<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 394/2018
ECLI:SI:VSCE:2018:CP.394.2018

Evidenčna številka:VSC00023030
Datum odločbe:20.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), Maša Butenko (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - razžalitev dobrega imena in časti - odškodnina - pravica do svobode izražanja - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - kolizija ustavnih pravic - vrednostna sodba

Jedro

Toženčeva vrednostna sodba je temeljila na časopisnem članku, iz katerega je izhajalo, da gre za zapis tožnikovih izjav, ter na izreku suspenza in uvedbi disciplinskega postopka. Okoliščine, ki so nastopile po sporni objavi za presojo toženčeve vere v resničnost tistega, kar je navedel v objavi na spletu, niso relevantne. Toženec objave na spletu ni podal z namenom zaničevanja ampak kot odgovor na tožnikove izjave v medijih. Njegova izjava v teh okoliščinah pomeni dopustno izvrševanje svobode izpražanja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu pod I. in III. točko izreka tako spremeni, da poslej ta del izreka glasi:

″I. Zavrne se tožbeni zahtevek:

″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 29. 12. 2016 dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.113,80 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 439,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je tretjo košarkarsko sezono (od leta 2013 dalje) opravljal delo glavnega trenerja članskega moštva košarkarske ekipe pri toženem košarkarskem klubu. V pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, je bilo med drugim določeno, da je tožnik dolžan izpolnjevati potrebe in obveznosti medijske prisotnosti v vseh medijih s tem, da vsebino pogovorov omeji izključno na strokovno delo in športne izide ter v vseh medijskih nastopih ščiti interese in krepi medijsko moč kluba.

2. V tedniku ... je bil dne 27. 11. 2015 objavljen članek novinarja M. K. z naslovom ″V L. je začelo škripati″, v katerem so bile objavljene izjave tožnika, dane po izgubljeni tekmi v Š. V članku je bilo zapisano, da v L. menjajo trenerje vsak drugi dan, da bo treba osvežiti igralski kader, saj s sedanjo ekipo in posledično z igro ne bo lahko, da klub ni sestavil konkurenčne ekipe, čeprav naj bi imel več finančnih sredstev kot druga košarkarska društva v Sloveniji in da naj bi vodilni v klubu mislili, da naj bi bila članska ekipa šampioni, v katero naj bi se veliko vložilo.

3. Na dne 3. 12. 2015 je toženec na podlagi prijave predsednika kluba zoper tožnika uvedel disciplinski postopek in mu izrekel suspenz zaradi žaljenja kluba po medijih. Še istega dne je bila na toženčevi spletni strani objavljena novica z naslovom ″Z. brez prvega trenerja″ ter s sledečo vsebino: ″Zaradi različnih pogledov na stanje v klubu in v zadnjem obdobju neprimernega in celo žaljivega komuniciranja preko medijev, je predsednik kluba suspendiral trenerja P. M. Začasno bo vodil ekipo pomočnik G. B. Nadaljnje postopke bodo organi kluba obravnavali v nadaljevanju.″

4. Na dne 6. 1. 2016 je bil disciplinski postopek, ki ga je toženec vodil zoper tožnika, ustavljen, suspenz umaknjen, pogodba s tožnikom pa prekinjena oziroma odpovedana.

5. Tožnik v tožbi trdi, da je toženec posegel v njegovo čast in dobro ime s tem, ko je na svoji spletni strani širil neresničnih trditve, da žaljivo in neprimerno komunicira z mediji ter da je v ta namen zlorabil suspenz in disciplinski postopek. S tožbo je zahteval plačilo denarne odškodnine v znesku 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena.

6. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje toženca obsodilo na plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 29. 12. 2016 dalje do plačila ter mu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške. Utemeljilo je, da zgolj objava dejstva, da je bil tožnik kot trener kluba suspendiran, ne pomeni protipravnega posega v tožnikovo osebnostno pravico, saj je bila objava te informacije resnična, ker je bil tožniku suspenz dejansko izrečen. Ker pa toženec ni uspel dokazati resničnosti tistega dela objave, v kateri je bilo navedeno, da je tožnik kot trener pri tožencu v zadnjem obdobju preko medijev neprimerno in žaljivo komuniciral, je upoštevaje subjektivni in objektivni kriterij žaljivosti zaključilo, da objava tega neresničnega dejstva predstavlja protipraven poseg v tožnikovo čast in dobro ime.

7. V pravočasni pritožbi zoper zgoraj opisani prisodilni del sodbe toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker objava na spletni strani kluba ni bila žaljiva. Disciplinski postopek in izrek suspenza sta bila posledica dejstva, da tožnik ni ravnal v skladu s pogodbo, ko pogovorov v medijih ni omejil izključno na športno delo in izide. Poleg tega pa je bila objava v interesu javnosti, saj jo je bilo potrebno obvestiti, da tožnik ni več trener. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

8. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

9. Pritožba je utemeljena.

10. Tožnik v tej pravdi uveljavlja varstvo pravice do časti in dobrega imena po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Civilni predpisi ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena ter si zato sodna praksa pomaga s kazenskopravnim poimenovanjem teh terminov1. Za obstoj protipravnega ravnanja v smislu civilnega delikta ni treba, da so podani znaki točno določenega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Pravico do časti in dobrega imena varuje Ustava Republike Slovenije2 (v nadaljevanju URS), pa tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (v nadaljevanju EKČP).

11. Človekove pravice niso neomejene, saj jih omejujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Ker pravico do pravico do časti in dobrega imena omejuje svoboda izražanja (39. člen URS, 10. člen EKČP), je vprašanje dopustnosti posega v pravico do časti in dobrega imena stvar tehtanja, do kod lahko sega svoboda izražanja pri posegu v drugo osebnostno pravico. V zadevah, v katerih je potrebno tehtati med pravico do zasebnega življenja in svobodo izražanja, izid postopka ne sme biti odvisen od dejstva, varovanje katere pravice se zahteva s tožbo, saj ti dve pravici v principu zaslužita enako spoštovanje4. Upoštevati je potrebno konkretne okoliščine vsakega posameznega primera in merila, ki jih je ustvarila sodna praksa. Odločilna merila so tako: prispevek k razpravi v javnem interesu, stopnja razvpitosti oškodovanca, predmet novice, prejšnje obnašanje osebe, katere se tiče novica, vsebina, oblika in posledice objave5 ter po potrebi okoliščine, v katerih so bile posnete fotografije6. Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in med objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče (drugače kot pri dejstvih) zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih7.

12. V obravnavanem primeru je torej treba izhajati iz naslednjih izhodišč:

- da je člansko moštvo toženega košarkarskega kluba v sezoni pred škodnim dogodkom igralo v Ligi za prvake ter v finalu pokala državnega prvenstva, ter da je bilo kot takšno že po naravi stvari podvrženo izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike;

- da je bil tožnik kot trener tega moštva javna osebnost, saj je bil ena od osrednjih osebnosti javnih dogodkov – tekem;

- da so bile v članku z naslovom ″V L. je začelo škripati″, objavljene izjave tožnika;

- da je toženec zainteresirani javnosti preko svoje spletne strani dajal informacije o moštvu;

- da je toženec na svoji spletni strani objavil, da je razlog za suspenz in postopke zoper tožnika tožnikovo ravnanje (različni pogledi na stanje v klubu in v zadnjem obdobju neprimerno in celo žaljivo komuniciranje preko medijev);

- da se sporna objava nanaša na razpravo, ki se je odvijala v športni javnosti, saj je bilo moštvo zaradi slabše igre predmet kritik v medijih (tiskanem tedniku ..., televiziji TV ..., družbenih medijih).

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče M. K., ki je bil avtor članka ″V L. je začelo škripati″, ugotovilo, da sporni zapisi v članku o menjavi trenerjev, potrebi po osvežitvi igralskega kadra, nekonkurenčnosti ekipe in mišljenju vodilnih v klubu, niso bili narejeni na podlagi izjave tožnika, kot je to sicer izhajalo iz članka, ampak da je šlo za komentar avtorja članka M. K., s katerim je ta želel opozoriti na okoliščine, zaradi katerih so bili rezultati kluba po njegovem mnenju slabi.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da toženec na svoji spletni strani javnost seznanil z zamenjavo trenerja in vzrokom za takšno postopanje (suspenz tožnika in uvedba postopkov zoper njega zaradi tožnikovega pogleda na stanje v klubu in neprimernega ter žaljivega komuniciranja preko medijev). Pravilno je tudi opredelilo, da ta sporna objava predstavlja toženčevo vrednostno sodbo (mnenje) o razlogu za izrek suspenza tožniku in uvedbi postopkov zoper njega. Glede na to, da pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da je toženčeva vrednostna sodba temeljila na članku ″V L. je začelo škripati″, iz katerega je izhajalo, da gre za zapis tožnikovih izjav, na izreku suspenza ter uvedbi disciplinskega postopka, pa je materialnopravno napačno zaključilo, da je sporna objava protipravna. Toženčeva vrednostna sodba je namreč temeljila zgolj na dejstvih, ki so bila tožencu v času objave znana in za katera je utemeljeno verjel, da so resnična. Okoliščine, ki so nastopile po sporni objavi 3. 12. 2015 (ustavitev postopka zoper tožnika, umik suspenza ter izpoved avtorja članka, da za toženca problematični deli članka niso bili povzetki tožnikovih izjav), za presojo toženčeve vere v resničnost tistega, kar je navedel v objavi na spletu, niso relevantne.

15. Tožnik ni zatrjeval, da je toženec podal objavo z namenom zaničevanja, kar bi utemeljevalo zatrjevani poseg v čast in dobro ime tožnika v obliki razžalitve. Zgolj dejstvo, da je bila dana objava o suspenzu in o nadaljnjih postopkih zoper tožnika ter o razlogu za takšno postopanje, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je imel toženec namen škoditi tožniku.

16. Ob navedenih okoliščinah ter upoštevaje dejstvo, da je toženec objavo na spletu podal kot odgovor na tožnikove izjave v medijih, pomeni toženčeva objava dopustno izvrševanje svobode izražanja. Ker torej ob pravilni uporabi materialnega prava v tožnikovo čast in dobro ime ni bilo nedopustno poseženo, je bilo potrebno pritožbi toženca ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

17. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je v zadevi v celoti propadel, ni upravičen do povrnitve stroškov. Je pa dolžan tožencu povrniti potrebne pravdne stroške v celoti (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

18. Potrebne stroške toženca, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, je odmerilo že prvostopno sodišče in znašajo 1.113,80 EUR. Odmera pritožbenih stroškov, ki znašajo 439,19 EUR in katera temelji na Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah, pa je razvidna iz specificiranega stroškovnika na listovni številki 94. V kolikor tožnik stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti tožencu ne bo povrnil v danem roku, je dolžan povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

-------------------------------
1 Primerjaj Alojzij Finžgar, Žalitev časti in širjenje neresničnih trditev o drugem, Pravnik 39, 1-2/84, str. 5, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, prva knjiga, stran 786 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 272/2000, II Ips 229/2001, II Ips 660/2005, II Ips 952/2007
2 34. člen - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti35. člen - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic
3 8. člen - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
4 Primerjaj sodbo velikega senata ESČP Couderc and Hachette Filipacchi Associés v. France, 40457/07 z dne 10. 11. 2015, § 91, ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up 530/14-28 z dne 2. 3. 2017, §15
5 npr. ali je izjava odziv na predhodna ravnanja naslovnika izjave - odločba Ustavnega sodišča RS Up 530/14-28 z dne 2. 3. 2017
6 Primerjaj sodbi velikega senata ESČP Von Hannover v. Germany (no. 2), 40660/08 in 60641/08 z dne 7. 2. 2012, §§ 108-113; ter Axel Springer AG v. Germany, 39954/08 z dne 7. 2. 2012, §§ 89-95)
7 Primerjaj sodbo velikega senata ESČP Pedersen and Baadsgaard v. Denmark, 49017/99 z dne 17. 12. 2004, § 76 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2014 z dne 28. 1. 2016


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 34, 35, 39
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
04.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4OTkz