<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 859/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.859.2019

Evidenčna številka:VSL00027788
Datum odločbe:21.08.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija glasbenih del - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - skupni sporazum - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - honorar po licenčni pogodbi - običajen avtorski honorar - minimalni honorar - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife

Jedro

Stališče Vrhovnega sodišča RS glede načina zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, in v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka), je mogoče razumeti le na en način, in sicer kot napotek za uporabo (začasne) tarife (ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), zaradi česar tudi ni moč reči, da je Vrhovno sodišče RS preseglo svoje pristojnosti oziroma da je poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, naj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni povrne avtorsko nadomestilo v višini 448,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2013 do plačila, (II) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, ter (III) toženki naložilo, naj tožniku povrne pravdne stroške v višini 897,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v preostalem delu s stroškovno posledico, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, njemu pa prizna tudi stroške pritožbenega postopka. Sodišče je napačno tolmačilo materialno pravo v zvezi z glasbenimi deli. Predmet postopka niso ne soavtorji avdiovizualnih del ne avdiovizualna dela. Zavod AIPA nima dovoljenja za varstvo glasbenih del. Pravno naziranje sodišča v točki 17 obrazložitve sodbe je zato v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče ni odločilo na podlagi meril iz licenčnih pogodb, čeprav imajo podlago v Memorandumu, kateremu je dalo težo in pomen. Kot razlog proti navedenim merilom je sodišče povzelo stališče Vrhovnega sodišča iz drugih postopkov, v katerih ti razlogi niso bili obravnavani na nižjih stopnjah in se tožnik do njih ni mogel opredeliti, niti se do njih posledično ni mogel opredeliti v tem postopku. Obrazložitev sodišča, da je dogovor v licenčnih pogodbah temeljil na širšem obsegu pravic, da je odražal drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010 ter da se licence v paketu lahko razlikujejo od cen, določenih zgolj za eno pravico kabelske retransmisije, ne drži. Dogovor je vseboval zgolj varstvo pravice tj. radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo. Kakšno je bilo drugačno stanje, sodišče ni obrazložilo. Splošno znano je, da so cene v paketu nižje kot cene za samo eno vrsto produkta. Ugotovitev sodišča, da je zahtevani znesek tožnika tudi občutno pretiran, je pavšalna. Trditev v navedeni smeri stranke sicer sploh niso podale. Tožnik je v vlogi z dne 18. 9. 2018 opozoril na pravilno uporabo vhodnih podatkov oziroma parametrov iz tarife Zavoda AIPA, sodišče pa tega ni upoštevalo. Tožnik zahteva 0,42 EUR/naročnika, kar je manj kot zahteva Zavod AIPA Slednji zahteva 0,8 EUR/naročnika. V tem delu sodba ne vsebuje obrazloženih razlogov, zaradi česar vsebinska opredelitev ni mogoča. Ker se tožnik do povzetih stališč sodišča ni mogel izjaviti, saj mu le-to te možnosti ni dalo, iz spisa pa ne izhajajo, mu je bila kršena pravica do izjave. Sam je v vlogi z dne 18. 9. 2018 opozoril, da tarifa za avdiovizualna dela, ki niso predmet tega postopka, ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela, kar izhaja tudi iz zadeve Upravnega sodišča I U 944/2017-36. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, zaradi česar sodbe tudi v tem delu ni moč preizkusiti. Ustavno sporno je, da Vrhovno sodišče ne upošteva običajnega plačila na trgu za avtorsko glasbo, ampak brez obravnave upošteva diskontno plačilo za avdiovizualno delo, od tega pa še pavšalno odšteje večji del in tako znižani tarifi reče primeren honorar za glasbena dela. Kljub temu, da je tožnik obrazloženo nasprotoval praksi Vrhovnega sodišča o višini nadomestila, se je sodišče nanjo sklicevalo, pri tem pa ni pojasnilo, kako je prišlo do končnega zneska v višini 0,198 EUR/naročnika. Sklicevanje na sodbe na način, kot je to storilo sodišče, v ZPP1 ni predvideno. Poleg tega sodišče pravdnih strank ni pozivalo, da se izjasnijo o navedenem stališču sodne prakse. Sodbe tudi v tem delu zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Nadomestila v višini 0,198 EUR/naročnika ni mogoče preveriti tudi zato, ker je tožnik opozarjal, da tarifa iz Sporazuma Zavoda AIPA znaša 0,8 EUR/naročnika in da diskontne tarife ni mogoče uporabiti, saj le ta velja zgolj za podpisnike sporazuma, ki izpolnjujejo še druge zahteve iz sporazuma. Če upoštevamo, da je sodišče pri izračunu upoštevalo tarifo Zavoda AIPA, ta izračun ne more biti pravilen. Vrhovno sodišče je spregledalo, da Zavod AIPA varuje avdiovizualna dela ter posledično zbira honorar le za TV programe, medtem ko tožnik ščiti tudi avtorska glasbena dela, ki se retransmisirajo v radijskih programih (RA) kabelskega operaterja. Ker Zavod AIPA nima tarife za RA programe, je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se glasbena dela retransmisirajo v večjem številu programov posameznega naročnika kot pa avdiovizualna dela. Posledično je višina 0,198 EUR/naročnika prenizka. Zmotno je stališče sodišča, da je Vrhovno sodišče RS določilo splošno tarifo v višini 0,198 EUR in da se je zato mogoče v vseh primerih sklicevati na to višino. Vrhovno sodišče je namreč napisalo, da je izračun nadomestila izdelan samo za konkretni primer. Sodišče bi zato moralo narediti izračun in ga v sodbi tudi obrazložiti, česar pa ni storilo. Honorar, ki znaša le 0,198 EUR po naročniku, na podlagi zakonskih prisilnih določb ne more predstavljati niti običajnega niti dogovorjenega honorarja, saj ta izhaja iz tarife druge kolektivne organizacije, ki varuje drugo vrsto avtorskih del, za kar pa ni podlage v nobenem zakonu, niti ne obstoji takšna pravna literatura niti takšna cena ne obstoji na domačem in mednarodnem trgu. Ta znesek se tudi nikoli ni plačeval. Ker sodišče ni iskalo običajnega honorarja, je kršilo določbe ZASP.2 Znesek 0,198 EUR se ne sme tolmačiti kot splošna tarifa, saj redna sodišča niso pristojna določiti tarife. Sodišče bi moralo upoštevati, da je avtorska pravica izključna pravica, kar pomeni, da ima edino avtor pravico določiti plačilo za svoje delo. Kabelski operaterji dosegajo visoke dobičke za primer kabelske retransmisije, med tem ko je avtorska pravica podcenjena. S sodbo je bila glede na vse navedeno kršena ustavna pravica iz ustvarjalnosti, sodba pa nasprotuje tudi Bernski konvenciji, ki zahteva, da avtor dobi pravično in ne zgolj minimalno nadomestilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi od toženke, ki je kabelska operaterka, zahteva plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del za obdobje od aprila 2011 do decembra 2011, od januarja 2012 do junija 2012 in za december 2012, opirajoč se na dogovorjeno ceno iz (ne več veljavnih) licenčnih pogodb v višini 0,42 EUR na naročnika mesečno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ocenilo, da tožnik ni upravičen do honorarja v vtoževani višini, temveč v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in v bistvenem povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v zadevah, ki so povsem primerljive z obravnavano:

- (1) Vrhovno sodišče je glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine.3 V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena (kar ne velja le, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka).4 Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča RS5 kot pravnemu redu EU.6

- (2) Opirajoč se na tarifo Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče RS pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko); kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu. Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je Vrhovno sodišče RS obenem izpostavilo, da obstajajo tudi drugi načini izračuna primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zaradi česar bi bila lahko primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa.

7. Vsa zgoraj povzeta materialnopravna stališča so bila (v postopkih med tožnikom in različnimi kabelskimi operaterji) sprejeta že pred koncem postopka na prvi stopnji. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je nanje sklicevala toženka, na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 oziroma na v njiju zavzeta stališča pa je opozorilo tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 9. 5. 2018. Tožniku so bila zato nedvomno znana, do njih se je imel možnost opredeliti in se v večji meri tudi je.7 Zagotovljena mu je bila torej pravica do izjave, ne glede na to, da ga sodišče prve stopnje ni posebej pozvalo, da se izjavi o relevantnih stališčih sodne prakse, zaradi česar ni podana zatrjevana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do relevantnih navedb tožnika, tudi v tem oziru navedena procesna kršitev ni podana.

8. Tožnik neutemeljeno nasprotuje uporabi nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno. Vrhovno sodišče RS je navedlo podlage, na katerih temelji izračun nadomestila, ter v zadostni meri pojasnilo metodologijo izračuna. Razlogi za naslonitev na pravne podlage, ki veljajo za Zavod AIPA, in na pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli, izvirajo iz obsega pravic, ki jih je (bil) tožnik upravičen upravljati pred in po 11. 10. 2010, ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA V tem dovoljenju je zapisano, da velja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del za vse soavtorje, med njimi pa je izrecno naveden tudi skladatelj filmske glasbe, zaradi česar tožnik od 11. 10. 2010 dalje ni več upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena (ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi), sme pa še vedno zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe,8 kar vse pravilno izhaja tudi iz 16. in 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno naziranje, da Zavod AIPA nima dovoljenja za varstvo glasbenih del (niti za filmsko glasbo), ni pravilno.

9. Zaradi teh bistveno spremenjenih razmer se Vrhovno sodišče RS pri zapolnjevanju nastale pravne praznine ni oprlo na zneske, ki jih je tožnik prejemal na podlagi Memoranduma in Dodatkov oziroma na njihovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodbi.9 Ob tem je tudi poudarilo, da je bila tam določena enotna cena za vse zadevne pravice kabelske retransmisije, cena licence v paketu pa se lahko razlikuje od cene, določene le za eno pravico kabelske retransmisije. Tožnik v tej zvezi sicer opozarja, da so licenčne pogodbe vsebovale le eno pravico kabelske retransmisije, kar pa ne drži. Iz sklenjenih licenčnih pogodb (priloga A1 in A2) namreč izhaja, da so bile pogodbene stranke na strani imetnikov pravic: javne televizijske organizacije (po pooblaščencu Evropski zvezi za radiodifuzijo - EBU), privatne televizijske organizacije (ki jih zastopa VG Media), Agicoa - združenje za pobiranje licenčnin (kot zastopnik producentov avdiovizualnih del) in tožnik, na strani uporabnikov pa toženka. Predmet teh pogodb pa so bile pravice avtorjev (glasbenih in avdiovizualnih) del, ki se kabelsko retransmisirajo, kot tudi pravice RTV organizacij (EBU, VG Media) in tuje kolektivne organizacije (Agicoa). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je vtoževani znesek pretiran glede na znesek nadomestila, ki ga je toženka plačevala za soavtorje avdiovizualnih del. Kot izhaja iz neprerekanih trditev toženke, je slednja v spornem obdobju Zavodu AIPA plačevala 0,40 EUR/naročnika oziroma 0,44 EUR/naročnika mesečno, tožnik pa zahteva 0,42 EUR/naročnika (torej več oziroma le malo manj), čeprav je delež avdiovizualnih del (61,4 %) občutno večji od deleža glasbenih del (38,6 %). Glede na pojasnjeno ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je treba v konkretnem primeru uporabiti merila iz licenčnih pogodb.

10. Stališče Vrhovnega sodišča RS glede načina zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, in v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka10), je mogoče razumeti le na en način, in sicer kot napotek za uporabo (začasne) tarife (ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), zaradi česar tudi ni moč reči, da je Vrhovno sodišče RS preseglo svoje pristojnosti oziroma da je poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Tako ga je razumelo tudi sodišče prve stopnje, ki glede na pojasnjeno utemeljeno ni samo iskalo in izračunalo običajnega honorarja niti v obrazložitev izpodbijane sodbe razumljivo ni zajelo vseh razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče RS utemeljilo način zapolnitve nastale tarifne praznine oziroma določilo višino nadomestila. obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča pritožbeni preizkus, kar pomeni, da očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Kot je bilo predhodno omenjeno, je Vrhovno sodišče RS dopustilo možnost, da se tarifa, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, v posameznem primeru ne uporabi, in sicer v primeru, ko so podane take okoliščine, ki bi nakazovale, da takšna tarifa ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka, za kar pa v konkretnem primeru po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne gre. Okoliščina, na katero opozarja tožnik, da znaša tarifa iz Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, 0,80 EUR na naročnika mesečno, v obravnavanem primeru ne more biti pomembna že iz razloga, ker je toženka z Zavodom A. sklenila pogodbo (priloga B6), na podlagi katere mu je za leti 2011 in 2012 plačevala nadomestilo v višini 0,40 EUR oziroma 0,44 EUR/naročnika mesečno (kar ni bilo sporno). Zato je treba pri zapolnjevanju nastale tarifne praznine upoštevati to nižjo tarifo, ki velja v primeru, ko kabelski operater sklene z Zavodom AIPA pogodbo (III. člen tarife Skupnega sporazuma) in ne tarife 0,8 EUR/naročnika mesečno, ki velja za primer, ko operater z Zavodom AIPA nima sklenjene pogodbe (II. člen tarife Skupnega sporazuma). Nižjo tarifo po Skupnem sporazumu je sicer v vseh že omenjenih zadevah upoštevalo tudi Vrhovno sodišče RS, kljub temu, da je bila v Skupnem sporazumu predvidena tudi višja tarifa in je bilo torej z njo seznanjeno.

12. Ni prepričljiv niti tožnikov argument, da je nadomestilo v višini 0,198 EUR/naročnika mesečno prenizko glede na to, da Zavod AIPA varuje avdiovizualna dela ter posledično zbira honorar le za TV programe, medtem ko tožnik ščiti tudi avtorska glasbena dela, ki se retransmisirajo v radijskih programih (RA) kabelskega operaterja, kar naj bi Vrhovno sodišče RS spregledalo. Omenjeno sodišče je upoštevalo, da je bilo pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, ki se retransmisirajo po kablu v TV in RA programih, v Memorandumu 61,4 % : 38,6 %,11 tožnik pa konkretnih trditev v smeri, da to razmerje ni pravilno oziroma da je delež glasbenih del večji od 38,6 %, ni podal. Zatrjevana okoliščina, da se glasbena dela retransmisirajo v večjem številu programov posameznega naročnika (tudi v RA programih) kot pa avdiovizualna dela, ne zadostuje, saj nič ne pove o relevantnem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli oziroma (kot trditev) ne omogoča sklepa, da se po kablu retransmisira procentualno več glasbenih kot avdiovizualnih del.

13. Neprepričljiv je tudi argument tožnika, da tarifa za avdiovizualna dela, ki niso predmet tega postopka, ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela (glasbenemu delu). S Skupnim sporazumom, sklenjenim med ZKOS in Zavodom AIPA, je bila določena višina avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo za vse soavtorje avdiovizualnega dela, med drugim tudi za skladatelje filmske glasbe. Skupni sporazum oziroma v njem določena tarifa se torej nanaša tudi na (določena) glasbena dela, konkretno na filmsko glasbo, zaradi česar je kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer,12 uporabljiva pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del.13

14. Upoštevaje vse navedeno je bilo tožniku prisojeno primerno oziroma običajno plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v smislu 81. člena ZASP in ne minimalno, kot tožnik neutemeljeno navaja v pritožbi. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s priznanjem prenizkega nadomestila kršilo ustavne pravice iz ustvarjalnosti ter Bernsko konvencijo.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami.
2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami.
3 Primerjaj sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018.
4 Te razloge je nato ponovilo v kasnejših, že omenjenih sodbah.
5 Glej odločbo U-I-165/03.
6 Primerjaj odločbo C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia S.A./Autoridade da Concorrência.
7 Glej zlasti tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 18. 9. 2018.
8 Primerjaj sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017.
9 Razloge za to, da se ni mogoče opreti na zneske, ki jih je tožnik za kabelsko retransmisijo glasbenih del prejemal na podlagi licenčnih pogodb, sklenjenih preden je bilo Zavodu AIPA podeljeno stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del, Vrhovno sodišče RS navaja v sodbah II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018.
10 Takšnih argumentov, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, tožnik ni podal.
11 Ob upoštevanju tega razmerja je Vrhovno sodišče RS, ki je kot izhodišče za ugotovitev primerne tarife vzelo tarifo po Skupnem sporazumu, ki velja za avdiovizualna dela, ocenilo, kolikšen znesek bi pripadal skupno vsem avtorjem glasbe.
12 Kot je bilo poudarjeno, je s pravicami na filmski glasbi, preden je dobil dovoljenje Zavod AIPA, upravljal tožnik, kar kaže na povezavo med avdiovizualnimi in glasbenimi deli in posledično govori v prid uporabe tarife za avdiovizualna dela.
13 Tožnik se v tej zvezi sklicuje tudi na odločbo Upravnega sodišča I U 944/2017-36, ki pa ni objavljena, niti je sam ni predložil, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njene vsebine ni moglo opredeliti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyOTI5