<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1274/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1274.2013

Evidenčna številka:VSL0075490
Datum odločbe:30.10.2013
Senat, sodnik posameznik:Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Dušan Barič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za nezakonito priobčevanje zaščitenih glasbenih del javnosti - avtorski honorar - tarifa - višina nadomestila

Jedro

Določilo 159. člena ZASP uporabniku nalaga dolžnost obveščanja tožnika glede uporabe avtorsko varovanih del. To pomeni, da je potem, ko je tožnik dokazal, da je toženec javnosti nezakonito priobčeval avtorsko zaščitena glasbena dela, dokazno breme, da je avtorska dela prenehal uporabljati, prešlo na toženca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek glavnice v višini 300,41 EUR nadomesti z zneskom 659,92 EUR, znesek zakonskih zamudnih obresti se nadomesti z zneskom 64,74 EUR, v IV. točki izreka pa se odločitev o stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 67,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 104,93 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 92826/2011 z dne 29.6.2011 v 1. in 3. točki izreka vzdržalo v veljavi za znesek glavnice 300,41 EUR, zakonske zamudne obresti v višini 18,54 EUR ter procesne obresti od navedenega zneska od vložitve predloga za izvršbo dne 28.6.2011 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 94,07 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel toženec v poslovnem prostoru (piceriji T.) naprave za predvajanje glasbe. Nadomestilo za uporabo glasbe pa je tožniku napačno dosodilo le za mesece, ko je tožnik pri tožencu opravil kontrolo. Taka odločitev nasprotuje določilu 159. člena ZASP, ki tožencu nalaga dolžnost obveščanja in sporočanja podatkov o uporabi varovanih del. Ker je imel toženec naprave za predvajanje glasbe, kar je dokazano, je tožnik do nadomestila za uporabo glasbe upravičen v celotnem vtoževanem obdobju. Napačno je stališče sodišča, da je toženec ugovarjal višini terjatve, prav tako je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ker višine avtorskega nadomestila ni uskladilo z inflacijo. Toženec se obračunu nadomestila tožnika na podlagi odločbe Sveta za avtorsko pravo sploh ni upiral, niti ni prerekal navedb tožnika o višini svojih prihodkov iz javnih baz (Ajpes), niti ni ni zatrjeval, da poleg gostinske dejavnosti opravlja še kakšno drugo. Zaradi tega pa sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, s kakšnimi dejavnostmi (poleg gostinske) se toženec še ukvarja. Ker je sodišče o relevantnem dejstvu sklepalo na podlagi lastnega sklepanja, ne da bi poznalo trditveno podlago toženca, je z novimi dejstvi presenetilo tožnika in prekršilo materialno procesno vodstvo ter zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo izračunano nadomestilo po odločbi Sveta za avtorsko pravo nižje od prisojenega nadomestila, saj glede na to, da so toženčevi prihodki znani, odmera minimalnega nadomestila ni upravičena.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnik od toženca vtožuje nadomestilo za uporabo zaščitene avtorske glasbe, ki jo je toženec uporabljal v piceriji T. in gostinskem lokalu P. brez tožnikovega dovoljenja. Toženec namreč s tožnikom ni sklenil pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja tožnika v skladu z veljavno tarifo, kot to nalaga določilo 158. člena ZASP. Uporaba avtorskega dela pa je dopustna le, če uporabnik pridobi ustrezno materialno upravičenje. Če uporabnik pogodbe ne sklene, gre za neupravičeno pridobitev koristi (198. člen OZ).

Tožnik glede picerije T. vtožuje nadomestilo za uporabo glasbe preko glasbenega stolpa v obdobju od decembra 2008 do oktobra 2010. Od novembra 2010 do maja 2011 pa vtožuje nadomestilo za uporabo glasbe, ki jo je toženec priobčeval javnosti preko televizijskega sprejemnika. Za lokal P.(1) vtožuje nadomestilo za uporabo glasbe preko glasbenega stolpa v obdobju od februarja 2010 do maja 2011, kar mu ga je sodišče prve stopnje priznalo.

Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki toženca ni obsodilo na plačilo nadomestila za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del v piceriji T. v celotnem vtoževanem obdobju, temveč ga je obvezalo na plačilo nadomestila le za mesece, ko je bila pri njem opravljena kontrola tožnika. Določilo 159. člena ZASP uporabniku nalaga dolžnost obveščanja tožnika glede uporabe avtorsko varovanih del. To pomeni, da je potem, ko je tožnik dokazal, da je toženec javnosti nezakonito priobčeval avtorsko zaščitena glasbena dela novembra 2008, dokazno breme, da je avtorska dela prenehal uporabljati, prešlo na toženca. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (glej tč. 7), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil novembra 2008 v piceriji T. glasbeni stolp, novembra 2010 pa televizijski sprejemnik. Ugotovljeni dejstvi, da sta se v toženčevih prostorih nahajali napravi za priobčevanje glasbe javnosti, zadoščata za zaključek o toženčevem javnem priobčevanju glasbe, kar tožnika upravičuje do odmene(2), na kar pravilno opozarja tudi pritožba. Dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in življenjsko logična, sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ob takih dejanskih ugotovitvah, da so bile naprave za priobčevanje glasbe v piceriji, je materialnopravno zmotno stališče sodišče prve stopnje, da bi moral tožnik za utemeljenost svojega zahtevka tudi za vsak posamičen mesec posebej izkazati uporabo glasbe. Ker toženec ni dokazal, da naprav za priobčanje glasbenih del po novembru 2008 v piceriji več ni bilo oz. da so bile odstranjene oz. nedelujoče, je tožnikov zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo glasbe glede picerije T. v celotnem vtoževanem obdobju (november 2008 – maj 2011) utemeljen.

Vprašanje višine nadomestila, do katere je tožnik upravičen, je materialnopravno vprašanje. ZASP v prvem odstavku 156. člena določa, da se višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, določita s tarifo za uporabo avtorskih del. Ker Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 2006) ni bil sprejet po veljavnem postopku, velja Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998(3). Prav tako pa ZASP v drugem odstavku 156. člena določa, da se tarifa določi z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet), če je ni mogoče določiti s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Pravnomočna odločba Sveta je sestavni del skupnega sporazuma oz. ga nadomešča, če ta ni bil sklenjen (tretji odstavek 157b. člen ZASP). Odločba Sveta za avtorsko pravo z dne 18.6.2008 je postala pravnomočna 13.1.2010 (sodba VS RS U ... z dne 13.1.2010) in je določila tarifo za uporabo glasbe v gostinskih lokalih. Od januarja 2010 dalje tako materialnopravno podlago za odločanje o višini nadomestila predstavlja odločba Sveta z dne 18.6.2008. Ker materialnopravni predpisi (Pravilnik 1998, Odločba Sveta) ne določajo usklajevanja nadomestila za uporabo glasbe z inflacijo, so pritožbene navedbe, ki zahtevajo uskladitev nadomestila z inflacijo, neutemeljene.

Ker je tožnik do nadomestila za uporabo glasbe v piceriji T. upravičen tudi v preostalem vtoževanem obdobju in ne zgolj za mesece april, avgust in november 2010, kar mu je priznalo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku odmerilo nadomestilo tudi za preostalo vtoževano obdobje. V skladu s tarifo iz leta 1998 je tožnik v obdobju od decembra 2008 do januarja 2010 upravičen do nadomestila 15,97 EUR mesečno (tarifa III/A-30% plus DDV, uporaba preko glasbenega stolpa), kar za 13 mesecev znaša 207,61 EUR. V obdobju od januarja 2010 do maja 2011 pa je tožnik upravičen do nadomestila v skladu s tarifo, določeno z odločbo Sveta. Ta v I. točki določa, da se višina nadomestila določi v deležu od izkazanega prihodka uporabnika, ki za lokale z gostinsko ponudbo znaša 0,56% od prihodka uporabnika. Kot prihodek uporabnika se šteje le prihodek, ki ga je uporabnik ustvaril v okviru opravljanja gostinske dejavnosti (npr. v primeru več dejavnosti je potrebno uporabiti za podlago podatke iz postavk zadevne gostinske dejavnosti), pri čemer se, ne glede na višino izkazanega prihodka, določi minimalno nadomestilo v višini 10,00 EUR mesečno. Nadomestilu se prišteje tudi davek na dodano vrednost (prvi odstavek II. člena odločbe Sveta). Ker priložena izpiska iz Ajpesa (A2 in A45) trditev o višini uporabnikovih prihodkov, na katere se sklicuje tožnik, ne potrjujeta, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožnik skladno s prvim odstavkom II. točke tarife upravičen do minimalnega nadomestila, ki upoštevaje 8,5% DDV znaša 10,85 EUR mesečno. Tožniku je sodišče prve stopnje za mesece april, avgust in november 2010 že priznalo nadomestilo v višini skupaj 45,25 EUR (15,97 za april in avgust 2010 ter 13,31 za november 2010), pri čemer je nadomestilo odmerilo upoštevaje Pravilnik iz leta 1998 in ne odločbe Sveta), v kar pritožbeno sodišče ni posegalo, kot tudi ne v priznano višino nadomestila za lokal P. (359. člen ZPP). Tako je tožnik v obdobju od januarja 2010 do maja 2011 glede picerije T. upravičen še do nadomestila za 14 mesecev, torej skupaj do zneska 151,90 EUR. To pomeni, da znesek dodatno prisojenega nadomestila tožnika znaša skupno 359,51 EUR.

Dokazno breme za podane trditve o višini toženčevih prihodkov, od katerih se odmeri nadomestilo, je na tožniku, a mu ni uspel zadostiti (7. in 212. člen ZPP). Ker je toženec ugovarjal višini vtoževane terjatve, kot je pravilno štelo tudi sodišče prve stopnje(4), ne drži pritožbeni očitek o prekoračitvi toženčeve trditvene podlage, niti ni utemeljen posledično uveljavljan očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višina terjatve, ki je bila v določenem obdobju (od januarja 2010 dalje) odvisna od višine toženčevih prihodkov, je bila sporna. Ker je toženec višini terjatve ugovarjal, so neupravičene pritožbene navedbe, da se je toženec strinjal s tožnikovim obračunom terjatve in podatkom o višini prihodkov gostinske dejavnosti.

Pritožbeno sodišče je posledično ustrezno prilagodilo tudi izračun vtoževanih obresti ter tožniku od dodatno priznanih nadomestil priznalo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznih obrokov (zapadlost je razvidna iz priloženih računov) do 27.6.2011, ki znašajo skupaj 46,20 EUR (natančen izračun je v prilogi).

Ker so pritožbeni razlogi glede upravičenosti tožnika do nadomestila glede picerije T. delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 385. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je znesek glavnice, ki jo dolguje toženec iz 300,41 EUR zvišalo za 359,51(5) EUR, tako da dolgovana glavnica po spremembi znaša 659,92 EUR, znesek zakonskih zamudnih obresti pa zvišalo za 46,20 EUR, torej na znesek 64,74EUR ter spremenilo tudi stroškovno odločitev IV. točki izreka. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločbe sodišča prve stopnje je terjala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Po navedeni spremembi sodbe je tožnik po višini uspel s polovico zahtevka (dosojenih mu je bilo 724,66 EUR od vtoževanih 1.445,61 EUR). Pravdni stroški tožnika na prvi stopnji so znašali 355,52 EUR, stroški toženca pa 221,32 EUR. Glede na dosežen uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 177,76 EUR pravdnih stroškov, toženec pa do povrnitve 110,66 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku plačati 67,10 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

V pritožbenem postopku je tožnik po višini uspel s 36% (dosojenih mu je bilo 405,71 EUR glede na preostalo višino glavnice 1.126,66 EUR). Tožencu stroški v pritožbenem postopku niso nastali. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 291,48 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer: nagrado za postopek v višini 110,40 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar ob upoštevanju 20% DDV znaša 156,48 EUR, stroški sodne takse pa znašajo 135,00 EUR. Glede na dosežen uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 104,93 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki jih je toženec dolžan tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) kjer vprašanje uporabe glasbe ni bilo sporno.

(2) glej tudi odločbo VSL I Cpg 1352/2011.

(3) Sodba II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011.

(4) glej razloge v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

(5) 207,61 EUR za obdobje od decembra 2008 do januarja 2010 in 151,90 EUR za obdobje od januarja 2010 do maja 2011.


Zveza:

ZASP člen 156, 157, 158.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY1MDY2