<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 1437/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1437.2016

Evidenčna številka:VSL0085119
Datum odločbe:09.11.2016
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), mag. Nataša Ložina (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - male glasbene pravice - nezakonita uporaba zaščitenih glasbenih del - višina nadomestila - Tarifa 1998 - skupni sporazum - običajen honorar na trgu - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil avtorski honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del veljavno določen v Tarifi 1998, je v nadaljevanju sprejelo napačno materialnopravno izhodišče, ko je v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena ZASP ugotavljalo, koliko bi znašal običajen honorar za uporabo glasbenih del na trgu. Slednje bi na podlagi 81. člena ZASP v zvezi s 168. členom ZASP prišlo v poštev zgolj tedaj, če honorar ne bi bil določen.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča VL 211118/2012 z dne 2. 1. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi (I. točka izreka). Pravdni postopek je ustavilo glede plačila 3.659,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.502,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 povrniti pravdne stroške postopka v znesku 641,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper III. IV. in V. točko izreka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po višini ugodi s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile med njima sklenjene tri licenčne pogodbe za določen čas, ki so prenehale veljati 31. 12. 2011. Ker je tožena stranka še po preteku pogodbe uporabljala avtorska dela iz repertoarja tožeče stranke, je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo avtorskega honorarja v višini, kot ga je toženka plačevala več let. Ko gre za določitev običajnega honorarja izhajajoč iz licenčnih pogodb, toženki ne pripadajo popusti, ki so ji šli na podlagi pogodb v času, ko je svoje obveznosti izpolnjevala. Tožeča stranka je popustom nasprotovala, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj jih je pri odmeri nadomestila upoštevalo. Ker sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov, je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje spregledalo, da so bile med strankama sklenjene tri različne pogodbe. Ker sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti, prav tako je sodišče napačno oz. pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je odločitev sodišča o višini tožbenega zahtevka napačna.

4. Tožena stranka se izrecno pritožuje zoper III. in V. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov, glede I. in II. točke navaja, da opozarja na pomanjkljivosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. prisojeni znesek ustrezno zmanjša s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V I. točki izreka je sodišče zagrešilo napako, saj je v izrek pomotoma zapisalo, da je odločalo o utemeljenosti sklepa o izvršbi VL 211118/2012, ki pa ne vsebuje zahtevka, ki je predmet obravnavanega postopka, in sicer zahtevka, vsebovanega v sklepu o izvršbi VL 211110/2012. Nadalje je tudi II. točka izreka očitno povzeta iz neke druge sodbe in ni v povezavi s predmetno zadevo, zaradi česar je sklep v tem delu nezakonit. Sodišče prve stopnje je v sodbi sicer pravilno ugotovilo, da tarifa iz Tarifnega dela (v nadaljevanju Tarifa 1998) Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 pomeni veljavni skupni sporazum, vendar Tarife 1998 v nadaljevanju ni uporabilo, temveč je ugotavljalo in določilo običajno plačilo, kar je v nasprotju s skupnim sporazumom. Nadalje je napačno presodilo, katere pravice je tožeča stranka upravljala v okviru Pravilnika iz leta 1998 ter obseg pravic, ki jih je upravljala v okviru Memoranduma in Dodatka k memorandumu. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do primernosti prisojenega nadomestila, kar je tožena stranka izpodbijala s številnimi dokazi. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko ni ugotavljalo deleža glasbe, ki se priobči v okviru avtovizualnih del in je bila ustvarjena posebej za avtovizualno delo. Vsebino pravic, ki jih je tožeča stranka upravljala v okviru licenčnih pogodb in Dodatka, je napačno presojalo preko vprašanja, katere pravice bi glede na dovoljenje z dne 12. 3. 1998, ki se nanaša le na glasbena dela, in zakon, tožeča stranka lahko upravljala, namesto da bi presojalo, katere pravice je tožeča stranka po licenčnih pogodbah dejansko upravljala (saj je imela tudi začasno dovoljenje, ki se je nanašalo na avtovizualna dela). Enotna plačila so bila namreč izvedena za pravice, ki so se dejansko upravljale po licenčnih pogodbah. Sodišče bi tako moralo iz preteklih plačil tožene stranke (plačil do 11. 10. 2010) za paket vseh avtorskih in sorodnih pravic ugotoviti, kolikšen je delež glasbe, ki jo tožeča stranka še sme kolektivno upravljati po 11. 10. 2010, ko je prenehalo začasno dovoljenje za avtovizualna dela, kar je tožena stranka dokazovala s številnimi dokazi (zaslišanje prič, analiza ZKOS), ki jih je sodišče nezakonito zavrnilo in s tem poseglo v njeno pravico do izjave. Prav tako bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do primernosti nadomestila, ki ga je mimo veljavne Tarife 1998 naložilo v plačilo toženi stranki. Ker se sodišče prve stopnje do dokazov tožene stranke v zvezi s primernostjo tarife (sporazum z IPF, podatki SURS, zaslišanje prič) ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodba nima razlogov o primernosti ugotovljenega običajnega plačila, niti o delitvenih razmerij, na podlagi katerih se je honorar delil, zaradi česar se ne more preiskusiti. Ker sodišče ni presojalo primernosti običajnega plačila, je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni pristojna za upravljanje glasbe filmske glasbe, ki je bila ustvarjena posebej za uporabo v avtovizualnem delu in ki se priobči v okviru avtovizualnih del (AVD). Napačno je stališče sodišča, ki se nanaša na status glasbenih del v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (t. i. predobstoječa glasba), in o tem, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 upravlja tudi pravice na takšni (predobstoječi) glasbi, ki se retransmisirajo kot sestavni del AVD. Glasba, ki je bila predobstoječa in je bila vključena v AVD, je postala nedeljivi sestavni del AVD in se ne more upravljati ločeno od AVD ali se obravnavati kot samostojno glasbeno delo. Sodišče je torej pri presoji, ali je tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 upravičena upravljati tudi predobstoječo glasbo, ki se priobči v okviru AVD, nepravilno uporabilo materialno pravo (člene 103 do 110 v povezavi z 12. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP). Sodišče se je tudi napačno sklicevalo na 8. člen Pogodbe WIPO o avtorski pravici, prvi odstavek 3. člena Direktive 2001/29/ES o avtorski pravici v informacijski družbi ter 246. člen komentarja ZASP. Direktiva sploh ne govori o AVD in avtorskih glasbenih in drugih prispevkih, zato je sklicevanje nanjo neprimerno, pa tudi sicer je Direktiva že implementirana v ZASP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na WIPO o avtorski pravici, saj iz 8. člena Pogodbe izhaja, da ne posega v 14 bis člen Bernske konvencije, ki vsebinsko ureja pravice na avtovizualnem delu ter prispevkih v tem delu. Prav tako je napačno sklicevanje na komentar ZASP. ZASP je z novelo ZASP-A izključil pogoj bistvenosti glasbe v AVD za pridobitev položaja soavtorstva na AVD, s čimer je število glasbenih avtorjev AVD bistveno povečal, presojanje tega pogoja pa zato sploh ni več predmet presoje pri razmejevanju med soavtorji AVD in avtorji glasbenih prispevkov. Sodišče prve stopnje se z ničemer ni opredelilo do razlogov tožene stranke v povezavi z delnim sklepom Urada z dne 22. 5. 2014, v katerem je Urad zavrgel zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za upravljanje pravic avtorjev prispevkov k AVD, saj ZASP ne pozna pravice avtorjev prispevkov iz 106. člena ZASP do nadomestila v primerih, ko se priobčijo v okviru AVD. Tožena stranka primeroma navaja, da kolektivna organizacija ZAMP upravlja pravice avtorjev na besedilu kot samostojnem avtorskem delu. Ko pa je besedilo vključeno v glasbeno delo, pravice na besedilu v primeru uporabe takšnega glasbenega dela ne upravlja več ZAMP, ampak tožeča stranka, saj je besedilo postalo del samostojnega glasbenega dela, ki ga v celoti ščiti tožeča stranka. Takšne prakse in navedb tožene stranke tožeča stranka ni zanikala, saj gre za resnično dejstvo. Enaka logika pa velja v primeru avtovizualnega dela. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zaključiti, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 ni pristojna upravljati pravic avtorjev glasbe, ki je sestavni del AVD, in sicer v vseh primerih, ko se glasba priobči v okviru AVD. Sodišče za svoje stališče ne poda nobenih razumnih razlogov, kljub temu, da gre za eno bistvenih vprašanj v tem postopku, ki vpliva na višino nadomestila, prav tako se ne opredeli do navedb tožene stranke in njenih dokaznih predlogov glede tega vprašanja. Posledično se sodbe v tem delu ne da preiskusiti, sodišče pa je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nadalje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka ves čas v preteklosti zastopala več pravic, kot bi jih na podlagi dovoljenja iz leta 1998 in Pravilnika iz leta 1998 smela. Po 11. 10. 2010 je dovoljenje za AVD pridobila druga kolektivna organizacija in so se začela odpirati vprašanja, katere pravice je tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 sploh pristojna upravljati, na kar je tožena stranka ves čas postopka opozarjala, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nepravilno je tudi sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča z dne 17. 1. 2012, kot na razlog, ki bi potrjeval stališče sodišča, da tožeča stranka po Pravilniku iz leta 1998 ni upravljala pravic na glasbi AVD iz 105. člena ZASP. Iz navedene sodbe Upravnega sodišča namreč ne izhaja vsebina, kot jo je predstavilo sodišče, stališča sodišča pa so si v medsebojnem nasprotju, s čimer je sodišče bistveno kršilo postopek (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Stališče sodišča prve stopnje, katere pravice je tožeča stranka upravljala v okviru Memoranduma in Dodatka k Memorandumu je napačno zato, ker tožeča stranka od 11. 10. 2010 dalje, ko je prenehalo začasno dovoljenje za upravljanje AVD, ni več pristojna upravljati pravic avtorjev katerekoli glasbe v AVD. Zavod AIPA namreč upravlja z AVD kot celoto, posamezni prispevki, ki se priobčijo v okviru AVD pa ne ohranijo svoje samostojnosti temveč postanejo del nedeljivega AVD. Četudi pa bi držalo stališče, da je tožeča stranka na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 upravičena upravljati z glasbo v AVD, z izjemo glasbe skladatelja, pa nikakor ne drži stališče sodišča, da tožeča stranka v okviru licenčnih pogodb ni upravljala s pravicami skladatelja filmske glasbe v primerih, ko se le-ta priobči v okviru AVD. Ne drži ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v okviru Memoranduma, Dodatka in licenčnih pogodb upravljala le glasbene pravice, ne pa tudi drugih pravic. Tožeča stranka je bila šele po letu 2012 s strani sodišča in Urada opozorjena, da po prenehanju začasnega dovoljenja ne sme upravljati s pravicami skladatelja glasbe iz 105. člena ZASP v primerih, ko se takšna glasba priobči na AVD, ko takšen avtor nastopa v vlogi soavtorja AVD. Sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni upoštevalo načina uporabe licenčnih pogodb ter izdanih dovoljenj Urada, temveč je poznejše sodbe sodišča in mnenje Urada apliciralo na obdobje, ko so se licenčne pogodbe še izvrševale in ko je tožeča stranka še imela začasno dovoljenje za AVD, nato pa je zaključilo, da tožeča stranka pravic skladatelja iz 105. člena ZASP ni bila pristojna upravljati in jih tudi ni upravljala. Dovoljenje za upravljanje AVD je imela prav tožeča stranka in ne Agicoa. Če kdo, bi tožeča stranka morala in mogla upravljati vse pravice na AVD. Stališče sodišča, da tožeča stranka v okviru licenčnih pogodb ni upravljala pravic skladatelja iz 105. člena ZASP, in razlogi, ki jih sodišče navaja v obravnavanih točkah izpodbijane sodbe, so napačni, saj ne upoštevajo vsebine pogodb ter izrecnih dejstev in okoliščin, ki izkazujejo, da je tožeča stranka v času izvrševanja licenčnih pogodb (od 2007 do 2010) imela začasno dovoljenje za upravljanje AVD in je tudi dejansko upravljala pravice skladatelja iz 105. člena ZASP, tudi ko je le ta nastopal v vlogi soavtorja AVD po slovenskih predpisih (ki ga po 11. 10. 2010 ščiti zavod AIPA). Poleg tega sodišče svoje ugotovitve podaja povsem samoiniciativno in celo v nasprotju s trditvami obeh strank v postopku. Stališča pravdnih strank se namreč razlikujejo v tem, katere pravice sme tožeča stranka upravljati po 11. 10. 2010 in kakšen je status predobstoječe glasbe v AVD. Z napačno razlago licenčnih pogodb je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna za iste pravice plačati dvojno plačilo. Ker je pravice skladatelja filmske glasbe iz 105. člena ZASP po licenčnih pogodbah upravljala le tožeča stranka (in ne Agicoa, kot je to zmotno presodilo sodišče) je torej sodišče pri določitvi nadomestila v izpodbijani sodbi upoštevalo tudi preteklo plačilo, ki ga je tožeča stranka razdeljevala za te pravice, s čimer pa je sodišče toženi stranki dejansko v plačilo naložilo tudi tisti del od preteklih enotnih plačil, ki je v okviru deleža tožeče stranke odpadel na pravice skladatelja glasbe v AVD iz 105. člena ZASP. Ob tem pa je dejstvo, da tožena stranka pravice skladatelja glasbe v AVD iz 105. člena ZASP od 11. 20. 2010 dalje ureja z Zavodom AIPA, kot pristojno kolektivno organizacijo za AVD (o čemer je tožena stranka predložila tudi pogodbo z Zavodom AIPA in o tem podala navedbe). Sodišče je torej zaradi napačne razlage pogodbe in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja odločilo, da bo tožena stranka v primeru potrditve sodbe s strani pritožbenega sodišča dejansko dolžna za iste pravice plačati nadomestilo dvakrat (poleg plačila zavodu AIPA tudi tožeči stranki), kar je nepravično. Poleg tega je sodišče pri ugotavljanju vsebine omenjene pogodbe kršilo tudi razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), kar je bistveno vplivalo na odločitev (t. j. višino nadomestila), prav tako je kršilo pravico tožene stranke do izjave ter ustavno pravico do izjave in poštenega sojenja. Sodišče je namreč glede vprašanja, katere pravice je tožeča stranka dejansko ščitila v okviru licenčnih pogodb, ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka v postopku ni zatrjevala oz. celo v nasprotju s trditvami strank v postopku, zaradi česar se tožena stranka do takšnih ugotovitev v postopku sploh ni mogla izreči. Stališče prve stopnje pri presoji višine zahtevka je napačno, saj ni upoštevalo Tarife 1998, ki jo je označilo za golo črko na papirju in se je povsem arbitrarno odločilo, da bo namesto formalno veljavne Tarife 1998 višino običajnega plačila ugotavljalo na podlagi internega razdelilnika tožeče stranke, ki ni bil predmet dogovora z uporabniki in ki ni prestal presoje primernosti višine, temveč je bil rezultat notranjega kupčkanja. Iz zakonskih določil ZASP izhaja, da se običajno nadomestilo določi le v primeru, če avtorski honorar ni določen. Obstoj Tarife 1998, ki določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del tako že sam po sebi izključuje uporabo določbe glede ugotavljanja običajnega nadomestila mimo veljavne tarife. Tarifa iz leta 1998 je dobila status skupnega sporazuma in veljavne tarife za glasbena dela. Pri določanju delitvenih deležev pa združenje uporabnikov ni imelo možnosti sodelovati, prav tako deleži niso bili določeni s strani pristojnega organa (v juliju 2007, ko je bil podpisan Dodatek in pozneje licenčne pogodbe, je bil za določanje tarif že pristojen Svet za avtorsko pravo) ali objavljeni v URS. Zakonodajalec je resda dal prednost tarifam, ki so jih dogovorili kolektivna organizacija in združenje uporabnikov, vendar je sodišče pri tem spregledalo, da v Memorandumu in Dodatku ter licenčnih pogodbah tarifa za glasbena dela sploh ni bila dogovorjena, zato je napačno stališče sodišča, da se je honorar za glasbena dela iz omenjenih pogodb izoblikoval ločeno od Tarife 1998 in jo nadomestil. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi bila uporaba Tarife 1998 v nasprotju s plačili, ki so se de facto izvaja na trgu. Na trgu so se namreč izvajala le enotna plačila za vse pravice v paketu, kar izhaja iz licenčnih pogodb in računov. Ob obstoju veljavne Tarife 1998 pa delitev zbranih sredstev avtorjev glasbenih del v nasprotju z veljavno tarifo pomeni kršitev, vsekakor pa takšna delitev ne predstavlja običajnih plačil operaterjev na trgu, ki bi lahko celo nadomestila veljavno tarifo in bila za uporabnike (operaterje) zavezujoča. Razlogi sodišča, zakaj je pri določitvi honorarja dalo prednost internemu razdelilniku pred Tarifo 1998, so medsebojno nasprotujoči. Ravnanje sodišča pri uporabi prava (Tarife 1998) je samovoljno in pomeni kršitev tožene stranke do ustavne pravice enakega varstva pravic. Stališče sodišča, da je tožena stranka za avtorsko pravico na glasbenih delih tožeči stranki v preteklosti plačevala honorar, kot naj bi bil med tožečo stranko in ZKOS sporazumno dogovorjen v Dodatku, je protispisno. Sodišče v sodbi sploh ni povedalo, s katero pogodbeno določbo in kako naj bi se ZKOS in tožeča stranka v Dodatku k Memorandumu dogovorila o honorarju za glasbena dela, iz vsebine pogodbe pa izhaja ravno nasprotno in sicer, da višina honorarja za glasbena dela sploh ni bila predmet te pogodbe. S tem pa sodišče bistveno krši določila postopka, in sicer 14. in 15 točko drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilno ugotovi dejansko stanje ter napačno uporabi materialno pravo. Stališče sodišča, da je tožena stranka kršila avtorsko pravico tožeče stranke, je napačno. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščin, ki izkazujejo, da je predvsem tožeča stranka odgovorna za nastalo situacijo na trgu kabelske retransmisije. Tožena stranka namreč z nobenim drugim imetnikom pravic nima spora. Tožena stranka dejansko nima izbire glede uporabe glasbenih del, saj so glasbena dela vsebovana v RTV programih, glede katerih ima pravice urejene z vsemi drugimi imetniki pravic. Do dobrovernosti ravnanja tožene stranke, ki izključuje zaključek sodišča glede kršitve avtorske pravice, se sodišče ni opredelilo, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preiskusiti, prav tako je napačno uporabilo 168. člen ZASP in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, prav tako tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del (2. točka 31. člena ASP) v obdobju od vključno julija 2012 do novembra 2012. Med pravdnima strankama je sporna višina nadomestila.

8. Tožeča stranka je leta 1998 objavila Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik), ki je v 7. točki II. poglavja določil minimalni avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42 SIT oz. 0,175 EUR po naročniku mesečno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil leta 1999 med tožečo stranko in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega članica je tudi tožena stranka, sklenjen Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji ter Dodatek leta 2007. Na tej podlagi so bile sklenjene tri licenčne pogodbe, na podlagi katerih je tožena stranka plačevala enotno ceno avtorskega honorarja za uporabo vseh pravic iz naslova kabelske retransmisije. Honorar je plačevala različnim imetnikom avtorskih pravic, in sicer tožniku ter tujima organizacijama: AGICOI, EBU kabelski koordinaciji in VG Media. Enotno plačilo tožene stranke se je strankam pogodbe delilo na podlagi delilnega razmerja, določenega v licenčnih pogodbah.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za uporabo glasbenih del v okviru kabelske retransmisije ni imela dovoljenja tožeče stranke. Ta ugotovitev utemeljuje zaključek, da je zaščitena glasbena dela uporabljala nezakonito. V takem primeru pa je kršilec na podlagi drugega odstavka 168. člena ZASP dolžan upravičencu plačati odškodnino v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Zgolj v primeru, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, se nadomestilo na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu, trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je Tarifa 1998, ki glede honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del določa minimalen honorar na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B, pridobila moč veljavnega skupnega sporazuma. Tarifa za uporabo avtorskih del določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, kot to določa prvi odstavek 156. člena ZASP, pri čemer se na podlagi drugega odstavka 156. člena ZASP šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil avtorski honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del veljavno določen v Tarifi 1998, je v nadaljevanju sprejelo napačno materialnopravno izhodišče, ko je v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena ZASP ugotavljalo, koliko bi znašal običajen honorar za uporabo glasbenih del na trgu. Slednje bi na podlagi 81. člena ZASP v zvezi s 168. členom ZASP prišlo v poštev zgolj tedaj, če honorar ne bi bil določen. Pritožba tožene stranke tako utemeljeno opozorja na zmotno uporabo materialnega prava (81. člen ZASP v zvezi s 168. členom ZASP). Posledično so obširne pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi slednja izpodbija določitev običajnega honorarja temelječega na Memorandumu in licenčnih pogodbah ter napada samo razlago licenčnih pogodb, za odločitev nerelevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Nerelevantni pa so tudi pritožbeni očitki tožene stranke glede zavrnitve dokaznih predlogov v smeri seznanjenosti z delilnimi razmerji po navedenih pogodbah ter izpodbijanje aktivne legitimacije tožeče stranke za pobiranje nadomestila na podlagi omenjenih licenčnih pogodb po ustanovitvi Zavoda AIPA, to je po 11. 10. 2010. Enako velja glede pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z upoštevanjem popustov pri določitvi običajnega honorarja, saj se, kot že rečeno, na podlagi 81. člena ZASP običajen honorar ugotavlja zgolj v primeru, ko ta ni določen, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

11. Tožeča stranka ima na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL) z dne 12. 3. 1998 dovoljenje za upravljanje malih glasbenih pravic. Do 11. 10. 2010 je tožeča stranka poleg avtorske pravice na glasbenih delih začasno upravljala tudi avtorske pravice na avtovizualnih delih (B9). Dne 11. 10. 2010 je bil ustanovljen Zavod AIPA, ki ima dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije AVD (B17). Po ustanovitvi Zavoda AIPA je ZKOS odstopil od Memoranduma in Dodatka k memorandumu in vseh licenčnih pogodb, tožena stranka pa je honorar za retransmisijo AVD del začela plačevati Zavodu AIPA. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja UIL z dne 12. 3. 1998 ni upravičena upravljati malih glasbenih pravic tkim. predobstoječi glasbi, to je filmski glasbi, ko se ta uporablja ločeno od AVD in na glasbi, katere avtor ne velja za soavtorja AVD, niso utemeljene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka upravičena upravljati male glasbene pravice, kamor sodi tudi pravica do kabelske retransmisije na glasbi, katere avtor se ne šteje za soavtorja AVD ali če se filmska glasba uporablja ločeno od AVD. Razlogi sodišča prve stopnje v 35, 36. in 37. točki obrazložitve so pravilni in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ustvarjalec glasbe, ki ni soavtor AVD (105. člen ZASP v zvezi z

12. členom ZASP), namreč na svoji stvaritvi ne izgubi avtorske pravice. To izrecno izhaja iz 106. člena ZASP, ki določa, da ima skladatelj glasbe, ki ne velja za soavtorja AVD po 105. členu ZASP, na svojem prispevku avtorske pravice. Zato je zmotno pritožbeno navajanje, da avtor glasbe na svojem prispevku, ki se priobči v okviru AVD, izgubi svoje avtorske pravice. Prav tako ne drži stališče tožene stranke, da Tarifa 1998 glede na določilo 2. člena Pravilnika združuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo AVD, saj se določilo 2. člena Pravilnika glede na dovoljenje UIL iz leta 1998 nanaša zgolj na tista glasbena dela, ki sodijo v zaščiten repertoar tožeče stranke. Tarifa 1998 tako določa zgolj honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ne pa hkrati tudi nadomestila za kabelsko retransmisijo AVD.

12. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki opozarja na neskladje med I. in II. točko izreka in obrazložitvijo. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče v obravnavani zadevi odločalo o zahtevku vsebovanem v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21111/2012, medtem ko iz I. točke izreka izhaja navedba sklepa o izvršbi VL 211118/2012. Prav tako tožena stranka utemeljeno opozarja na neskladje med izrekom in obrazložitvijo v II. točki izreka. Kot izhaja iz 27. točke obrazložitve, je tožeča stranka po delnem umiku z zahtevkom vtoževala plačilo zneska 10.607,50 EUR. Glede na to, da je prvotno vtoževala znesek 19.948,92 EUR, upoštevaje delni umik tožbe, podan v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2015 (list. št. 106 hrbtno), to pomeni, da je umaknila zahtevek za plačilo 9.341,42 EUR, medtem ko je v II. točki izreka navedeno, da se postopek ustavi glede plačila 3.659,86 EUR. Opisano neskladje med izrekom in obrazložitvijo predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ne more samo odpraviti.

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP, 355. člen ZPP). Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso relevantne, pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

14. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno izračuna nadomestilo, do katerega je upravičena tožeča stranka, ker je tožena stranka zaščitena glasbena dela kabelsko retransmisirala brez njenega dovoljenja. Upošteva naj višino honorarja določenega s Tarifo 1998, saj bi določanje običajnega honorarja na trgu prišlo v poštev zgolj v primeru, če avtorski honorar ne bi bil določen (81. člen ZASP), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Odpravi pa naj tudi ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi postopka, ugotovljeni v 12. točki obrazložitve.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).


Zveza:

ZASP člen 12, 31, 31-2, 81, 81/1, 105, 106, 156, 156/1, 156/2, 168, 168/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
Datum zadnje spremembe:
13.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1MDgz