pravice za predvajanje vseh že objavljenih del na enem mestu, ter 2) da bi se izboljšal pogajalski položaj avtorjev do množičnih uporabnikov del in preprečilo, da bi ti pod pritiskom nanje prenesli svoje pravice.6 Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na TV organizacijo kot uporabnika, so tako ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili.

17. Držijo toženčeve navedbe, da je ugotavljanje pogodbene volje dejansko vprašanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, vendar pa je ocena pomena in učinkov oziroma posledic določene pogodbe pravna ocena.7 Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del.8 Lahko pa je prenesel druge pravice, ki se lahko individualno upravljajo, kot na primer pravico predelave, pravico distribuiranja in pravico razmnoževanja del.9

18. Judikat II Ips 513/2006, na katerega se sklicuje toženec, ni relevanten za ta spor. Nanaša se namreč na uporabo glasbenih oprem v radijskih in televizijskih reklamah v smislu vključitve glasbe v reklamo (s tem pa na pravico do predelave), ne pa na male glasbene pravice.

19. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da je tožnik na uporabnika prenesel male pravice na glasbi, ki jo je ustvaril za Teletekst oziroma Videostrani. Ker jih ni (saj jih ni mogel glede na kogentne določbe ZASP in toženčev Pravilnik, ki je veljal zanj kot za izrednega toženčevega člana), mu iz naslova predvajanja te glasbe v obdobju od leta 1997 do vključno leta 2000 pripada avtorski honorar. Sodišče prve stopnje je izračunalo, da znaša avtorski honorar za predvajanje teh glasbenih del v tem obdobju 33.897,21 EUR. Ker sta sodišči ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati tožniku ob že prisojenem znesku še nadaljnji znesek 33.897,21 EUR. V delu, v katerem je tožnik zahteval več, pa je revizijo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Presoja utemeljenosti revizije toženca v ostalih delih

20. Toženec izpodbija drugostopenjsko sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (99.968,92 EUR). Poleg prenosa materialnih pravic na TV uveljavlja številne revizijske razloge. Revizijsko sodišče jih bo navedlo in obravnavalo vsakega posebej.

21. Revizija toženca ni utemeljena.

a) Glede temelja tožbenega zahtevka in glede zastaranja

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se dela, na katerih ima tožnik materialne avtorske pravice, javno predvajala na TV. Zato mu je toženec kot kolektivna organizacija, ki obvezno uveljavlja male glasbene pravice, dolžan izplačati avtorski honorar, ki ga je zanj zbral. Štelo je, da velja za zastaranje tožnikove terjatve splošni petletni zastaralni rok, saj ne gre za terjatve občasnih dajatev, ki zastarajo v treh letih.

23. Sodišče druge stopnje pa je menilo, da uveljavlja tožnik zahtevek iz poslovne odškodninske odgovornosti in ne izpolnitvenega. Med njim in tožencem obstaja mandatno razmerje. Toženec je odškodninsko odgovoren za avtorske honorarje, ki mu jih uporabniki niso plačali, saj je nepravilno opravil dogovorjeno delo, ker ni zaščitil interesov avtorja.10 Gre za premoženjsko škodo, ki je nastala naročniku, ker bi se pri uspešno opravljenem poslu premoženje naročnika povečalo. Za zastaranje teh terjatev velja splošni petletni zastaralni rok.

24. Toženec v reviziji meni, da je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je spremenilo njegovo identiteto, ko je zaključilo, da uveljavlja tožnik zahtevek iz poslovne odškodninske odgovornosti. Tožnik ni trdil, da bi mu nastala škoda, pa je sodišče vseeno presodilo, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost. S tem je kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter tožencu odvzelo pravico do izjave v postopku. Zaradi spremembe pravnega naziranja se sodišče druge stopnje namreč ni opredelilo do pritožbenih ugovorov pasivne legitimacije. Tožnik je celo izrecno izjavil, da ne uveljavlja toženčeve odškodninske odgovornosti. Gre za sodbo presenečenja. Meni, da med pravdnima strankama ni obstajalo pogodbeno razmerje, saj gre za uveljavljanje malih glasbenih pravic, za katere zakon določa obvezno kolektivno upravljanje. Ugovarja tudi zastaranje. Tožnik bi namreč lahko uveljavljal samo odškodninski zahtevek na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti, za katerega pa je določen triletni zastaralni rok.

25. Kolektivne organizacije so posebne vrste skrbniki imetnikov pravic s štirimi bistvenimi značilnostmi: 1) so pravne osebe, 2) imajo koncesijo državnega organa, 3) njihov mandat temelji na zakonu ali na pogodbi z imetniki pravic in 4) dejavnost opravljajo v svojem imenu in na račun avtorjev.11 V skladu z načelom podobnega obravnavanja avtorjev kolektivna organizacija ne sme delati neutemeljenih razlik glede upravljanja pravic posameznih skupin avtorjev.12 Pri svojem delovanju ne sme biti arbitrarna. To pa pomeni, da ima avtor v razmerju do nje enake pravice, ne glede na to, ali ona upravlja njegove pravice na podlagi pogodbe ali zakona. Toženčev ugovor, da med strankama ni obstajalo pogodbeno razmerje, tako ni utemeljen. Posebnost obveznega kolektivnega upravljanja je, da se pogodbeno razmerje lahko vzpostavi ne samo na podlagi soglasja volj avtorja in kolektivne organizacije, temveč tudi na podlagi samega zakona.

26. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da zahteva tožnik odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Nobena izmed strank ni zatrjevala, da je toženec za tožnikova dela opustil pobiranje honorarja. Še več, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imela toženec in TV v obdobju uporabe tožnikovih del sklenjeno pogodbo, po kateri je toženec prejemal pavšalno nadomestilo za radiodifuzno oddajanje glasbenih del.13 Toženec se je skliceval zgolj na to, da mu TV ni sporočil seznama predvajanih del. To pa ne vpliva na obveznost izplačila zbranih avtorskih honorarjev imetniku pravic in ne spreminja temelja tožnikovega zahtevka. Toženec zaradi uporabnikove opustitve dolžnosti posredovanja podatkov o uporabi del ni zbral nič manj manj denarja kot bi ga sicer, saj je od TV prejemal pavšalni znesek. Če pa je zbrana sredstva razdelil drugače, kot bi jih glede na dejansko uporabo glasbe moral, pa to njegove obveznosti do tožnika ne zmanjša.

27. Napačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje pa ni imelo za posledico kršitve toženčeve pravice do izjave niti nezmožnosti preizkusa sodbe (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se sicer ni opredelilo do toženčevih pritožbenih ugovorov, da je lahko kolektivna organizacija tožena zgolj v zvezi z delitvijo, ne pa tudi na plačilo avtorskega honorarja, ter da lahko avtor zahteva zgolj naknadni obračun. Vendar so te navedbe tako očitno neutemeljene, da se sodišče druge stopnje do njih niti ni bilo dolžno opredeliti.14 Stališče, da so redna sodišča pristojna obravnavati individualne zahtevke posameznih članov na plačilo, je splošno sprejeto v teoriji in sodni praksi.15 ZASP zelo omejuje avtorja pri uveljavljanju malih pravic (glej drugi odstavek 147. člena ter drugi in tretji odstavek 156. člena ZASP). Če pa še ne bi imel neposrednega zahtevka na izplačilo njemu pripadajočega deleža avtorskih honorarjev, bi mu bile male pravice praktično odvzete v korist kolektivne organizacije. To bi bilo v nasprotju z ustavno garancijo lastnine (33. člen Ustave RS) in ustavnim varstvom avtorskih pravic (60. člen Ustave RS).

28. Za tožnikov zahtevek na plačilo njemu pripadajočega dela zbranih avtorskih honorarjev velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki teče od dne, ko bi avtor od kolektivne organizacije mogel zahtevati izplačilo svojega dela avtorskega honorarja. Toženčev ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

b) Glede neizčrpanja pravnih sredstev po Pravilniku

29. Toženec izpodbija stališče nižjih sodišč, da ima tožnik pravico do sodnega varstva pred sodiščem, čeprav ni izkoristil oziroma ni pravočasno začel pritožbenega postopka po Pravilniku. Meni, da bi se moralo upoštevati pravila o deljeni odgovornosti. Če bi tožnik začel pritožbeni postopek, bi lahko v postopku uspel in s tem prispeval k zmanjšanju nastale škode in zamudnih obresti. Zaradi spremenjene materialnopravne podlage višje sodišče ni podrobneje obravnavalo ugovora nepravilnosti pravovarstvenega zahtevka. S tem je zmotno uporabilo materialne predpise glede društev. Tudi pred uveljavitvijo Zakona o društvih (ZDru-1) leta 2006 bi moral tožnik pred sprožitvijo pravnega varstva pred sodiščem najprej izčrpati vsa pravna sredstva, ki mu kot članu društva pripadajo po avtonomnem pravu tega društva.

30. Niso pravilne toženčeve trditve o tem, da višje sodišče ni obravnavalo ugovora nepravilnosti pravovarstvenega zahtevka. Ugovor je bil obravnavan in pravilno zavrnjen.16

31. ZASP ne določa, da bi morala kolektivna organizacije delovati zgolj v obliki društva. Edini statusni zahtevi, ki ju postavlja, sta pravna osebnost organizacije in njen neprofitni značaj.17 Slovenske kolektivne organizacije so ustanovljene kot društvo, zasebni zavod ali gospodarsko interesno združenje. Te pravnoorganizacijske oblike urejajo različni zakoni, pri čemer vsi ne določajo posebnih pritožbenih postopkov zoper odločitve organov vodenja in upravljanja. ZASP tudi ne določa posebnega postopka pritožbe zoper odločitve organov kolektivne organizacije niti ne določa, da je treba pred vložitvijo zahtevka proti kolektivni organizaciji izčrpati pravna sredstva po statusno pravnih zakonih.

32. Avtor lahko kot član kolektivne organizacije, ki je organizirana kot društvo, uveljavlja vse zahtevke in pravna sredstva po ZDru-1 in avtonomnem društvenem pravu.18 Če pa teh pravnih sredstev ne izkoristi, ni prekludiran uveljavljati pravnih sredstev po ZASP in OZ. Drugače bi bili avtorji, katerih pravice kolektivno uveljavljajo društva, v neenakopravnem položaju, saj bi morali upoštevati kratke prekluzivne roke za pritožbe, medtem ko bi bilo pravno varstvo drugih avtorjev omejeno zgolj s splošnim petletnim zastaralnim rokom.

33. Pravice po ZASP ne morejo biti omejene glede na izbiro pravnoorganizacijske oblike kolektivne organizacije. Zato ni pomembno, ali so pravila v zvezi s pritožbenimi postopki društev pred uveljavitvijo ZDru-1 veljala kot avtonomno pravo. Toženčev ugovor nepravilnega pravovarstvenega zahtevka tako ni utemeljen.

34. Toženčev ugovor glede tožnikovega prispevka k nastali škodi ni razumljiv. Ni jasno, v čem bi bila toženčeva obveznost (ali pa nastala škoda) drugačna, če bi tožnik pravočasno sprožil pritožbene postopke po Pravilniku. Pravdni spor med strankama traja že več kot 15 let, iz česar je mogoče sklepati, da tožnik s pritožbenim postopkom pred tožencem ne bi bil uspešen.

c) Glede opustitve obveznosti TV organizacije, da sporoča podatke o uporabi avtorskih del

35. Toženec meni, da ne more biti odgovoren, če mu TV ni ažurno posredoval podatkov o uporabi avtorskih del. Sklicuje se na 159. člen ZASP (prej 160. člen), ki določa, da morajo RTV organizacije kolektivnim organizacijam sporočati te podatke.

36. Tudi ta toženčev ugovor ni utemeljen. Namen 160. člena ZASP je, da se kolektivnim organizacijam olajša upravljanje pravic. Če pa RTV organizacija opusti dolžnosti po tem členu, to ne vpliva na toženčevo obveznost po 3. točki 146. člena ZASP, da vsakemu upravičencu (tudi tožniku) izplača delež zbranih honorarjev, ki ustreza prihodkom, pridobljenim iz uveljavljanja njegovih pravic. Če podatkov ne pridobi od RTV organizacije, si jih mora priskrbeti sam, po družbah, ki spremljajo uporabo avtorskih del v radijskih in televizijskih programih, ali pa ustvariti primerne rezervacije za avtorje, ki kasneje dokažejo uporabo njihovih del.

d) Glede ugovora, da so bila dela ustvarjena v delovnem razmerju

37. Toženec uveljavlja, da so bila sporna dela ustvarjena v tožnikovem delovnem razmerju pri TV. Meni, da se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih ugovorov ni opredelilo.

38. Sodišče druge stopnje se res ni opredelilo do vprašanja avtorskih del, ustvarjenih v delovnem razmerju, saj toženec takšnega pritožbenega ugovora ni uveljavljal.19 Glede tega ugovora tako ni vsebinsko izčrpal rednih pravnih sredstev, zato mu Vrhovno sodišče na te revizijske navedbe ni dolžno odgovoriti.

39. Iz razloga poenotenja sodne prakse pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Avtorsko delo iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 101. člena ZASP je samo tisto, ki ga ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Zaradi načela, da mora biti avtor primerno udeležen na koristih iz svoje stvaritve, je treba ta člen razlagati ozko in nikakor ne v smislu, da bi delodajalcu pripadale kar pravice na vseh avtorskih delih, ki jih ustvari delavec.

40. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri TV zaposlen kot zvokovni mojster. V okviru obveznosti iz zaposlitve snema in obdeluje posnetke (digitalna montaža, mastering), ni pa zadolžen za ustvarjanje glasbe. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da glasbena dela, ki jih je za TV ustvaril posebej in na podlagi posebnih pogodb, niso dela iz delovnega razmerja (ne glede na to, ali jih je ustvaril pred ali po formalni sklenitvi pogodbe o zaposlitvi).

e) Glede razlage 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP

41. Sodišče prve stopnje je za izračun višine honorarja, ki pripada tožniku, za vsako leto uporabilo tisti toženčev pravilnik, ki je bil sprejet pred obračunskim obdobjem. Pri tem se je sklicevalo na 7. točko prvega odstavka 146. člena ZASP, po kateri delijo kolektivne organizacije zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej znanimi pravili delitve. Toženčevo ravnanje, po katerem je ta delil sredstva v skladu s pravilniki, ki so bili sprejeti po koncu obračunskega obdobja, je označilo kot nezdružljivo s tem členom. Višje sodišče je tak izračun potrdilo in pojasnilo, da je toženec na podlagi pogodbene zaveze dolžan tožniku izplačati honorarje v skladu s pravili, ki so veljali v času sklenitve pogodbe oziroma ob začetku obračunskega obdobja, na katerega se plačilo nanaša.

42. Toženec meni, da je sodišče druge stopnje s sprejetjem takšnega stališča napačno uporabilo materialno pravo. Iz 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP izhaja, da morajo biti pravila znana pred delitvijo, ne glede na to, kdaj je posamezno avtorsko delo nastalo ali bilo uporabljeno. Sklicuje se na statusna pravila družb, v skladu s katerimi o delitvi bilančnega dobička odloča skupščina delniške družbe v skladu s svojim avtonomnim statutarnim pravom v tekočem letu s sklepom, pa ji zato ni mogoče očitati, da ravna retroaktivno. Toženec je spremembe pravil sprejel pred delitvijo, v času, ko še ni bilo znano, kakšen je znesek delitve in med katere imetnike pravic se deli. V času pobiranja in izterjave avtorskih honorarjev opravlja to nalogo za še neznane avtorje. Posamezni avtor dobi pravico do participacije šele ob razdelitvi.

43. Tudi te revizijske navedbe niso utemeljene. Pravila delitve honorarjev, ki jih zbere kolektivna organizacija, morajo biti vnaprej določena in morajo izključevati vsako arbitrarnost. Gre za trdna pravila, ki urejajo najbolj občutljivo področje kolektivnega upravljanja.20

44. V večini obdobja, za katerega tožnik iztožuje plačilo avtorskih honorarjev, ZASP še ni izrecno določal, da morajo biti pravila vnaprej določena, saj je bilo to zapisano šele v noveli ZASP-B v letu 2004.21 Prvotni ZASP22 je v 154. členu določal, da sprejme kolektivna organizacija pravilnik o delitvi zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil, ki mora biti v skladu s temeljnimi načeli ZASP in statuta ter mora izključevati vsako arbitrarnost. Že tedaj pa je veljalo, da se o delitvi ne sme odločati sproti, temveč morajo biti reparticijska pravila vnaprej določena.23 Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da so vnaprej določena samo tista pravila, ki so bila sprejeta pred obdobjem uporabe del. Pri spreminjanju pravil po obračunskem obdobju, na katerega se delitev nanaša, gre za za nedovoljeno sprotno določanje delitvenih pravil, ki nasproti avtorju ne učinkuje.

45. Ni na mestu toženčeva primerjava njegovega položaja s položajem delniške družbe, pri kateri se na skupščini v tekočem letu odloča, kako se bo uporabil dobiček iz prejšnjega leta. Če delničarji z delovanjem gospodarske družbe niso zadovoljni, lahko iz nje izstopijo in svoja sredstva v skladu z načelom svobodne podjetniške pobude investirajo drugje. Tožnik takšne možnosti nima, saj ima na območju RS toženec zakonski monopol nad upravljanjem malih glasbenih pravic. Za upravljanje s temi pravicami ne potrebuje niti pooblastila. Poleg tega je delniška družba lastnik sredstev, s katerimi ustvarja dobiček, toženec pa je samo skrbnik avtorskih pravic. Sredstva, zbrana z upravljanjem teh pravic, niso njegova last, temveč pripadajo njegovim članom, torej avtorjem in drugim imetnikom pravic. Toženec zastopa tudi bistveno večje število imetnikov pravic, kot pa je običajno delničarjev posamezne delniške družbe (govorimo lahko o razpršenih, deloma celo neznanih upravičencih). To so stvarni razlogi, zaradi katerih določa ZASP strožje pogoje za delitev avtorskih honorarjev, ki jih zbere kolektivna organizacija, od tistih, ki veljajo za delitev dobička gospodarskih družb.

f) Glede neupoštevanja toženčeve formule in določitve vrednosti točke

46. Toženec uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je višje sodišče potrdilo izračun avtorskega honorarja, čeprav sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženčeve formule, s katero sta pravdni stranki soglašali. Sodbe sodišča prve stopnje zato ni mogoče preizkusiti. Kršilo je tudi njegovo pravico do izjave, ko je neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe glede določitve vrednosti točke. Višje sodišče ni upoštevalo, da je vrednost točke odvisna od zneska zbranih sredstev ter vsoti predvajanj vseh prijavljenih del v posameznem letu. Toženec jo določi tako, da na podlagi prejetih podatkov o predvajanjih avtorskih del v programih najprej določi število točk glede na število del ter točk, ki pripada posameznemu delu glede na kategorijo v Pravilniku, nato pa znesek nadomestila deli s skupnim številom točk. Če mu bi bili podatki o predvajanjih tožnikovih del pravočasno posredovani, bi to vplivalo na zmanjšanje vrednosti točke, saj bi bilo treba k obstoječim podatkom dodati nove, kar bi povečalo skupno število točk. To je diskriminatorno do ostalih avtorjev, saj so tožniku dosojeni zneski avtorskih honorarjev višji, kot bi bili, če bi bili podatki o predvajanjih tožencu poslani pravočasno in bi bila delitev, ki bi upoštevala te podatke, opravljena ažurno v posameznih letih spornega obdobja. Tožnik bi lahko kvečjemu zahteval, da se glede na podatke o predvajanjih, ki so bili pridobljeni v teku pravdnega postopka, opravi naknadna delitev v okviru tekoče delitve v letu, v katerem so bili podatki o predvajanju naknadno posredovani. Tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj zahteva tožnik nekaj, kar mu po pravilih ZASP in avtonomnega prava sploh ne pripada.

47. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje se je v 19. točki obrazložitve sodbe opredelilo do toženčeve formule in prepričljivo pojasnilo, da ta ni bila pregledna in da zato ni bilo mogoče ugotoviti, ali je skladna s Pravilnikom. Navedeno je del dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati.

48. Tožnikov delež na honorarjih, ki jih je zbral toženec, je v največji meri odvisen od dejanske uporabe njegovih del. Toženčev Pravilnik in podatki o uporabi del so pri tem pravilna podlaga za izračun. Iz toženčevih revizijskih ugovorov je mogoče zaključiti, da je delež, ki bi moral pripadati tožniku, razdelil drugim avtorjem, ker ni pravočasno pridobil podatkov o dejanski uporabi tožnikovih del in jih zato ni upošteval pri razdelitvi. To pa pomeni, da toženčeva delitev ni bila pravilna, saj ni bila v skladu z dejansko uporabo del. Toženec bi moral z delitvijo počakati, dokler ni pridobil popolnih podatkov o uporabi del. Če bi to trajalo predolgo, pa bi moral v zvezi z manjkajočimi podatki oblikovati ustrezne rezervacije. Pomanjkljivost delitvenih pravil tožniku ne sme biti v škodo. Še posebej ne zato, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je toženca ves čas opozarjal na večjo dejansko uporabo njegovih del od zabeležene.

49. Po drugi strani pa je dejanska uporaba del samo eden izmed elementov za izračun nadomestila - ta je odvisen tudi od vrste del, minutaže itd.24 Pravila delitve so kompleksna in ni na mestu, da bi jih sodišče spreminjalo v škodo tožnika samo zato, ker je toženec opustil dolžnost pridobitve popolnih podatkov o uporabi varovanih del. Tožnik ima pravico zahtevati honorarje pod istimi pogoji, za isto dejansko obdobje uporabe (ne pa samo v okviru neke naknadne dodatne razdelitve v kasnejših obdobjih) in upoštevaje enako vrednost točke kot ostali avtorji. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je moral toženec po ZASP izpolnjevati visoke strokovne standarde, da je pridobil ekskluzivno pravico za delovanje, katerega osnovni namen je zavarovati pravice avtorjev. Zato nosi on celotno tveganje, da njegova pravila delitve niso ustrezna, ne pa avtorji.

Glede odločitve sodišča druge stopnje o stroških postopka

50. Toženec uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka v sklepu o stroških.

51. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. Revizija zoper sklep je namreč dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek konča.25

52. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo toženca zavrnilo (378. člen ZPP), razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka, v katerem jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

53. Ker toženec z revizijo ni uspel, v tem delu sam nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

54. Ker je bila tožnikova revizija uspešna, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ugotovilo višino potrebnih stroškov, ki so strankam nastali na prvi stopnji (l. št. 949 in 950). Tožnikovi potrebni pravdni stroški na prvi stopnji znašajo 17.065,26 EUR, toženčevi pa 15.518,01 EUR. Po odločitvi revizijskega sodišča se je spremenil uspeh strank v postopku. Tožnik je po temelju v celoti uspel, po višini pa je njegov uspeh polovičen (prisojenih mu je bilo 133.866,13 EUR od 247.596,29 EUR). Zato mu mora toženec povrniti 75 % od njegovih pravdnih stroškov, kar znaša 12.798,95 EUR. On pa njemu 25 % pravdnih stroškov, kar znaša 3.879,5 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženec tožniku povrniti 8.919,45 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji.

55. Tožnikovi priglašeni in potrebni stroški pritožbenega postopka obsegajo, upoštevaje Odvetniško tarifo 2003 in Zakon o sodnih taksah, 1.147,5 EUR nagrade za pritožbo, 1.147,5 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 OT), 504,9 EUR davka na dodano vrednost (DDV) in 2.953,5 EUR sodne takse, skupaj torej 5.753,4 EUR. Toženčevi stroški odgovora na pritožbo znašajo 1.145,5 EUR (tar. št. 21 OT) in 252,45 EUR DDV. Upoštevaje odločitev revizijskega sodišča, bi tožnik s svojo pritožbo zoper odločitev glede glavnice moral uspeti po temelju po celoti, po višini pa zgolj 20 % (tožnik je v pritožbi izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v celotnem zavrnilnem delu 147.675,09 EUR). Zato mu je toženec dolžan povrniti 60 % njegovih stroškov pritožbenega postopka, kar znaša 3.452,04 EUR, tožnik pa je tožencu dolžan povrniti 40 % stroškov odgovora na pritožbo, kar znaša 559,18 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženec tožniku povrniti 2.892,86 EUR pravdnih stroškov na pritožbeni stopnji. Toženec s pritožbo zoper prvostopno odločitev glede glavnice ni bil uspešen, to odločitev pa je revizijsko sodišče potrdilo, zato sam trpi te stroške.

56. Tožnikovi priglašeni in potrebni stroški revizijskega postopka pa obsegajo 1.377,00 EUR za revizijo (tar. št. 21 OT), 302,94 EUR DDV in 666,00 EUR sodne takse, skupaj torej 2.345,97 EUR. Tožnik je z revizijo po temelju v celoti uspel, po višini pa je uspel v 40 % (33.897,21 EUR od 84.570,04 EUR). Zato mu mora toženec povrniti 70 % revizijskih stroškov, kar znaša 1.642,18 EUR. Ker je toženec v odgovoru na revizijo izpodbijal samo temelj tožbenega zahtevka (torej odločitev, ali je tožnik prenesel materialne pravice), s čimer je tožnik uspel v celoti, sam nosi svoje stroške odgovora na revizijo.

57. Toženec mora tako tožniku povrniti 13.454,49 EUR vseh pravdnih stroškov.

-------------------------------
1 Po 4. členu Pogodbe o naročilu odstopi avtor naročniku s podpisom te pogodbe pravico neomejene uporabe in predvajanja glasbe v okviru Teleteksta brez materialnega nadomestila.
2 Vrhovno sodišče je glede na obdobje, za katerega tožnik iztožuje plačilo za uporabo njegovih del, uporabilo določbe ZASP, ki so veljale v obdobju do 10. 5. 2004 (Uradni list RS, št 21/1995 in 9/2001). Obravnavane določbe se večinoma niso spremenile niti po tem datumu (kjer so se, je to izrecno poudarjeno), samo nekateri členi so bili preštevilčeni.
3 Zakonodajalec je nameraval že pri uveljavitvi ZASP-B odpraviti stališče, po katerem kolektivnim organizacijam pripadajo posebna upravna pooblastila, rekoč: "Dovoljenje, ki ga izdaja urad kolektivni organizaciji, se napačno razlaga kot koncesija, s katero prenaša država svoje naloge na druge organizacije, ki delujejo v javno korist." Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B), Poročevalec DZ, št. 20, 28. februar 2004, str. 30.
4 M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV založba, Ljubljana 1997, str. 363.
5 Prav tam.
6 Glej M. Trampuž, nav. delo, str. 54.
7 L. Ude, v: L. Ude in A. Galič, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 548.
8 Razen prve objave; glej dikcijo prvega odstavka 147. člena ZASP (Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic je dopustno samo glede že objavljenih del....) in judikat II Ips 879/2006.
9 Z vidika razvoja sodne prakse Vrhovno sodišče opozarja, da se s tem judikatom odloča o razmerju med kolektivno organizacijo in avtorjem, ki svoja dela redno prijavlja kolektivni organizaciji in z njo sodeluje, ne pa na primer o položaju, ko razmerja med kolektivno organizacijo in avtorjem praktično ni, ker na primer avtor sploh ne ve za njen obstoj in mu kolektivna organizacija ne nakazuje nikakršnih honorarjev.
10 Pri tem se je sodišče sklicevalo na prvi odstavek 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR oziroma prvi odstavek 768. člena OZ v zvezi s drugim odstavkom 6. člena OZ.
11 M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic : Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 35 in 36; glej tudi E. Drobež, Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic : Novosti v slovenskem in evropskem pravu ter uveljavljanje zahtevkov v pravdnih postopkih, Založba Ius Software, Ljubljana 2017, str. 113.
12 M. Trampuž, nav. delo, str. 65.
13 Točka 21 sodbe sodišča prve stopnje.
14 Glej tudi J. Zobec, v: L. Ude in drugi: Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 301: "Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost. Kadar pa te ni (ali je nebistvena, nesmiselna, ali pa pomeni celo zlorabo pravice), je tudi od sodišča ni mogoče zahtevati."
15 M. Trampuž, nav. delo, str. 71, sodba in sklep X Ips 460/2014.
16 Točka 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
17 M. Trampuž, nav. delo, str. 40.
18 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča II Ips 245/2015 z dne 7. 3. 2017.
19 Temu vprašanju je sicer višje sodišče samoiniciativno naklonilo en stavek v točki 15 obrazložitve, vendar mu glede na vsebino toženčeve pritožbe niti tega ne bi bilo treba.
20 M. Trampuž, nav. delo, str. 70 in 71.
21 Uradni list RS, št. 43/04.
22 Uradni list RS, št. 21/1995.
23 M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, nav. delo, str. 360.
24 Tako tudi M. Trampuž, nav. delo, str. 70-73.
25 Takšna je tudi stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej na primer odločbe z opr. št. II Ips 609/2000, II Ips 68/2003, II Ips 263/2005, III Ips 52/2005, II Ips 563/2007, II Ips 989/2008).


Zveza:

ZASP člen 101, 146, 147, 151, 152, 153. Pravilnik Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev (2007) člen 12
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MjUx