<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 198/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.198.2017

Evidenčna številka:VSL00001193
Datum odločbe:07.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:razžalitev časti in dobrega imena - preklic izjave - objava opravičila - pravica do svobode izražanja - kolizija ustavnih pravic - resničnost dejstev - vrednostna sodba

Jedro

Zatrjevano žaljivost izjave toženca je treba presojati objektivno, kot celoto, kjer se upošteva tudi, kako je povprečna javnost razumela pomeni in sporočilo izjave, v kakšnem kontekstu in okoliščinah je bila izražena ter kdo je izrekel izjavo in na čigavo ravnanje se izjava nanaša. Treba je ločiti med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu in med objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri vrednostnih sodbah po naravi stvari ni mogoče (drugače kot pri dejstvih) zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka A. A., je dolžan plačati toženi stranki B. B., stroške pritožbenega postopka v višini 285,58 EUR v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnik zatrjuje, da je toženec 20. 11. 2013 na 19. redni javni seji Državnega zbora, v funkciji ..., med svojim nastopom izjavil, da je tožnik lastnik F. da sodi med t.i."tajkune", da si je v svojem podjetju izplačeval dividende, namesto da bi saniral "svoje zavožene privatne banke" in da je tedanji minister namesto lastnikov bank, med katerimi naj bi bil po mnenju toženca tudi tožnik, z denarjem državljanov in državljank dokapitaliziral banke. Toženec je še izjavil, da se odgovornost za propad bank ne bo ugotovila, zaradi "pokritja bančno političnih tajkunov", pri čemer je posredno nakazal, da naj bi bil tožnik eden izmed "bančno političnih takjunov" in da bi za slabo stanje banke, kot "največji lastnik banke", moral odgovarjati. Toženec je v obliki retoričnih vprašanj še izjavil, da tožnik ne bo izgubil oziroma dobil plombe na svojih 6,9 milijonov evrov izplačanih dividendah, odpravnini, hiši na ... in pol milijonskem stanovanju v ... Tožnik zatrjuje, da so izjave objektivno žaljive, ker ga toženec obtožuje, da je storil kazniva dejanja. Tožnik zato s tožbo zahteva, da mu toženec iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime plača odškodnino v višini 2.100,00 EUR in da v medijih, ki so opredeljeni v tožbenem zahtevku, objavi na lastne stroške uvod in izrek sodbe ter opravičilo1 .

2. Besedilo toženčeve izjave na seji Državnega zbora2 se glasi:

"Torej je ravnal v nasprotju s prisego in omogočil nekaterim, da so se dodatno okoristili. S to potezo ministra za finance je bilo umetno podaljšano življenje dvema zasebnima bankama, likvidnost se je zboljšala, depozitarji in koristniki posojil pa so bile v glavnem fizične in pravne osebe, iz kroga bančnih tajkunov, ki imajo oporo oziroma pripadnost pri tranzicijski levici, kar vse bolj poznamo pod interesno sfero ... Nekateri od teh zasebnih lastnikov, na primer A. A., so si tako čez poletje izplačali več milijonske dividende, namesto da bi ta sredstva namenili dokapitalizaciji njihovih zavoženih privatnih bank. Tega jim seveda ni bilo treba, saj je zato poskrbel minister za ... C. C. z državnim denarjem oziroma denarjem državljank in državljanov";

"Glavni namen odločitve za nadzorovano likvidacijo F. in P. je bil poleg pokritja bančno-političnih tajkunov očitno v tem, da ostane čim več skritega o dejanskih razlogih, ki so pripeljali do propada obeh bank. Tukaj tudi ni uveljavljanja odgovornosti v takšnem obsegu, kot bi bilo možno, če bi banki šli v stečaj, za kar sta bili zreli po vseh kriterijih, ne uprav, ne nadzornih svetov in vseh ostalih, ki so pripeljali do tega. Največji lastnik F. banke je bil A. A., soustanovitelj ..., nekdanji poslanec politične stranke ..., ki je skoraj ni več na političnem prizorišču, in nekdanji predsednik ...";

"Samo nekaj tednov pred to likvidacijo, 6. 9., je prišlo do izplačila 6,9 milijonov evra dividend iz podjetja A. A.., ki je lastnik F. Se pravi, samo nekaj tednov pred tem 6,9 milijonov odliva v obliki dividend iz podjetja, ki je lastnik te banke. Če bi maja minister dodatno ne namenil preko 100 milijonov v portfelj teh dveh bank, da je vzdrževal umetno še naprej njihovo likvidnost, se to ne bi zgodilo. In če bi namesto tega, kar je storil, zahteval od lastnikov, da to naredijo, da namesto teh izplačil dividend z vplačili dodatno zagotovijo možnosti zaposlovanja teh dveh zasebnih bank. Okoli 30 milijonov evrov je bilo teh dividend v tem R., ki ga lastniško obvladuje A. A. v preteklem obdobju";

"V bistvu je s tem, ko si je zatiskal obe očesi maja letos in umetno omogočal podaljšanje življenja tema dvema bankama, tudi odgovoren za to, da je šlo teh 6,9 milijona evrov dividend zasebnemu lastniku gospodu A. A., namesto da bi šlo v to banko za njeno dokapitalizacijo ali za zagotavljanje njene tekoče likvidnosti";

"Povejte mi konkretno, en primer recimo od vseh lastnikov, ki je bil javno objavljen, pa ga lahko še enkrat tukaj predstavimo - ali bo gospod A. A. izgubil 6,9 milijona evrov dividend, ki si jih je izplačal kot lastnik te banke letos poleti" Ali bo izgubil hišo na ..., ali bo izgubil stanovanje, ki ga je kupil nedavno tukaj nekje v ... za pol milijona evrov, bo izgubil 390 tisoč odpravnine, ki jo je dobil ob upokojitvi, ki se je zgodila letos nekje v istem obdobju, ko sta ti dve banki izčrpani, olupinjeni pristali v naročju države" Če se bo to zgodilo - super. Po moje se ne bo";

"Plačali ga ne boste vi oziroma v bistveno manjši meri, kot bi bilo treba, ker ste bolj odgovorni oziroma soodgovorni, pač pa ga bo odplačalo dva milijona državljank in državljanov te države. Če vas prav razumem, vi se strinjate z milijardo 30 milijonov državnih poroštev za dve zasebni banki, strinjate se s tem, da si je A. A. izplačal 6 milijonov 900 tisoč evrov dobička, poleti, kljub temu da se je že aprila vedelo, da sta banki praktično klinično mrtvi";

"Upam, da boste tudi tukaj danes povedali, ali ste vedeli in ali bo ta denar vrnjen nazaj, denar, ki ga je odpeljal dva ali tri mesece pred prisilno likvidacijo A. A.";

"Do sedaj ni nihče povedal, ali bo gospod A. A. izgubil 6,9 milijona evrov dividend, ki si jih je iz enega izmed podjetij, lastnikov F., izplačal poleti. Ne bo!";

"Zaradi tega še zadnjič sprašujem ministra o tem, zakaj, na podlagi kakšnih analiz, na podlagi kakšnih argumentov je bila sprejeta odločitev o tem, da se za dve banki, za kateri je bila že v aprilu mesecu podana ocena, da sta klinično mrtvi in da ju bo treba zapreti, da je ta isti minister maja meseca vanjo plasiral 108 milijonov dodatnih evrov za zagotavljanje njune likvidnosti in da tega v istem obdobju niso storili lastniki teh bank, torej tisti prvi odgovorni, ki bi morali skrbeti za svojo lastnino, niso več verjeli v to, da je te banke še mogoče obdržati pri življenju, država pa je zasebnima bankama pomagala, da sta na umeten način ostali pri življenju še čez poletje, kar je omogočilo, da so si nekateri lastniki v tem vmesnem času izplačali iz podjetij, ki so bila lastniki teh dveh bank, še dividende. Gospod A. A., recimo, v višini 6 milijonov 900 tisoč evrov".

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da se je tožnik oktobra 2012 upokojil, vendar je pred tem aktivno deloval kot javna oseba, saj se je pogosto pojavljal v medijih in v javnosti. Tožnik je bil prepoznaven na političnem in poslovnem področju, zato sodišče ugotavlja, da je tožnik javna oseba. Sodišče je ugotovilo, da je imela družba H., d.d. v družbi F. d.d. kvalificiran delež v višini 42,65%, družba R. d.o.o. je imela na dan 31. 12. 2012 v družbi H., d.d. 91,42 % izdanih delnic, tožnik pa ima poslovni delež v družbi R. d.o.o. v višini 14,76 %. Tožnik je na naroku potrdil, da je bila njegova tesna sodelavka v družbi H, d.d., v kateri je bil osemnajst let generalni direktor, predsednica nadzornega sveta F. d.d. (od leta 2011 do njene likvidacije), ki je tudi družbenica v družbi R. d.o.o.. Sodišče je še ugotovilo, da tožnik v postopku ni določno zanikal, da izplačanih dividend ni prejel. Na naroku se je izmikal odgovoru na vprašanje v zvezi z izplačilom dividend, zatrjeval je le, da ni imel pravice odločati o izplačilu dividend in da ni bil delničar družbe H., d.d. Sodišče pritrjuje tožniku, da je korporacijsko upravljanje bank urejeno s splošnimi in specialnimi predpisi ter da delniško družbo upravlja poslovodni in nadzorni organ, kar pa po mnenju sodišča ne izključuje možnosti vpliva kapitalsko udeleženih oseb, še posebej, če imajo te osebe prevladujoče deleže. Vsebina izjave je za tožnika neugodna, ker si je povprečen gledalec lahko ustvaril negativno mnenje o tožniku, vendar toženec z izjavo ni očital tožniku, da je storil kaznivo dejanje. V izjavi je toženec izpostavil odgovornost tožnika do lastnega premoženja in pričakovanje, da bo kril izgubo iz poslovanja prezadolžene družbe. Sodišče je ugotovilo, da so mediji že pred izjavo toženca izpostavljali problematiko sumljivih kreditnih poslov "političnih bank", da so poročali o tožniku in ga označili kot tajkuna iz ..., F. kot hišno banko H., d.d., očitali so tožniku izčrpavanje podjetja H., d.d., kot skoraj 15 % lastnika družbe R. d.o.o., ki obvladuje 50 % družbe H., d.d., vse tudi ob uporabi izrazov "tajkuni, tajkunizacija družbe R. d.o.o.", omenjene pa so bile tudi izplačane dividende preko 30.000.000,00 EUR, pol milijona EUR vredno stanovanje tožnika v ... in vila na ... Iz teh razlogov sodišče ugotavlja, da se je toženčeva izjava ujemala z javno dostopnimi podatki in tudi z nekaterimi izpovedbami tožnika glede izrečene vrednostne sodbe. Sodišče zato zaključuje, da z izjavo toženec ni prekomerno posegel v tožnikove osebnostne pravice, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima odločilnih razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik javna in politična oseba, ki mora trpeti bolj grob poseg v njegove osebnostne pravice. Ugotovitev, ali je tožnik javna ali nejavna oseba, je odločilno dejstvo, na katerem sodišče gradi svojo odločitev. Tožnik se je iz javnega življenja upokojil. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je tožnik absolutna ali relativna javna oseba. Raven kritike relativno javne osebe je manjša, kot če gre za absolutno javno osebo. Tožnik bi bil lahko le relativno javna oseba, torej gre za osebo, ki se javnosti ne izpostavlja voljno ali zavestno, je pa zanimiva za javnost zaradi specifičnih za javno obveščenost pomembnih dogodkov, v katere je vpletena. Tožnik od leta 1994 ne opravlja politične ali javne funkcije in ne vpliva na javne ali politične odločitve. Od leta 2012 ne opravlja funkcije v zasebnih gospodarskih družbah. Do leta 2012 je bil generalni direktor družbe H., d. d., ki je imela kapitalske naložbe v zasebnih gospodarskih družbah. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Tammer proti Estoniji (št. 41205/98 z dne 6. 2. 2001) pojasnilo, da tudi osebe, ki prenehajo biti politiki, pridobijo (nazaj) status "privatne osebe", torej prenehajo biti javne osebe, zaradi česar pridobijo nazaj širši krog pravic v zvezi z njihovo zasebnostjo. Tožnik se je upokojil z namenom, da se umakne iz javnega življenja. Na novinarske prispevke ni imel vpliva in v njih ne nastopa prostovoljno. Izjava toženca je tožnika iz sfere zasebnosti znova postavila pod drobnogled javnosti, kljub neutemeljenosti očitkov v izjavi. Toženec ni dal možnosti tožniku, da bi sodeloval v razpravi in odgovoril na neresnične očitke. Toženec je izkoristil Državni zbor za javno diskusijo zoper tožnika, zato tožnik ni imel nobene možnosti preprečiti grob poseg v njegove osebnostne pravice. V konkretnem primeru je seja potekala zaradi interpelacije finančnega ministra. Ugotovitev sodišča, da se tožnikova ravnanja posredno nanašajo na uporabo javnega denarja in so poslovne odločitve tožnika imele daljnosežne posledice, pri čemer sodišče ne navede, katere so bile te posledice, zaradi česar opravičujejo razpravo tudi po domnevnem umiku tožnika iz političnega in poslovnega prostora, je zmotna in temelji na neresničnih trditvah toženca, ki jih je sodišče nekritično presodilo. Ravnanja tožnika niso imela vpliva na javno odločanje ali na porabo javnega denarja. Sodišče ugotavlja, da izjava toženca o izplačilu več milijonskih dividend in lastniški strukturi družb ni protipravna, vendar sodišče ne pojasni, ali so bile izjave toženca resnične. Dokazni postopek je pokazal nasprotno. Trditve toženca v izjavi so bile lažne, izrečene z namenom škodovati osebnosti tožnika in zaradi pridobivanja političnih točk in sledenju političnemu cilju stranke ..., katere vidni član je toženec. Če morda res drži, da so bile dividende v družbi H., d.d. izplačane, pa ne drži, da je o izplačilu teh dividend odločal tožnik, niti da so bile izplačane njemu, niti da bi se morale porabiti za sanacijo F. In prav v tem je bistvo spora, saj je toženec izjavil "da so si nekateri od teh zasebnih lastnikov, na primer A. A., tako čez poletje izplačali več milijonske dividende, namesto da bi ta sredstva namenili dokapitalizaciji njihovih zavoženih privatnih bank" in da si je "gospod A. A. izplačal dividende v višini 6.900.000,00 EUR". Ugotovitev sodišča, da so bile dividende v družbi H. izplačane, vsekakor ni enaka trditvi, da si je tožnik kot lastnik (sam) izplačal več milijonske dividende, ki bi morale služiti dokapitalizaciji banke. Toženčeva izjava implicira, da si je tožnik samemu sebi, na škodo državljanov, izplačal več milijonski znesek, namesto da bi ga porabil za sanacijo banke in svojega podjetja in da ni šlo za običajno poslovno odločitev skupščine družbe. Če se ob tem upošteva izjava toženca, da je skupščina družbe H. d.d. na seji odločila, da bo družba delničarjem v letu 2012 izplačala več milijonov dividend, med drugim tudi družbi R. d.o.o., v kateri ima 15 % poslovni delež A. A, namesto da bi ta sredstva namenili dokapitalizaciji F., v kateri ima družba H. kvalificiran delež, potem se da ugotoviti vrednostni naboj izjave toženca, ki je bil naperjen zoper tožnika, kateremu je sledila izjava, "da je največji lastnik F. tožnik, ki je soustanovitelj ..., nekdanji poslanec politične stranke ..., ki je že skoraj ni več na političnem prizorišču, in nekdanji predsednik ..." V izjavi je šlo za senzacionalistično retoriko in za očrnitev tožnika. Sodišče v obrazložitvi ni navedlo, katera dejstva so bila dokazana z ugotovitvijo sodišča, da je tožnik imel sodelavko v družbi H., d.d., ki je bila predsednica nadzornega sveta F., d.d., saj to dejstvo ni relevantno v tem sporu. Toženec je pravnik, poslanec v Državnem zboru, zato je imel na razpolago strokovne službe in na ta način dovolj informacij, da je preveril navedbe medijev, ki jih je nekritično povzemal. Toženec je predložil medijske objave z namenom dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost izjavljenega, pri tem pa je manipuliral z javno dostopnimi registrskimi podatki, ki so bili v člankih pravilno navedeni. Članki omenjajo tožnika v povezavi z omenjenimi družbami, vendar toženec v izjavi ni navedel, da se na članke sklicuje, saj je podal izjavo kot potrjeno dejstvo. Tožnik ni bil nikoli lastnik F. in ni prejel dividend F., kot je to izjavil toženec. Sodišče je pritrdilo stališču toženca, da tožniku ni očital storitve kaznivega dejanja, čeprav je izjavil "da si je A. A. izplačal 6 milijonov 900 tisoč evrov dobička, poleti, kljub temu, da se je že aprila vedelo, da sta banki praktično klinično mrtvi" in je denar odpeljal dva ali tri mesece pred prisilno likvidacijo A. A.". Toženec je posredno obdolžil tožnika kaznivega dejanja tudi s tem, ko je zatrjeval, da je tožnik denar odpeljal, da gre za primer bančnega političnega tajkuna, in ko je zahteval "uveljavljanje odgovornosti." Tožnik nikoli ni bil osumljen kaznivega dejanja. Tožnik se sklicuje na odločbi VSL I Cp 1241/2015 in I Cp 4474/2010. Iz teh odločb povzema, da zadošča, da storilec posredno individualizira oškodovanca, tako da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen, kar je zadostna podlaga za ugotovitev protipravnosti ravnanja, ko gre za poseg v čast in dobro ime. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da ne obstoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo ter da tožnik škode ni dokazal.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče je v sodbi navedlo razloge, zaradi katerih je tožnika obravnavalo kot javno osebo, zato so v tem delu pritožbene trditve neutemeljene. Pojasnilo je, da je upoštevalo tožnikovo politično in poslovno delovanje pred upokojitvijo, aktualno temo, ki se nanaša na njegovo poslovno delovanje pred upokojitvijo in po upokojitvi ter da je bila že pred podano izjavo ta tema predmet številnih medijskih prispevkov3 . Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Vsakemu je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) in osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi in da je zavarovan pred javnostjo. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje oziroma je zaradi aktualnih dogodkov sestavni del tega javnega življenja, za katerega javnost izkaže utemeljen interes po obveščenosti.

9. V tej zadevi si stojita nasproti pravica do spoštovanja osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave in pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Pravica do svobode izražanja je omejena, ko posega v drugo človekovo pravico (v pravico do zasebnosti, varovanja časti in ugleda, osebnega dostojanstva in v druge osebnostne pravice), saj v področje zasebnosti nihče brez zakonskih pooblastil ne sme posegati. Vsak zapis oziroma izjava o posamezniku namreč je poseg v njegovo osebnost, zato je odločilno, ali je mogoče poseg označiti kot protipraven oziroma nedopusten. Vendar tudi zasebnost ni absolutna pravica, ker je omejena z varstvom drugih pravic. Te predpostavke je že večkrat izpostavilo Ustavno sodišče in obsežna sodna praksa, ki jo v sodbi povzema sodišče prve stopnje4 . Sodna praksa je skozi posamezne primere določila okvire, ko je poseg v posameznikovo zasebnost dopusten in je zato pravica do svobode izražanja oziroma do obveščenosti nad pravico do zasebnosti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo opisano kolizijo pravic ter ob upoštevanju konkretnega primera in sodne prakse (zaradi enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) pravilno dalo prednost pravici do svobode izražanja.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo značilnosti in posebnosti tožnikovega delovanja v političnem, gospodarskem in družbenem okolju, zaradi katerih je izkazan javni interes za dogodke in ravnanja, ki so povezani s tožnikom, posebej glede teme, ki je predmet tega spora. Toženec je izjavo dal v Državnem zboru, ob razpravi, ki se je vodila v zvezi z interpelacijo finančnega ministra, v kateri je bila tema tudi sanacija bank in v zvezi s tem razpolaganje z javnim premoženjem. V izjavi je toženec predstavil poslovna ravnanja lastnikov F. in lastniške povezave. V tej lastniški verigi povezav je omenil tožnika, izpostavil je izplačila dividend, ki naj bi po njegovem mnenju predstavljala nedopustno poslovno prakso lastnikov banke. Obravnavana tematika je bila predmet številnih člankov in televizijskih komentarjev5 , v katerih je bil omenjen tudi tožnik. Ker je bila tema aktualna in predmet javne obravnave tako pred, ob in po izjavi, je pravica tožnika do zasebnosti glede te tematike še toliko bolj omejena.

11. Že iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da je bil tožnik pomembna osebnost na političnem, gospodarskem in družbenem področju, zato je imela javnost upravičen interes, da spremlja tožnikova ravnanja na vseh področjih, ki so povezana z njegovim poslovnim delovanjem tudi še v času njegove upokojitve. Tožnik v pritožbi navaja, da je ESČP v zadevi Tammar proti Estoniji (št. 41205/98) pojasnilo, da tudi politiki po koncu politične kariere pridobijo nazaj status "privatne osebe" in niso več javne osebe in da je v citiranem primeru čas od prenehanja politične funkcije do posega v osebnostne pravice bistveno krajši, kot v primeru tožnika. Tudi tožnika ne bi bilo mogoče obravnavati drugače po upokojitvi, kot je to storilo ESČP, torej da tožnik ni javna oseba, vendar so okoliščine obravnavanega primera pri tožniku bistveno drugačne. Tožnik gradi tezo, da iz razloga, ker se je februarja 2012 upokojil in povsem umaknil iz javnega življenja, ni več javna oseba in je že iz tega razloga toženčeva izjava protipravno posegla v njegovo zasebno sfero. Z upokojitvijo je tožnik pridobil širši krog pravic v zvezi z njegovo zasebnostjo, vendar je še vedno ohranil status javne osebe, ko se obravnava tema, ki je v zvezi z njegovim poslovnim delovanjem v času pred upokojitvijo, ki je tudi v zvezi z njegovimi poslovnimi dejanji v času upokojitve. Izjava toženca se tudi ne nanaša le na poslovno delovanje tožnika v času njegove upokojitve. Toženec v izjavi opisuje mrežo poslovnih razmerij, ki imajo svoj izvor še v času, ko je tožnik aktivno deloval v družbenem okolju, posebej v gospodarstvu, kot generalni direktor družbe H. d.d. in solastnik družbe R., d.o.o.6 in so se z lastniškimi prestrukturiranji vzpostavljala nova lastniška razmerja. Te okoliščine so bile v javnosti izpostavljene kot navezna okoliščina tudi pri poslovnih odločitvah, povezanih s sanacijo F., in pri izplačilu dividend, čeprav tožnik formalno ni imel vpliva na poslovne odločitve, ki so jih pravnoformalno sicer sprejeli pristojni organi družb. Vloga tožnika v teh povezavah in pri izplačilu dividend je bila zato aktualna (javna) tema številnih medijev tako pred kot v času izjave, tudi iz razloga, ker se je zatrjevalo, da je tožnik preko svoje družbe prejel 6,9 milijona EUR. Zmotne so zato pritožbene trditve, da je bila izjava toženca nedopustna že iz razloga, ker tožnik v času izjave ni bil javna oseba, ker ni bil več direktor H. d.d., kar je toženec vedel, ko je dal izjavo in ker se je tožnik upokojil z namenom, da se umakne iz javnega življenja. Tema iz izjave je bila predmet javne obravnave, zato je glede te teme tožnik ohranil status javne osebe, kljub upokojitvi. V spisu se nahajajo številni časopisni članki različnih časopisnih hiš in povzetki televizijskih oddaj različnih televizijskih hiš, v katerih je predstavljena tožnikova vloga pri ustanavljanju, vodenju in delovanju družb, ki so povezane s F. in družbo H. d.d., zatrjevano pa je tudi bilo, da je tožnik prejel iz naslova dividend 6,9 milijona EUR. Toženec v izjavi vsebinsko (tudi dobesedno) povzema dejstva in vrednostne sodbe iz teh medijskih objav. Tudi če se upošteva teza pritožbe, da se tožnika lahko opredeli le kot relativno javno osebo, ki se v javnosti ne izpostavlja, je pa zanimiva zaradi specifičnih za javno obveščenost pomembnih dogodkov, je tema iz izjave prav takšen specifični dogodek, ki je za javnost zanimiv.

12. Zatrjevano žaljivost izjave toženca je treba presojati objektivno, kot celoto, kjer se upošteva tudi, kako je povprečna javnost razumela pomen in sporočilo izjave, v kakšnem kontekstu in okoliščinah je bila izrečena ter kdo je izrekel izjavo in na čigavo ravnanje se izjava nanaša. Treba je ločiti med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in med objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe7 . Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izjava ne vsebuje dejstev, za katere bi se lahko štelo, da so objektivno žaljiva in izrečena izključno z namenom, da se potvarja resnica, oziroma z namenom škodovati tožniku8 . Pri tem je treba znova opozoriti, da so ta dejstva objavili mediji že pred izjavo, enako pa velja tudi za vrednostna mnenja, ki jih je izrekel toženec. Tudi izrečena mnenja, ki sicer niso podvržena dokazovanju resničnosti, so se utemeljevala na dejstvih, ki so jih objavili mediji. Primarni namen izjave je bil v postopku interpelacije opozoriti in predstaviti ravnanja finančnega ministra, ki so bila po mnenju toženca nepravilna, tudi skozi predstavitev sanacije F., s tem, da je enako, kot so to storili številni mediji, toženec v izjavi navedel ravnanja lastnikov, ki naj ne bi zasledovali koristi F. Toženec je dokazal resničnost dejstev glede lastniške strukture družb9 , ki so bile povezane s F. Pritožbeno sodišče tudi sledi sodišču prve stopnje, da tožnik določno ni zanikal, da je prejel izplačilo iz naslova dividend10 . Ost tožnikove graje v izjavi je bilo ravnanje ministra za finance glede sanacije F., ki je po mnenju toženca umetno vzdrževal likvidnost te banke, predstavil je ravnanje njenih lastnikov, ki so po njegovem mnenju v nasprotju z interesi banke odobrili izplačilo dividend, namesto da bi s kapitalom sanirali banko, tako pa so mediji zadevo predstavili javnosti še pred izjavo.

13. V izjavi je toženec večkrat izpostavil tožnika, vendar izjave ni mogoče razumeti kot obdolžitev tožnika, da je storil kazniva dejanja. V izjavi toženec ne zatrjuje, da bi tožnik storil kaznivo dejanje, izjava se osredotoča na ravnanja lastnikov F. in povezanih družb pri sanaciji banke in pri izplačilu dividend. Izjave tudi ni moč razumeti na način, da si je tožnik sam izplačal dividende. Ost kritike so ravnanja lastnikov F. in povezanih družb ter njihovih organov glede sanacije banke, posebej glede izplačila dividend. Na ta način je treba razumeti izjavo, kjer toženec omenja tožnika: " ... da so si nekateri od teh zasebnih lastnikov, na primer A. A., tako čez poletje izplačali več milijonske dividende, namesto da bi ta sredstva namenili dokapitalizaciji njihovih zavoženih privatnih bank.., ... da si je A .A. izplačal dividende v višini 6 milijonov 900 tisoč evrov, ... da je A. A.. največji lastnik banke...., ... samo nekaj tednov pred to likvidacijo, je prišlo do izplačila 6,9 milijonov EUR dividend iz podjetja A. A..... . " Na enak način se razume tudi izjava v delu, kjer toženec poziva na "prevzem odgovornosti za propad bank", in retorično vprašanje, ali bo tožnik izgubil oziroma dobil "plombo na svojih 6,9 milijonov EUR izplačanih dividendah." Nobena od teh trditev ni objektivno žaljiva, gre le za kritiko poslovnih odločitev lastnikov bank in predstavitev koristi, ki so jih po mnenju toženca imeli posamezniki, s tem, da bi morali lastniki po njegovem mnenju primarno skrbeti za interese F.

14. Toženec je na podlagi številnih člankov dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost informacij iz medijev, v katerih so bile tudi vrednostne sodbe. Tožnik ne navede dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi toženec lahko sklepal, da so bile informacije v medijih neresnične, vrednostne sodbe pa izrečene (ali zapisane) brez podlage v dejstvih oziroma izrečene z izključnim namenom škodovati tožniku. Pri vrednostnih sodbah po naravi stvari ni mogoče (drugače kot pri dejstvih) zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih11 . Iz izjave toženca (in medijskih objav) izhaja, da je toženec (so mediji) označil(i) tožnika kot tajkuna, zaradi ravnanj lastnikov pri sanaciji F. in izplačilu dividend. Med te lastnike je toženec (so mediji) vključil(i) tudi tožnika. Gre za negativno vrednostno sodbo, ki je bila za tožnika neugodna in je v javnosti o tožniku ustvarila negativno mnenje, vendar ravnanje toženca ni protipravno, ker je dokazal, da je utemeljeno verjel v resničnost zatrjevanih dejstev, na podlagi katerih so bile izrečene vrednostne sodbe v medijih. Tožnik zatrjuje, da na poročanje medijev ni imel vpliva, pri tem pa ne upošteva (kar izhaja iz posameznih člankov in televizijskih oddaj), da se na pozive medijev, da poda svoj komentar glede teh dejstev, ni odzval. V tem kontekstu je treba tudi oceniti pritožbene navedbe, da toženec ni omogočil tožniku, da bi lahko odgovoril na toženčeve navedbe in da ga toženec ni pozval, da bi mu predstavil lastna stališča ter da iz izjave ne izhaja, da se toženec na članke sklicuje, zato zaradi teh opustitev ravnanja toženca ni mogoče oceniti kot protipravnega.

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila njegova pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Pritožbeno sodišče je priznalo pritožbene stroške tožencu, in sicer za odgovor na pritožbo in materialne stroške 234,09 EUR in za DDV 51,49 EUR, skupaj 285,58 EUR. Tožnik mora navedene stroške plačati tožencu v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

-------------------------------
1 Podrobneje glej stran 14 tožbe.
2 V nadaljevanju izjava.
3 Podrobneje o tem glej 11. tč. obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.
4 Glej npr. stran 9, op. 3., 4., in 5.
5 Podrobneje glej (obsežen) seznam objav v medijih in naslove objav ter datume objav v odgovoru na tožbo in kopije člankov in televizijskega medijskega poročanja v prilogah B2 in B3.
6 Katere družbenik je tudi v času upokojitve.
7 Te predpostavke je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v sodbi (glej tč. 19); glej še VSRS sodba II Ips 117/2014.
8 Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje str. 10-11 in 14-15, kjer so tudi predstavljena materialnopravna stališča o upravičenosti do pravnega varstva v primeru žaljivih ali neresničnih informacij, navedena pa je tudi sodna praksa.
9 Podrobneje glej 3. tč. obrazložitve te sodbe oziroma 20. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
10 Podrobneje glej 20. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
11 Glej VSRS sodba II Ips 117/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 178, 179
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 34, 35
Datum zadnje spremembe:
14.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMTc1