<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2577/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2577.2018

Evidenčna številka:VSL00022212
Datum odločbe:17.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Majda Lušina
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - veljavnost tarife - običajen avtorski honorar - ddv od avtorskih pravic - neupravičena obogatitev - zastaralni rok

Jedro

Obveznost obračuna davka je vezana na obdavčljivi dogodek, zato ni bistveno, ali je bila za storitev – uporabo avtorskih pravic – sklenjena pogodba ali ne.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 10.171,34 EUR nadomesti z zneskom 11.284,73 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 70,91 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136002/2016 z dne 23. 12. 2016 v prvem odstavku za plačilo zneska 479,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2016 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 24.356,65 EUR od 26. 1. 2013 do 21. 12. 2016 ter v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v prvem odstavku za plačilo zneska 14.185,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2016 dalje do plačila in v tem delu zahtevek zavrnilo ter v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov in odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka stranka svoje izvršilne in pravdne stroške (2. točka izreka). Razsodilo je, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v prvem odstavku za plačilo zneska 10.171,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2016 dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in posledično stroškovno odločitev iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo sodne prakse v zadevi II Ips 325/2016 in ni pojasnilo, kateri so tisti vsebinski razlogi, zaradi katerih naj kriteriji v Tarifi 2007 ne bi bili v skladu z določilom 156. člena ZASP-B. Sodišče je popolnoma spregledalo navedbe tožnika in se do njih ni opredelilo, s čimer je kršilo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva oz. poštenega sojenja. Za pravno podlago iz nepodpisane pogodbe se je zavzemala toženka in ne tožnik, zato je bilo na toženki trditveno in dokazno breme o tem. Toženka v zvezi z vsebino pogodbe ni podala konkretnih vsebinskih trditev, niti ni v spis predložila poslovnih listin, kako se drugim uporabnikom glede na vsebino pogodbe obračunava avtorsko nadomestilo. Sodišče je pogodbo tolmačilo selektivno, odstotek 3,85 se nanaša na primer, ko uporabnik pridobi dovoljenje za uporabo glasbe in redno sporoča podatke tožniku. Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, ali 3,85 % res predstavlja običajen honorar; višino odstotka je ugotovilo protispisno; prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je višina avtorskega honorarja skladna s kriteriji iz ZASP. Sodišče je tožniku kršilo pravico do izjave, ker mu je odvzelo možnost izjaviti se o pravni podlagi. Sodba ne vsebuje razlogov glede materialne podlage in je ni moč preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno. Prav tako je sodišče napačno odločilo glede plačila DDV, ki bi ga moralo tožniku priznati.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi je tožnik predlog za izvršbo vložil na podlagi fakture, skliceval se je na obstoj pogodbenega razmerja s toženko, medtem ko je v dopolnitvi tožbe navedel, da gre za neupravičeno obogatitev. Tožnik ni zatrdil, da je bil prikrajšan, slednje tudi ni opredeljeno niti po višini niti po vsebini. Ker je tožnik navajal dve različni pravni podlagi, je zahtevek nesklepčen. Toženka vztraja, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje, zaradi česar je zahtevek že zastaral. Za gospodarske pogodbe velja triletni zastaralni rok, prav tako gre za občasno terjatev, za katero prav tako velja triletni zastaralni rok. Zmotno je stališče sodišča, da toženka ni določno ugovarjala podatkom o višini prihodkov iz radijske dejavnosti. Ker se je toženka zavedala, da bo lahko v predmetni pravdi pomembna višina prihodkov iz radijske dejavnosti, je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, s katerim bi lahko dokazala, da je bilo prihodkov iz radijske dejavnosti zgolj 62.000 EUR. V prvi pripravljalni vlogi je toženka navedla, da je poravnala celotno dolžno višino nadomestila in pri tem upoštevala resnične podatke o prihodkih iz radijske dejavnosti. Da je v obravnavani zadevi ostalo nejasno vprašanje, kakšni so relevantni prihodki toženke, je na zadnjem naroku ugotovilo tudi sodišče, ki je toženko pozvalo, naj pojasni, koliko je bilo prihodkov iz radijske dejavnosti. Zato je sodišče, ki svoje ugotovitve o višini prihodkov toženke ni podprlo z dokazi, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da toženka višini prihodkov ni določno ugovarjala; sprva je to res storila manj določno, kasneje, ko jo je v okviru materialno procesnega vodstva na to pozvalo sodišče, pa določno in se je strinjala tudi, da izvedenec opravi vpogled v relevantno dokumentacijo. Materialno procesno vodstvo pa prebije načelo prekluzije. Sicer pa je trditveno in dokazno breme glede višine prihodkov na tožniku. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo navedb toženke in ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi ugotovil višino prihodkov. Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča o 70 % obsegu uporabe glasbe v programu, saj mora to dokazati tožnik. Sama je trdila, da glasbe na svojem mediju sploh ni vrtela. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da je toženka vrtela 70 % avtorsko zaščitenih glasbenih del. Posledično je odločitev sodišča v tem delu neobrazložena.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

6. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva od toženke – komercialne radijske postaje (radiodifuzne organizacije), ki v pridobitne namene radiodifuzno oddaja,1 plačilo avtorskega honorarja za leto 2012. Svoj zahtevek je oprl na Tarifo Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (v nadaljevanju Tarifa 2007), čemur je toženka nasprotovala. Iz tožnikovih trditev izhaja (dopolnitev tožbe na list. št. 28), da je toženki leta 2008 v podpis ponudil tudi Pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del v programih radijskih postaj (v nadaljevanju: pogodba), ki je določala plačilo avtorskega honorarja v višini 3,85 % od prihodkov toženke, kar je toženka odklonila. Navedeno pogodbo je sicer podpisalo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, enajst komercialnih radijskih postaj ter petnajst postaj posebnega pomena.

7. Vrhovno sodišče je v svojih zadnjih odločbah2 poudarilo, da je treba pri oceni primernega nadomestila upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Tudi Ustavno sodišče poudarja, da kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic temelji na pogodbenem načelu.3 Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop.4 Da je treba dati prednost dogovorjenemu, potrjuje tudi vsebina petega odstavka 156. člena ZASP-B, po katerem se denarna korist oceni ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih kriterijev. Zato je sodišče prve stopnje pri presoji višine avtorskega honorarja pravilno zavrnilo uporabo Tarife iz leta 2007. Ker pogodbena dogovorjena razmerja odražajo dejanska, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejanskega običajnega honorarja na podlagi 81. člena ZASP. Tožnik je očitno štel, da je nadomestilo v višini 3,85 % od prihodkov toženke primerno nadomestilo za uporabo glasbe, sicer pogodbe s tako vsebino ne bi ponudil toženki, niti je ne bi sklenil z drugimi uporabniki. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila prvega odstavka 81. člena ZASP in upoštevaje dejanska razmerja na trgu toženko pravilno obvezalo k plačilu avtorskega honorarja v višini 3,85 % od prihodkov.

8. Že iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo navedeno stališče (obširni razlogi so sicer podani v 18. do 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Očitka o kršitvi pravice do sodnega varstva in do poštenega sojenja ter o bistvenih kršitvah iz 14. točke in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljeni.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo trditveno in dokazno breme med pravdni stranki glede vsebine pogodbe, ki jo je tožnik ponudil v podpis toženki. Glede na to, da je tožnik navedel, da je toženko leta 2008 pozval k podpisu pogodbe, po kateri bi višina nadomestila ob izpolnitvi vseh dogovorjenih obveznosti zanjo znašala tudi 3,85 % od prihodkov, ne drži pritožbeni očitek, da bi morala toženka vsebino te pogodbe izkazati s predložitvijo pogodbe. Obstoj (nepodpisane) pogodbe s takšno vsebino med pravdnima strankama ni bil sporen. Tožnik sam je tudi navedel, da je pogodbo s tako vsebino podpisalo trinajst komercialnih radijskih postaj in petnajst radijskih postaj posebnega pomena.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo vsebino nepodpisane pogodbe med pravdnima strankama glede višine odstotka avtorskega honorarja. Višina honorarja (3,85 % od prihodkov) namreč izrecno izhaja iz 7. člena pogodbe.

11. Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z upoštevanjem DDV. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) daje podlago za zaključek, da je tožnik utemeljeno obračunal DDV, četudi nadomestilo uveljavlja na podlagi zakona in ne na podlagi pogodbe. ZDDV-1 določa obveznost plačila DDV za subjekte, ki opravljajo ekonomsko dejavnost. Davek je predpisan za vsako transakcijo – dobavo blaga ali opravljeno storitev (3. člen ZDDV-1). Ker je obveznost obračuna davka vezana na obdavčljivi dogodek, ni bistveno, ali je bila s storitvijo – uporabo avtorskih pravic – sklenjena pogodba ali ne. Ker je tožnik dolžan plačati davek na dodano vrednost, ga je upravičen zaračunati toženki.5

12. DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (40. člen ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka, tj. uporabe varovanih del je stopnja DDV od nadomestila za uporabo avtorskih pravic znašala 8,5 %. DDV od avtorskega honorarja v višini 10.540,95 EUR tako znaša 895,98 EUR. Glede na to, da je toženka za vtoževano obdobje že plačala znesek 2.355,78 EUR, znaša avtorski honorar, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, 9.081,15 EUR. Procesne obresti od navedenega zneska za čas od 22. 12. 2013 do 21. 12. 2016 znašajo 2.203,58 EUR, kar pomeni, da avtorski honorar tožnika z upoštevanjem DDV znaša 11.284,73 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožnika tako, da mu je prisodilo tudi plačilo DDV od avtorskega honorarja in odločbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, zvišalo z zneska 10.171,34 EUR na znesek 11.284,73 EUR.

O pritožbi tožene stranke

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. V obravnavani zadevi je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi, ki ga je v nadaljevanju na ugovor toženke razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku. Potem, ko se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku, je tožnik podal navedbe, s katerimi je utemeljil svoj zahtevek, pri čemer je trdil, da je toženka glasbo iz repertoarja tožnika uporabljala brez dovoljenja, nezakonito, zaradi česar je bila neupravičeno obogatena.

14. Pritožbeni očitek, da tožnik v tožbi ni navedel elementov neupravičene obogatitve, ni utemeljen. Kot izhaja iz dopolnitve tožbe in prve pripravljalne vloge tožnika, je tožnik izrecno navedel, da je toženka zaščiteno glasbo uporabljala nezakonito, zaradi česar je bila neupravičeno obogatena, pri čemer je tožnik s postavljenim zahtevkom tudi konkretiziral višino neupravičene obogatitve toženke oz. svojega prikrajšanja. Da je zahtevek nesklepčen zato, ker je tožnik svoj zahtevek utemeljeval na dveh različnih pravnih podlagah, ne drži, saj je tožnik po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dopolnitvi tožbe kot pravno podlago svojega zahtevka izrecno navedel neupravičeno obogatitev (198. člen OZ). Poleg tega pa navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, ker navedba pravne podlage ne predstavlja obvezne sestavine tožbe (180. člen ZPP).

15. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje. Med pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da toženka s tožnikom ni sklenila pogodbe o uporabi glasbe iz njegovega repertoarja. Za neupravičeno obogatitev pa velja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, petletni zastaralni rok, ki do vložitve predloga za izvršbo še ni pretekel. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi velja triletni zastaralni rok.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je toženka določno in pravočasno ugovarjala tožnikovemu podatku o tem, koliko so znašali njeni prihodki iz radijske dejavnosti v letu 2012. Kot izhaja iz prve pripravljalne vloge toženke z dne 31. 1. 2018, toženka ni določno opredelila, koliko so znašali njeni prihodki iz naslova radijske dejavnosti. Na strani 5 svoje pripravljalne vloge je navedla zgolj to, da tožniku iz naslova plačila avtorskega honorarja za leto 2012 ne dolguje ničesar, ker je glede na svoje dohodke iz radijske dejavnosti za leto 2012 tožniku že v celoti plačala nadomestilo. Drži, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku toženko pozvalo, naj določno opredeli višino dohodkov iz radijske dejavnosti za leto 2012, in da je toženka nato navedla višino dohodkov 62.000,00 EUR. Zgolj z navedbo številke, ne da bi navedla, koliko dohodkov je dosegla iz naslova uporabe glasbe, koliko pa iz naslova svoje druge dejavnosti (iz naslova oglaševanja itd), ni izpodbila verodostojnosti podatkov iz AJPES, na katere se je v dokaz svojih trditev opiral tožnik. Poleg tega je tožnik toženko že v vlogi z dne 21. 2. 2018 opozoril na pavšalnost ugovora glede višine prihodkov, zaradi česar dolžnost materialno procesnega vodstva sodišča prve stopnje ni obstajala (285. člen ZPP). Posledično pritožbena navedba, da toženka z navedbo podatka o višini prihodkov na zadnjem naroku ni bila prekludirana (286. člen ZPP), ni utemeljena. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Toženka ga je namreč predlagala le "po potrebi", poleg tega pa ni (pravočasno) podala (dovolj določnih) navedb, ki naj bi jih potrdil izvedenec.

17. Ker je toženka v postopku le pavšalno ugovarjala, da je oddajala zgolj program brez glasbe, je sodišče prve stopnje njen ugovor pravilno zavrnilo. Tako očitek o neobrazloženosti ugotovitve, da toženka v svojem programu vrti 70 % glasbe, kot o zmotni ugotovitvi navedenega dejstva sta tako neutemeljena.

SKLEPNO

18. Ker je tožnikova pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo tako, da je znesek avtorskega honorarja, ki ga je tožniku dolžna plačati toženka, v 3. točki izreka zvišalo na 11.284,73 EUR. V ostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Po delni spremembi sodbe uspeh tožnika znaša 45 %, uspeh toženke pa 55 %. Ker je uspeh pravdnih strank po delni spremembi sodbe približno polovičen, je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka, zaradi česar stroškovna odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka ostaja pravilna in pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

20. Tožnik je uspel glede 8 % izpodbijanega dela sodbe (uspel je z zneskom 1.113,39 EUR od zavrnilnega dela 14.185,31 EUR). Toženka s pritožbo ni uspela. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 625 točk ter materialni izdatki v višini 10 točk, skupaj 510 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, 306 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 373,32 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v znesku 513,00 EUR pa 886,32 EUR. V skladu s svojim pritožbenim uspehom je tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 70,91 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
1 Skladno s 30. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (SAZAS) je pravica radiodifuznega oddajanja glasbenih del izključna pravica do priobčitve dela javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom).
2 Prim. odločbe VS RS II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
3 Prim. odločbo US RS U-I-240/10.
4 Prim. sodbo VSL II Cp 533/2018.
5 Prim. sodbe VSL II Cp 177/2017, II Cp 2617/2015 in II Cp 17/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 81/1, 156, 156/5
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 3, 40
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198, 346

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (2007) - člen 1
Datum zadnje spremembe:
12.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MjYx