<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1444/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1444.2019

Evidenčna številka:VSL00027540
Datum odločbe:25.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Bojan Breznik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - deljiva terjatev - sklepčnost tožbe - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - licenčna pogodba - ugovor zastaranja - neupravičena pridobitev - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - tek zakonskih zamudnih obresti

Jedro

Ugovor o nesklepčnosti tožbe je bil pravilno zavrnjen. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del (in lahko posamezni kabelski operater retransimira le enega od obeh načinov), ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več/ločenih postopkih.

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). S plačilom zneska, za katerega je toženec menil, da predstavlja njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska, pač pa le za plačani znesek. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bila tožba vložena 30. 1. 2018, je vtoževana terjatev za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2013 zastarala.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek 7.897,31 EUR nadomesti z zneskom 7.208,43 EUR;

- v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov 716,83 EUR nadomesti z zneskom 815,03 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 97,59 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti avtorsko nadomestilo v višini 7.897,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v višini 716,83 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, obe s stroškovno posledico.

3. Tožnik v pritožbi poudarja, da je med pravdnima strankama sporno plačilo višine avtorskega nadomestila. Zaradi pravne praznine se zavzema za uporabo bodisi primerljivega sporazuma, ki obravnava avtorska glasbena dela, bodisi osnovno tarifo Zavoda AIPA. Odločitev prvega sodišča o višini nadomestila sledi sodbi VS RS II Ips 43/2017. Arbitrarno je določilo, da avtorsko nadomestilo znaša 0,198 EUR na naročnika. Tožnik se je do presoje VS RS opredelil in navedel, da se v takšni višini nadomestilo ni nikdar plačevalo. V izpodbijani sodbi višina nadomestila ni pojasnjena, sodišče tudi ne pojasni, ali gre za primerljivo zadevo. Ker ni vtoževano enako obdobje, tudi višina iz Tarife Zavoda AIPA ni 0,45 EUR naročnika, saj se ta višina viša. Povzemanje stališča Vrhovnega sodišča kljub opozorilom tožnika, ne predstavlja vsebinskega odgovora. Pritrjevanje Vrhovnemu sodišču ne pomeni soočenja z navedbami pravdnih strank. Sodišče tudi ne navede, kateri so tisti parametri ali merila, ki jih je uporabilo pri izračunu končnega zneska. Višine ni mogoče preveriti. Ker gre za drugo obdobje kot v zadevi VS RS, je treba upoštevati tarifo Zavoda AIPA 0,80 EUR, zato izračun sodišča v višini 0,198 EUR ne more biti pravilen. Pritožniku je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornega postopka. Obrazložitev sodišča, da gre za ustaljeno sodno prakso, je prazna. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339.člena ZPP in 22. člena Ustave. Pri izračunu višine nadomestila za glasbena dela v konkretni zadevi in tistih na katere se sklicuje prvo sodišče, tožnik ni sodeloval in mu podaja argumentov ni bila omogočena. Sodišča pa na sodno prakso niso vezana. Iz odločbe VS RS pa tudi izhaja, da velja zgolj za zadevo obravnavano pred tem sodiščem. Prvo sodišče pa tudi ne pojasni katere so tiste okoliščine, ki bi narekovale, da se sme višina nadomestila iz sodbe VS RS uporabljati ko splošna tarifa.

VS RS je z izračunom nadomestila v višini 0,198 EUR poseglo v zasebno lastnino avtorja ter njegovo človekovo pravico iz 60. člena URS, pravico do poštenega sojenja (6. člena EKČP) in pravico do sodnega varstva (23. člen URS). VS RS je napačno uporabilo materialno pravo, s čimer je tožnik seznanil sodišče prve stopnje, ki pa teh navedb ni upoštevalo, in je tako prekršilo njegovo pravico do izjave. Zaradi tega je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadomestila v višini 0,198 EUR ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje ni presojalo, kateri je tisti honorar, ki predstavlja običajni honorar na trgu kabelske retransmisije avtorskih glasbenih del. Sodišče je svojo odločitev naslonilo na znesek, ki je bil umetno ustvarjen, za kar v zakonu ni podlage. Sodba glede prisojene višine nadomestila nima razlogov.

4. Toženec sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo ugovor nesklepčnosti tožbe. Tožnik ni upravičen ločeno vtoževati nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in tv programih. ZASP pozna le enovito pravico kabelske retransmisije. Tudi Tarifa 1998 določa nadomestilo za enovito pravico. V prid enovitosti pravice govori tudi 112. člen Zakona o medijih. Tudi Višje sodišče je v zadevi II Cp 445/2017 sprejelo stališče, da je tožba, ki navedeno tarifo deli ločeno za radijske in televizijske programe, nesklepčna.

Sodišče se ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je toženec podal že v odgovoru na tožbo. Zastaralni rok za občasne mesečne dajatve oziroma za odškodninske terjatve je 3 leta. Tudi če velja 5-letni zastaralni rok, je zastaralo nadomestilo vsaj za obdobje do 30. 1. 2013.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da Tarifa 1998 ni veljavna in uporabljiva. V zvezi s tem nekritično povzema sodbe Vrhovnega sodišča, ki ni podalo prepričljive obrazložitve za svojo odločitev glede neveljavnosti tarife. Ni jasno, zakaj minimalna tarifa ne bi bila veljavna in uporabljiva. Dotedanja sodna praksa je bila, da ima Tarifa 1998 naravo veljavnega skupnega sporazuma. Zato mora sodišče svojo odločitev podrobneje utemeljiti z razlagalnimi argumenti. Vrhovno sodišče pravilno ugotavlja, da so bile v Tarifi 1998 vključene pravice, s katerimi sedaj upravlja druge kolektivna orgnizacija, v nasprotju s tem naziranjem pa navedeno ne more vplivati na samo veljavnost tarife. Navedeno dejstvo lahko vpliva le na višino zneska, do katerega je tožnik upravičen, in sicer se mora zmanjšati za delež, ki ga predstavlja glasba v avdiovizualnih delih, ki pripada Zavodu AIPA. Toženec je predstavil kakšen je delež glasbe v takem delu. Če pa bi glede upoštevanja deleža, ki odpade na skladatelja filmske glasbe, sodišče sledilo pristopu Vrhovnega sodišča, bi bilo treba veljavno Tarifo 1998 zmanjšati za 0,0587 EUR, kar nadalje pomeni, da znaša nadomestilo za uporabo del v primeru kabelske retransmisije v radijskih in tv programih 0,1753 EUR zmanjšano za 0,0587 EUR (torej 0,1166 EUR na naročnika mesečno). Od tega zneska pa bi moralo sodišče odšteti še znesek 0,03 EUR na naročnika mesečno, kolikor je bilo s sodno poravnavo določeno v postopku, v katerem je odločalo o nadomestilu za retransmisijo glasbe v radijskih programih. Posledično je nepravilno tudi ravnanje sodišča, s katerim je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče g. B. in s postavitvijo izvedenca, ki bi podala mnenje o nadomestilu le za avtorsko pravico na glasbenih delih, ki jo tožnik sme upravljati, izhajajoč iz Tarife 1998 ter mnenje glede analize ZKOS in študije EIPF in glede deleža glasbe, ki jo sme upravljati tožnik. Sodišče je z uporabo tarife, ki jo je določilo vrhovno sodišče, namesto Tarife 1998, napačno uporabilo materialno pravo. S tem ko je sodišče povsem nekritično in brez vsakršne vsebinske presoje v izpodbijano sodbo prevzelo nadomestilo, ki ga je v precedenčnih judikatih napačno določilo VS RS, je bistveno kršilo pravila postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izpodbijana sodba ni obrazložena, saj je sodišče zgolj prepisalo sodbi VS RS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 in se vsebinsko ni opredeljevalo do napačnosti izračuna VS RS glede višine nadomestila. Sodba o delilnem razmerju nima razlogov, s čimer je sodišče bistveno kršilo pravila postopka in ustavno pravico toženca do obrazložene odločbe in poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Toženec poudarja, da je v postopku na prvi stopnji predstavil dejstva in okoliščine, ki izkazujejo, da je tarifa, ki jo je določilo VS RS, občutno previsoka. Gre za navedbe in dokazne predloge glede pravilnega razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli, glede pravilne izvedbe matematičnih operacij in glede višine nadomestila v primerljivih državah EU, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, s čimer je kršilo pravila postopka in pravico do poštenega sojenja iz 22. člena URS. V nadaljevanju pritožba obširno razlaga napačnost izračuna nadomestila s strani VS RS 0,198 EUR na naročnika. Zaključek sodišča, da je za oceno primernosti tarif oz. plačil avtorskega honorarja potrebna celovita analiza varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah, ne pa zgolj nekaterih, nasprotuje novejši sodni praksi sodišča EU. Sodišče EU je namreč že razsodilo, da pri presojanju nepoštenosti cen kolektivne organizacije za uveljavljanje pravic ni mogoče šteti, da primerjava ni dovolj reprezentativna zgolj zato, ker zajema omejeno število držav članic.

Pri odmeri stroškov je treba upoštevati v postopku izpostavljeno dejstvo, da tožnik zoper istega operaterja, toženca, v ločenih postopkih in za krajša obdobja vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo, s čimer brez utemeljenih razlogov povzroča nepotrebne stroške. Ker se sodišče o tem ni izreklo, je podana kršitev določb iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, posledično tudi zmotna uporaba materialnega prava.

5. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik ni odgovoril na toženčevo pritožbo.

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena. Toženčeva pritožba je delno utemeljena.

7. Tožnik je od toženca, ki je kabelski operater, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, za leto 2013, opirajoč se na toženčeve povprečne cene mesečne naročnine, oziroma (po med pravdo spremenjenih trditvah - list. št. 49c) nadomestilo v višini 0,5 EUR na naročnika mesečno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da tožnik ni upravičen do honorarja v vtoževani višini, temveč v višini 0,198 EUR, zmanjšano za 0,03 EUR, na naročnika mesečno.

8. Ugovor o nesklepčnosti tožbe je bil pravilno zavrnjen. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del.1 Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del (in lahko posamezni kabelski operater retransimira le enega od obeh načinov), ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več/ločenih postopkih. Pritožbeno sklicevanje na eno odločbo višjega sodišča II Cp 445/2017, ki odstopa od pretežne sodne prakse2, ne more utemeljevati drugačnega stališča.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo in v bistvenem povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v zadevah, ki so primerljive z obravnavano:

(1) Vrhovno sodišče je glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine3, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno, v zadevi II Ips 52/20184 pa je navedlo razloge za njeno uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča kot pravnemu redu EU.

(2) Opirajoč se na tarifo Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4% : 38,6%), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi predvidoma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli brez filmske glasbe (61,4%) in glasbo, vključno s filmsko (38,6%); kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu. Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je Vrhovno sodišče izrazilo zavedanje, da obstajajo tudi drugi načini izračuna primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zato bi bila primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa.

10. Zgoraj povzeta materialnopravna stališča so bila (v postopkih med tožnikom in različnimi kabelskimi operaterji) sprejeta v odločbah VS RS II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 pred izdajo te izpodbijane sodbe. Pravdnima strankama so bila navedena materialno pravna stališča znana in sta se imela možnost do njih opredeliti in sta tudi se, zato očitek tožnika o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen, posledično tudi ne očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določilo 22. člena Ustave.

11. Pravdni stranki neutemeljeno nasprotujeta uporabi nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno za uporabo glasbe, ki se predvaja v TV in RA programih. Vrhovno sodišče je navedlo podlage, na katerih temelji izračun nadomestila ter v zadostni meri pojasnilo metodologijo izračuna. Razlogi za naslonitev na pravne podlage, ki veljajo za Zavod AIPA, in na pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, izvirajo iz obsega pravic, ki jih je bil tožnik upravičen upravljati pred in po 11. 10. 2010, ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA. V tem dovoljenju je zapisano, da velja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del za vse soavtorje, med njimi pa je izrecno naveden tudi skladatelj filmske glasbe, zaradi česar tožnik od 11. 10. 2010 dalje ni več upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena (ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi), sme pa še vedno zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe.

12. Stališče Vrhovnega sodišča glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena) je ob odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno prenizka ali previsoka, mogoče razmeti le na en način: kot napotek za uporabo začasne tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP. Zato ne drži pritožbeni očitek tožnika, da višina nadomestila ne predstavlja običajnega honorarja temelječega na merilih iz 81. člena ZASP. Posledično so tudi neutemeljeni obširni toženčevi pritožbeni očitki, ki se zavzemajo za veljavnost Tarife iz leta 1998. Tudi njen očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov (z zaslišanjem B. in s postavitvijo izvedenca), s katerim je dokazovala primernost višine nadomestila, ni podan, saj se ta nanašata na presojo materialnega prava, kar je v pristojnosti sodišče. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi pri presoji primernosti tarife sodišče prve stopnje moralo upoštevati podatke glede višine tarif za kabelsko retransmisijo glasbenih del v državah članice EU, sklicujoč se na podatke za Nemčijo, Madžarsko, Slovaško, Estonijo in Latvijo. Kot izhaja že iz 42. točke sodbe VS RS II Ips 43/2018, primerjava med tarifami v državah članicah ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način njihovega določanja in uveljavljanja, tudi sicer pa je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP) kot za to strokovno usposobljenega organa. Zato toženčeve navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo višine tarif v primerljivih državah EU, kot tudi mnenje glede analize ZKOS in študije EIPF, ki jih je izpostavil toženec, niso utemeljene.

13. Očitki pravdnih strank, s katerimi izpodbijata matematično pravilnost izračuna višine nadomestila, ki ga je VS RS opravilo v povsem primerljivih zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, so neutemeljeni. Kot že rečeno, je VS RS metodologijo izračuna pojasnilo v zadostni meri. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožnika s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Upoštevaje variabilnost postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča, bi to namreč nujno pomenilo, da bi bili zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje, različni, kar bi povzročilo tudi izkrivljanje konkurence. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika pa bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter vse druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del zato uporabiti tarifo, ki je bila določena v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.5

14. Ni utemeljen toženčev pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena, ker je sodišče prve stopnje zgolj prepisalo sodbo VS RS II Ips 219/2017. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v bistvenem povzelo materialnopravna stališča VS RS, ki so bila sprejeta v zadevah, povsem primerljivih z obravnavano. Sodišče prve stopnje je tudi omenilo upoštevano delilno razmerje med glasbenimi deli in AV deli, kar je razbrati iz 12. točke obrazložitve sodbe. Zato ne drži očitek pritožbe, da je bilo poseženo v njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in kršena pravica do izjave. Prav tako ni upravičen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, kot tudi ne pritožbeni očitek toženca o zagrešeni kršitvi pravice do poštenega sojenja.

15. Tožnik v pritožbi kot razlog, ki nakazuje, da tarifa za uporabo glasbe v višini 0,198 EUR na naročnika ni primerna, navaja okoliščino, da znaša tarifa iz Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA 0,80 EUR na naročnika in meni, da diskontnih zneskov cen 0,45 EUR na naročnika, kot je to upoštevalo VS RS, ni mogoče uporabiti. Ta argument je neutemeljen, saj je revizijsko sodišče v zadevi zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 pri določitvi višine nadomestila presojalo določilo Sporazuma, ki predvideva tudi višjo tarifo, torej je pri presoji cene upoštevalo tudi to okoliščino. Sicer pa ta argument, da bi moralo izhajati iz cene 0,80 EUR na naročnika in ne iz cene 0,45 EUR na naročnika, do katere je upravičen zgolj uporabnik, ki z Zavodom AIPA sklene pogodbo, ne more imeti tehtne teže zato, ker tožnik v obravnavani zadevi ne trdi, da toženec z Zavodom AIPA ni sklenil pogodbe, poleg tega pa tudi sicer tarifa ne sme biti različna za tiste uporabnike, ki s kolektivno organizacijo sklenejo pogodbo in za tiste, ki je ne sklenejo (glej VSL sodba V Cpg 535/20156, VSL sodba I Cpg 1067/2013), saj bi to vodilo do neenakopravnega obravnavanja povsem istovrstnih uporabnikov glede na čisto diskrecijo kolektivne organizacije.

16. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe upoštevalo primerno nadomestilo, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo avtorjevo ustavno pravico iz ustvarjalnosti ter Bernsko konvencijo, ki vodi k temu, da avtor dobi pravično nadomestilo.

17. Utemeljeno pa toženec opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora zastaranja terjatve, kar pa lahko upošteva višje sodišče brez obravnave. Toženec se neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske in občasne terjatve. Tožnikove trditve, da toženec ni imel urejenega prenosa pravic in da za uporabo ni plačeval ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Odločitev o zastaranju ima zato podlago v pravilu 346. člena OZ. Zahtevki iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, zahteva plačilo nadomestila za uporabo, pri čemer uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena), zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ). Narave vtoževane terjatve tudi ne spreminja okoliščina, da je toženec obveznost plačila avtorskega nadomestila delno (mesečno) izpolnjeval, oziroma da je tožnik izpolnitve sprejemal.

18. Tožnik je sicer ugovarjal, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi delnih plačil. Trdil je, da toženec sam priznava, da je deloma poravnaval svoje obveznosti, plačilo za mesec december 2013 je opravil v januarju 2014, s čimer je pripoznal dolg in tako pričel od tedaj teči nov zastaralni rok. Toženec se je odzval s pojasnilom, da je plačeval nadomestilo v višini, ki zanj ni bila sporna, kot celotno obveznost, s čimer ni pripoznal vtoževanega višjega zneska.

19. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). S plačilom omenjenega zneska, za katerega je toženec menil, da predstavlja njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska, pač pa le za plačani znesek. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bila tožba vložena 30. 1. 2018, je vtoževana terjatev za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2013 zastarala.

20. Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno (tožnik je do tedaj vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto, torej v TV in RA programih skupaj). Nadgradnjo stališča Vrhovnega sodišča o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča7, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. Znižanje zneska 0,198 EUR na naročnika narekuje že okoliščina, da se zgolj v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Ker med pravdnima strankama višina nadomestila 0,03 EUR na naročnika RA programov ni bila sporna, je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe zgolj v TV programih pravilno ugotovljeno v višini 0,168 EUR na naročnika. Tožnik je ob utemeljenem ugovoru zastaranja za 29 dni v mesecu januarju 2013 upravičen do nadomestila: za enajst mesecev (feb.- dec. 2013) 8.099,78 EUR (4.383 naročnikov x 0,168 x 11 mesecev) in za dva dni (30. in 31.) v mesecu januarju 47,50 EUR (4.383 x 0,168 : 31 x 2), skupaj v znesku 8.147,24 EUR EUR; po odštetem nespornem toženčevem plačilu v višini 938,81 EUR pa do 7.208,43 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi tako, da je znesek nadomestila za uporabo glasbe, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, na podlagi določila 358. člena ZPP znižalo z zneska 7.897,31 EUR na znesek 7.208,43 EUR.

21. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo od (nezakonite) uporabe dalje. Čeprav se je toženec obveznosti (nezakonite uporabe) zavedal, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mu na podlagi dejstev, da je za vtoževano obdobje tožniku plačal nesporni del nadomestila (ni torej zanikal uporabe del, niti upravičenja tožnika do plačila) in da med pravdnima strankama (oziroma širše – med tožnikom in ZKOS, pred Svetom za avtorsko pravo) obstaja spor o višini primernega nadomestila, ni mogoče očitati nedobrovernosti (nepoštenosti). Vprašanje teka oziroma višine zamudnih obresti (v okviru 193. člena OZ, po katerem nepoštenemu pridobitelju zamudne obresti pripadajo od dneva pridobitve, poštenemu pridobitelju pa od dneva vložitve tožbe) je vprašanje materialnega prava, na pravilno uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato ni odločilno, ali je toženec ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti. Tudi sicer je neutemeljena navedba, da naj bi šlo za neprerekane trditve s strani toženca, saj to ne drži.

22. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek avtorskega nadomestila znižalo za 688,88 EUR (na 7.208,43 EUR) (prvi odstavek 355. člen v zvezi s 1. alinejo 358. člena ZPP). Ta sprememba glede na zapis v II. točki izreka izpodbijane sodbe ("Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.") ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe.

23. Z znižanjem nadomestila, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, se je spremenil tudi tožnikov uspeh v pravdi (iz 28 % na 26 %), kar vpliva na odločitev o stroških postopka. Ker toženec v postopku pred nižjim sodiščem (tudi ne v pritožbi) ni ponudil podatkov o številnih postopkih in za kakšna časovna obdobja, naj bi tožnik zoper njega (ločeno) uveljavljal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, po podatkih spisa pa je bila v zadevi I P 2935/2015, v kateri je tožnik uveljavljal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih za 42 mesecev, vključno z letom 2013, sklenjena sodna poravnava, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške, je pravilno odločeno, da se pravdni stroški v obravnavanem postopku določijo v skladu z uspehom strank v pravdi. Tožnik je upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 732,79 EUR (20.818,42 EUR x 0,26) EUR, toženec pa v višini 1.547,82 EUR (2.091,65 EUR x 0,74) do povračila pravdnih stroškov v višini Po medsebojnem pobotu obeh zneskov je tožnik dolžan tožencu plačati 815,03 EUR. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu (v III. točki izreka).

24. V ostalem delu je toženčevo pritožbo, tožnikovo pritožbo pa v celoti, zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, toženec pa je s pritožbo uspel po višini z 9 % (688,88 EUR od prisojenih 7.897,31 EUR), zato mu je tožnik dolžan povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka in sicer 97,59 EUR (500 točk za pritožbo, materialni stroški v višini 10 točk (9,00 EUR), 500 točk za odgovor na pritožbo, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke8, povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 345,00 EUR, skupaj znaša 1.084,32 EUR). Priznane stroške mu mora plačati v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
1 Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica.
2 Prim. odločbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019.
3 V izpodbijani sodbi je v zadostni meri pojasnjeno stališče, zakaj podlaga za določitev višine nadomestila ne more biti Pravilnik 1998 oziroma njegova tarifa, sklicujoč se pri tem tudi na v številnih odločbah, ki jih omenja izpodbijana sodba v op. 2, zavzeto stališče VS RS, ki je glede navedenega spornega vprašanja o obstoju pravne praznine ustaljeno, toženec pa v pritožbi s ponavljanjem navedb, podanih že pred sodiščem prve stopnje, ne ponuja novih razlogov, ki ne bi bili obravnavani pred VS RS.
4 Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah, ki jih omenja tudi izpodbijana sodba v op. 5.
5 Tako VS RS II Ips 136/2018, II Ips 86/2018, II Ips 52/2018, II Ips 327/2017, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 41/2018, II Ips 100/2018).
6 O dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES in pojasnilo, da so razlike v višini nadomestila možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike, kot je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje. Konkretno se je v zadevi C-572/13 z dne 12. 11. 2015, ki se je nanašala na razlike v nadomestilih za reproduciranje avtorskih del, izjavilo, da dejstvo, ali dolžnik sodeluje ali ne, ni ustrezno merilo za razlikovanje zneska nadomestila, ki ga morajo plačati fizične in pravne osebe. Svoje stališče je pojasnilo s tem, da je namen pravičnega nadomestila povrniti škodo (ang. compensation), povzročeno imetnikom pravic, ki pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne. Kompenzacija za uporabo varovanih del je prav tako enaka in neodvisna od dejstva (pravočasne) sklenjenosti pogodbe.
7 Tako v zadevah: VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017. II Cp 2858/2017, VSL II Cp 196/2019.
8 Ob veljavni vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR), UR. l. RS , Št. 22/2109


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NDEy