<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2261/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2261.2014

Evidenčna številka:VSL0070794
Datum odločbe:26.11.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), Milan Mlinar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:male avtorske pravice - avtorski honorar - veljavnost tarife - uporaba pravilnika - civilna kazen

Jedro

Pritožbeno sodišče je doslej že večkrat, predvsem pa po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2011, zavzelo tako rekoč enotno stališče, da opustitev posredovanja podatka o bruto honorarjih ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. V izpodbijani dopolnilni sodbi je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.541,00 EUR s pripadki.

2. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da tožena stranka izvaja glasbene prireditve ne da bi s tožečo sklenila kakršnokoli pogodbo. Pravilnik iz leta 1998 za izdajo dovoljenja ne zahteva le obvestila, pač pa popoln seznam izplačanih bruto honorarjev nastopajočih, kar je osnova za obračun avtorskega honorarja. V primerih, ko je bruto honorar nastopajočih višji od prihodkov od vstopnine, je treba kot osnovo za izračun avtorskega honorarja vzeti bruto honorar. Tožena stranka je s temi podatki razpolagala, a jih zavestno tožeči ni posredovala. Sodišče je tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni zavrnilo, takšna odločitev nedopustno odstopa od uveljavljene sodne prakse (II Cp 65/2012, I Cp 787/2011).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo določila materialnega prava bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni zagrešilo. Predlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi, očitana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešena.

6. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali tožeča stranka utemeljeno vztraja pri zahtevi za plačilo civilne kazni v smislu določila tretjega odstavka 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je tožena stranka tožeči pravočasno prijavila vse prireditve, na katerih se je izvajala glasba iz repertoarja za katerega male avtorske pravice upravlja tožeča stranka in da ji pri tem ni posredovala podatkov o bruto honorarjih nastopajočih, kar je ena od osnov za obračun avtorskega honorarja.

7. Jedro spora v tej zadevi je pravzaprav vprašanje uporabe starega ali novega pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. Novemu, iz leta 2006, ki je uvedel višje tarife, je tožena stranka odrekala veljavnost, kar se je izkazalo za utemeljeno (II Ips 160/2011). Zato ni dvoma, da še vedno velja pravilnik iz leta 1998, po katerem je bil sporni honorar obračunan in tudi plačan.

8. Pritožbeno sodišče je doslej že večkrat, predvsem pa po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2011, zavzelo tako rekoč enotno stališče, da opustitev posredovanja podatka o bruto honorarjih ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Tožena stranka ni zamolčala, niti zanikala, uporabe avtorskih del in se plačilu honorarja tudi ni upirala. Pritožba ima sicer prav, ko vztraja, da mora uporabnik poslati S. točne finančne podatke, ki so osnova za delitev avtorskega honorarja, najkasneje petnajst dni po izvedbi (14. člen Pravilnika) in da mora uporabnik evidentirat podatke o prihodkih, ki so osnova za obračun avtorskega honorarja na tak način, da je mogoče ugotoviti, kakšen prihodek je bil ustvarjen pri uporabi avtorskih del (15. člen Pravilnika). Vendar tarifa za izračun ustreznega honorarja predvideva tudi drugo metodo, oziroma izračun omogoča na drug način, zato plačilo avtorskega honorarja za uporabo glasbe ni bilo ogroženo. Navedenih kršitev določb Pravilnika zato ni mogoče izenačiti s hudo malomarno ali namerno kršitvijo avtorskih pravic.

9. Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže kot pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato mora svoje stroške kriti sama, tožena stranka pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo.


Zveza:

ZASP člen 168, 168/3. OZ člen 190.
Datum zadnje spremembe:
15.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4MjI3