<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 445/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.445.2017

Evidenčna številka:VSL00004796
Datum odločbe:27.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Majda Lušina (preds.), mag. Nataša Ložina (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - nesklepčnost tožbenega zahtevka

Jedro

Pravilno je stališče tožene stranke, da se pravica kabelske retransmisije izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov. Gre za enovito pravico kabelske retransmisije. Navedeno določilo Tarife 1998, kot tudi ZASP v 31. členu, ne ločita pravice kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov, temveč določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, tj. 0,175 EUR na naročnika mesečno. Zato na podlagi veljavnega materialnega prava v tej zadevi ni mogoče ločeno prisoditi avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo radijskih (kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku) in ločeno za kabelsko retransmisijo televizijskih programov (kar je predmet postopka, ki ga sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016). Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je tako ob drugačni pravni podlagi, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče, nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. točki izreka, II. točki izreka glede zneska 2.156,50 EUR s pripadki in III. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 20. 10. 2016 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 4.759,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za 209,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2016 dalje do plačila in 2.156,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 457,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka iz naslova civilne kazni (v II. točki izreka) in stroškovni del odločitve (III. točka izreka), zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku iz naslova civilne kazni ugodi ter ponovno odloči o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z lastnimi ugotovitvami zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 50 % civilne kazni v znesku 2.156,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1) in zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Da bi sodišče lahko odločilo v skladu s pravno podlago, na katero je oprlo sodbo, je moralo pred tem ugotoviti, da je tožena stranka kršilec avtorske pravice. V obrazložitvi je navedlo, da se je oprlo na 168. člen Zakona o avtorski pravici2. Navedena ugotovitev predstavlja podlago in hkrati nosilni razlog sodbe, ki nasprotuje razlogom, zaradi katerih je sodišče zavrnilo zahtevek na plačilo civilne kazni. Posledično izrek nasprotuje razlogom sodbe, prav tako so ti razlogi v medsebojnem nasprotju, zaradi česar ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Ker znesek (5,00 EUR na mesec), ki ga je tožena stranka plačala in določila sama brez pravne podlage, ne predstavlja običajnega plačila, niti primerne tarife, njen prenos pravic s plačilom takšnega zneska ne more biti zakonit in se tožena stranka še vedno šteje za kršilca avtorske pravice, kar ugotavlja tudi samo sodišče v izpodbijani sodbi.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka), ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, in še podrejeno, da sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zmanjša. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je kljub temu, da obstaja veljavna tarifa za kabelsko retransmisijo avtorske pravice na glasbenih delih, ugotavljalo domnevno običajno nadomestilo ter odločilo mimo veljavne tarife. S tem, ko ni pojasnilo, zakaj šteje tarifo za kabelsko retransmisijo iz tarifnega dela Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del3 za neveljavno, je storilo kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tarifi 1998 so veljavnost prisodili tako Urad RS za intelektualno lastnino v sklepu z dne 21. 1. 2014, Upravno sodišče v zadevi I U 362/2014, enako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 160/2011. Tarifa za kabelsko retransmisijo glasbe je določena v 7. točki drugega odstavka poglavja II. Javno oddajanje Tarife 1998. Pravica kabelske retransmisije se izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov operaterjevim naročnikom. Kot je tožena stranka navajala že v postopku na prvi stopnji, morajo vsi operaterji retransmisirati tako radijske kor televizijske programe. To od operaterjev zahteva tudi zakon (112. člen Zakona o medijih4), ki jim nalaga umestitev vseh radijskih in televizijskih programov posebnega pomena v njihove programske sheme. Tarifa 1998 se ne omejuje le na radijske ali televizijske programe in je določena za pravico kabelske retransmisije v celoti. Za kabelsko retransmisijo glasbe nikoli ni bila določena kakšna drugačna tarifa, kot je tarifa v omenjeni 7. točki Tarife 1998. Sodišče je s tem, ko je določalo običajno nadomestilo mimo veljavne tarife, kršilo zakon, saj je v primeru obstoja tarife lahko samo ta pravna podlaga za odmero nadomestila za uporabnika (prvi in drugi odstavek 156. člena ZASP oziroma sedaj prvi in drugi odstavek 45. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic5). Šele, če veljavne tarife za kabelsko retransmisijo ne bi bilo, bi lahko sodišče ugotavljalo običajno nadomestilo, dokazovanje katerega pa je v celoti na tožeči stranki. Nadomestilo, ki je bilo določeno v licenčni pogodbi z dne 4. 9. 2008 in v sporazumu z dne 1. 10. 2007, ni predstavljalo tarife, ki bi nadomestila Tarifo 1998. Prav tako ne gre za samostojno tarifo za radijske programe. Navedba sodišča v izpodbijani sodbi, da gre za dogovorjeno tarifo, je zato pravno napačna. Sklicuje se na svoje dosedanje navedbe. Kot je navedla že v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2016, je tožeča stranka poleg predmetnega postopka zoper toženo stranko vložila tudi tožbo zaradi plačila avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije televizijskih programov, ki jo sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016. Tožeča stranka je torej vložila dve ločeni tožbi z očitnim namenom, da s tem onemogoči oziroma oteži uporabo Tarife 1998 pri določanju nadomestila, saj je sodišče v veliki večini primerov, ki so od leta 2013 tekli zaradi plačila avtorskega nadomestila v primeru kabelske retransmisije avtorskih glasbenih del, odločilo po Tarifi 1998. Tožena stranka je zato predlagala združitev postopkov, ki tečeta zoper njo, saj Tarifa 1998 velja tako za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih kot v televizijskih programih. Sodišče prve stopnje o predlogu tožene stranke za združitev postopkov sploh ni odločilo, s čimer je bistveno kršilo procesna pravila. Glede na to, da tako ZASP (31. člen), kot tudi veljavna Tarifa 1998 poznata enovito pravico kabelske retransmisije, bi sodišče moralo postopka združiti. Prav tako bi tožeča stranka zoper toženo stranko lahko vložila le tožbo za pravico kabelske retransmisije, kot jo opredeljujeta zakon in veljavna tarifa, ne pa ločeno za radijske in televizijske programe. Glede na to bi moralo sodišče zahtevek zavrniti, saj tožeča stranka višine zahtevka ne izkazuje na pravno relevantni podlagi. V nadaljevanju pritožba opozarja, da tudi v primeru, da veljavne tarife za kabelsko retransmisijo ne bi bilo in bi obstajala podlaga za določanje običajnega honorarja na temelju zadnjih dogovorjenih plačil, sodišče v izpodbijani sodbi običajni honorar ugotavlja povsem nepravilno in v nasprotju z licenčno pogodbo za radijske programe, na katero se sicer sklicuje. Tožena stranka je ves čas postopka prerekala, da bi tožeči stranki plačevala nadomestilo v višini 0,03 po naročniku mesečno. V pogodbi so določeni popusti 10 % za vse člane ZKOS, tožena stranka pa je bila članica ZKOS, kar je v svojih vlogah izrecno navajala. Prav tako je navajala, da se licenčna pogodba v letu 2011 ni izvrševala, saj tožeča stranka ni več izdajala računov, ker je štela, da ta pogodba samostojno (brez pogodb za TV programe) ne velja. Sodišče kljub navedenim dejstvom povsem nekritično oceni, da je bila v pogodbi dogovorjena cena 0,03 EUR na naročnika mesečno in da je tožena stranka takšno ceno plačevala, čeprav tožeča stranka tega ni izkazala. Sodišče je s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja odmerilo domnevno običajno plačilo. Povsem samovoljno je tudi odločilo, da pri odmeri ne bo upoštevalo v licenčni pogodbi izrecno dogovorjenega 10 % popusta, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba je nezakonita v delu glede zamudnih obresti. Ker rok za izpolnitev plačila v zakonu ni določen, je tožena stranka v zamudo lahko prišla šele z vložitvijo tožbe, saj je tožeča stranka šele s tem dejanjem prvič pozvala toženo stranko na plačilo domnevnih obveznosti. Tožena stranka je namreč tožeči do takrat plačevala znesek 0,007 EUR na naročnika mesečno, ki ga je štela kot primerno nadomestilo za pravico kabelske retransmisije. Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede zastaranja terjatve. Tožeča stranka v postopku ni zahtevala nadomestila na podlagi neupravičene obogatitve, ampak je ves čas zatrjevala odškodninsko podlago. Sodišče bi zato moralo uporabiti določbo o zastaranju odškodninske terjatve, torej triletni zastaralni rok. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati ugovor zastaranja tožene stranke in terjatve tožeče stranke, ki se nanašajo na obdobje pred marcem 2013, zavrniti že iz tega razloga.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. ZASP je za kabelsko retransmisijo avtorskih del, opredeljeno v drugem odstavku 31. člena, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, predpisoval obvezno kolektivno upravljanje (4. točka 147. člena). Tožeča stranka je organizacija, ki je pooblaščena za kolektivno upravljanje malih glasbenih avtorskih pravic in zato upravičena v svojem imenu in za račun avtorjev med ostalim izterjati plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo6. Tožena stranka je kabelski operater, ki v okviru opravljanja dejavnosti elektronskih komunikacij svojim naročnikom med ostalim nudi tudi storitve kabelske retransmisije TV in radijskih programov.

8. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje avtorski honorar za pravico kabelske retransmisije glasbenih del v radijskih programih (2. točka 31. člena ZASP) v obdobju od vključno januarja 2012 do novembra 2015. Med pravdnima strankama je sporna višina nadomestila, ki ga je tožeča stranka vtoževala na podlagi 81. člena ZASP (običajni honorar), ki naj ga sodišče določi na podlagi izvajanja plačil po Pogodbi o neizključni licenci, ki ureja avtorske pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v RA programih preko kabla v Sloveniji7, sklenjeni za določen čas do 31. decembra 2011. Tožena stranka je kot veljavno priznala zgolj Tarifo 1998.

9. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je tožena stranka za uporabo avtorskih pravic dolžna plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ), po katerih lahko imetnik pravice od tistega, ki uporablja pravico v svojo korist, zahteva nadomestilo koristi, ki jo je imel od uporabe. Višina nadomestila je enaka nadomestilu, ki bi ga bila tožena stranka dolžna plačati v primeru zakonite uporabe avtorskih del. Zmoten pa je zaključek izpodbijane sodbe, da ne obstaja veljaven pravni akt (skupni sporazum), ki bi določal višino nadomestila za uporabo avtorskih del, s katerimi upravlja tožeča stranka, zaradi česar je sodišče neutemeljeno ugotavljalo in ugotovilo običajni honorar v smislu drugega odstavka 168. člena ZASP.

10. Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP v letu 2004 (v nadaljevanju ZASP-B) je bila tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del določena v tarifni prilogi Pravilnika 1998 (Tarifa 1998). ZASP-B je uveljavil pravilo, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Če to ni mogoče, tarifo z odločbo določi Svet za avtorsko pravo, do drugačne pravnomočne odločitve Sveta pa se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena ZASP). Do sklenitve skupnega sporazuma se tarife kolektivnih organizacij, veljavne ob uveljavitvi ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum (četrti odstavek 26. člena ZASP-B).

11. Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa 1998 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma.8 Tožena stranka takšno stališče sprejema oziroma ga zastopa tudi sama. Za odločitev o zadevi pa je ključno, ali Tarifa 1998 določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je tudi odgovor na to vprašanje je pritrdilen.

12. Tarifa 1998 je bila sprejeta na podlagi 153. člena tedaj veljavnega ZASP, ki je kolektivno organizacijo pooblaščal za sprejem tarife za uporabo avtorskih del, njeno veljavnost pa je pogojeval z odobritvijo pristojnega državnega organa. Sprejela jo je torej tožeča stranka, ki je že tedaj imela dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del, vključno s kabelsko retransmisijo. Ob uveljavitvi Tarife 1998 in vse od uveljavitve ZASP-B je bila določitev njene vsebine v rokah tožeče stranke kot kolektivne organizacije. Če bi ugotovila, da sprejeta tarifa ne zagotavlja ustreznega plačila za uporabo avtorskih pravic (v smislu 81. člena ZASP), je imela možnost doseči spremembo tarife.

13. Višina nadomestila za kabelsko retransmisijo varovanih del iz repertoarja tožeče stranke je določena v II. poglavju Tarife z naslovom Javno oddajanje. Določba ima tri odstavke. V prvem so določeni kriteriji za določitev višine honorarja za primer sklenitve sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabnikom.9 Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03 razveljavljena.10 Drugi odstavek določa tarifo za primer, ko razmerja med kolektivno organizacijo in uporabnikom niso pogodbena urejena.11 Določa znesek nadomestila za kabelsko retransmisijo na naročnika in obdobje plačila. Tretji odstavek sicer določa, da se kriteriji iz drugega odstavka uporabljajo tudi za primer, če razmerja še niso pogodbeno urejena, vendar ni tehtnega razloga, da ne bi veljalo enako za vse primere, ko pogodba ni sklenjena, torej tudi za primere, ko je v določenem obdobju bila sklenjena pogodba, pa je kasneje prenehala veljati. Z razveljavitvijo prvega odstavka II. poglavja Tarife-98 torej tarifa ni postala bistveno okrnjena. Za primer, ko ni pogodbe, določa vse parametre, potrebne za izračun nadomestila.

14. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je v ostalem delu II. poglavja (drugi in zadnji12 odstavek) tarifa ostala v veljavi, torej tudi v delu, ko določa "minimalen" avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 0,175 EUR (prej 42 SIT) po naročniku mesečno. Tarifa (ki ima položaj veljavnega skupnega sporazuma) torej obstaja in nanj(o) so sodišča vezana (7. odstavek 157. člena ZASP), še več, do drugačne pravnomočne odločbe Sveta za avtorsko pravo se šteje, da so tarife, določene s skupnim sporazumom, primerne.

15. Navedeno utemeljuje sklep, da ima Tarifa 1998 v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, naravo in veljavo skupnega sporazuma. Nasprotno stališče izpodbijane sodbe je zmotno.

16. Kar se tiče višine (ki jo torej pritožbeno sodišče preizkuša v luči v prejšnjih točkah obrazložitve pojasnjenega), se je tožena stranka sicer sklicevala na veljavnost tarife iz Pravilnika 1998, po kateri bi bila dolžna plačati 0,175 EUR na naročnika, a meni, da je treba plačilo ustrezno znižati oziroma tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti, saj tožeča stranka na pravno relevantni podlagi (Tarifi 1998) ni upravičena terjati nadomestila ločeno za radijske in televizijske programe.

17. Tarifa 1998 v 7. točki drugega odstavka poglavja II. Javno oddajanje določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo. Pravilno je stališče tožene stranke, da se pravica kabelske retransmisije izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov. Gre za enovito pravico kabelske retransmisije. Navedeno določilo Tarife 1998, kot tudi ZASP v 31. členu, ne ločita pravice kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov, temveč določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, tj. 0,175 EUR na naročnika mesečno.13 Zato na podlagi veljavnega materialnega prava v tej zadevi ni mogoče ločeno prisoditi avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo radijskih (kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku) in ločeno za kabelsko retransmisijo televizijskih programov (kar je predmet postopka, ki ga sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016). Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je tako ob drugačni pravni podlagi, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče, nesklepčen.

18. Neutemeljen je sicer pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o predlogu tožene stranke za združitev postopkov (in zadevi obravnavati skupaj). Ali bo sodišče dovolilo združitev pravd je vprašanje formalnega procesnega vodstva in ne predstavlja odločilnega dejstva v sporu. Res je, da prvostopenjsko sodišče v zvezi s predlogom tožene stranke formalno ni odločilo z izdajo posebnega procesnega sklepa.14 Kljub temu pa je postopanje sodišča, ko je predmetni postopek nadaljevalo, ne da bi pravdi združilo, potrebno razumeti kot smiselno zavrnitev njenega predloga. To, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve.15

19. Glede na materialnopravno stališče, da je tožeča stranka upravičena samo do enkratnega nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbenih del, ki zajema tako radijske kot televizijske programe,16 kot obrazloženo zgoraj, torej ne more ločeno zahtevati plačila avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih glasbenih del v radijskih in ločeno v televizijskih programih, oziroma ji sodišče lahko nadomestilo (skladno s Tarifo 1998) prisodi le enkrat v celoti (za oboje). Pritožbeno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 389/2016, kjer tožeča stranka toži (posebej) na plačilo avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije televizijskih programov, in v zvezi s tem pojasnjuje, da je bila v tem postopku tožba vložena kasneje,17 kot v obravnavanem. Zato se vprašanje litispendence v predmetnem postopku (ob ločenem obravnavanju pravd) ne more postaviti in odločitev prvostopenjskega sodišča o nezdružitvi pravd nanj ne more vplivati.18 Poleg tega pritožbeno sodišče v zvezi z ugovorom združitve pravd opozarja, da bi, četudi bi sodišče takšnemu predlogu sledilo, še vedno obstajala dva ločena tožbena zahtevka, vsak zase nesklepčna.

20. Sodišče druge stopnje kljub nesklepčnosti tožbenega zahtevka, le-tega ne more zavrniti. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo tožeči stranki v okviru materialnega procesnega vodstva dati možnost, da bi dopolnila nepopolne navedbe (285. člen ZPP), česar pa zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni storilo. Tožeča stranka bi nesklepčnost lahko odpravila.19

21. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tudi dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov glede višine tožbenega zahtevka (tj. števila naročnikov, upoštevajoč enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo tako za radijske kot za televizijske programe), gre za pomanjkljivosti, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

22. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju tožbeni zahtevek presodi skladno z zgoraj navedenim materialnopravnim stališčem. Glede vtoževanega nadomestila je treba dopustiti pravdnima strankama dodatne navedbe, saj materialno procesno vodstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo opravljeno (285. člen ZPP), nato pa za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabiti relevantna določila Tarife 1998.

23. Glede na razlog razveljavitve so nerelevantne vse obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovljeno višino običajnega honorarja v izpodbijani sodbi, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Kot pravno podlago za izterjavo nadomestila je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo neupravičeno obogatitev.20 Pritožbeni očitek zastaranja vtoževane terjatve zato ni utemeljen.

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP) ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo. Ker je odločitev o zahtevku iz naslova civilne kazni odvisna od odločitve o vtoževanem nadomestilu, je sodišče druge stopnje ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke, ki se je pritožila zaradi zavrnitve zahtevka iz naslova civilne kazni. V navedenem obsegu in glede odločitve o stroških sodišče druge stopnje zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je namreč razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka.

26. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 V nadaljevanju ZPP.
2 V nadaljevanju ZASP.
3 Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998.
4 V nadaljevanju ZM.
5 V nadaljevanju ZKUASP.
6 Dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (UIL) št. 31227-1/2008-129 z 11. 10. 2010.
7 V nadaljevanju licenčna pogodba, priloga A3.
8 Prim. sodbo VS RS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 in številne odločbe VSL, ki sledijo temu stališču.
9 Določba se glasi: "Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo ..."
10 Odločba z dne 15. 12. 2005, Uradni list RS, št. 120/2005. Določen je bil šestmesečni odložni rok, a določba ne tedaj, niti kasneje ni bila nadomeščena.
11 Relevantni del drugega odstavka se glasi: "Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na ... razsežnost kabelskega omrežja in sicer: .... 7. kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno."
12 Dilema, ali gre pri zadnjem odstavku za tretji odstavek celotnega II. poglavja ali le za drugi odstavek 7. točke, pri odločanju o zahtevku za kabelsko retransmisijo ni relevantna.
13 Tožena stranka v prilogi Pojasnilo primernosti plačanega nadomestila Združenju SAZAS za uporabo avtorske pravice na glasbenih delih v primeru kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov (priloga B21) med drugim navaja, kot sledi: "Glasbena dela se v primeru kabelske retransmisije uporabljajo tudi pri retransmisiji radijskih programov. Retransmisija radijskih programov toženi stranki in tudi vsem ostalim kabelskim operaterjem predstavlja le še pomožno storitev in se s časom zmanjšuje, saj so radijski programi dostopni tudi prosto v zraku ( radiodifuzno oddajanje radijskih programov) ter predvsem na internetu (t. i. internetni radio), zaradi česar kabelska retransmisija radijskih programov pri dejavnosti tožene stranke nima pomembnejše vloge in predstavlja le spremljajočo dejavnost. Delež naročnikov, ki v okviru kabelske retransmisije poslušajo radijske programe, v povprečju ne presega 1 % naročnikov pri operaterju. Navedeno pomeni, da v povprečju manj kot 1 % naročnikov, ki v določenem trenutku uporabljajo storitev kabelske retransmisije, posluša katerega od radijskih programov."
14 In tožena stranka navedeno lahko izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo.
15 Prim. VSL sodba in sklep II Cpg 205/2010.
16 Četudi bi sodišče ugotovilo delež naročnikov, ki v okviru kabelske retransmisije kabelskih operaterjev poslušajo radijske programe, so ti še vedno hkrati tudi naročniki televizijskih programov. Enih in drugih med seboj ni mogoče ločiti. Tudi če bi bilo navedeno mogoče, pa Tarifa 1998 ne predvideva plačevanja ločenega nadomestila kabelskih operaterjev za radijske in televizijske programe, ki bi šlo v takšnem primeru tožeči stranki.
17 In sicer 19. 2. 2016, v tukajšnji zadevi pa je bila tožba vložena 19. 1. 2016.
18 Lahko pa bi se glede na materialnopravno izhodišče postavilo v postopku II P 389/2016.
19 Sodišče prve stopnje bi v obravnavanem primeru tožečo stranko moralo opozoriti na to, da zahtevek ni sklepčen. Ker tega ni storilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Na relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato bi sicer tožeča stranka morala opisano kršitev uveljavljati v pritožbi, za kar pa glede na (delno) ugoditev njenemu zahtevku (kot posledica zmotne uporabe materialnega prava na prvi stopnji), ni imela interesa.
20 Navedeno izhaja iz obširne sodne prakse, v kateri so sodišča obravnavala tovrstne zahtevke SAZAS-a.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 31, 81, 146, 146/1 147, 147-4, 153, 156, 168, 168/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198
Datum zadnje spremembe:
18.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNzMy