<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2140/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.2140.2012

Evidenčna številka:VSL0073063
Datum odločbe:24.04.2013
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Irena Veter
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorskopravno varstvo - kolektivno varstvo avtorske pravice - male avtorske pravice - uporaba tarife - skupni sporazum - civilna kazen - avtorski honorar - DDV

Jedro

Prvostopenjsko sodišče pravilno ni uporabilo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik-06).

Civilna kazen ni transakcija, ki bi bila predmet DDV.

Civilna kazen predstavlja kombinacijo kaznovalnih in odškodninskih elementov. Njen namen pa je dvojen, preprečuje kršitve pravic iz ZASP, hkrati pa preventivno vpliva na disciplino oziroma na spoštovanje avtorskih pravic. Iz navedenega ne izhaja, da gre zgolj za povečan avtorski honorar. Honorar oziroma nadomestilo za uporabo avtorskih del je zgolj parameter za določitev kazni. Civilna kazen zato ni predmet obdavčitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ga je izdalo na naroku za glavno obravnavo ustavilo postopek za glavnico 905,39 EUR, za katero je tožeča stranka umaknila tožbo, tožena stranka pa se je z umikom strinjala. Z izpodbijano sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati avtorski honorar v znesku 164,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.070,34 EUR od 18.5.2010 do 13.12.2010 ter od zneska 164,95 EUR od 18.5.2010 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za 1.573,86 EUR s pp) je zavrnilo in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 59,51 EUR.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izrek nerazumljiv, nejasen in nespecificiran, saj iz zavrnilnega dela sodbe ni razvidno, v katerem delu in za kakšen znesek je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožena stranka tožeči stranki dolguje samo avtorski honorar po tarifi iz leta 1998. Opozarja na določilo 11. člena Pravilnika iz leta 1998, iz katerega izhaja vnaprej vzpostavljeni mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Omenjeno določilo tako predstavlja neposredno podlago za rast tarifnih vrednosti. Navedeni Pravilnik je odobril URSIL, odobritev pa se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe „normativnega dela“, ki določajo tarifo, vključno z omenjenim 11. členom. Situacijo je mogoče analogno primerjati z določbami Zakona o sodnih taksah, ki ima prav tako normativni del in tarifno prilogo ter Zakonom o odvetniški tarifi. Po omenjenih zakonih tarife ni mogoče razbrati zgolj iz tarifne priloge. Pravilnik iz leta 1998 je ostal v veljavi in ga je potrebno tolmačiti, uporabljati in izvrševati tako, kot se glasi, torej vključno z 11. členom. Pri obračunavanju tarife skladno s pravilnikom iz leta 2006, gre za valorizirane zneske iz Pravilnika 1998 skupaj s preračunom tarife v EUR, zato ni šlo za spremembo tarife. Objava tako revaloriziranih zneskov tako sploh ni bila potrebna. Kljub temu pa je tožeča stranka takšno objavo opravila. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009. Poudarja, da je bila omenjena objava pred spremembami ZASP. Pravilnost stališča tožeče stranke izhaja tudi iz sodbe I Cp 2471/2010, ki jo v pritožbi citira. Prvostopenjsko sodišče torej ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko ni uporabilo 11. člena Pravilnika iz leta 1998 in zmotno štelo, da je potrebno upoštevati zgolj tarifo Pravilnika. Tožena stranka je tekom pravdnega postopka plačala avtorski honorar po pogodbi, ki v času izvedbe koncertov ni več veljala, česar se je tožena stranka dobro zavedala. Ustreznega avtorskega honorarja ni plačala tudi več let po organiziranih prireditvah, razen delnega plačila 14.12.2010. Plačala ni niti nespornega honorarja, kar kaže na namerno kršitev dolžnega ravnanja. Sodišče v presoji utemeljenosti civilne kazni ni upoštevalo, da so bili seznami izvedenih del ter podatki o številu obiskovalcev posredovani tožeči stranki prepozno. Tožena stranka ni izpolnila dveh izmed pogojev določenih v 4. členu Pravilnika, zato je zahtevek za civilno kazen utemeljen. Sodišče prve stopnje je spregledalo kršitev obveznosti tožene stranke iz 159. člena ZASP, da so prireditelji kulturnoumetniških in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki varovanih del, v primerih, ko je potrebno po tem zakonu, dolžni predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev varovanih del, v 15 dneh po priobčitvi pa poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljanih del. Sodišče je tudi napačno upoštevalo pri določitvi civilne kazni, da je tožena stranka tožečo pozivala na ureditev razmerij med njima glede izplačila honorarjev s ponovno sklenitvijo pogodbe, saj je spregledalo vsebine dopisov tožeče stranke z dne 22.1.2007 in 5.12.2007, v katerih je tožeča stranka izkazala interes za sklenitev pogodbe s toženo stranko. Opozarja, da je nesporočanje potrebnih podatkov prekršek opredeljen v 3. točki prvega odstavka 185. člena ZASP. Odločitev prvostopenjskega sodišča je arbitrarna in podpira samovoljno in nezakonito manipulacijo uporabnikov pri obračunu avtorskega honorarja. Meni, da je upravičena do civilne kazni v višini 200 % in pri tem opozarja na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1714/2010 – I. Sodišče prve stopnje je napačno prisodilo tožeči stranki 8,5 % DDV zgolj od avtorskega honorarja, ne pa tudi od civilne kazni. Gre za plačilo zgolj povečanega avtorskega honorarja, ki nedvomno predstavlja opravljen promet blaga in storitev. Zakon o davku na dodano vrednost ne predvideva oprostitve plačila DDV za civilno kazen. Tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da ne gre za transakcijo obdavčeno z DDV, zato je sodišče odločilo prek trditvene podlage tožene stranke. Ker bi bilo treba zahtevku v celoti ugoditi, je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi vztraja na napačnem materialnopravnem stališču o pravni podlagi za izračun nadomestila za uporabo avtorskih del. Iz njenega repertoarja kolektivne organizacije. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni uporabilo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik-06). V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 94/2004, ZASP – UPB-1), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika-06 je določeno, da kolektivne organizacije (tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004, četrti odstavek 26. člena) pa je bilo določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve zakona obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik-98) in njegova tarifa, ki se je glede na omenjeno prehodno določbo ZASP-B štela kot sporazumna tarifa določena z zakonsko fikcijo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno štelo kot sporazum zakonsko fikcijo zgolj tarifni del Pravilnika-98 ne pa tudi njegovega normativnega dela in s tem 11. člena, ki ga v pritožbi poudarja tožeča stranka in ki ureja usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno. O tem je zavzelo jasno stališče Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011, ko je zapisalo, da je imela naravo skupnega sporazuma po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B le tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana Tarifa za javno priobčitev glasbenih del. Z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča se je poenotila do takrat neenotna sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo v pritožbi navaja tožeča stranka.

6. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do civilne kazni v višini nadomestila za uporabo avtorskih del povečanega za 100 %. Civilna kazen je predvidena v določbi tretjega odstavka 168. člena ZASP. Ta določa, da če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Četrti odstavek istega člena pa določa, da pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine, sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, ki pogojujejo odločitev o civilni kazni:

- da v času, ko je tožena stranka izvedla obravnavane koncerte med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena pogodba o javni priobčitvi del;

- da je tožena stranka pred izvedbo sedmih koncertov, za katere tožeča stranka zahteva plačilo honorarja in civilne kazni, pravilno priglasila tožeči stranki nameravano uporabo del;

- da je tožena stranka po izvedbi koncertov tožeči stranki posredovala seznam vseh izvedenih del, ter podatek o številu obiskovalcev, ni pa navedla višine bruto honorarjev avtorjev, niti podatkov o prihodku od obvezne konzumacije in/ali od zvišanih cen;

- da je med strankama ves čas spor o veljavnosti tarife iz Pravilnika06;

- da je toženec s tekom tega pravdnega postopka plačal nadomestilo v višini 905,39 EUR, kolikor je na podlagi lastnih izračunov omenil, da je dolžan.

7. Pritrditi je treba pritožbenim trditvam, da tožena stranka ni predhodno pridobila pravice za javno probčitev varovanih del tako, kot to nalaga določba prvega odstavka 159. člena ZASP, je pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožeči stranki vse prireditve predhodno prijavila in naknadno sporočila, katera avtorska dela so bila izvedena. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da je tožena stranka vseskozi pozivala tožečo stranko na ureditev razmerij med njima oziroma na sklenitev pogodbe. Tožeča stranka prereka tak zaključek sodišča prve stopnje in navaja, da drugačen zaključek izhaja iz vsebine dopisov toženi stranki, ki jih je predložila tekom postopka. Iz teh res izhaja pripravljenost na sklenitev pogodbe, vendar pa je kot izhodišče za njeno sklenitev postavljala tarife, ki izhajajo iz Pravilnika-06. Uporabi te tarife pa je tožena stranka, kot se je izkazalo kasneje, utemeljeno nasprotovala.

8. Pritrditi je treba tudi pritožbenemu očitku, da ji je tožena stranka poslala spored uporabljenih del ter podatek o številu obiskovalcev z zamudo. S tem je kršila zakonsko določeni rok 15 dni, saj je navedene sporede poslala šele 20.8.2007, javna priobčitev javnih del pa je bila 25.7.2007. Vendar pa zgolj navedena zamuda sama po sebi ne bi mogla predstavljati podlage za prisojo civilne kazni.

9. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo kršitev, ker tožena stranka ni sporočila podatkov o bruto honorarjev avtorjev. Zaključilo je, da ima tožeča stranka res možnost obračunati avtorski honorar po več podlagah, vendar pa ima tožeča stranka pravico pridobiti podatke za vse podlage določene v 9. členu Pravilnika-98 in se nato sama odločati, po kateri podlagi bo izračunala avtorski honorar.

10. Kršitev avtorskih pravic je tudi v tem, da tožena stranka ni plačala avtorskega honorarja, vendar pa obveznosti plačila honorarja ni apriori nasprotovala, saj je bila med strankama sporna uporaba tarife za njegov obračun.

11. Sodišče prve stopnje toženi stranki očita kršitev pravic iz ZASP s hudo malomarnostjo. Takšno ugotovitev pogojuje prisojo civilne kazni. Glede na ugotovljene zgoraj povzete okoliščine je pravilna odločitev o njeni višini oziroma odmeri v višini nadomestila za javno priobčitev avtorskih del povečanega za 100 %.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je treba 8,5 % DDV priznati le od avtorskega honorarja, ne pa tudi od civilne kazni. Civilna kazen ni transakcija v smislu določil Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/2006-14/2003 – ZDDV-1), ki bi bila predmet DDV. To izhaja že iz same narave in namena civilne kazni. Civilna kazen namreč predstavlja kombinacijo kaznovalnih in odškodninskih elementov. Njen namen pa je dvojen, preprečuje kršitve pravic iz ZASP, hkrati pa preventivno vpliva na disciplino oziroma na spoštovanje avtorskih pravic. Iz navedenega ne izhaja, da gre zgolj za povečan avtorski honorar, kot to meni pritožba. Honorar oziroma nadomestilo za uporabo avtorskih del je zgolj parameter za določitev kazni. Civilna kazen zato ni predmet obdavčitve.

13. Glede na navedeno tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Prav tako pa tudi ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Pri tem je zavrnilni del sodbe povsem določen, čeprav ni zneskovno opredeljen. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 2.644,20 EUR. Ker je umaknila tožbo za 905,39 EUR in ker je bil s sodbo prisojen znesek 164,95 EUR ter zakonske zamudne obresti, je jasno, da se zavrnilni del nanaša na znesek 1.573,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene druge bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben strošek. Vsaka od pravdnih strank je tako dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZASP člen 159, 159/1, 168, 168/3.
ZASP-B člen 26, 26/4.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1ODEw