<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 993/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.993.2017

Evidenčna številka:VSL00014331
Datum odločbe:27.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - določitev višine nadomestila - primerno nadomestilo - običajni honorar - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - pravna praznina - licenčna pogodba - honorar po licenčni pogodbi - civilna kazen - ugovor zastaranja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sodna poravnava

Jedro

Ker (enotna) tarifa iz Pravilnika 1998 ni uporabljiva za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo, ne more biti osnova za toženkino tezo o enotnem nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ne glede na to, ali se ta prenašajo preko radijskih ali televizijskih programov. Oba načina izkoriščanja avtorskih del namreč obstajata v praksi, kar izhaja že iz dejstva, da sta jih pravdni stranki uredili v ločenih licenčnih pogodbah. Toženki zato velja odgovoriti, da tožba zaradi ločenega uveljavljanja zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo preko televizijskih programov v tej zadevi ni nesklepčna.

Pri določitvi primernega nadomestila za vtoževano obliko izkoriščanja glasbenih si lahko sodišče pomaga z vsebino sodne poravnave v zadevi med istima strankama, na katero se toženka sklicuje v pritožbi in predtem v svoji pripravljalni vlogi. Iz toženkinega povzetka njene vsebine, ki mu tožnik ne oporeka, izhaja, da sta se pravdni stranki poravnali o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del preko radijskih programov v deloma istem obdobju kot v tej zadevi. Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank, je treba izhajati iz tega, da sta stranki šteli, da je sporazumno dogovorjeno nadomestilo primerno. Tudi sicer nobena od strank ni nasprotovala njegovi primernosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožniku znesek v višini 22.102,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.102,00 EUR od 28. 1. 2013 dalje do plačila in od zneska 2.010,00 EUR od 21. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v višini 2.066,27 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga njeno spremembo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, oziroma razveljavitev ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Sodišču očita, da se ni izreklo glede ugovora zastaranja, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka in ji odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na to, da je sodišče odločalo o odškodninskem zahtevku, bi moralo odločiti, da je zastaral v roku treh let.

Meni, da je tožba nesklepčna, saj tožeča stranka ob (sicer enotno) določeni Tarifi 1998 ni upravičena terjati nadomestila ločeno za uporabo glasbenih del pri kabelski retransmisiji radijskih in televizijskih programov. Podrejeno navaja, da je zahtevek neizkazan, saj tožnik ni pojasnil, kolikšen znesek od tarife 1998 terja le za retransmisijo glasbenih del v televizijskih programih.

Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenega dokaznega predloga za zaslišanje predstavnika ZKOS-a. Nezakonito je zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je tožena stranka skušala dokazati obstoj okoliščin, ki naj bi narekovale zavrnitev zahtevka glede plačila civilne kazni, s tem pa neustavno poseglo v pravico tožene stranke do izjave v postopku in do poštenega sojenja.

Nadalje sodišču očita, da se pri določitvi višine nadomestila ne sklicuje na 156. in 157. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) oziroma 44. in 45. člen Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Zavzema se za uporabo minimalne tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika 1998 in nasprotuje prisoji običajnega nadomestila na podlagi Dodatka k Memorandumu in licenčnih pogodb, ki v vtoževanem obdobju niso veljali in tudi sicer niso določali višine nadomestila. S tem je napačno uporabilo materialno pravo (81., 156., 157. in 168. člen ZASP). Običajno nadomestilo bi bilo možno določiti le v primeru, če višina nadomestila ne bi bila določena s tarifo.

Opozarja še, da je tožnik za isto obdobje vtoževal odškodnino glede uporabe avtorske pravice na glasbenih delih v primeru kabelske retransmisije preko radijskih programov v ločenem postopku I P 2934/2015, v katerem sta se stranki poravnali za ceno 0,03 EUR na naročnika mesečno. Ker je Tarifa 1998 določena za pravico kabelske retransmisije radijskih in TV programov, bi moralo odšteti plačilo nespornega zneska za pravico kabelske retransmisije v višini 275,03 EUR.

Nasprotuje zaključku sodišča iz 15. točke obrazložitve, da je bil med tožečo stranko in reprezentativnim združenjem uporabnikov sklenjen tarifni sporazum, saj nobena od pogodb ne izpolnjuje pogojev za skupni sporazum, še posebej ne za avtorsko pravico na glasbenih delih. Memorandum in Dodatek nista skupni sporazum za glasbena dela in ne nadomeščata Tarife 1998. Ker se sodišče ni opredelilo do njenih ugovorov glede vsebine in pravne narave pogodb, uveljavlja kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi kršitve postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med temi listinami. Napačna se ji zdi tudi presoja sodišča, da so pogodbe (Memorandum z Dodatkom in licenčne pogodbe) veljale do 31. 12. 2011, ko pa sta tako ZKOS kot tožena stranka pisno odstopili od pogodb 11. 10. 2010. Pogodbe so po njenem mnenju prenehale že po samem zakonu, saj je tožnik s tem dnem izgubil začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice na avdiovizualnih delih, zaradi česar je prenehala pravna podlaga teh pogodb. Sodišču očita, da je spregledalo, da v Memorandumu in Dodatku ter licenčnih pogodbah sploh ni bila dogovorjena višina nadomestila za glasbena dela. Nikakor ne gre za sporazumno dogovorjeno nadomestilo za avtorska glasbena dela. Toženka tudi nikoli ni plačevala nadomestil za avtorska glasbena dela v višini, ki jo navaja tožnik. Sodišče pa je kljub temu napačno štelo, da so bila takšna plačila med strankama nesporna.

Toženka se ne strinja z deležem v višini 22 % od plačil, kolikor naj bi po licenčnih pogodbah pripadlo tožniku. Opozarja na to, da združenje uporabnikov (in še manj tožena stranka) ni imelo možnosti sodelovati pri določitvi (internih) delitvenih deležev v Pogodbi o zagotavljanju storitev, po katerih naj bi tožeča stranka delila zbrana sredstva med imetnike pravic. Prav tako ti niso bili določeni s strani pristojnega organa – Sveta za avtorsko pravo. Dodaja, da omenjena pogodba ne določa deležev glede nadomestila za posamezno pravico, ki je bila predmet licenčnih pogodb (npr. za glasbena dela, avdiovizualna dela, literarna dela, pravice RTV organizacij, dramska dela, idr.), ampak je 22 % delež odpadel na vse pravice, ki jih je tožeča stranka upravljala po licenčnih pogodbah, pri tem pa ni šlo samo za avtorsko pravico na glasbenih delih, temveč tudi določene pravice na avdiovizualnih delih, literarnih delih in druge – vse pravice CISAC. Deleža, ki odpade zgolj na glasbena dela, pa tožnik sploh ni izkazal kljub toženkinem ugovoru. Kot ključno poudarja, da je tožnik glede na licenčne pogodbe in Dodatek k Memorandumu ščitil več pravic in ne le avtorske pravice na glasbenih delih. Sodišču očita, da je v nasprotju s Pogodbo o zagotavljanju storitev določilo drugačne delitvene deleže, čeprav jih je tožena stranka prerekala. S tem, ko je dalo prednost internemu razdelilniku kolektivne organizacije pred veljavno tarifo, je napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da prisojeno nadomestilo ni primerno nadomestilo, saj ni skladno s kriteriji iz tretjega odstavka 156. člena ZASP.

Poudarja, da cena za glasbena dela ni bila določena na način, skladen z ZASP oziroma veljavno tarifo, prav tako ne gre za ceno, ki bi bila običajno nadomestilo, saj cena ni bila dogovorjena z uporabniki (operaterji), ti pa niso nikoli plačevali takšne cene za glasbena dela, temveč so plačali za celoten paket pravic enotna nadomestila. Izpostavlja, da je prisojeno nadomestilo po višini neprimerno, saj je tožnik v tistem času upravljal več pravic, ki jih v vtoževanem obdobju ni več pristojen kolektivno upravljati.

Nadalje sodišču očita, da je dobesedno prepisalo tožbene navedbe, ne da bi jih vsebinsko presojalo. Prav tako se ni opredelilo do toženkinega ugovora glede števila naročnikov, s čimer je kršilo pravila postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje.

Očita tudi, da sodišče ni predhodno odštelo 10 % provizijo, ki jo je tožnik pred delitvijo nadomestil zadržal zase. Upoštevalo ni niti popustov, določenih v licenčnih pogodbah.

Poudarja, da bi (v primeru, da ne bi uporabilo Tarife 1998) moralo sodišče ugotavljati običajno nadomestilo ob upoštevanju tarif za istovrstne pravice v primerljivih državah EU. Meni, da bi sodišče moralo pri določitvi običajnega nadomestila preveriti primernost plačil in tako preprečiti zlorabo položaja s strani kolektivne organizacije. Ob očitnem odstopanju med nadomestilom, ki ga je odmerilo sodišče (0,4579 EUR po naročniku mesečno), in tarifami v ostalih državah članicah, ter ob dejstvu, da tožeča stranka ne pojasni odstopanja z objektivnimi okoliščinami, bi sodišče moralo upoštevati tarife v drugih državah EU, kjer so od 3- do 5-krat nižje.

Ne strinja se z odločitvijo o utemeljenosti zahtevka za plačilo civilne kazni in sodišču očita, da je le prepisalo tožbene navedbe tožeče stranke, ni pa vsebinsko presodilo okoliščin, ki jih je navedla tožena stranka. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenega ugovora glede zastaranja tega zahtevka.

Opozarja, da se sodišče nepravilno sklicuje na sodbo v zadevi I Cp 1422/2016, saj v tej zadevi niso bile podane navedbe o ključnih vprašanjih v povezavi z določanjem honorarja in vsebino Memoranduma, Dodatka in licenčnih pogodb in jih sodišče tudi ni presojalo.

Izpodbija še odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ker rok za izpolnitev v konkretnem primeru ni določen, meni, da je v zamudo lahko prišla šele z dnem vložitve tožbe. Meni, da je podana bistvena kršitev postopka, ker je glede teka zamudnih obresti izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj jih je sodišče prisodilo od 28. 1. 2013, čeprav jih je tožeča stranka zahtevala od 22. 2. 2013, čemur je sodišče tudi sledilo v obrazložitvi. S tem pa naj bi odločilo preko tožbenega zahtevka in bistveno kršilo pravila postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje stroške, ki jih je imel z njegovo vložitvijo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prekršilo določbe pravdnega postopka (kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in napačno uporabilo materialno pravo, procesne kršitve pa so vodile tudi v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Tožnik zahteva od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le) v televizijskih programih za leto 2011, obdobje od januarja do junija 2012 in december 2012, skupaj za 19 mesecev. Meni, da je upravičen do plačila običajnega honorarja, ki ga utemeljuje na podlagi licenčnih pogodb, in sicer v višini 0,4579 EUR na naročnika mesečno, po njegovem izračunu skupaj 20.102,00 EUR. Vtožuje tudi 10 % civilno kazen v višini 2.010,00 EUR.

7. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v veliki meri prepisalo v sodbo tožbene navedbe, ne da bi zavzelo svoja stališča glede odločilnih vprašanj, pri čemer je spregledalo bistvene navedbe oziroma ugovore toženke. Zaradi izostale opredelitve sodišča do toženkinih trditev so podane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, mestoma pa tudi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki onemogočajo preizkus sodbe, kar je pogojevalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do toženkinega ugovora zastaranja tako glede zahtevka za plačilo avtorskega honorarja kot tudi civilne kazni, na kar toženka utemeljeno opozori v pritožbi. To bo moralo storiti v ponovljenem postopku.

9. Ker tožnik vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo v televizijskih programih, ki so povezani ne samo z glasbenimi deli, temveč tudi z avdiovizualnimi deli (v nadaljevanju AV dela), bi se sodišče moralo jasno izreči o obsegu pravic, ki jih je bil tožnik upravičen upravljati v vtoževanem obdobju, ki zadeva čas po podelitvi stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije AV del Zavodu AIPA. O tem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v več odločbah.1

10. Utemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo iz tožbe število naročnikov, čeprav mu je toženka ugovarjala in v dokaz svojih trditev predložila listino (priloga B24). Ker je na področju kabelske retransmisije višina običajnega nadomestila odvisna od števila naročnikov,2 se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb strank v zvezi s tem odločilnim dejstvom in dokazno oceniti prej navedeno listino. Opredeliti se bo moralo tudi do toženkinega dokaznega predloga za zaslišanje predstavnika Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS).

11. Pritožba utemeljeno graja prisojo nadomestila na podlagi sklenjenih licenčnih pogodb, vendar ne zato, ker bi moralo sodišče primarno uporabiti minimalno tarifo iz drugega odstavka II. poglavja Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998), kot to meni toženka, temveč iz drugih razlogov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

12. Glede na stališče Vrhovnega sodišča namreč za določitev običajnega honorarja minimalna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998 ni uporabljiva. Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Po stališču Vrhovnega sodišča je bila splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se po stališču Vrhovnega sodišča brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del, namen minimalne tarife pa po stališču Vrhovnega sodišča ni, da nadomesti splošno.3 Za pravice kabelske retransmisije glasbenih del je Vrhovno sodišče v odnosu do minimalne tarife iz Pravilnika 1998 ugotovilo obstoj pravne praznine.4

13. Vrhovno sodišče je v odločbah5 opozorilo na pomen okoliščine, da so bila razmerja med strankama več let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami,6 posledično tudi v skladu z licenčnima pogodbama, ki sta bili sklenjeni na njihovi podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Memorandum in njegove dopolnitve predstavljajo skupno tarifo, zato je toženkino nasprotovanje temu zaključku materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do vsebine in pravne narave pogodb, zato ni storilo zatrjevanih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem ni podana niti uveljavljana protispisnost in s tem kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno pa pritožnica izpodbija ugotovitev sodbe, da je dogovorjeno v prej navedenih podlagah veljalo do 31. 12. 2011. Po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje AV del Zavodu AIPA dne 11. 10. 2010 je namreč toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.7 To pa utemeljuje določitev običajnega plačila v smislu 81. člena ZASP.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje omenjeno pravno praznino zapolniti na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS) tako, da bo določilo primerno tarifo na podlagi predpisov, ki urejajo podobne primere. Jasno je, da se na zneske, ki so bili dogovorjeni med pravdnima strankama oziroma naj bi jih tožnik prejemal na podlagi licenčnih pogodb8, sklenjenih leta 2008, ne gre opreti iz več razlogov. Prvič, dogovor je temeljil na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljal tožnik, odražal je drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopila nova kolektivna organizacija – Zavod AIPA.9 Drugič, cena licence v paketu se lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Nenazadnje je znesek 0,4579 EUR na naročnika mesečno za kabelsko retransmisijo zgolj preko televizijskih programov, kot ga zahteva tožnik, občutno pretiran, saj je višji od nadomestil, ki jih je drug kabelski operater10 tedaj plačeval za soavtorje AV del Zavodu AIPA.11

15. Ker (enotna) tarifa iz Pravilnika 1998 ni uporabljiva za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo, ne more biti osnova za toženkino tezo o enotnem nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ne glede na to, ali se ta prenašajo preko radijskih ali televizijskih programov. Oba načina izkoriščanja avtorskih del namreč obstajata v praksi, kar izhaja že iz dejstva, da sta jih pravdni stranki uredili v ločenih licenčnih pogodbah. Toženki zato velja odgovoriti, da tožba zaradi ločenega uveljavljanja zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo preko televizijskih programov v tej zadevi ni nesklepčna.

16. Po povedanem naj sodišče prve stopnje namesto uporabe licenčne analogije (če bo ocenilo, da zahtevek ni zastaran) pri oceni nadomestila izhaja iz (enotnega) nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del,12 in obsega oba načina izkoriščanja glasbenih del. Ker prej navedeni znesek predstavlja maksimalen znesek, ki ga tožnik lahko dobi, ga mora sodišče v konkretnem primeru, ko je predmet spora le kabelska retransmisija glasbenih del preko televizijskih programov, ustrezno znižati. Pri določitvi primernega nadomestila za vtoževano obliko izkoriščanja glasbenih si lahko sodišče pomaga z vsebino sodne poravnave v zadevi med istima strankama I P 2934/2015, na katero se toženka sklicuje v pritožbi in predtem v svoji pripravljalni vlogi (list. št. 58 spisa). Iz toženkinega povzetka njene vsebine, ki mu tožnik ne oporeka, izhaja, da sta se pravdni stranki poravnali o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del preko radijskih programov v deloma istem obdobju13 kot v tej zadevi, in sicer 0,03 EUR na naročnika mesečno. Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska14 in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank15, je treba izhajati iz tega, da sta stranki šteli, da je sporazumno dogovorjeno nadomestilo primerno. Tudi sicer nobena od strank ni nasprotovala njegovi primernosti. Če je tako, bi bilo treba za določitev primerne cene kabelske retransmisije preko televizijskih programov od nadomestila za kabelsko retransmisijo v višini 0,198 EUR odšteti ceno kabelske retransmisije preko radijskih programov 0,03 EUR, in torej znaša 0,168 EUR na naročnika mesečno. Ko bo sodišče ugotovilo (povprečno) število naročnikov, ga bo zmnožilo z zneskom 0,168 EUR in s številom mesecev, v katerih je toženka izkoriščala glasbena dela in zahtevek morebiti še ni zastaran. Nobene ovire ni, da se na enak način ne določi višina primernega nadomestila za predhodno leto 2011. Sodišče ima namreč pri določitvi višine tarife zaradi narave stvari široko polje proste presoje, lahko uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.16 Če sme izhajati iz primerljivih razmerij, lahko še toliko bolj izhaja iz istega razmerja, čeprav iz kasnejšega dogovora.

17. Pritožnica ima prav tudi glede tega, da sodišče ni vsebinsko presodilo okoliščin, ki jih je v zvezi z zahtevkom za civilno kazen navedla toženka. Če bo sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka za plačilo civilne kazni (povedano drugače: če bo zavrnilo ugovor zastaranja), naj bo tokrat dokazna ocena okoliščin, ki so na podlagi četrtega odstavka 168. člena ZASP ključne za (ne)prisojo civilne kazni, prepričljiva, popolna in celovita. Zajame naj torej tudi obsežne trditve toženke v zvezi z njimi, ki jih je sodišče prezrlo v prvem sojenju, in po potrebi izvede dokaze, ki jih je predlagala toženka.

18. Končno naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do navedb strank o domnevnem (delnem) plačilu nadomestila in dokazno oceni listini, ki jih je predložila toženka (prilogi B20 in B21). Če bo ugotovilo, da je toženka del vtoževanega nadomestila že plačala, naj znesek plačila odšteje od prisojenega zneska nadomestila.

19. Toženka utemeljeno izpodbija tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Ker z ničimer ni izkazano, da bi tožnik toženko pozival k plačilu nadomestila že pred vložitvijo tožbe, toženka dolguje obresti od dneva vložitve tožbe, kot to določa drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ko bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno odločilo o višini nadomestila, naj prisodi zakonske zamudne obresti šele od 23. 2. 2016.

20. Iz navedenega sledi, da v tej zadevi običajno nadomestilo ne more biti dogovorjeno nadomestilo, zato sodišču druge stopnje ni bilo treba odgovoriti na obsežne pritožbene navedbe v zvezi z delitvenim deležem v višini 22 % od plačil, ki naj bi v skladu s Pogodbo o zagotavljanju storitev odpadel na tožnika. Prav tako ne v zvezi s popusti, domnevno dogovorjenimi v licenčnih pogodbah, oziroma z 10 % provizijo.

21. Kot je bilo navedeno, je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do opisanih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče ne more sámo odpraviti (ne more sámo prvič ugotavljati večine relevantnih dejstev, ne da bi bistveno poseglo v pravico stranke do pritožbe), zato je pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem bo sodišče prve stopnje odpravilo napake, na katere je bilo opozorjeno v razlogih te odločbe. Opredeli naj se do vseh odločilnih dejstev, ki jih je pritožbeno sodišče osvetlilo v obrazložitvi tega sklepa, ter v zvezi z njimi skrbno opravi dokazno oceno, upoštevajoč pri tem metodološke napotke iz 8. člena ZPP, za svojo odločitev pa naj poda jasne, pregledne, popolne in prepričljive razloge.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Prvič v zadevi II Ips 43/2018 v točkah 20 – 30.
2 Zadeva VS RS II Ips 52/2018 v 35. točki.
3 II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018 v 35. točki in II Ips 219/2017 z dne 18. aprila 2018 v 31. točki.
4 Enako kot že poprej glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del v zadevi II Ips 325/2016.
5 Zadevi II Ips 43/2018 (41. točka) in II Ips 219/2017 (37. točka).
6 Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999, Aneks k Memorandumu iz leta 2002 in nato še Dodatek k Memorandumu z veljavnostjo od 1. 1. 2007.
7 Zadeva II Ips 43/2018 v 44. točki.
8 Licenčni pogodbi (A3 in A4) sta bili sklenjeni na podlagi Memoranduma in njegovih kasnejših dopolnitev.
9 Licenčni pogodbi sta bili sklenjeni leta 2008, potem ko je bilo tožniku 24. 1. 2001 podeljeno začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije AV del in preden je 10. 11. 2010 UIL podelil Zavodu AIPA stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje AV del.
10 Dejstvo, da je v tej zadevi toženka drug kabelski operater kot v zadevah Vrhovnega sodišča, ne predstavlja ovire za sklicevanje na njihove razloge, saj gre za podobni razmerji.
11 Razlogi za nenaslonitev na dogovorjeno so povzeti po odločitvah VS RS v zadevah II Ips 43/2018 (47. točka), II Ips 219/2017 (42. točka), II Ips 52/2018 (34. točka) in II Ips 41/2018 (24. točka).
12 V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka) pa dodatno pojasnilo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je ponovilo v kasnejši odločbi II Ips 41/2018 (26. in 27. točka).
13 Od januarja do junija 2012 in december 2012.
14 Zadeva II Ips 219/2017 v 44. točki. Sodna poravnava pri tem ni izjema.
15 II Ips 52/2018 v 33. točki.
16 II Ips 43/2018 (45. in 46. točka) in II Ips 219/2017 (40. in 41. točka).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 168, 168/4
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 3, 3/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 299/2
Datum zadnje spremembe:
27.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNjc5